CC BY
4MALA RAZPRAVA O METODI ISKANJA RESNICE V (DUHOSLOVNIH) ZNANOSTIH1
Strgar Tomaz
Univerza v Ljubljani
The article consists of two parts, each written in a different mode though both address the same theme: the relation between the structure (or: internal logic) of Slavic languages on one hand, and some of the most important concepts of Hegel's Science of Logic on the other hand.
The first part introduces the subject in a style which "may appear odd to many readers: too strict to be belletristic, to loose to be science." It has no explicit but quite a few implicit references (i.e. the sintagm "literary joke" tends to allude to the notorious "Sokal Affair"). The attention is, among other things, directed towards the usage of negation in Slavic languages in footnotes of the Introductive Remark. The Metaphysical Remark, a kind of historico-poetical exercise is what follows next.
The crucial point of the discourse is then presented in the Digression: Something, a strict linguistico-logical derivation of the dialectical moment contained in the Slovenian word 'nekaj' (i.e. 'something'), which, as 'Etwas', represents a concept "of supreme importance" in Hegel's Science of Logic. It is shown that 'nekaj' in itself, by way of its inherent negation ('ne-kaj', lit. 'not-what') successfully accommodates the Hegelian concept of Aufhebung.
In the Supplement, as the second part of the article is subtitled, some of the above theses are substantiated by an article on the exceptional reception of Hegel's philosophy in 19th-century Russia, for which a more scientific explanation is now offered: namely, that the Hegelian dialectical logic (at least as far as Aufhebung is it's key concept) actually represents the internal logic of Slavic languages.
Uvodna opomba
Taksne misli je imel zagotovo ze marsikdo, ceravno najveijetneje res ne v natanko taksnih oblikah ter vrstnem redu, kot so te zapisane tu; niti pisec. A to vsekakor ni kljucnega pomena, cetudi je hkrati res, da k vsemu skupaj nekaj le se pridoda.
Tole-tu je nekaksna lepljenka, sinteza razlicnih pogledov na vprasanja duha, kot se ta zastavljajo znotraj te nase tako imenovane 'zahodne kulture'. Nekaj je povzeto iz razprav o tem, nekaj iz tistih o onem; nekje so besede zaobrnjene, kak kos je kar prepisan.
Ker pa je v teh krajih 'izvirnost' sila cenjena rec, nastejmo osnovne tri vire, iz katerih crpa tale tekst (in so bili brzkone ravno tako ze nestetokrat nasteti, pa ceprav v drugacnih pojmovnih obrazcih). En vir so knjige, zapiski, razprave in podobno; skratka, neka izgotovljena, ubesedena ali kako drugace zaustavljena vedenja in videnja.
Drugi, precej pomembnejsi vir so neposredni zivljenjski stiki z drugimi individuumi najrazlicnejsih interesov, pa tudi z 'naravo' samo; torej odnosi vseh vrst.
Tretji vir pa niti ni cisto pravi vir3 in sploh ga je tezko opisat; je to, kar ustvarjalnemu postopku omogoca njegovo postopkovnost; bi rekli, da je le nekaksno naravnavanje...
1 Op.ur.: avtorsko lektorirano besedilo.
2 Samostalnik 'opomba' izhaja iz dovrsnega glagola 'opomniti', cigar prvotni pomen je 'povzrociti da se spomni'.
3 Clovek bi rekel: 'Bi mislil, da je nekaj, ko je vendar niS. To je eden izmed redkih literarnih obrazcev nasega jezika, ki (s pomocjo vrivka 'vendar') dopusca pozitivno izrazanje nica. V zahodnoevropskih jezikih vkljucno z grscino, ki (za razliko od slovanskih) sodijo v kentumsko vejo indoevropskih jezikov, je taksna tvorba obicajna; prim. npr. ang. 'There is nothing there.'
Филозофско-културолошки проблемы
Literarna sala.
Najbrz se bo ta oblika »razpravljanja« marsikomu zdela cudna: prestroga, da bi jo uvrstil med leposlovje, prevec svobodna, da bi bila znanost. Bi rekli, da je morda se najbolj filozofska, ceprav po drugi strani v marsikaterem smislu niti to ni. Mogoce bo kdo vse skupaj vzel zgolj kot kaksno literarno salo, sam pa mislim, da je (tudi) nekaj vec.
