Z JANKOM GLAZERJEM NAPOTI IZGNANSTVA

Markežič Tjaša

Philological Studies 18,1, (2020) 85-100 Izvirni znanstveni clanek

UDK: 821.163.6.09"1941/1945" 821.163.6.09 Глазер J. doi: 10.17072/1857-6060-2020-18-1-85-100

Z JANKOM GLAZERJEM NA POTI IZGNANSTVA

Tjasa Markezic

Prva gimnazija Maribor Maribor, Slovenija

Kljucne besede: nacizem, Spodnja Stajerska, slovenski knjizevniki, meljsko zbirno taborisce, izgnanstvo

Izvlecek: Nemska okupacija dela slovenskega ozemlja v aprilu 1941 je za mnoge pomenila zivljenjsko prelomnico, kjer posebej mislimo na germanizatoricni (nacisticni) pritisk. Med zrtvami so bili tudi slovenski knjizevniki. Za organizacijo izgona so nacisti najprej ustanovili preseljevalni stab v Mariboru in njemu podrejene organe, za tem pa uredili zbirna taborisca v razlicnih krajih Spodnje Stajerske. V Mariboru so v taborisce za izgnance preuredili del meljske vojasnice. Namenili so jih v razlicne kraje v Srbiji, nekatere tudi na Hrvasko.

WITH JANKO GLAZER ON THE PATH OF EXILE

Tjasa Markezic

Maribor First Grammar School Maribor, Slovenia

Key words: Nazism, Lower Styria, Slovenian writers, assembly camp in Melje, exile

Abstract: The German occupation of a part of Slovenian territory in April 1941 meant a breaking point in the lives of many people. Among the victims there were also Slovene authors. First, the Nazis established migration headquarters in Maribor and subordinate agencies to organise deportations; later, they established assembly camps in different places in Lower Styria. In Maribor they reorganised a part of the barracks in Melje into a camp. They were brought to different locations in Serbia, some also in Croatia.

Uvod1

Mi hocemo dezelo tako privezati, da bo v njej prostora samo za Nemce in one Stajerce, ki so se z ramo ob rami z nasimi sonarodnjaki borili zvesto in tovarisko leta, desetletja in stoletja, ki so, krvavo nam zelo sorodni, bili pripravljeni tudi v zadnjih desetletjih z vsemi vlakni svojega srca stremeti po prikljucitvi k Nemciji. S temi hocemo delati. Vse drugo pa mora ven ... V tej dezeli, v kateri bo meja potegnjena po führerjevem ukazu, bodo v kratkem casu samo ljudje, ki se bodo svobodno in z veseljem priznavali k Hitlerju in njegovi velikonemski drzavi. (Skerl, 1952/1953: 770)

To so bile besede sefa civilne uprave na Spodnjem Stajerskem po prihodu nemskega okupatorja. Nacisti so takoj zaceli uresnicevati nacrt, ki je med drugim vkljuceval slovenske izobrazence; sprejeli so smernice o izgonu s Spodnje Stajerske. Meljska vojasnica je bila le eno od zbirnih taborisc na Spodnjem Stajerskem za tiste, ki jih je okupator nameraval izgnati z okupiranega podrocja. Po aretacijah se je v njej znaslo veliko prebivalcev Spodnje Stajerske, zlasti slovenskih izobrazencev, ki so za nemskega okupatorja na okupiranem obmocju predstavljali motec element. Med njimi so predvsem zaradi poklica, kulturnega udejstvovanja in literarnega ustvarjanja v slovenscini izstopali knjizevniki, kot Josip Vandot,

1 Prispevek je nastal na podlagi diplomskega dela Meljsko zbirno taborisce, kot so ga doziveli slovenski knjizevniki pod mentorstvom red. prof. dr. Jere Vodusek Staric (2010).

Meta Rainer, Ksaver Mesko. V prispevku se osredotocimo na Janka Glazerja in ga spremljamo v izgnanstvu od Maribora do Srbije.

Slovenski knjizevniki na Spodnjem Stajerskem pred nemsko okupacijo

V Mariboru je v obdobju med obema vojnama zivelo in ustvarjalo vec slovenskih knjizevnikov, ceprav ne moremo govoriti o literarnem srediscu2 ali enotnih umetnostnih nazorih (Hartman, 1983: 242). Leta 1933 so mariborski knjizevniki ustanovili Klub knjizevnikov, katerega cilj je bil pritegniti tudi ustvarjalce iz drugih delov Spodnje Stajerske. Odlocili so se, da bodo na debatnih vecerih razpravljali o mariborskih in splosnih vprasanjih glede knjizevnosti in kulture. Ze leta 1935 so v Mariboru ustanovili tudi Umetniski klub, ki je poleg knjizevnikov in umetnikov vkljuceval publiciste in gledaliske kritike. S tem je nastopilo novo obdobje v kulturnem zivljenju Maribora (Potocnik, 2003: 279-281).

