CC BY
6OBLIKOVANJE PRVIH VZORCEV PRAVNISKIH BESEDIL V SLOVENSCINI IN NJIHOVA RABA V PRAKSI
Novak Nina
Univerza v Ljubljani, Slovenija
The article represents a historical examination of Slovene legal language in the period 1848 - 1900. The main attention is devoted to planned development of patterns for Slovene legalistic texts. Analysis is based on the research corpus, which consists of Slovene legalistic texts, preserved in the Slovene national archive.
Uvod
Pravna besedila, ki so urejala pravna razmerja in odnose med ljudmi, so prva ohranjena posvetna besedila v slovenscini. Iz druge polovice 16. stoletja sta v slovenscini ohranjeni dve taksni besedili, in sicer upravno-pravni razglasni (zapovedni) list o novem vinskem davku, ki ga je leta 1570 napisal kranjski dezelni upravitelj Janez Kisel iz Fuzin, in vinski zakonik Gorske bukve, pravno besedilo, ki ga je leta 1582 prevedel Andrej Recelj (Pogorelec 1982: 12). Iz 17. stoletja se je ohranilo vec uradovalno-pravnih priseznih obrazcev - kot je npr. prisega iz sodne prakse, zapisana med leti 1601 in 1609 v Vetrinjskem urbarju, fevdalna prisega krskemu skofu iz leta 1637, prisega cesarju Ferdinandu III. iz leta 1653 in Pliberska prisega iz druge polovice 17. stoletja (Domej 1974: 256). Od srede 18. stoletja naprej so ohranjeni tudi prevodi kurend, patentov in drugih uradnih obvestil v srediscnem, kranjskem jeziku, ki so jih prevedli Linhart, Kumerdej, Vodnik, Metelko in Malavasic (Orozen 1996: 229). Nacrtno razvijanje slovenskega pravnega jezika (prevodi temeljnih pravnih virov in zakonov, oblikovanje terminologije ipd.) in oblikovanje vzorcev pravniskih besedil1 pa se je zacelo po letu 1848, ko je bila slovenscina v danih druzbenopoliticnih razmerah postavljena v poseben polozaj, ki je predstavljen v nadaljevanju clanka.
Status slovenscine v drugi polovici 19. stoletja
Za celostno razumevanje nacrtnega razvijanja slovenskega jezika in s tem oblikovanja pravnih in pravniskih besedil v slovenscini je treba najprej predstaviti vlogo slovenscine kot uradnega jezika v tem casu, njen status ter rabo v uradih in med sodnim postopkom.
Slovenscina kot uradni jezik
Predpogoj za zacetek nacrtnega oblikovanja slovenskega pravnega jezika je bila ustavnopravna ureditev slovenscine kot uradnega jezika, ki je bila povezana z nastankom programa Zedinjena Slovenija2, ta je ob zahtevi o odpravi dezel in oblikovanju Slovenije kot nove politicne enote znotraj monarhije zahteval tudi enakopravnost slovenscine v uradih in
1 Nadpomenka pravni jezik zdruzuje tri razlicice pravnega jezika: jezik pravne norme, jezik pravne znanosti in jezik pravne prakse, ki se deli na pravniski jezik, ki ga uporabljajo pri svojem delu pravniki, razlicnih poklicev sodnik, tozilec, odvetnik ipd) in jezik nepravnikov, ki vstopajo oziroma sodelujejo v pravnih postopkih. Vec o tem N. Novak (2006: 61-73).