Je kar je, karkoli ze je; in pisana je zato, da bo brana. Nekdo se bo ob njej zabaval, drugi bo nad njo zabavljal, komu tretjemu bi morda ne ustrezal naslov, ces da ne ustreza vsebini; nekdo jo bo razumel tako, drugi spet drugace, tretjemu se bo morda zdelo, da tu sploh ni kaj za razumet. Morda se bo nasel kdo, ki jo bo (v celoti ali v kakem njenem delu), razumel ravno tako dobro in se bolje kot tisti, ki jo je zapisal; to je se celo najbolj gotovo.
Od kaksne popolnosti je zagotovo dalec, a nekaj resnice se v njej le zrcali. Zdi se, da ima morda nekoliko prevec opomb, a nekaj malega previdnosti prevec pri taksnile sali ne more povzrociti kake prav posebno velike skode. Sama zase vsekakor ne pomeni nic4 in na nek nacin jo lahko razume vsak; ce ne po formi pa po vsebini.
Pisanja v stilu 'za-vse-in-za-vsakogar-nekaj' sicer obicajno privedejo do tega, da nastane nekaj nicemur podobnega,5 a to tveganje pac prevzemam nase. Poleg tega pa: lahko, da je tole pisanje zanic, lahko bi celo rekli, da vse skupaj ni nic6 - a tudi to je nekaj.
Metafizicna opomba
Cloveska basen (brez konca in zacetka).
Zanikati obstoj samega materialnega sveta,7 kot je to priblizno v casu rojevanja neke nove znanosti nekje na italijanskem storil nek irski skof, katerega je tisti bistri anglez, ki je onega nemca zbudil, da je ta nekoliko nerodno metafiziko obrnil (pri cemer se je zdelo, da je je ob tem en kos odletel) ter jih ob tem se par predramil, ponekod omenja kot dobrega, je dandanes v oceh vecine norost.
Mogoce zabavna, celo zanimiva norost, a vendarle norost. Povsem neupraviceno, bi lahko rekli. Povsem upraviceno, bi lahko ravno tako upraviceno dejali; metafizika, in to vemó vsi, pac ni iz porcelana.
A nad vsem tem skupaj (in se cem drugim in predvsem nad sabo samim) je sel nedolgo zatem v samoto nek mladi danec obupavat, kakega nemca je kaj celo tako dalec vleklo, da mu je se osebnost razpadla, spet tretji se je sel glede vsega skupaj na anglesko kregat (tale menda francoske solate ni maral; pac stvar okusa; priznam, tudi meni ni prevec vsec, ceprav sicer v njih kuharske vescine sploh ne dvomim) in vse sorte se je godilo.
Slisi se hecno... zdaj... za nazaj... Takrat pa je kri tekla! ...... A óni vrag, se zdi, salo
redko kdaj pred kom tako kam dalec stran odnese, da bi je ta ne mogel vec poiskati... Tisti omenjeni bistrez je, denimo, sprva, nerazumljen, obupaval, a se je nekako znasel Na stara leta, ko so ga za se prosili, pa jim je prijazno odvrnil, da je za kaj takega prestar, predebel in prebogat (in jim dal stare knjige se enkrat za brat). Kak drugi se je spet drugace znasel.
In vse tole in se marsikaj, kot kaze, v osnovi, le zaradi nekih sto tolárjev. Bi clovek rekel: saj sto ni taka rec, pa naj jih ima kdor hoce. A to, kdo naj jih ima, sploh ni bilproblem! Le to, poenostavljeno receno, al' »sto«pravilno rece se s 'ss'al's 'kh'...
4 'Nic' je zanikan preko nekega (njemu zunanjega) pomena.
5 'Nic' je tu v nekem razmerju, t.j. nekaj se v njem ze zrcali.
6 'Nic' je dokoncno zanikan; obrazec je gola forma, a izraza nekaj pozitivnega.
7 Privoscimo si, seveda zgolj priloznostno in v opombi, tale verz:
NEKOC, NEKJE, NEKDO JE JABOLKO PREREZAL.