Med obema vojnama je na kulturnem podrocju delovalo vec generacij knjizevnikov. Ena od njih je generacija rojenih med 1870 in 1899, ki je imela izkusnjo prve svetovne vojne. Knjizevniki, rojeni v 70. in 80. letih 19. stoletja, so bili na vrhuncu svojega delovanja pred prvo svetovno vojno. Rojeni v 90. letih so kulturno delovali zlasti v 20. in 30. letih 20. stoletja. Najizrazitejsa pesniska osebnost je bil v Rusah rojeni Janko Glazer (1893— 1975), ki je po prvi svetovni vojni sicer vedno manj pesnisko ustvarjal. Izdal je dve pesniski zbirki: prvo z naslovom Pohorske poti 1919; v njej je pisal o domacem kraju. Natisnila jo je ljubljanska Zvezna tiskarna, izstopajo pokrajinski in ljubezenski motivi. Zbirko z naslovom Cas - kovac pa je izdal 1929 v Mariboru v samozalozbi (Slodnjak, 1968: 403). V pesmi Rojakom, ki so tujcem prodali rodno zemljo in je bila objavljena 1918 v Velikem koledarju Knjizevnega juga za navadno leto 1919, nato pa ponatisnjena v zbirki Pohorske poti, je ociten avtorjev odpor do Nemcev, ki so v Rusah zeleli kupiti posest za gradnjo tovarne dusika. Do tedaj so bile parcele v rokah narodno zavednih kmetov. Z odkupom bi presle v nemske roke, kar se je tudi zgodilo. Glazer pise:

Prodali so naso vas! Skrita gnezdila tisoc je let, | sedaj se nad njo je spustila ptica-ujeda. | Prodali so tujcem nase domove in svet | in sebe z njimi in nas: sina oce in sosed soseda! (Filipic, 1977: 58)

Glazer je sodeloval tudi pri snovanju Slovenskega biografskega leksikona in v letih od 1938 do 1940 sta s Franjem Basem izmenoma urejala

Casopis za zgodovino in narodopisje. Narodno zavest je izkazal s

2 Za vec o srediscih slovenske literature gl. tudi Perenic 2016.

pridruzitvijo Maistrovim borcem 4. novembra 1918. Dobil je delo pri intendanturi in je pomagal oblikovati slovensko vojasko terminologijo (Ciril, 1977: 11). Po vojni je bil najprej nekaj let gimnazijski profesor, zatem bibliotekar v mariborski Studijski knjiznici in dolgo casa njen ravnatelj (Zebovec, 2005: 267-268). Leta 1928 je nastal epigram:

Pri nas je se vse po starem, ves. | Na primer ce v ljudsko univerzo gres, | se pristno predvojno blago ti dajo: | od nemskega »von« za slovensko rajo. || P.S.: Sedaj narocili so takt. | Und zwar aus Graz-made in Germany. | Cemu od tam? Na uho ta fakt: | ker v njihovih srcih nic takta ni!

V njem je izrazil nasprotovanje prezivelim vedenjskim vzorcem avstrijske druzbe (Hartman, 2001: 148).

Zacetek vojne in prihod nemskega okupatorja na Spodnjo Stajersko

Po napadu Nemcije in Italije na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je postalo slovensko ozemlje operacijsko obmocje dveh sovraznih armad. Obe sta prve dni vojne prodirali pocasi in se bojevali predvsem na obmejnem obmocju. Jugoslovanska vojska je 17. aprila kapitulirala. Po zasedbi ozemlja so nemska, italijanska in madzarska vojska, ki je prisla v Prekmurje 16. aprila, na zasedenih obmocjih uvedle vojasko upravo. Po Hitlerjevem sklepu je Nemcija na slovenskem ozemlju dobila vso slovensko Stajersko, severni del Dolenjske, Gorenjsko, Mezisko dolino, dravograjsko obmocje in severozahodni del Prekmurja. Nemski okupator je svoj del zasedenega ozemlja razdelil v dve zacasni pokrajinski upravni enoti: Spodnjo Stajersko s srediscem v Mariboru in »zasedena obmocja Koroske in Kranjske« s srediscem na Bledu. Nacisticni okupator na zasedenem ozemlju slovenskim prebivalcem kot narodu ni priznaval pravice do obstoja. Njegov cilj je bil cimprejsnje ponemcenje. Nacisticni program za unicenje slovenskega naroda je imel tri bistvene sestavine: mnozicen izgon Slovencev, mnozicno naselitev Nemcev ter hitro in popolno ponemcenje tistega prebivalstva, ki bi ostalo doma (Ferenc, 1997: 5-13).

Z izselitvijo ljudi z vecjih obmocij so nameravali ustvariti na nemskem ozemlju narodnostni otok, ki bi ostal v nemilosti ponemcevalnega aparata (Skerl, 1952/1953: 770). Po smernicah, ki jih je 18. aprila 1941 v Mariboru podpisal sam drzavni komisar za utrjevanje nemstva Heinrich Himmler, naj bi od maja do oktobra 1941 izgnali od 220.000 do 260.000 Slovencev, tj. vsakega tretjega Slovenca, zivecega na nemskem zasedbenem obmocju. To v vojnem casu ni bilo uresnicljivo ze zaradi transportnih omejitev. Kljub temu pa so nacrt zaceli uresnicevati z vso zagnanostjo (Ferenc, 1997: 13). Med motecimi in narodno zavednimi Slovenci so bili v prvi vrsti slovenski izobrazenci.

