CC BY
13ZAZNAVANJE IN POJMI: TEMELJI REALISTICNE ESTETIKE
Matjaz Potrc
Univerza v Ljubljani, Slovenija
The discussion concerning the relation between perception and concepts concerns the basis of each realist aesthetics. There is a fact though that such a relation tends to be misunderstood because of deep presuppositions that are proper to our cognitive apparatus. Therefore a beginning hint in respect to the real ontological nature of the world is needed: in the sense of the parmenidean materialism the world is understood as one world. This unity is compatible with dynamics, because continuity is the effect of dynamics.
Obicajna in zmotna slika zaznavanja pokaze loceni predmet ter dusevno sliko predmeta, katera naj bi mogocila stik s tem predmetom. Dejansko realisticno zaznavanje pa je ekolosko. Pokaze nam dinamiko in razlicne zorne kote, s tem pa zveznost predmetov. Izvor obicajne zmotne slike je slaba disciplina, ki jo pojmi nalagajo realisticni zaznavi. Pojmi nas silijo, da zaznano razumemo kot diskretno oziroma loceno, ne pa kot zvezno in mnogostransko. Disciplina je slaba s stalisca resnice globoke ontologije enega, ki kaze dinamicno zveznost.
Pomagamo si lahko z razliko, ki jo je vpeljal Dretske. To je razlika med digitalnim, ki je znacilnost pojmovnega in analognim, ki je znacilnost zaznavnega.
Sozvocja med resnico globoke ontologije in dusevnostjo namrec ni na pojmovni ravni, ampak na podrocju ozadja kognicije oziroma spoznavanja. Najdemo ga v morfoloski vsebini.
Primeri iz estetske dejavnosti - slikarstvo, glasba - pokazejo globoko ontolosko resnico sveta; njegove vecstranske zorne kote in dinamicnost. Resnicna ontologija sveta in zaznavanje sta si blizu. To pa ne velja za diskretno oziroma locitveno pojmovnost in njeno zavajajoco zdravo razumsko ontologijo.
Estetika, zaznavanje in pojmi
Razprava o razmerju med zaznavanjem in pojmi je podlaga vsake realisticne estetike. To velja se posebej za kognitivno estetiko, ki se ukvarja s kognicijo oziroma spoznavanjem in njenim vplivom na estetsko dozivljanje ter vrednote. Zaznavanje in pojmi pa so seveda bistveni del spoznavanja. Razprava o zaznavanju in pojmih je osrednja pri dolocitvi temeljev kognitivne oziroma spoznavne estetike.
© M. Potrc, 2006
Nasploh torej velja, da so zaznavanje in pojmi bistveni za estetiko. Seveda zaznavanje in pojmi niso zgolj del estetike, ampak so del nasega celotnega spoznavnega aparata. Razlicne vrste estetike je mogoce deliti na taksne, ki temeljijo predvsem na zaznavanju, hkrati z intuitivnim uvidom kot posebno vrsto zaznavanja in tiste, katere temeljijo na pojmovnosti. Vebrova estetika je primer estetike, ki temelji na pojmovnih analizah, se zlasti na analizah razmerij med predmetoma lepote in grdote. Ta predmeta naj bi bila utemeljena na estetskem dozivljanju, ki je eno izmed vsebinsko temeljnih dozivljanj.
Razlicne vrste zaznavanja so podlaga estetskega dozivljanja in ustvarjajo dostop do morebitnih estetskih predmetov. Ce naj pojmovno dojamem sliko kot estetsko umetnino, je nujni - toda ne tudi zadostni -pogoj vidno zaznavanje slike. Ce naj pojmovno dojamem simfonijo kot estetsko umetnino, je nujni - toda ne zadostni - pogoj slusno zaznavanje simfonije.
Razmeije med zaznavanjem in pojmi pa potrebuje natancnejse opredelitve, saj tvori uvod v vsakrsno temeljno estetsko razpravo, se zlasti v razpravo o kognitivni oziroma spoznavni estetiki.
Razmerje med zaznavanjem in pojmi je obicajno razumljeno bistveno napacno zaradi globokih predsodkov, ki so posledica nasega pojmovnega aparata.
Opozorili smo na pomembnost razmerja med zaznavanjem in pojmi. To razmerje je namrec obicajno bistveno napacno razumljeno zaradi globokih predsodkov, ki so sestavni del nasega pojmovnega aparata ali prisile, ki jo pojmovnost in njeno kognitivno udejanjenje - slike ali podobe, reprezentacije - nalozi zaznavanju.