DOBIL, ZACUDA, KOSA JE, NE JABOLKDVEH. KATERI OD OBEH ZDAJ JABOLKO JE VRESNICI? NE TA; NE ONI; NE TISTI KI GA JE PREREZAL.
Digresija: »nekaj«
Vcasih dobi clovek, ko ob upojmljanju (t.j. iskanju formulacije) nekega/lastnega stalisca naletava na posamezne jezikovne tvorbe (in se mu nenadoma zazdi vredno ob kateri izmed njih nekoliko postati), obcutek nekaksne posebne izbornosti, ki jo materin jezik izkazuje napram kakim drugim, njemu zgolj (bolj ali manj) povrsno poznanim jezikom. Tak je, denimo, za nas, pojem »necesa«.
Ta nas »nekaj« namrec v sebi samem izredno lepo povzema tisto znano Spinozino dialekticno metodolosko pozicijo: omnis determinatio est negatio. Je ravno »ne-kaj«: doloca se, oziroma, svoj predmet doloca, skozi ze v njem samem8 prisotno negacijo. In taksno branje nam potrjuje tudi etimologija besede.9
A vendarle, dopustimo si v to nekoliko (metodicno) podvomiti. Etimologija namrec ni povsem zanesljiva veda, saj izhaja predvsem iz zgodovinskih dejstev. Ta pa so, se posebej v obmocju jezika kot nekaksne fiktivne bitnosti, veckrat precej zamegljena. Potrebno je torej dopustiti moznost, da je etimoloska razlaga napacna.
Tollendum esse Octavium.
Najprej smo v skusnjavi, da ta nas »nekaj« (po vzoru vélikih) pojmujemo zgolj in samo kot »nek-kaj«, kot je to slucaj pri, denimo, nem. »et-was«, in dalje, ang. »some-thing«. Nas pojem seveda nedvomno oznacuje ravno tisti »nek-kaj«, to ni vprasljivo;10 pokazali pa bomo, da je hkrati strukturno zagotovo ravno tudi »ne-kaj«.
Anglescina v osnovi izraza »nekaj« kot neko do neke mere doloceno rec: »some-thing«. Ob tem predpona »some-« izraza neko doloceno mero nedolocnosti, ki tisto rec vzpostavlja v smislu razlike nasproti preostanku (celote). Mera dolocenosti te reci (»thing«) v njej sami ni dolocena in jo lahko v doloceni meri doloca sele od nje strukturno povsem locen clenek (»a«, »the«). Ce to rec zanikamo, neposredno dobimo »nic«, »nothing«.
Nemski »et-was« je (strukturno) bolj podoben »necemu«. Predpona »et-« po eni strani ustreza predponi v angleski zlozenki, hkrati pa jo (namrec anglesko zlozenko) v njeni celoti povzema ze v sebi sami, dasiravno ob tem ohranja pretezno kvantitativno naravnanost za sebe stojece predpone »some«. Rec sama, torej kvalitativna komponenta, se tu skriva predvsem v »was«, ceravno je je nekaj moc najti tudi ze v »et-«.11 Ce pa »was« (po angleskem, ali pac po slovenskem modelu) neposredno zanikamo, ne dobimo nic.12
In zdaj »nekaj«. Ta, vzet neposredno, torej kot »nek-kaj«, najprej dviguje mero
8 Bodimo pozorni: sintagma 'v njem samem' se na tem mestu (z vidika strukture jezika) z enako stopnjo veljavnosti nanasa tako na goli pojem, izrazen v tistem 'se' (mimogrede: slovarska definicija besedice 'se' se v danem kontekstu lahko bere kot kaka angleska detektivka), kot tudi na 'svoj predmet', torej na tisto (do neke mere doloceno) rec sámo, ki jo obravnavani pojem (zgolj) oznacuje.