V prvih dneh okupacije so Nemci za izgon slovenskega prebivalstva ustanovili preselitveni stab v Mariboru. Zaceli so se popisi prebivalstva in politicni ter rasni pregledi, iskanje prostora, kamor naj bi deportirali Slovence, ipd. Stab je vodil komandant varnostne policije in varnostne sluzbe v Mariboru Otto Lurker (Filipcic, 2002: 30, 31). Stab so sestavljali trije referati. Prvi je popisoval tiste, ki jih je bilo po zadanih smernicah treba izgnati, ter preverjal njihovo narodnost in politicno prepricanje. Drugi referat je imel nalogo rasno preiskovati ljudi, predvidene za izselitev, oz. ugotavljati rasno sposobnost za ponemcenje. Tretji referat je moral tehnicno izvesti deportacije. Prvi referat je tako po popisu prebivalstva izdelal ustrezno kartoteko in jo izrocil tretjemu referatu. Ta je izdelal sezname in jih izrocil poveljnikom policijskih enot, ki so nato na seznamih napisane osebe pripeljali v zbirna taborisca. Tam so tiste, pri katerih so videli sposobnost za ponemcenje, natancneje rasno pregledali, vse druge pa izrocili tretjemu referatu, da izvede deportacijo (Ferenc, 1968: 179-180). Izgon naj bi zajel stiri vrste Slovencev: Nemcem sovrazne osebe, izobrazence in vplivne, narodnozavedne ljudi; priseljence po letu 1914; obmejno prebivalstvo; tiste, ki se ne bi prijavili v raznarodovalni organizaciji ali ki jih iz rasnih, politicnih ali dednozdravstvenih razlogov vanju ne bi sprejeli (Ferenc, 1997: 13).

Od predvidenih selitvenih valov je bil torej izobrazencem namenjen prvi. Nacisti so mednje pristevali funkcionarje predvojnih jugoslovanskih politicnih strank in organizacij, slovenske duhovnike, ucitelje, profesorje, visje in srednje uradnike, studente. Na Stajerskem je to pomenilo okoli 6000 zavednih Slovencev (Godesa, 1995: 58).

Polozaj slovenskih knjizevnikov v prvih tednih okupacije

Slovenski knjizevniki so ob okupaciji doziveli korenite spremembe v svojih zivljenjih. Ni slo le za izgubo delovnega mesta, temvec tudi za strah pred izgubo domovanja ali celo zivljenja, pred ponizevanjem in mucenjem. Kljub temu je casnik Stajerski gospodar javno zanikal vesti o izseljevanju Slovencev, ki so krozile po dezeli. Ob tem je grozil z najhujsimi kaznimi za tiste, ki so take vesti sirili, svaril pred poslusanjem »inozemskih« radijskih postaj in za ta prestopek »obljubljal« ustrezno kazen.3 Veliko izobrazencev se je v teh razmerah s Spodnje Stajerske umaknilo v Ljubljansko pokrajino ali na podezelje. Zapuscanje Maribora je v maju 1941 postajalo tezje; casnik Slovenec je porocal, da je bilo po okupaciji potovanje med Mariborom in Ljubljano omogoceno brez izkaznic. V maju 1941 pa je vsak potnik

3 O tem je Stajerski gospodar pisal v clanku Ne poslusajte inozemskega radia 24. 5. 1941.

potreboval posebno »potno dovoljenje«, ki ga je izdalo policijsko »oblastvo«.4 Slovenski izobrazenci, ki pred nemskim okupatorjem niso zbezali, se niso resili pred nevarnostjo izgona iz domacih krajev. Nacisti jih iz politicnih razlogov niso sprejemali v raznarodovalni organizaciji Stajersko domovinsko zvezo in Korosko ljudsko zvezo. Neclani so dobili status zascitencev nemskega rajha. To so bili prebivalci z omejenimi pravicami, ki so jih namenili za izgon ali sterilizacijo (Godesa, 1995: 68-69).

Vodilno vlogo pri ponemcevanju v Mariboru med okupacijo naj bi imelo okupatorjevo solstvo. 1. aprila 1941 so vse mariborske sole prenehale s poukom. Otroski vrtci in sole naj bi pod nemsko okupacijo postali osnovne postojanke za prevzgojo slovenskih otrok in mladine. Zvezno vodstvo Stajerske domovinske zveze je nanovo nastajajocemu nemskemu solstvu zastavilo stiri naloge: v dezeli morajo biti le nemske sole, v katerih naj pouk poteka samo v nemscini; ne sme biti ne dvojezicnega solstva ne manjsinskih sol; delo sol mora biti tesno povezano z delom organizacij nemske mladine; sola naj postane sredisce ponemcevalnega dela. Velika vecina ucnega kadra, ki ga je okupator postavil na obmocju Spodnje Stajerske, je bila iz sosednje Avstrije; v glavnem so bili clani NSDAP, mnogo jih je znalo slovensko. Podobno kot osnovne je okupator v Mariboru takoj ukinil vse strokovne in srednje sole. Slovenske profesorje so odpustili, zaprli ali pa so se ti pravocasno umaknili v Ljubljano; veliko so jih kasneje izgnali.

Cilj okupatorja ni bila le ukinitev slovenske sole kot nosilke narodnega jezika, kulture, izobrazbe in tudi narodne zavesti. Najbolj si je prizadeval uniciti vse knjiznice v Mariboru. To nalogo je prevzela Stajerska domovinska zveza. Okupator se je najbolj zanimal za Studijsko knjiznico, saj je bila najvecja in najpomembnejsa knjiznica na slovenskem Stajerskem. Njen knjizni fond je namrec obsegal okoli 40.000 knjig. Vojaske enote, oddelki SA in policije, ki so zasedli solska poslopja, so brez pomislekov in zadrzkov unicevali slovenske knjige in arhive tudi na solah (Znidaric, 1997: 113-118). V studijski knjiznici je Janko Glazer ostal zaposlen do 22. aprila 1941, ko so ga Nemci s prvo skupino slovenskih mestnih uradnikov odpustili iz sluzbe (Ciril, 1977: 11). Unicevanje slovenskih knjig se je nato zacelo v maju 1941, ko je iz dezelne knjiznice v Gradcu prisel bibliotekar dr. Erich Drew z nalogo, da iz obstojecega fonda mariborske Studijske knjiznice izbere tak fond knjig, ki bo najbolj ustrezal nacionalsocializmu. Tako sta ostali le nemska beletristika in nemska znanstvena literatura o