Napacno razumevanje prikazujeje zaznavanje kot nekaj, kar nam pokaze diskretne oziroma med seboj locene predmete. Poskusali bomo pokazati, da to ne drzi. Zaznavanje ima docela drugacno vlogo, prepricanje v diskretnost oziroma locenost pa je posledica prisil pojmovnega aparata.
Razlog taksnega razmisljanja je podkrepljen s pravilno razumljeno globoko ontolosko naravo sveta ob predpostavki, da obstaja med ontolosko naravo sveta in spoznanjem oziroma kognicijo dolocena vzporednost in povezanost.
Zacetni napotek k pravi ontoloski naravi sveta, ki je razumljen v smislu parmenidovskega materializma kot en svet.
Pravilna ontoloska zgradba sveta, na katero pristajamo, je parmenidovski materializem. Parmenid trdi, da je svet en, da ni mnostva. Sodobni zagovornik parmenidovskega nauka mora biti hkrati tudi zagovornik materializma, torej mora svet razumeti kot materialni svet.
Parmenid razlikuje med resnico in prividom. Resnica je, da je svet en, privid pa pokaze mnostvo. Zato bi lahko sklepali, da nam zaznavanje kaze mnostvo.
Dodatno dolocilo, da je enost zdruzljiva z dinamiko, saj je zveznost posledica dinamike.
Obicajno razumevanje parmenidovskega enega zanika ne le mnostvo, ampak sploh vsako moznost gibanja in spreminjanja. Zato je eno nezdruzljivo z dinamiko. To pa - po nasem mnenju - ne drzi in razlog te trditve bomo tudi poskusili utemeljiti. Predpostavimo, da je svet en in ta svet je dinamicen. Dinamicnost namrec uvaja povezanost in zveznost. Vendar zveznost lahko se dopusca, da imamo opraviti z mnostvom. Zagovornik parmenidovega nauka se mora - po nasem mnenju - boriti zlasti proti mnostvu in locenim delom, se posebej pa proti teoriji ontoloskih locenih gradnikov. To sta, denimo Carnapov Aufbau in Brentanova opisna psihologija po vzoru kemije, kjer je najprej treba zagotoviti elemente, potem pa se njihovo spajanje na temelju razvrscanja, ki uposteva sledna pravila. Zagovornik parmenidovega nauka pa mora nujno sprejeti dinamiko.
Obicajna in zmotna slika zaznavanja nam prikazujeta loceni predmet in njegovo dusevno sliko, katera omogoca stik predmetom.
Obicajna zmotna podoba prikazuje zaznavanje na naslednji nacin. Imamo macko, ki je od svoje okolice docela locen predmet. Zaznavalec ustvari v svoji dusevnosti dusevno podobo macke, ki omogoca vzpostaviti stik z macko kot z zunanjim predmetom. Podoba je torej spoznavni posrednik.
Dejansko realisticno zaznavanje je ekolosko in prikazuje dinamiko ter razlicne zorne kote, s tem pa zveznost predmetov.
Dejansko realisticno zaznavanje ne predpostavlja obstoja locenih predmetov, ampak nas sili k prepoznavanju njihove zveznosti. Ekolosko zaznavanje (Gibson) daje ustrezno sliko zaznavanja, ki trdi, da obstaja med organizmom in zaznavanim bistvena povezanost in medsebojna odvisnost.
Zaznavanje nas kar sili v dojemanje predmetov kot zveznih bitnosti, saj nas seznanja z razlicnimi zornimi koti predmetov, uvaja njihovo razgibanost in medsebojno povezanost.
Izvor obicajne zmotne slike zaznavanja je neustrezna disciplina, ki jo pojmi nalagajo realisticni zaznavi. Pojmi nas silijo, da zaznano razumemo kot loceno, diskretno, ne pa kot zvezno in mnogostransko. Disciplina je neustrezna s stalisca resnice globoke ontologije enega, ki kaze dinamicno zveznost.
Od kod izhaja obicajno pojmovanje, da so zaznavni predmeti med seboj loceni? Nas pojmovni aparat nas sili k njihovem locenem dojemanju in nam nalaga privid diskretnosti oziroma locenosti predmetov in bitnosti.