2 Spomenico kranjskim stanovom je 29. marca 1848 podpisalo 44 dunajskih Slovencev in v njej so zahtevali zascito slovenske narodnosti na Kranjskem, Trzaskem, Gorisko-Gradiscanskem, v Istri in v slovenskih delih Stajerske in Koroske. Zahteva po zdruzenju Slovencev je bila izrazena v oklicu Mili bratje Slovenski, ki sta ga v prvih dneh aprila 1848 na Dunaju podpisala pravnika Martin Semrajc in Anton Globocnik, objavljen pa je bil v Novicah. Dunajski Slovenci, ki so ustanovili drustvo Slovenija, so 20. aprila 1848 sestavili program Zedinjena Slovenija, po katerem naj bi se Slovenija zavzemala za:
»1. Obstoj avstrijanskega cesarstva kot vstavne vladavine slavnegaHabsburg-Lorenskiga rodu /.../
2. Enakopravnost vsih narodov avstrijanskiga cesarstva s popolnoma enakimi pravicami, kar pomeni, 'de se nas slovenski jezik v sole in pisarnice vpelje; de se opravila po uradih, uradne pisma, oznanila vsih postav in vkazov v slovenskim jeziku zgode' /.../
3. De se, kakor hitro bi avstrijansko cesarstvo federativna derzava postala /.../ kranjski, stajerski, koroski in primorski Slovenci v eno dezelo z imenom Slovenija sklenejo, ki bi imela za-se svoj dezelni zbor.
4. Pristop Avstrije k nemski zvezi ne bodi dopusen drugaci, kakor pristop derzave k derzavi z polnim obderzanjem avstrijanske samostalnosti /.../« (Orozen 1996: 231).
solah. Za uresnicitev navedenih jezikovnopoliticnih zahtev je bil nujen enoten in zvrstno oblikovan slovenski jezik, kar pa slovenscina v tistem casu ni bila (Orozen 1996: 259). Sele priznanje slovenscine kot uradnega jezika z oktroirano ustavo leta 1849, ki je predpisala enakopravnost vseh jezikov v habsburski monarhiji ter izhajanje splosnega uradnega lista in dezelnih uradnih listov v njih3, je slovenskemu jeziku zagotovilo najrazlicnejse jezikovnostatusne odlocilne formalne govorne polozaje, ki jih je do tedaj opravljala po statusu mocnejsa nemscina (Stabej 1998: 31).
Status in raba slovenscine v uradih
Kljub zakonsko zagotovljeni enakopravnosti vseh nenemskih jezikov v habsburski monarhiji in ukazu vlade, ki je uradnikom veleval, naj se naucijo dezelnega jezika, so uvajanje slovenscine v urade se vedno ovirale dezelne vlade in oblasti, tako da se je po letu 1848 vecinoma uradovalo po starem - na Trzaskem, Gorisko-Gradiscanskem in v Istri v nemscini in italijanscini, na Stajerskem samo nemsko, na Kranjskem pa je uradovanje v slovenscini marsikje naletelo na odpor. V slovenscini so sicer ze leta 1848 zaceli izhajati dezelni zakoniki in vladni listi za Kranjsko, leto kasneje pa tudi za Stajersko in Korosko, vendar se je ta v uradih zaradi neusposobljenosti uradnikov4 najveckrat uporabljala samo pri ustnem sporazumevanju. Pri dezelnih oblasteh je odpor do slovenskega jezika izhajal tudi iz prepricanja, da so nenemski jeziki premalo razviti za rabo v upravnih in sodnih postopkih (Serse 1982: 18-19).
Po 31. decembru 1851, ko so bile preklicane politicne pravice iz oktroirane ustave, se je ustavno zivljenje v habsburski monarhiji uredilo sele leta 1861 (Vilfan 1961: 213), slovenscina pa se je tudi po tem letu v uradih le pocasi uveljavljala. Konec leta 1861 so slovenski poslanci drzavnega zbora izrocili Schmerlingu spomenico z zahtevo po enakopravnosti slovenscine v solah in uradih, vendar nanjo niso dobili pravnega odgovora. Vse je ostalo enako, kot je bilo ze prej - enakopravnost, zagotovljena v ustavi, je bila pogosto odvisna od jezikovnega znanja uradnikov in njihove dobre volje (Serse 1982: 18-19)5.