4 Casnik Slovenec je o tem natancno porocal v clanku Osebni promet med Mariborom in Ljubljano z dne 14. 5. 1941.

slovenski Stajerski. Knjiznicne police je zasedla propagandisticna in nacionalna fasisticna literatura, ki naj bi slovensko prebivalstvo prevzgajala. Nekaj knjiznega fonda so unicili ali poslali v razrez. Nemci so dolocene knjige odpeljali na sever, da bi obogatili in povecali knjiznice v Gradcu, na Dunaju itd. Najvec knjig Studijske knjiznice je prevzela dezelna knjiznica v Gradcu. Odpeljali so tudi nekatere posebne redkosti, npr. vseh pet zvezkov Kranjske Cbelice, izvod prve izdaje Presernovih Poezij, izvod Levstikovih pesmi, izvod Cankarjeve pesniske zbirke Erotika, prvi slovenski mladinski casopis Vedez in edino stevilko Jurcicevega Glasnika. Okupator je Studijsko knjiznico preimenoval v Mestno knjiznico z znacajem ljudske knjiznice, kakrsne je vodstvo Stajerske domovinske zveze v tem casu zacelo ustanavljati po vsej slovenski Stajerski (Znidaric, 1997: 118-119). Najdragocenejsih knjig knjiznica nikoli ni dobila nazaj, npr. Dalmatinove Biblije in Puffove Zgodovine Maribora. Studijska knjiznica je imela preko 16.000 nemskih del. Janku Glazerju so po vojni porocali, da so nacisti knjige metali kar skozi okna knjiznicnega poslopja, s cimer so pokazali svoj odnos do slovenske literature in kulture nasploh. Knjige so deloma letele na tovorni avtomobil, deloma pa na cesto, tudi v blato.5

Aretacije

Pred prihodom Heinricha Himmlerja v Maribor dne 18. aprila 1941 so se zacele prve aretacije na podlagi seznamov, ki so jih nacisti prinesli iz Gradca. V Mariboru so prve aretacije izvedli v noci na 11. april, prvo vecjo akcijo pa izpeljali stiri dni kasneje, 15. aprila, ko se je znaslo za zapahi 300 ljudi. Nacisti so zapirali zlasti politicne nasprotnike, med njimi funkcionarje ukinjenih jugoslovanskih politicnih strank, Maistrove borce, clane Sokola, nekdanje Narodne odbrane, Ciril-Metodove druzbe ter izobrazence (duhovnike, profesorje in ucitelje); torej tiste zavedne Slovence, ki bi bili sposobni organizirati odpor proti ponemcevanju. Aretacije za drugi val deportacij so zakljucili 12. julija, nadaljevale so se se v naslednjih dneh. Izvajali so jih hkrati v mestu in bliznji okolici. Zaradi deportacij in gestapovskih metod so ljudje ziveli v nenehnem strahu in napetosti, saj nihce ni vedel, kdaj bodo prisli tudi ponj. Varnostna sluzba je dolocila, koga je treba odpeljati, redarstvena policija pa je obicajno imela nalogo pobrati ljudi iz stanovanj in jih pripeljati v za to dolocene javne stavbe: vojasnice, jetnisnice, sole ipd. (Znidaric, 1997: 96, 104, 774, 784). Po aretirance so nacisti prisli z obseznimi formularji in jim postavili vprasanja o vsakrsnem moznem imetju, nepremicninah, o bancnih prihrankih; vse so namrec

5 UKM, Rokopisna zbirka, Zapuscina Janka Glazerja, 581/II-A-1.

nameravali zaseci (Ostrovska, 1981: 40).6 Aretacije so v Mariboru potekale nemoteno, saj v porocilih komandirjev policijskih cet, ki so aretacije izvajali, ni navedenega nobenega primera upiranja. Vsaka akcija aretacij je zajela vec ulic, ki so jih policijske enote povsem zaprle. Aretirane so v Mariboru takoj prepeljali v meljsko vojasnico, v drugih krajih Spodnje Stajerske pa v druga zbirna taborisc (Znidaric, 1997: 98-101). V Mariboru in okolici je nemski okupator aretiral precej knjizevnikov, vecino kmalu po tem, ko so izgubili delovno mesto. Janko Glazer je po prisilnem odpustu iz Studijske knjiznice previdno, da ga ne bi opazili nemskutarji, ki so mu jih po nemski okupaciji vselili v hiso, skrival knjige na podstresju pod podnicami med trami. Prijeli so ga prav v trenutku, ko je bil ponovno pri tem opravilu na podstresju in je komaj utegnil poloziti podnico na odprtino (Ostrovska, 1981: 30). Zaprli pa so ga 27. junija 1941 (Ciril, 1977: 11).

Meljsko zbirno taborisce

Prve dni okupacije so nacisti po mestih in trgih zapirali ljudi v jece, ki so bile kmalu prenapolnjene. Zato je omenjeni tretji referat preseljevalnega staba v Mariboru, zadolzen za tehnicno izvedbo deportacij, dobil nalogo ustanavljati in voditi zbirna taborisca za izgnance. Med prvimi je bilo ustanovljeno zbirno taborisce v meljski vojasnici v Mariboru. Poleg rajhenburskega je bilo to edino pravo zbirno taborisce, druga (Celje, Smartno pri Slovenj Gradcu, Borl pri Ptuju ...) so bila prehodna. Iz njih so posiljali jetnike v Maribor in Rajhenburg (Znidaric, 1997: 96-98). Meljsko kasarno je v zbirno taborisce nemski okupator preuredil kmalu po okupaciji, ce upostevamo sezname jetnikov, ki so datirani s 17. aprilom 1941 (Ferenc, 1993: 196).