Pojmovni aparat obvladuje zaznavo in jo zvezno ter loceno disciplinira. Toda to je neustrezna disciplina, neustrezna pa je s stalisca globoke resnice ontoloskega enega. Ta resnica namrec kaze dinamicno zveznost, ki je tudi v podlagi realisticnega zaznavanja. Taksno realisticno in tudi ekolosko razumevanje zaznavnega pa nam - presenetljivo - preprecuje neustrezna disciplina pojmovne prisile.
Dretskejevo razlikovanje med digitalnim, ki je lastno pojmovnemu in med analognim, ki je lastno zaznavi.
Dretske pozna digitalnost, ki je znacilnost pojmovnega in analognega. Pojmovnost in analognost pa sta tudi znacilnost zaznavanja. Digitalna ura pokaze vsako sekundo kot posebno loceno enoto, predstavlja jo s posebno stevilko. Analogna ura ima kazalce, ki zvezno sledijo poteku casa. Digitalnost nas sili v dojemanje locenih predmetov. Pri tem pa ni nujno, da ti v resnici niso loceni in da nas v njihovo zveznost prepricuje analogna narava zaznavanja. Dretskejevo razlikovanje zanimivo pomaga v smeri nasega razmisljanja. Pojmovnost sili k digitalnosti, analognost pa k povezanosti.
Sozvocja med resnico globoke ontologije in dusevnostjo ne iscemo na pojmovni ravni, ampak v morfoloski vsebini kot ozadju kognicije, ki se izrecno pojavlja.
Pokazali smo, da sozvocja med resnico globoke ontologije enega in dusevnostjo ne najdemo na pojmovni ravni. Pojmovna diskretnost namrec prikriva pravo zvezno ontolosko naravo. Sozvocje obstaja v razgibanem ozadju izrecnega. Resnici ontologije in kognicije se ujemata na srednji ravni opisa dusevnosti, to je na podrocju morfoloske vsebine. Morfoloska vsebina je lastna dinamicni pokrajini ali nasemu ozadnjemu sistemu, kjer so celotna spoznavna stanja in zato tudi celotna zaznavna stanja realizirana oziroma udejanjena kot tocke.
Morfoloska pokrajina kot ozadje pokaze resnico globoke ontologije enega.
Primeri iz estetske dejavnosti - slikarstvo, glasba - pokazejo globoko ontolosko resnico sveta; njegove vecstranske zorne kote in dinamicnost. Resnicna ontologija sveta in zaznavanje sta si blizu. To pa ne velja za diskretno oziroma locitveno pojmovnost in njeno zavajajoco zdravo razumsko ontologijo.
Kaj vse to pomeni za estetiko? Poglejmo slike in glasbena dela, ki so nedvomno umetnine. Taksne slike in glasbena dela praviloma ne prikazujejo med seboj locenih predmetov, ampak nas usmerjajo k njihovi zveznosti ali morfoloskemu ozadju, cez tega pa k njihovi zakoreninjenosti v globoki dinamicni ontologiji enega. To velja za estetska slikovna dela, ki pokazejo ozadnjo povezanost predstavljenega in veckrat tudi njegovo
preseganje v rob ozadja. Ce sta na sliki narisani dve hruski, to ni celotno sporocilo te slike. Likovno sporocilo usmerja na medsebojno razmerje hrusk v prostoru. Hruski pa tudi nastopata na dolocenem barvnem ozadju, ki sega se v okolni svet. Podobno je tudi pri glasbenem delu. Neka simfonija lahko pokaze zvocno ozadnjo morfolosko povezanost z globoko ontolosko resnico enega sveta. Valovanje in prepletanje zvokov simfonicne glasbe obicajno ne predstavlja posameznih predmetov kot so, denimo hruske, ampak nas povezuje s celotnim dojemanjem sveta. Estetska dela uvajajo vecstranske zorne kote in dinamicnost, ne pa locenih predmetov. Zato sta si zaznavanje in estetika blizu, kot sta blizu tudi resnici enega dinamicnega zveznega sveta. Zdravo razumska ontologija pa - nasprotno - zmotno pokaze predmete kot locene in nezvezne. Pokaze mnostvo, kjer bi morali po sozvocju resnice prepoznati zveznost, dinamicnost in eno. Estetska dela torej presegajo resnico zdravo razumske ontologije in nas pripeljejo k pravi naravi sveta. Ta ontoloska narava je v sozvocju z morfolosko vsebino in dinamicnim ozadnjim podrocjem, kjer se kognicija ujema s svetom. Ujemanje kognicije in sveta ni izrecno ali manifestno oziroma ocitno, ampak je implicitno in morfolosko, napotuje pa na resnico sveta, kakrsno kazejo umetnine. Kognitivna estetika isce prav taksno resnico sveta.