9 Jezikovno utemeljene izpeljave terjajo se posebno previdnost, saj lahko sicer (z nekaj malega fantazije) iz posameznih besed izpeljemo marsikaj. Poglejmo si moznost neznanstvene (zlo)rabe jezika na primeru »neba«. Besedo »nebo« bi lahko denimo, nekoliko nihilisticno, tolmacili kot »tisto-kar-ne-bo« (nebo='navidezno uslocena ploskev nad obzorjem'). Dalje, »nebésa«, v kakem eshatolosko-teoloskem kontekstu, kot »kraj-kjer-ni-bésa« (bés='zli duh'). In se naprej, v slogu novodobnih azijsko navdahnjenih duhovnih gibanj: »nebésa« so v resnici le (morda tendenciozno popacena) »nebésa«, torej zgolj »kraj-kjer-ni-bésa« (bés='najvisja stopnja jeze'); sibkejse, manj neugodne stopnje (dusevnega) neugodja pa so tam se vedno prisotne in se povsem izgubijo v 'sedmih nebesih' - ta so sele tista 'absolutna blazenost osebno, nasebno in zasebno'. Toda v zgornji izpeljavi je neka neodpustljiva napaka, ki ji jemlje sleherno znanstveno kredibilnost, pa ceprav se zdi, da (v sebi) deluje popolnoma logicno. Logika sama namrec tu nikakor ne zadostuje, saj je jezik bistveno zgodovinska tvorba; kljucnega pomena je torej etimologija. Poglejmo: »Nebo« se etimolosko (zal) veze na ide. koren *nébh - 'moker, vlazen' ter dalje *nébheses - 'vlaga, oblak, megla'. Danasnji pomen 'nebo' se je razvil predvsem v jezikih ljudstev, ki so zivela na podrocjih, kjer je bilo nebo vecinoma zastrto z oblaki. »Nebo« potemtakem nicesar ne zanika - ne bodocnosti, ne bésa, ne bésa, ne nic - (bilo) je zgolj pretezno oblacno. In tudi »nebesa« so izpeljana neposredno iz »neba«.
10 Uporaba dvojne zatrditve 'nedvomno' in 'ni vprasljivo' v taksnile izpeljavi, ki naj vseskozi sledi le izpeljanim resnicam, utegne koga zmotiti. Taksni lahko izbira med absolutno skepso in neskoncnim regresom.
11 Celotna anglesko-nemska zgodba je v resnici seveda precej bolj zapletena, a v grobem gornja izpeljava stoji. Bralec, ki ga tovrstna jezikovna telovadba veseli, si lahko izpeljave predpon »et-« in »some-« ogleda sam, saj bi njih natancnejsa obravnava tukaj-in-zdaj zavzela prevec prostora-casa.
12 Namrec: tako pridobljena zlozenka v nemskem jeziku ni veljavna.
Филозофско-културолошки проблемы
dolocenosti neke (poprej v manjsi meri dolocene)13 nedolocnosti, hkrati pa, vzet etimolosko, torej kot »ne-kaj«, to svojo izvorno nedolocnost obenem tako ukinja (s tem da jo preko v njem samem izvorno prisotne negacije enostavno zanika) kot tudi ohranja, saj jo ravno povzema na neki visji ravni (pojmovne) dolocenosti.
Aufheb ungsverfahren.
Slovanski jeziki, vidimo, v nasprotju z germanskimi mero nedolocenosti necesa dolocajo neposredno skozi zanikanje neke dolocene nedolocnosti. Lepo..., a nekaj nam vendarle se vedno ne da miru: lahko res verjamemo etimologom? Najverjetneje, da da. Kljub temu pa poizkusimo njihovo trditev preizkusiti se po neizkustveni poti.
Vzemimo, da je resnicna nasprotna trditev: »nekaj« je zgolj in samo »nek-kaj«; negacija mu ni lastna. Poglejmo, kam to vodi.
Kaj je »kaj« ze vemo; na pojasnitev caka se tisti »nek-«. Etimolosko vzeto je »nek-« zanikan »kdo«, torej »ne-kdo«. »Nekaj« bi potemtakem pomenilo toliko kot »ne-kdo-kaj«.
A ker je, po analogiji (etimologiji po predpostavki ne verjamemo), ta »ne-kdo« zopet zgolj in samo »nek-kdo«, je »nekaj« nujno »nek-kdo-kaj«.