V prvih mesecih nemske okupacije je bila meljska kasarna v Mariboru najvecje preselitveno taborisce na Stajerskem. Zbirno taborisce v Mariboru so nacisti uredili v juznem poslopju meljske vojasnice, v preostalem delu pa je bilo zbiralisce za ujete pripadnike vojske Kraljevine Jugoslavije, preden so jih odpeljali v ujetniska taborisca v Nemcijo. Oba dela taborisca je med seboj locevala meja iz bodece zice. Po prihodu v taborisce so aretirancem pobrali vse, celo kljuce, zepne noze, vzigalice, pri njih so iskali zlatnino in nakit. Pobrali so jim porocne prstane, denar, zepne ure, hranilne knjizice in vrednostne papirje. Ni poznano, koliko dragocenosti so tako zbrali (Znidaric, 1997: 96-98).

Zaslisanje Slovencev v taboriscu je bilo sestavljeno iz politicnega in rasnega pregleda ter zaslisanja. To delo sta opravljali dve komisiji: rasna in

6 O Ostrovski in njenem literarnem delu je sicer prva pisala literarna zgodovinarka Urska Perenic (2007).

politicno-gospodarska. Pred obe komisiji so ljudi klicali loceno po poklicnih skupinah. Pri rasni komisiji so ugotavljali raso aretirancev in njihove prednike po starsih. Po opravljenem pregledu rasne komisije so aretirance poslali k politicno-gospodarski komisiji. Ta se je zanimala za zapornikovo preteklost, politicne nazore, vero, javno udejstvovanje in gospodarski polozaj. Ob obeh pregledih je rasni kriterij razloceval vecjo ali manjso cistost rase oz. vecjo ali manjso kolicino »tuje« krvi. Politicni kriterij pa je ljudi delil v pet skupin: 1. aktivno prijateljska Nemcem; 2. prijateljska Nemcem; 3. indiferentna; 4. nasprotna Nemcem; 5. aktivno nasprotna Nemcem. Zaslisevalci so za vsakega zaslisanca pripravili kratek zapisnik v treh izvodih in dodali predlog o njegovi nadaljnji usodi. Na osnovi popisanega gradiva je namrec preseljevalni stab razvrscal ljudi v skupine. Njegova naloga je bila preuciti popisane podatke o narodnostni pripadnosti popisanih ljudi in izdati odlocbo, kdo naj ostane doma in koga bo treba izseliti (Skerl, 1952/1953: 777-778). Tretji referat preseljevalnega staba je sestavil sezname za izgon in jih posredoval prvemu referatu. Inteligenco in preseljene po 1914 so imeli prostorsko locene. Po izlocitvi teh dveh skupin je bilo treba vse druge zapornike popisati po obcinah, v katerih so bili doma. Po vnovicnem pregledu so razdelili internirance v tri skupine: A, B in C. V skupino A so prisli tisti s srednjesolsko ali visjo izobrazbo, v skupino B tisti, ki po rojstvu niso spadali na Spodnjo Stajersko in ce ze niso bili porazdeljeni v skupino A, v skupino C pa vsi drugi. Skupini A in B so kmalu v celoti izselili. Izpustili so le nekatere internirance iz skupine C. Vsak interniranec je moral ob odpustu podpisati dve izjavi: da bo zvest nemski drzavljan in da ne bo povedal, kaj se je dogajalo v taboriscu. Mnogo odpuscenih internirancev je bilo kasneje kljub temu izseljenih (Ferenc, 1993: 201-203).

Izvedba deportacij

Ko so nacisti izbirali, popisovali in zapirali ljudi za deportiranje, so iskali tudi prostor, kamor bi jih izgnali. Stevilo Slovencev, ki so jih nameravali izgnati, je bilo zelo visoko, zato vprasanje, kam z njimi, ni bilo enostavno. Predvideli so izselitev v treh valovih. Predlog, da bi del Slovencev izselili v Neodvisno drzavo Hrvasko (dalje NDH), je Hitler takrat zavrnil, ker bi Slovenci bili preblizu svoji nekdanji domovini, zato so razmisljali o izselitvi v Srbijo. Ugotovili so, da je treba najprej poiskati ustrezne kraje, kamor bodo postavili barake za izgnance. Kmalu so spoznali, da razmere v srbskem prostoru se ne omogocajo priselitve 260.000 Slovencev. Tako se je zacela odpirati moznost izgona Slovencev v NDH, ostal pa je nacrt o izseljevanju v treh valovih. V prvem valu naj bi do 5. julija 1941 izgnali s slovenske Stajerske 5000 Slovencev neposredno v