Zaznavni kontinuumi: potrditev parmenidovskega materializma.
Morda najpomembnejsa trditev parmenidovskega materializma je obstoj zveznega kontinuuma. Taksne kontinuume iscemo v tej razpravi o temeljih estetike najprej v zaznavi.
Zaznavno podrocje je spoznavne narave, parmenidovski materializem pa je ontoloski nauk. Ustaljeno mnenje je, da sta zaznavni in ontoloski pristop nezdruzljiva ter da ju je treba strogo locevati, da ne pride do pojmovne zmede. Zato si poglejmo tak primer. Georges Rey locuje ontolosko naravo pojmov in njihovo psiholosko ali spoznavno dostopnost. Pred tridesetimi leti so psihologi zavrgli tradicionalno definicijsko naravo pojmov in jo zamenjali s prototipsko in mehko. Definicijsko razumevanje pojmov pomeni, da jih dolocamo z nujnimi in zadostnimi pogoji. Zaradi tega pojme dolocajo stroge meje. Zato v pojem ptica sodijo natancno ptici in vsi ptici. Toda psiholosko razumevanje pojma je drugacno, saj so odkrili, da osebki v pojmih nikoli ne razpolagajo z vsemi in natancno z vsemi ptici. Osebki nekatere ptice lazje prepoznajo. Zato za prepoznavanje lastovke kot primerka ptica porabijo manj casa kot za prepoznavanje piscanca kot primerka ptica. Marsikdo pa ne prepozna pingvina kot ptica, ceprav nedvomno sodi med ptice. Psihologi so sklepali, da narava pojmov ni strogo dolocena in definicijska, ampak mehka in nepopolna. To pomeni, da se narava pojmov spreminja od osebka do osebka in od enega obcestva do drugega. Torej so pojmi s psiholoskega vidika mehki in ne definicijski.
Georges Rey pa trdi nasprotno. Pravi, da pojmi niso mehki, ampak so natancno definicijsko doloceni. Ugotovitve psihologov opisujejo spoznavno naravo pojmov in ne ontoloske. Psihologi merijo reakcijski cas, torej cas spoznavnega dostopa do pojmov. Psiholoska opredelitev pojmov pove nekaj o spoznavnem ustroju ljudi, toda nicesar o pravi naravi pojmov. Ta je pac definicijska in strogo dolocena ne glede na to, koliko jih nekdo dojema. Rey se dejansko opira na teorijo o vrojenih pojmih, ki je skladna s predpostavko jezika misli. Trdi torej, da moramo locevati med ontologijo in spoznavno teorijo, da se izognemo pojmovni zmedi.
Ce drzi Reyevo stalisce o nujnosti strogega razlikovanja med ontologijo in spoznavno teorijo, potem nasa dosedanja razmisljanja o zaznavanju in estetiki parmenidovskega materializma niso uporabna in zanimiva. Toda ne smemo pozabiti na kontinuume, ki vprasanja zaznavanja predstavljajo kot merodajna za zgradbo ontologije. Ta zamisel ima svoje korenine pri Aristotelu, kot izrecno ontolosko pa sta jo zasnovala Brentano in njegov ucenec Husserl. Zaznavanje je zlasti pomembno za eksperimentalno fenomenologijo oziroma pojavoslovje. V prikazu se bom opiral na Albertazzi (1998).
Spremenljivke eksperimentalne fenomenologije so dusevne vsebine neposrednega izkustva. Eksperimentalna fenomenologija je teorija zavesti in opisna psihologija teorija zaznavanja. Poleg opisne je mozna se morfogenetska zgodba o dusevnih vsebinah. Zaznavne iluzije za ta pristop niso zmote, ampak so preprosto nenatancne zaznave oblike. Opazovalna dejstva so vse tisto, kar je dano zaznavanju. Vprasanje je, kako lahko od opazovalnih dejstev, ki so dana v zaznavanju, pridemo do identifikacije zaznavnih predmetov. Tu so pomembne invariante oziroma nespremenljivke, nespremenljive vrednosti zaznavnih pojavov in sicer:
- casovne indeterminante (umestitve) oziroma nedolocenosti,
- prostorske dolocitve,
- kvalitativne dolocitve (zapolnitve),
- sprememba,
- gibanje,
- obrisi (staticni in prostorski),
- oblike (dinamicne in casovne).