Uradovanju v slovenscini je primarne temelje postavil sele upravni odlok pravosodnega ministra, ki je izsel 5. marca 1862 in je za ozemlja visjih dezelnih sodisc v Gradcu in Trstu, naseljena s Slovenci in Hrvati, dolocal:
1. Sodisca morajo, kadar poslujejo s strankami, ki so zmozne samo slovenscine, zapisovati izpovedi obdolzencev in pric v slovenscini ali v njej vsaj zapisati v zapisnik odlocilne stavke izpovedi.
2. Zapisniki o prisegah ali vsaj obrazec prisege mora biti vstavljen v zapisnik v slovenscini.
3. Sodisca si morajo prizadevati, da so sodniki, drzavnopravni uradniki in zagovorniki pri kazenskih obravnavah zoper obdolzence, ki so zmozni le slovenscine, tudi sami popolnoma vesci slovenscine, tako da je mogoce obravnavo voditi v »slovanskem« jeziku ter v istem jeziku objavljati tudi sodbo in po moznosti tudi njene razloge.
3 Cesar je 4. marca 1849, istega dne kot oktroirano ustavo, izdal tudi patent, s katerim je uvedel izhajanje splosnega uradnega lista in dezelnih uradnih listov v »nacionalnih jezikih« (Kranjc 1992: 118). Isti dokument je odrejal tudi ustanovitev slovenskega drzavnega zakonika, s cimer je vlada prvic uradno potrdila poimenovanje »slovenski jezik« (Prijatelj 1955: 7677).
4 Iz tedanjih razpisov v dnevnem casopisju je razvidno, da so dezelne oblasti namenoma zaposlovale uradnike, ki niso bili vesci slovenscine - se leta 1853 je bilo pri reorganizaciji upravne sluzbe med razpisanimi pogoji zahtevano popolno znanje nemscine in le osnovno znanje slovenscine (Serse 1982: 18-19).
5 Ze leta 1861 sta kranjski dezelni zbor in odbor v svojem opravilnem redu sprejela, da mora biti predlog, izrecen ali zapisan v slovenscini, formuliran v istem jeziku tudi v zapisniku. Pravilo o slovenski in nemski objavi je veljalo tudi za stenografske zapisnike, vendar se ni izvajalo dosledno. Na to se je leta 1863 na osmi seji dezelnega zbora pritozil poslanec Lovro Toman, ki je zahteval, naj se dolocbe, ki so bile sprejete ze leta 1861, tudi upostevajo (Serse 1982: 18-19).
4. V omenjenih pokrajinah je treba sprejemati slovenske vloge in jih, kolikor je mogoce, resevati v slovenskem jeziku.
5. Dopusca se, da se po potrebi pripravijo tiskovine za pozive vseh vrst, varstvene dekrete, obljubne zapisnike, smrtovnice, oklice in manjse odloke (Melik 1982: 20).
Iz navedenega upravnega odloka je razvidno, da so vse zahteve izrazene z neobvezujocimi formulacijami (po moznosti, naj se, kolikor je mogoce itd.), kar se je izrazalo tudi v praksi, kjer je bilo njihovo izvrsevanje se vedno odvisno od razmer na posameznih sodiscih, od jezikovnega znanja ter dobre volje uradnikov in sodnih oblasti, od nasprotovanja in moci nemskih nacionalnih krogov, od vztrajnosti strank in njihovih zastopnikov, od politicnega boja v parlamentu, dezelnih zborih itd.6 V desetletju 1868-1878 (s krajsim presledkom 1870-1871) so potekali najhujsi boji proti slovenskim narodnostnim teznjam, kar se je kazalo tudi v rabi slovenscine. Tako je npr. kranjski dezelni zbor leta 1870 na svojem obmocju slovenscini priznal status uradnega jezika, leta 1877, ko je bila v zboru nemska vecina, pa se je za tri leta v urade spet vrnila nemscina (Serse 1982: 18). 2. julija 1880 so slovenski prvaki pri dezelnem predsedniku Andreju Winklerju zahtevali, naj zacnejo uradi poslovati slovensko, vendar pa je do sprememb prislo sele, ko je kranjski dezelni zbor 20. novembra 1890 sklenil, da bodo vsi uradi v krajih s slovenskim prebivalstvom delovali le v slovenskem jeziku (Serse 1982: 18-19). S tem je bil v Ljubljani in na Kranjskem viden napredek, na Stajerskem, Koroskem, Trzaskem, Gorisko-Gradiscanskem in v Istri pa kljub vsem zakonskim dolocilom slovenscine se vedno niso uporabljali.