In ta novi »nek-« je (strukturno) enak tistemu prejsnjemu, tako da je »nek-kdo-kaj« v resnici »nek-kdo-kdo-kaj« in ta dalje naprej ad infinitum.
Mera dolocenosti tiste izvorne nedolocnosti v tem postopku sicer neprenehoma narasca, a popolnosti (zgolj po sebi samem) ne doseze nikdar.
Za samo moznost popolne dolocenosti sploh je potrebno v sam tisti (izvorni) »nekaj« (izvorno) pripustiti moznost negacije; mesto uporabe le-te je potem stvar izbire.
In smo spet pri Spinozi: omnis determinatio est negatio. Le da se je zdaj tudi sam obstoj moznosti izbire izkazal kot nujen.
Aufgehoben.
Zakljucna opomba
Digresija je, priznam, nekoliko tendenciozna, a taksna je pac zgolj po nujnosti njej lastne (znanstvene) metode. V opravicilo naj dodam, da trdno verjamem, da so (v osnovi) vsi
jeziki enako vredni, a to je ze predmet neke druge razprave...
* * *
Dodatek.14
V zgodovini evropske (filozofske) misli Heglova filozofija nedvomno zavzema prav posebno mesto: je neka referencna tocka, do katere se vsak kasnejsi filozofski poskus enostavno mora opredeliti, cetudi (zgolj) s tem, da jo enostavno spregleda. Znotraj Heglove Znanosti logike, temeljnega in za marsikoga najtezje razumljivega dela njegovega filozofskega sistema, taksno prav posebno mesto pripade pojmu Aufhebung. Ta je, kot Nikolcina15 citira Derridaja, po Heglu »spekulativni pojem par excellence [...], ki je neprevedljivi privilegij nemscine«. Tako tudi ni presenetljivo, da »so bile v anglescini in se bolj dramaticno v francoscini razprave o pomembnosti in pomenu tega pojma pogosto povezane z debatami o njegovem prevodu« (187); ob tem je zanimivo, da se za ruski
13 »Kaj« namrec, v kolikor je postavljen za sebe, izraza neko manjso kolicino ali mero (dolocenosti) kake (nedolocene) reci. Tako nam denimo na trznici klice kaksna branjevka: 'Vzemite no se kaj... Korencek? Bucke?? Solato mam lepo... Mogoce bi jajca??? ... Dajte noo... pa vam dam se nekaj za povrh!'
14 Gornje besedilo je sicer nastalo kot zakljucena celota in morda deluje nekoliko kripticno, ceprav ne povsem namerno. Pricujoci Dodatek ga zeli umestiti v strozji teoretski okvir.
15 Miglena Nikolcina, »Homonimija in heterotopija: spolna razlika in Aufhebung«, Problemi 1-2/2007, Ljubljana: Drustvo za teoretsko psihoanalizo, 2007, str.187-209 (v nadaljevanju se paginacije v oklepajih nanasajo na ta tekst).
jezikovni prostor »zdi, da taksnih debat ni bilo« (188).
Poleg pojma Aufhebung, ki je nekaksen motor heglovskega dialekticnega gibanja, pa v Heglovi Logiki prav posebno mesto pripade se necemu. Nekaj namrec, kot Etwas, predstavlja izhodiscno kategorijo Heglove Logike; je mesto prve konkretizacije obcega, od koder so pojmi 'bit', 'nic', 'postajanje' ter 'obstoj' tvorjeni vnazaj. »Nekaj je kot enostaven bivajoc odnos do sebeprva negacija negacije. Obstoj, zivljenje, misljenje itn. se bistveno dolocijo kot nekaj obstojecega, zivega, mislecega (jaz) itn. Ta dolocitev je izredno pomembna, ce naj ne obstanemo pri obcosti obstoja, zivljenja, misljenja itn., ali tudi pri obcosti bozanstva (namesto pri Bogu)«.16 Da prevajanje kategorije nekaj nikoli nikjer ni bilo sporno seveda ni presenetljivo, saj gre tu za enega najobicajnejsih izrazov (indo)evropskih jezikov; v etimologijo oziroma strukturo besede se ne spusca nihce.17
Nasproti angleskemu something oziroma francoskemu quelque chose nemski etwas sicer vsebuje doloceno strukturno razliko: najprej dolocneje doloca poprej povsem nedoloceno rec (thing, chose, was; kaj), ob tem pa ima ta rec, tisti kaj, kot pri italij anskem qualcosa, v jeziku hkrati tudi funkcijo vprasalnega zaimka (was, cosa; kaj). Enako velja za slovanske jezike, le da je tu v izrazu, kot smo to pokazali v 'digresiji', tista (izvorna) nedolocnost negirana. Ce se enkrat povzamemo dialekticni moment necesa, kot je bil ta izpeljan zgoraj: nekaj neko izvorno nedolocnost po eni strani ukinja (s tem, da tisti kaj enostavno negira), hkrati pa jo tudi ohranja, saj jo ravno dolocneje doloca, t.j. dviguje mero njene pojmovne dolocenosti; ukinja - ohranja - dviguje, prav kakor Aufhebung.