Invariante oziroma nespremenljivke sodijo v zaznavanje, ki je doloceno z zunanjimi (npr. zivost barve, razlika med jasnostjo pri ozadju in liku predmetov) in tudi notranjimi (spoznavni oziroma kognitivni vidiki) dejavniki kontinuumov.
Prepoznavanje zaznavnih oblik predmetov zahteva teorijo polj in zaznavnih kontinuumov, genetska analiza pa teorijo zavesti in intencionalnosti.
Pri neodvisnih zaznavnih poljih se podatki zdruzujejo v neodvisne razrede. Rumeno lahko denimo spremenimo v zeleno, ne moremo pa rumenega spremeniti v grenko.
Odvisna zaznavna polja pa so taksna, kjer se elementi nekaterih polj vselej pojavljajo skupaj z dolocenimi elementi drugih polj. Zaznavanje prostorskih obrisov je denimo vselej nelocljivo povezano z zaznavanjem prostorov. Obrisi pa so v tem primeru utemeljeni na prostorih.
Aristotel je obravnaval pojem kontinuuma kot intuitiven. Kontinuum je del neposrednega zaznavanja opazovanih pojavov. Zaznavni kontinuumi so casovni, prostorski in kakovostni (kot sta glas in barva, pa tudi hitrost, gostota, toplota, pritisk).
S stalisca zaznavnega kontinuuma vidimo predmete, ki se spreminjajo ali pa ostajajo enaki v pojavni identiteti oziroma enakosti in nekaksni veckratni stabilnosti oziroma ravnotezju. Predmeti torej nimajo natancno dolocenih delov in meja, vendar pa jih kljub temu prepoznamo. Obstajajo zorni koti razlicnih tipov in razlicno usmerjenih vzorcev, ki jih lahko opazujemo. Pomembne pa so tudi zvezne predstavitve preteklih dogodkov.
Kontinuume delimo na prvotne in drugotne. Prvotni kontinuumi so enotni, homogeni in imajo kontinuirane oziroma nepretrgane meje. To so najprej casovni in prostorskocasovni kontinuumi. Primer prvotnega kontinuuma je neskoncna premica. Prvotni in dolocujoci kontinuum je cas, na katerem temelji prostorska razseznost.
Drugotni kontinuumi so sorazsezni s prvotnimi kontinuumi, vendar pa so heterogeni oziroma raznorodni in kvalitativno oziroma kakovostno razlikovani. Izkusimo jih lahko zgolj na podlagi prvotnih kontinuumov.
Prvotne kontinuume dolocajo meje, hitrost spremembe, njeno usmeijenost in hitrost gibanja. Meja nam omogoca predstavitev sovpadanja ali locenosti predmetov v kontinuumu. Zunanja meja kontinuuma omeji zgolj nekatere smeri, notranja meja pa ga omejuje v vse mozne smeri. Pri jabolku je lupina zunanja meja, vsaka tocka znoraj jabolka pa je mozna notranja meja, ki jo udejanji prerezano jabolko. Notranja meja procesa je zadnji trenutek, v katerem je ta proces se dejaven. Zunanja meja procesa je prvi trenutek, ko ni vec dejaven. Hitrost je stopnja spremembe v obliki ali umestitvi in z njo je povezana polnost usmeritve.
Kontinuumi se vselej pojavljajo skupaj in zdruzeni, ceprav jih lahko razlikujemo. Tako obstajata veckratni kontinuum in kontinuum mnogih oblik.
Kontinuumi dajejo pri zaznavanju predmeta v razmerju z drugimi predmeti informacijo o gibanju ali prostorskocasovni spremembi med predmeti. V taksni analizi so zajeti sedanji trenutek, pojav spremembe, geneza oziroma nastanek pojmov enakosti in vzrocnosti, razmerje med
pomenom in izrazom. Prvotno je namrec zaznavanje spremembe in ne zaznavanje predmeta.
Zanimivi so tudi pogoji enakosti predmetov. Najprej mora obstajati niz vtisov v dolocenem zaporedju, ki so povezani. Prav tako morajo imeti vtisi meje, ki jih omejijo in izlocijo iz ostalih kontinuumov barv, zvokov, tipnogibalnih obcutkov itd. Tako pridemo do predmeta z zaprtjem in zbiranjem v skupine, iz katerega pa vznikne celota. To pokaze, da dejansko obstajajo prvotni kontinuumi in da je zaznava predmetov drugotna ter utemeljena na njih. Ce to drzi, potem predmeti niso nic drugega kot poudarki v zvezni mnogovrstni in vecrazseznostni snovni gmoti. Na ta nacin postaja jasno, zakaj je preucevanje kontinuumov mozni uvod v dinamicni parmenidovski materializem. Predpostavka vsega tega pa je, da je raziskava zaznave pravzaprav ontolosko zbiranje in gradnja ali tvorba predmeta.