Srbijo, le katoliske duhovnike naj bi izgnali v NDH, od koder bi preselili enako stevilo pravoslavnih duhovnikov z druzinami vred. V 2. valu naj bi od 10. julija do 30. avgusta 1941 izgnali v NDH okoli 25.000 Slovencev, ki so se po letu 1914 naselili na slovenskem Stajerskem. Obenem naj bi iz NDH v Srbijo izgnali enako stevilo Srbov. V 3. valu naj bi od 15. septembra do 31. oktobra v NDH izgnali okoli 65.000 slovenskih kmetov z obmejnih predelov slovenske Stajerske. Vlaki naj bi vozili s postaje Race-Fram in se ustavljali na vecjih postajah, da bi izgnanci lahko dobili hrano in vodo. Ustavili naj bi v Celju, Zagrebu, Bosanskem Brodu, Doboju, Zenici, Sarajevu, Uzicu, nato pa bi prispeli na koncno postajo - Arandelovac. 7. junija, ko je odpeljal prvi transport, so sklenili, da bodo nadaljnji transporti vozili s kolodvora v Mariboru. Tega dne so namrec dokoncno popravili zelezniski most v Mariboru, ki ga je ob umiku razstrelila jugoslovanska vojska (Ferenc, 1993: 225-241). Iz Maribora je odslo 26 transportov: 7., 10., 13., 17., 20., 24. in 27. junija, 1., 2., 3., 4., 5., 11., 12., 13., 14., 15., 16., 17., 18., 19., 20., 21., 23., 24. in 26. julija 1941. Nato so transporti odhajali iz Rajhenburga; skupaj sedem (Ros, 1967: 15-16).

S sprejemnih postaj v Srbiji so izgnane Slovence posiljali v razne vecje kraje: Jagodino, Cuprijo, Paracin, Uzice, Krusevac, Lazarevac, Pozego, Cacak, Guco, Gruzo, Kragujevac, Kraljevo, Valjevo, Trstenik, Varvarin. V teh krajih so okrajni nacelniki imeli nalogo, da skupaj z okrajnimi in obcinskimi odbori za naseljevanje Slovencev razmestijo izgnance v svojih obcinah. V vsak kraj naj bi prisla le ena, najvec dve druzini. Vecino izgnancev so oblasti porazdelile po vaseh, bilo pa je tudi nekaj vecjih kolonij, npr. v Valjevu, Uzicu, Paracinu, Cacku. V njih so izgnanci najprej izvolili svoj odbor, ki je urejal in vodil kolonijo ter jo predstavljal pred oblastmi. Odbori so za tiste izgnance, ki so ziveli v koloniji, organizirali skupne kuhinje in menze. Vzdrzevali so jih s sredstvi, ki so jih v ta namen dobili od oblasti. Nekaj pomoci je izgnancem dajal slovenski Rdeci kriz v Srbiji, ki je imel svoj sedez v Beogradu. Boljse zveze kot Rdeci kriz je imela s Slovenijo t. i. slovenska socialna pisarna v nadskofijski palaci v Beogradu. V njej so poleti 1941 ustanovili ilegalni odbor za pomoc slovenskim izgnancem. Odbor je zacel z nabiranjem hrane, obleke, odej in drugih zivljenjskih potrebscin za izgnance, iskanjem sluzb in organizacijo sprejemanja in odposiljanja pisem ter drugih posiljk za izgnane Slovence (Ferenc, 1993: 239, 421-426).

Janka in Alenko Glazer so 4. julija 1941 z 11. transportom izselili v Arandelovac v Srbijo (Ciril, 1977: 11). Enajsti transport je izgnance odpeljal se v Preljino in Mladenovac (Ferenc, 1968: 424). Glazer je bil od marca 1942 v Arandelovcu zaposlen na visji gimnaziji kot suplent. Ker pred vojno ni bil v drzavni sluzbi, ga niso mogli namestiti kot profesorja. Jeseni

1942 so to gimnazijo ukinili, ker so bili nekateri dijaki osumljeni komunisticne dejavnosti, in Glazer je izgubil se to sluzbo.7 Po osvoboditvi Beograda je kot slovenski predstavnik prevzel delo v Drzavni komisiji za vojno skodo, in sicer za ugotavljanje skode, ki je med okupacijo nastala na kulturnem podrocju. Zal je to delo ostalo samo na papirju, saj nekatere republike svojih zastopnikov tja sploh niso poslale (Ciril, 1977: 11). Glazerjeva hci Alenka je medtem v izgnanstvu nadaljevala solanje in v Kragujevcu tudi maturirala. Poleg tega je v izgnanstvu pomagala pri ustanovitvi ljudske knjiznice v Arandelovcu, ki jo je pred vrnitvijo domov vodila devet mesecev (Zebovec, 2007: 201).

Podoba izgnanih knjizevnikov v leposlovju

Janko Glazer je napisal vec pesmi v obdobju izgnanstva v Srbiji. Taka je pesem Pozdrav v daljavo, ki je nastala poleti 1942 v Arandelovcu. V pismu jo je poslal materi v Ruse in ji dodal podnaslov »Materi iz pregnanstva 1942«, s cimer je datiral nastanek pesmi in navedel naslovnico:

Na sina, ki je dalec, misli mati | misli, poslusa in ne more spati. || V svetlobi jarki domacija cela: | vrt, hlev in hisa, oreh, izabela, || plotovi svetli, strehe vse srebrne - | vse, kot da caka: Kdaj spet on se vrne? || A on je dalec. Bogve kje nocuje | v tej mesecini sredi zemlje tuje ...