Nadalje je bilo pokazano,18 da se ta dialekticni moment ne izcrpa v svoji prvi iteraciji, temvec da, nasprotno, v (samo)dolocitvenem gibanju (pojma) vztraja poljubno dolgo. Dolocitvena predpona nek- namrec preide v pojem nekdo19 in ta dalje v (potencialno) neskoncni progres. Tisti izvorni kdo se, vidimo, paradoksno, heglovsko, zares vzpostavi sele takrat, ko nase vzame tudi lastno negacijo.
Komentiranje Aufhebung je, kot Nikolcina navaja Nancyja, »program za splosni (in morda absolutni) komentar o Heglu, [...] vsaka velika studija Hegla pa [...] dejansko studija Aufhebung, in to upraviceno« (191). Alexandre Kojève, ruski filozof, katerega je, denimo, Lacan »priznaval za svojega edinega 'maître, ki ga je seznanil s Heglom'« (195), ze leta pred tem zapise, da »bi lahko rekli, da je Heglova dialektika povzeta v eni sami temeljni kategoriji, kategoriji dialekticne potlacitve (Aufheben)« (191). In dalje, v tekstu posvecenemu vlogi, ki jo je pri sirjenju heglovskih studij v Franciji odigral se en ruski filozof, Alexander Koyré, se Jean Wahl sprasuje: »Kako neki bi prevajali Aufhebung? To je kljuc do hegeljanizma.« (191).
V Rusiji se, kot receno, »zdi, da taksnih debat ni bilo. Vse od zgodnjega 19. stoletja pa do danes prevod Aufhebung kot snyatie in aufheben kot snyat' ni siroko deloval le v filozofskem kontekstu, ampak je vnesel heglovski pogled tudi v obicajno rabo besede« (188). Taksno pomanjkanje problematizacije prevajalske resitve na (zahodnoevropske) poznavalce Heglove filozofije najverjetneje deluje nekoliko neresno; se posebej, ker gre tu za nekaksne 'novince' v filozofiji - 'ruska filozofija' se, denimo, v obdobju po Heglovi smrti prakticno sele zacne. Se vec: celotno slovansko jezikovno-kulturno podrocje v zgodovinskem razvoju grske
16 G.W.F. Hegel, Znanost logike I [1832], Ljubljana: Drustvo za teoretsko psihoanalizo, 2001, str. 108. Poudarek na 'izredno pomembna' je moj.
17 Hegel sicer ni brez obcutka za tovrstna izvajanja. Tako ob obravnavi pojma obstoj zapise: »[t]o ni gola bit, temvec obstoj [Dasein]; etimolosko vzeto: bit na nekem dolocenem mestu; vendar pa ta prostorska predstava ne sodi sem« (op.cit. str.102). S slovenskim izrazom obstoj teh tezav ni.
18 Podnaslov Aufhebungsverfahren, ki ta prikaz uvaja, je sicer v nemskem jeziku strokovni pravniski termin, ki pomeni 'postopek za razveljavitev'; tu ga seveda beremo v skladu s sicersnjo dialekticno naravo glagola aufheben.