Zaznavanje vzrocnosti je povezano z gibanjem in zato s polnostjo usmeritve. Gibanja so lahko naravna (zoga se kotali po bregu navzdol), pasivna oziroma trpna (vol vlece plug, magnet privlaci zelezo) in izrazna (valovanje na morju, zvijanje kace). Vse te vrste gibanja so v zaznavanju med seboj pomesane.
Izrazna gibanja vsebujejo intencionalna gibanja, ki so razpolozenja in usmerjena.
Kontinuumi oblik so barve, zvoki, custva, kjer je vsak bogato razlikovan.
Kaj pove ta kratki pregled fenomenoloski oziroma pojavoslovnih kontinuumov? Opraviti imamo z ontologijo, ki je utemeljena z zaznavanjem. Kontinuumi so znacilno zvezni, kar je se posebej zanimivo pri konstituciji oziroma zgradbi predmetov, ki so zgolj poudarki v vecrazseznostnem in prepletenem prostoru kontinuumov. To je podpora parmenidovskemu nauku. Kljub temu je mozen ugovor, da so kontinuumi doloceni z mejami in da med njimi obstaja nekaksna hierarhija. To naj bi bil dokaz proti zveznosti in koncno proti parmenidovskemu materializmu.
Odlocilen je podatek, da so kontinuumi in meje zgolj abstrakcije. Zato so drugotni, ce jih merimo z gibanjem in dinamiko, ki sta vselej prvotna. V tem smislu pa kontinuumi jasno pokazejo parmenidovsko zveznost. Zdi pa se, da lahko upraviceno dvomimo, da so fenomenoloski oziroma pojavoslovni kontinuumi materialne narave. Zavzemamo se za materialne kontinuume kot ustrezno razlago. Sozvocje med ontologijo in zaznavanjem obstaja, vendar ne neposredno, ampak na vmesni ravni opisa obeh sistemov. Pri zaznavanju je to morfoloska vsebina, pri svetu pa ontoloska dinamika.
Literatura
Potrc M. Blobjectivist Monism. Repulsive Monism: One Dynamic BLOB and no Principles / M. Potrc / A. Bächli, K. Petrus (izd.) // Monism Ontos Verlag. Frankfurt, London, 2003. P. 55-125. PotrcM. Dinamicna filozofija / M. Potrc. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, FF, ZIFF. 2004.
PotrcM. Ekologija brez organizmov? / M. Potrc // Apokalipsa 63-5. Ljubljana, 2003. S. 26-119.
Potrc M. et. al. Blobjectivism and Indirect Correspondence / M. Potrc, T. Horgan //
Facta Philosophica 2, Peter Lang Verlag. Bern, 2000. Vol. 2. P. 70-249. PotrcM. Kritika Brentanove ontologije / M. Potrc / B. Zalec (izd.) // Intencionalnost in ontologija. Razprave o filozofiji F. Brentana. Studentska zalozba. Claritas, Ljubljana, 2002. S. 53-69. PotrcM. Lepi vzorci / M. Potrc // Analiza. Ljubljana, 2003. 3/VI. S. 19-108. PotrcM. Nenakljucnost sestavljenosti / M. Potrc // Analiza. DAF. Ljubljana, 2000. 3-4/III. S. 3-21.
PotrcM. Ontofilozofija in globinski razum / M. Potrc / V. Oslak (izd.) // Ludvik Bartelj, zamolcani filozof iz Slovenije. Zbornik o simpoziju. Katoliska akcija. Celovec, 2004. S. 9-70. Potrc M. Ontomorph: Mind Meets the World / http://webster.infoglobe.com/mew 313/ 2003.
Potrc M. Perceiving the world / M. Potrc // Prestop. Spominski zbornik Iztoka Sakside-Saxa. Univerza v Ljubljani, FF, Oddelek za sociologijo kulture. Ljubljana, 2000. P. 53-143. Potrc M. Varcni realizem in navidezno posamezna pomenska normativnost / M. Potrc. Analiza. Ljubljana, 2005. 1-2/9. S. 1-10.