Slovenscina kot jezik sodnega postopka
Sele z rabo slovenscine v okviru sodnega postopka se zacne razvijati pravniski jezik v praksi. Pravna podlaga za rabo slovenscine v sodnih postopkih je bila dolocena ze v 13. clenu Obcega sodnega reda iz leta 1781, ki je dolocal, da lahko stranke in zastopniki v svojih govorih v sodnih postopkih uporabljajo »v dezeli obicajen jezik«.7 Po tem zakonu se je slovenscina uporabljala pri ustnih sodnih postopkih, kadar stranke niso razumele nemskega jezika, vendar pa je treba poudariti, da je imela samo vlogo sporazumevalnega jezika, medtem ko so bili uradni zaznamki, pravniska besedila in obrazci v nemscini (Novak 2006b: 229). Oktroirana ustava iz leta 1849 je predpisala enakopravnost vseh jezikov in v dobi njene veljavnosti so 29. oktobra 1850 z upravnim odlokom priznali »slovanski« jezik kot sodni jezik na Kranjskem in v slovenskih sodnih okrajih. Razmere so se spremenile 31. decembra 1851, ko je bila s silvestrskim patentom ukinjena oktroirana ustava, s cimer je bila odpravljena svoboda tiska, prepovedana so bila vsa politicna drustva, prenehal je izhajati drzavni list v slovenscini8 in za »notranji uradni jezik« je bila spet proglasena nemscina.
20. oktobra 1866 so dolocili, da velja upravni odlok pravosodnega ministra iz leta 1862 tudi za civilni sodni postopek, kar je pomenilo, da so bile takrat dopustne tudi tozbe v »slovanskem« jeziku, vendar pa so bile v praksi redke. Prva koncna obravnava v slovenskem jeziku je bila opravljena junija 1867 v Gradcu - obtozenka je bila prekmurska Slovenka, zagovornik pa Radoslav Razlag (Melik 1982: 20) -, vendar pa je treba poudariti, da so bili sodni obrazci in dokumentacija o postopku v nemscini.
5. septembra 1867 je za sodisce vojvodine Kranjske izsel ministrski odlok, ki je dolocal, da so za osebe, ki znajo le slovensko, v sodnih postopkih zapisniki o prisegah, se posebej
6 Oblikovanje in raba posameznih pravnih besedil sta se razlikovala. Zapisniki zaslisanj obtozencev in pric v kazenskih zadevah so se ze od nekdaj in marsikje zapisovali v slovenscini, kot jezik sodisca pa se je ta uveljavljala pocasi, in sicer vse tezje in pocasneje, cim visje je bilo sodisce (Melik 1982: 20).
7 To dolocilo je omogocalo veliko razlicnih interpretacij, Nippl npr. leta 1844 definira »jezik, obicajen v dezeli« kot jezik, ki ga uporablja sodna oblast, kar je v praksi pomenilo, da so pricakovali, da bo slovenski kmet v govoru pred sodiscem uporabljal sodno obicajen nemski jezik (Vilfan 1988: 451).