Kot dnevniski zapisek je novembra 1942 nastalo besedilo pesmi Boru pred nasim oknom; prav tako v Arandelovcu. 21. februarja 1943 je Glazer v Arandelovcu napisal pesem V spominsko knjigo izgnanki s pripisom »Alenki N.«. Slo je za tamkajsnjo nizjegimnazijko. Zelo kmalu, tj. 20. junija 1943, je v istem kraju nastala pesem Pomladni veter, v kateri razmislja o stanju v domovini:

Cez nekaj dni, 28. junija 1943, je napisal tudi pesem Ponoci. Posvecena je zeni, kar razberemo iz posvetila »Zeni v pregnanstvu 1943, ki je z obdelovanjem zemlje omogocala prezivetje druzine«. Pesem je bila objavljena leta 1993 v zbirki Pesmi. V aprilu 1942, priblizno leto dni po okupaciji slovenskega ozemlja, je nastal koncept za pesem Izgnanec Sket. Takrat je namrec uprava obcine Gornja Satornja Glazerju kot predsedniku

7 UKM, Rokopisna zbirka, Korespondenca Ivana Dornika, 281/2.

organizacije izgnancev v Arandelovcu sporocila, da je Ignacij Sket padel kot partizan septembra 1941. Pesem je Glazer nato napisal v oktobru 1944. Pesmi je dodal posvetilo »Izgnan 1941 v Srbijo, se istega leta padel kot partizan pri Satornji«. V pesmi se Sketa spominja takole:

Se vidim ga, kako je hodil z nami, | ko sli smo v svet: resnoben, brez besed, | v obleki bedni, s culico na rami - | izgnanec Sket. || Morda spominjal zemlje se je rodne: | domacih polj in potov, trat in gre; | morda na case mislil je prihodnje - | izgnanec Sket.

2. januarja 1944 je nastala se pesem Zelja s posvetilom »Domacim iz pregnanstva za novo leto 1944«. Vnovic jo je v pismu poslal materi, objavljena pa je bila 1945 v listu Cerkveni zvon, ki ga je v Kragujevcu od jeseni 1944 do 1945 izdajal Alojzij Trontelj. Pesniski subjekt, ki je seveda avtobiografski, v prvi kitici izraza hrepenenje po domu in zeljo po odhodu v domovino:

15. januarja 1945 je nastala pesem Darko Lesjak s pripisom »Ustreljen kot partizan 1941 v Valjevu, star osemnajst let«. Napisana je bila v Beogradu, posvecena pa je sinu ruskega ucitelja Davorina Lesjaka. Ohranja spomin na padlega junaka:

V enakem obdobju in prav tako v Beogradu je Glazer napisal tudi pesem K novemu letu 1945. Slo je za uvodno pesem za »zidne novine«, ki so zacele izhajati leta 1945. V njej je izrazena zelja po koncu vojne:

Sreco dobro v novem letu | vsakemu in vsem! | Naj se vrne fant dekletu, | majki sin, oce detetu, | naj po celem bozjem svetu | spet se vrne mir ljudem! || Kar zaceli smo, koncano | naj bo v letu tem: | naj bo zadoscenje dano | za vsaktero smrt in rano, | za vsekdar izbojevano | naj bo mesto nam in vsem: | tam, kjer pot gre k lepsim dnem!

Na dan zmage, 9. maja 1945, je v Beogradu nastala pesem Padlemu sinu. Dober mesec pred tem, 6. aprila 1945, je Glazerjev sin kot partizan

padel pri Brckem v Bosni. Pesmi je avtor dodal pripis »Na praznik zmage, 9. maja 1945, tik pred vrnitvijo iz pregnanstva«. S prvimi verzi ze napoveduje skorajsnjo vrnitev izgnancev v domovino, ki pa je njegov sin ni docakal:

Ali cujes, moj dragi, | to daljno, zamolklo grmenje topóv, | to pesem, ki cakal si nanjo, o zmagi - | ta klic domov? || Ze zbiramo se na pot, pred pragi | pripravljeni ze na odhod stojimo - | in samo se tebe cakamo, dragi, | o, samo se tebe, da z nami gres: | da gremo, da temelje nove zgradimo, | da nanovo -v svobodi, ljudje - zazivimo! | In kar je biló, vse bo dalec in mimo ... | Ali cujes? In ves?

Med nastetimi pesmimi je v prvih letih po drugi svetovni vojni bila v periodicnem tisku objavljena le Glazerjeva pesem Izgnanec Sket, in sicer v mariborskem Vestniku decembra 1945.8 Vecina pesmi je bila ponatisnjena v pesniskih zbirkah (Paternu, 1997: 496-517).

Sklep

Vecina slovenskih knjizevnikov, ki jih je bilo treba aretirati in nato izgnati s Spodnje Stajerske, se je prezivljala s poucevanjem na osnovnih ali srednjih solah; Janko Glazer je bil zaposlen v Studijski knjiznici v Mariboru. Sele po prvi svetovni vojni in vkljucitvi v novo drzavo so si nekateri od njih upali glasneje in javno izrazati protinemska stalisca bodisi v obliki predavanj bodisi casopisnih clankov. Na to, da so jih ze pred okupacijo 1941 uvrstili na sezname Nemcem sovraznih Slovencev, je vplivalo tudi delovanje nekaterih knjizevnikov med Maistrovimi borci, h katerim je prav tako sodil Glazer. Ce upostevamo spominske zapise in korespondenco, vidimo, da je vecina z zaskrbljenostjo in nelagodjem pricakovala prihod nemskega okupatorja. Opazali so spremembe v vedenju ljudi; spreminjanje stalisc in stopanje na stran okupatorja so zanicevali. Janko Glazer je skorajda v zadnjem trenutku poskusal tudi resiti knjige.