19 Ta prehod bi se morda komu zdel sumljiv, a je utemeljen tako semanticno kot etimolosko. Semanticno vzeto sicer ni nujen, je pa vsekakor mozen (npr. 'nek clovek' = nekdo, 'nek stroj' = nekaj); etimolosko je nek tvorjen na podlagi nikalnice ter praslovanskega vprasalnega zaimka *kb 'kdo'.
®wi030/ficK0-Kyjirnyp0Ji0WKU npoöjieMU
zastavitve filozofije ni imelo nobene (vidnejse)20 vloge. Ta je bila namrec (vsaj do Hegla) formalno prakticno v celoti izpeljana znotraj kentumske21 veje indoevropskih jezikov: grscine v starem, latinscine v srednjem, ter (predvsem) anglescine, francoscine in nemscine v novem veku.
Ob tem je potrebno poudariti, da ruski snyatie niti ni kaj ustreznejsi prevod Aufhebung, kot pa ga ponujajo zahodnoevropski jeziki. Snyatie namrec pomeni predvsem »spraviti dol, sneti oziroma zrusiti« (188), medtem ko glede Aufhebung »Hegel vztraja, da je njegova izjemna kvaliteta [...] v tem, da zajema pomen ukinitve in ohranitve in se ne premakne navzgor, kaj sele navzdol. A vendar, navzdol gre vzhodno od Nemcije in navzgor zahodno od nje« (193).22
V Rusiji je sicer, kot pise Nikolcina, prislo do »mnozicne, gorece, precej zgodnje in, kot se je vcasih trdilo, usodne recepcije Heglove filozofije [...], ki je Hegla naredila za 'ziveco dramatis persono v zgodovini [ruskega] misljenja 19. stoletja'23 in celo za 'rusko usodo'24« (188). Usmerjenost snyatie navzdol bi morda lahko povezali tudi z vplivom marksisticno-materialisticnega obrata nemskega klasicnega idealizma na Vzhod, ki po dinamiki, obsegu in posledicah v zgodovini zahodne filozofije ostaja brez primere, a pustimo to tu ob strani in se vrnimo k Heglovi Logiki.
Kot smo pokazali zgoraj, je v slovanskih jezikih moment nemskega izraza Aufhebung, ki (od zunaj) poganja heglovsko dialekticno gibanje pojma, vsebovan neposredno v njeni izhodiscni kategoriji: v izrazu nekaj. Ta tisti izvorni kaj nedvomno tako ukinja kot tudi ohranja; in dalje, ni dvoma, »da Heglov sistem orise nenehno vzpenjajoce se gibanje« (193), a v primeru necesa ta ne dviguje nicesar (kar sicer pri Derridajevem prevodu Aufhebung kot relevé skrbi Nikolcino) drugega kot zgolj mero lastne pojmovne dolocenosti.
Zdi se torej, da so izjave tipa »vsi v Rusiji govorijo heglovski jezik, kajti [, kot je zapisal Kirjevski, verjetno prvi Rus, ki je poslusal Heglova predavanja,] 'je v zraku, ki ga dihamo'« (188) kljub vsemu utemeljene. Utemeljitve, kolikor naj bo ta znanstvena, seveda ni iskati v »zraku, ki ga dihamo«; razkriva se predvsem v jeziku, ki ga govorimo. Ob tem pa ne gre zgolj za besedisce, temvec predvsem tudi za strukturne oziroma besedotvorne znacilnosti slovanskih j ezikov.
Ne le Rusi, celoten slovanski svet »govori heglovski jezik«; ali drugace: heglovska dialekticna logika je (vsaj kolikor je Aufhebung njeno bistveno dolocilo) logika slovanskih jezikov.
20 Nekatere pomembne vzpodbude, predvsem na podrocju (za razvoj filozofije relevantnih) znanstvenih dosezkov, pa so vendarle prihajale tudi s 'te' strani; naj na tem mestu omenimo le Nikolaja Kopernika.
21 Indoevropske jezike tradicionalno delimo na kentumske in satemske; poenostavljeno receno so satemski tisti, ki imajo na zacetku besede, ki pomeni 'sto', sicnik ali sumnik, kentumski pa (vsaj v starejsi razvojni fazi) mehkonebni pripornik ali zapornik ('k' ali 'h'). V evropskem geografskem prostoru sodijo med satemske balto-slovanska jezikovna veja ter albanscina, zunaj Evrope pa se iranski, nuristanski in indijski jeziki ter armenscina.