8 Nacelo enakopravnosti jezikov je iz zakonov izginilo ze leta 1850 (Kranjc 1998: 173).
prisezni obrazci, zapisniki o zaslisanju obdolzencev in prie v kazenskih zadevah, v slovenseini obvezni, ne le zazeleni oziroma opravljeni »po moznosti«, kot je bilo formulirano v odloku iz leta 1862. Vlada je podpirala rabo slovenseine v postopkih, ce stranke niso znale drugega jezika, prosnjam strank, ki so znale nemsko, vendar so si zelele obravnave v slovenscini, pa ni prisluhnila.
Do sprememb v boju za enakopravnost slovenseine in dejanske rabe slovenskega jezika v praksi je prislo v easu Taafejeve vlade, ko je pravosodni minister Prazák 18. aprila 1882 za obmoeje visjega dezelnega sodisea v Gradcu s slovenskim prebivalstvom (Kranjska, okrozno sodisee Celje, vee okrajnih sodise na Koroskem) izdal odlok (t. i. Prazákove jezikovne reforme), s katerim ni uvedel nobenih novih pravil glede rabe slovenskega jezika, temvee je le opozoril na starejse predpise in naroeil sodiseem, naj uredijo rabo slovenskega jezika med sodisei in strankami na Kranjskem in Stajerskem, kjer zivijo Slovenci. Prieakoval je, da se bodo uradniki, ki so sluzbovali v tistih krajih, eim prej naueili slovenskega jezika, in opozoril, da morajo sodisea sprejemati vloge v slovenseini in da lahko v istem jeziku izdajajo tudi sodbe. Prazák ni ukazal le rabe slovenseine za stranke, ki niso znale nemseine, ampak tudi za tiste, ki so si kljub znanju nemseine zelele uporabljati slovenseino. Med leti 1895 in 1896 je bilo s Kleinovo reformo izdanih pet zakonov, s katerimi sta bila na novo urejena civilni in izvrsilni postopek, veejo veljavo pa je dobil tudi ustni postopek. Kljub vsemu nova »civilnopravna« zakonodaja se vedno ni prinesla enakopravnosti jezikov v civilnih postopkih, saj so bili z na videz nepomembnim dodatkom k novemu zakonu razveljavljeni vsi predpisi, ki so se nanasali na jezik sodnega postopka, v veljavi pa je ostal 13. elen Obcega sodnega zakona iz leta 1781. Tako se je v tem easu slovenseina na posameznih dezelnih sodiseih uporabljala razlieno - njeno rabo so pogojevale kadrovske razmere, politieni interesi in moe nasprotnikov rabe slovenskega jezika. Visje dezelno sodisee v Trstu je v prizivnih sodnih postopkih med slovenskimi strankami razpravljalo v slovenseini, visje dezelno sodisee v Gradcu je v prizivnih obravnavah sicer obravnavalo slovenske spise ter je moralo dopuseati govore odvetnikov in strank v slovenseini, sicer pa je postopek do sodbe opravilo v nemseini in je za stranko v slovenseino prevedlo le odloeitev sodisea. Hkrati so bili na istem sodiseu v kazenskem postopku interni spisi od orozniske ovadbe naprej v nemseini, v njej pa so potekale tudi prizivne razprave. Na Koroskem in Stajerskem po letu 1888 sodni postopki v slovenseini skoraj niso bili izvedljivi, saj zaradi kadrovske politike pravosodnega ministrstva tam ni bilo dovolj slovenskih sodnikov (Zorn 1988: 492). 26. maja 1888 je pravosodno ministrstvo grajalo dejstvo, da se pripravljajo zapisniki v nemskem ali italijanskem jeziku, tudi ee je bila stranka zaslisana v slovenskem jeziku, in poudarilo, da se morajo najpomembnejsi deli izpovedi zaslisane stranke zapisati v slovenseini.