Knjizevnike, ki so ziveli v Mariboru, so takoj ob aretaciji prepeljali v meljsko zbirno taborisce. Zivljenje v meljski vojasnici je bilo za vse tezko in neprijetno. Se najbolj zadovoljni so bili tisti, ki so prisli v taborisce tik preden je odpeljal njihov transport v izgnanstvo; podobno se je zgodilo z Glazerjem, ki so ga zaprli 27. junija 1941 in izselili 4. julija istega leta. Nekateri knjizevniki in jetniki pa so bivali v taboriscu dlje casa. Seznami zapornikov taborisca so namrec datirani ze s 17. aprilom, prvi transport pa je v izgnanstvo odpeljal sele 7. junija. Zlasti s pomocjo spominov tistih, ki

8 Slovenska bibliografija: clanki in leposlovje v casopisju in zbornikih 1945-1950, SAZU, Ljubljana 1963, str. 359, 368.

so bili v taboriscu vec dni ali celo vec tednov, lahko spoznavamo napeto ozracje in necloveske razmere, ki so vladale v taboriscu; svoboda gibanja zapornikov je bila strogo omejena.

Knjizevnike so v izgnanstvo odpeljali z razlicnimi transporti. Kdaj so odsli, je bilo odvisno tudi od datuma njihove aretacije. Predvsem pa so si oddahnili, ko so ugotovili, da jih ne peljejo na sever, torej v Tretji rajh; niso si zeleli niti na Hrvasko. Srbija je zanje predstavljala nekaksno odresitev nasproti nevzdrznim razmeram v vojasnici.

Literatura / References

Ciril, Stani. (1977). Zivljenjepis Janka Glazerja. Zgodovinski casopis, st. 1/2. 512.

Ferenc, Tone. (1968). Nacisticna raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945. Maribor: Obzorja.

Ferenc, Tone. (1997). Okupacijski sistemi na Slovenskem 1941-1945. Ljubljana: Modrijan.

Filipic, France. (1965). Prvipohorskipartizani. Maribor: Obzorja.

Filipcic, Milan. (2002). Bili so uporni: zaprti, izgnani, ubiti, na suzenjskem delu, v koncentracijskih taboriscih. Ljubljana: Koordinacijski odbor zrtev nacifasisticnega nasilja pri GO ZZB NOB Slovenije.

Glazer, Janko. (1993). Razprave - clanki - ocene. Maribor: Obzorja.

Godesa, Bojan. (1995). Kdor ni z nami, je proti nam. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

Hartman, Bruno. (1983). Kulturni tokovi v Mariboru in njegovem zaledju med vojnama. Casopis za zgodovino in narodopisje, st. 1-2. 232-247.

Hartman, Bruno. (2001). Kultura v Mariboru: gibanja, zvrsti, osebnosti. Maribor: Obzorja.

Ostrovska, Milica. (1981). Kljub vsemu odpor I, II. Maribor: Obzorja.

Paternu, Boris. (1997). Slovenskopesnistvo upora. Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete.

Perenic, Urska. (2007). Leposlovje Milice S. Ostrovske v reviji Zenski svet (1923-1941). Slavisticna revija, 3/55. 463-472.

Perenic, Urska. (2016). Prostor knjizevnikov: kraji bivanja in sluzbovanja in sredisca nacionalne literarne kulture. V: Prostori slovenske knjizevnosti (ur. M. Juvan). Ljubljana: Zalozba ZRC, ZRC SAZU. 67-97.

Potocnik, Dragan. (2003). Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1918-1941. Maribor: Litera.

Ros, Fran. (1967). Slovenski izgnanci v Srbiji 1941-1945. Maribor: Obzorja.

Slodnjak, Anton. (1968). Zgodovina slovenskega slovstva. Celovec: Mladinska knjiga.

Slovenska bibliografija: clanki in leposlovje v casopisju in zbornikih 19451950. (1963). Ljubljana: SAZU.

Skerl, France. (1952/1953). Nacisticne deportacije Slovencev v letu 1941. Zgodovinski casopis, st. 1. Ljubljana: Zgodovinsko drustvo. 768-797.

Zebovec, Marjeta. (2005). Slovenski knjizevniki, rojeni do leta 1899. Ljubljana: Karantanija.

iНе можете найти то, что вам нужно? Попробуйте сервис подбора литературы.

Zebovec, Marjeta. (2007). Slovenski knjizevniki, rojeni od leta 1920 do 1929. Ljubljana: Karantanija.

Znidaric, Marjan. (1997). Do pekla in nazaj: nacisticna okupacija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941-1945. Maribor: Muzej narodne osvoboditve.

Znidaric, Marjan. (1977). Okupatorjevi raznarodovalni ukrepi v Mariboru leta 1941. Casopis za zgodovino in narodopisje, st. 1-2. 274-323.

Viri / Sources

Korespondenca Ivana Dornika 281/2. Univerzitetna knjiznica Maribor: Rokopisna zbirka.

Ne poslusajte inozemskega radia. 1941. Stajerski gospodar, st. 4. Osebni promet med Mariborom in Ljubljano. 1941. Slovenec 113a. Zapuscina Janka Glazerja 581/II-A-1. Univerzitetna knjiznica Maribor: Rokopisna zbirka.

Z JANKOM GLAZERJEM NAPOTI IZGNANSTVA Текст научной статьи по специальности «Языкознание и литературоведение»

Аннотация научной статьи по языкознанию и литературоведению, автор научной работы — Markežič Tjaša

Похожие темы научных работ по языкознанию и литературоведению , автор научной работы — Markežič Tjaša

WITH JANKO GLAZER ON THE PATH OF EXILE

Текст научной работы на тему «Z JANKOM GLAZERJEM NAPOTI IZGNANSTVA»