22 Juzno od Nemcije pa Aufhebung vendarle, kot kaze, ne premika niti navzdol niti navzgor. Ustaljen slovenski prevod, glagolnik odprava, najprej pomeni, da nekaj (kak pojav ali stanje, npr. izkoriscanje, suzenjstvo, posledice potresa, stari druzbeni red, solnine, zastoji v prometu) preneha obstajati, pomeni pa tudi povzrociti oziroma narediti kaj za to, da nekaj ali nekdo (kaka rec ali oseba oziroma skupina) zgolj spremeni svoj polozaj oziroma odide, pri cemer pa ohrani vsa svoja bistvena dolocila. To umanjkanje vsakrsnega gibanja navzgor sicer je dolocena pomanjkljivost izraza, a ima slovenska prevajalska resitev nek drug zanimiv moment. Odpraviti namrec sestoji iz predpone od- 'proc, stran' ter glagola praviti 'pripovedovati'. Praslovansko *práviti je dalje izpeljano iz *právb 'pravi, resnicen' in torej prvotno pomeni *'govoriti prav, govoriti resnico'; *právb je dalje, preko indoevropskega korena *pröuo soroden tudi s pslovan. *pbrvb, katerega prvotni pomen je verjetno 'na celu stojec, prvi'. Odpraviti tako oznacuje predvsem neko verbalno dejanje, ki je odpoved veljavnosti (primata) neke (dotlej veljavne) resnice.
23 A.I. Volodin, Gegel i Russkaja socialisticeskaja mislXIX veka, Misl, Moskva 1973, str. 6.
24 Oleg Sumin, Gegel kak sudbaRossii, Malvina, Sofija 1997.
* * *
»'Rusko govorim v petnajstih jezikih,' je rekel se en vpliven Rus [...], poliglotski strukturalist Roman Jakobson« (194), ki je (med drugim) zapisal tudi tole: »[s]kupne izoglose pricajo o bliznjem in dolgotrajnem sosedstvu [slovanskih jezikov] z germanskimi, iranskimi, verjetno trasko-frigijskimi, najbolj pa z baltskimi jeziki [...] Stare [slovanske] izposojenke iz iranscine se nanasajo vecinoma na duhovno, tiste iz germanscine pa na materialno kulturo.«25 Zakaj tako? Zdi se logicno, da pac zato, ker so imela germanska ljudstva 'vec pojma' o materialni, iranska pa o duhovni kulturi;26 tovrstno pojmovnost (za nemski jezik) razvije sele Hegel, prav kakor se je »'poststrukturalizem' zacel konec dvajsetih let v Rusiji, se preden je kdo na Zahodu slisal za sam strukturalizem.«27
Literatura
Dolar M. Polpremi govor / M. Dolar // Problemi 3-4 / 2006. Ljubljana: Drustvo za teoretsko psihoanalizo, 2006.
Hegel G.W.F. Znanost logike I [1832] / G.W.F. Hegel. Ljubljana: Drustvo za teoretsko
psihoanalizo, 2001. Jakobson R Lingvistika i poetika / R. Jakobson. Beograd: Nolit, 1966. Nikolcina M. Homonimija in heterotopija: spolna razlika in Aufhebung / M. Nikolcina // Problemi 1-2/2007. Ljubljana: Drustvo za teoretsko psihoanalizo, 2007.
25 Navajam po srbskem prevodu Jakobsonovega clanka Comparative Slavic Phonology v: Roman Jakobson, Lingvistika i poetika, Beograd: Nolit, 1966, str.279.
26 Da Zahod prednjaci v (zgodovinskem) razvoju materialne kulture je dokaj ocitno, v tematizacijo Vzhoda pa se tu ne moremo spuscati.
27 Mladen Dolar, »Polpremi govor«, Problemi 3-4/2006, Ljubljana: Drustvo za teoretsko psihoanalizo, 2006, str.190.