Tudi Slovenski pravnik navaja leta 1889 vee primerov krsitev glede rabe slovenseine na sodiseih (Zorn 1988: 494), zaradi navedenih razmer pa so slovenski poslanci v drzavnem zboru maja 1892 na pravosodnega ministra naslovili tudi interpelacijo, vendar nanjo niso dobili odgovora. Leta 1894 je na Dunaju izsla Nemsko-slovenska pravna terminologija9, s katero naj bi bile po mnenju zagovornikov slovenskega jezika odpravljene vse ovire za rabo slovenseine v sodnih postopkih in za izdajanje odloeb v njej, v praksi pa kljub temu ni bilo opaznih sprememb. 6. junija 1898 so slovenski in istrsko-hrvaski poslanci poslali pravosodnemu ministru Ruberiju peticijo, v kateri so zahtevali ustanovitev visjega dezelnega sodisea v Ljubljani, s eimer bi se zagotovila enakopravnost slovenskega jezika, za to pa so se zavzemali tudi na prvem shodu slovenskih odvetnikov in notaijev (17. julija 1898).
Obvezna doloeila glede rabe slovenseine so se do leta 1900 upostevala samo na Kranjskem in v primerjavi z ostalimi slovenskimi mesti je bil v Ljubljani opazen napredek
9 Izdalo jo je drustvo Pravnik, redaktor je bil Janko Babnik, njegove popravke pa je pregledal tudi Karel Strekelj, drugi urednik slovenske izdaje drzavnega zakonika.
(Zorn 1988: 486), medtem ko je iz clankov Slovenskegapravnika, objavljenih v tistem casu, razvidno, da se na sodiscih v drugih slovenskih krajih slovenscina tudi po letu 1900 ni uporabljala v zahtevnejsih formalnih govornih polozajih, kaj sele da bi bila enakovredna nemscini10.
Razvijanje slovenskega pravnega jezika
V okviru opisanih druzbeno-politicnih razmer, ki so bile slovenscini naklonjene bolj kot v prejsnjih obdobjih, se je z novimi zahtevnejsimi formalnimi govornimi polozaji zacel oblikovati tudi slovenski pravni jezik. V primerjavi z drugimi slovenskimi mesti (z Gradcem, s Celovcem in Trstom) je mogoce v drugi polovici 19. stoletja osrednjo vlogo pri razvijanju pravnega jezika pripisati Ljubljani, ki je v tem casu izstopala po pogostnosti rabe slovenscine v formalnih govornih polozajih, kar je pripomoglo k okrepljeni prevajalski dejavnosti, organiziranju pravnih predavanj v slovenscini, ustanavljanju pravnih drustev in izdajanju pravniskih publikacij (Novak 2006b: 229), vse to pa je spodbujalo in omogocalo rabo slovenskega jezika v pravni praksi.
Oblikovanje prvih vzorcev pravniskih besedil v slovenscini
(1850-1900)
Nacrtno tvorjenje in izdajanje pravnih besedil v slovenscini se je zacelo po letu 1848, ko je slovenscina postala eden od uradnih jezikov AO, prvi besedilni vzorci pravniskih besedil pa so se izoblikovali sele leta 1862, ko je bilo konec neoabsolutizma in so bili 15. marca 1862 (z zakonom o rabi »slovanskega« jezika na ozemlju, kjer zivijo Slovenci) z upravnim odlokom predpisani zapisniki in vzorci teh v slovenscini, prav tako pa sprejemanje in resevanje vlog, ki so jih stranke oddale v slovenskem jeziku. Radoslav Razlag je istega leta iz nemscine prevedel nekaj vzorcev za pisma in tozbo ter tako v prvem zvezku Slovenskega Pravnika izdal prve nacrtno oblikovane besedilne vzorce pravniskih besedil v slovenscini. Leta 1866 je zahteva po sprejemanju vlog in resevanju teh v slovenscini obveljala tudi za civilni sodni postopek, s cimer je bila raba slovenskega jezika dovoljena tudi pri civilnih tozbah, v praksi pa je bila se vedno odvisna od jezikovne zmoznosti in dobre volje uradnikov ter se je omogocala le strankam, ki niso znale nemsko, ne pa tudi tistim, ki so si sodnega postopka v slovenskem jeziku zaradi kakrsnih koli razlogov zelele. Leta 1867 je Radoslav Razlag v Gradcu dosegel in izpeljal prvo koncno sodno obravnavo v slovenscini, zapisniki, sluzbeni zaznamki in odlocitev sodisca pa so bili v nemscini.
5. septembra 1867 je na Kranjskem zacel veljati ministrski odlok, ki je dolocil, da so prisezni obrazci in zapisniki o zaslisanju obdolzencev in pric v kazenskih zadevah v slovenscini za sodisce vojvodine Kranjske obvezni, vendar pa ga zaradi razmer, ki rabi slovenskega jezika niso bile naklonjene, v praksi niso zaceli izvajati. Sodisca so sicer sprejemala vloge, ki so jih odvetniki napisali v slovenscini, in price so lahko odgovarjale v slovenskem jeziku, sluzbeni zaznamki sodnikov in drugih sodnih usluzbencev pa so bili se vedno v nemscini. Ceprav J. Melik (1982: 20) navaja, da je »med arhivskim gradivom sodisc iz tega casa mogoce zaslediti ze veliko vlog in njihovih resitev v slovenscini«, je treba poudariti, da v tistem casu pisanje tovrstnih besedil v slovenskem jeziku ni bilo splosno uveljavljeno. Pisali so jih le odvetniki, ki so dovolj dobro obvladali slovenski jezik in so se zavzemali za njegovo enakopravnost in enakovrednost z nemscino (npr. Radoslav Razlag, Alfonz Mosché ipd ). Prav tako so na sodiscih v slovenscini sicer zaslisevali price in
10 Se leta 1914 je Slovenski pravnik porocal, da je koroska dezelna vlada 24. maja 1913 zavrnila ugovor dveh slovenskih volivcev iz Spodnjega Pliberka, ki sta se pritozila, ker je vladni komisar med obcinskimi volitvami izdal razglase le v nemscini, medtem ko so bili do takrat volilni razglasi dvojezicni. Pritozba se je sklicevala tudi na razsodbo sodisca iz leta 1908, po kateri je bila slovenscina na Koroskem »obicajen dezelni jezik« (Zorn 1988: 494). Vrhovno sodisce v Gradcu ni niti do razpada monarhije (1918) zacelo izpolnjevati svoje dolznosti iz 27. paragrafa patenta iz leta 1850, po katerem bi moralo sodisce svoje odlocbe izdajati v slovenscini, ki je veljala za enakopravni jezik (Zorn 1988: 494).
obtozence, ki niso razumeli nemsko, zapisnike pa so marsikje se vedno pisali v nemscini. Ceprav v tem obdobju obstajajo resitve vlog v slovenscini, to se ne pomeni sodnega postopka v tem jeziku - delovni oziroma »notranji« jezik sodisc je bila namrec nemscina in v njej so se pisale obrazlozitve odlocitve sodisca, sluzbeni zaznamki in dokumentacija o postopkih, v slovenscino pa se je prevedla le odlocitev sodisca. Med gradivom sodisc iz tega casa, ki sem ga v Arhivu RS pregledala za doktorsko disertacijo, so ohranjena le redka besedila v slovenscini, - potrdila, ki so jih izdajale slovenske ustanove, racuni slovenskih obrtnikov in trgovcev ipd. -, ki so v vseh primerih samo priloge kazenskih in civilnih sodnih besedil v nemskem jeziku.
Do prelomnice pri oblikovanju besedilnih vzorcev pravniskih besedil v slovenscini je prislo leta 1882, ko so bile 18. aprila vpeljane tako imenovane Prazákove jezikovne reforme. Minister Prazák je od uradnikov zahteval tvorjenje besedil v slovenscini, zato so se na sodiscih za rabo v civilnem in kazenskem sodnem postopku izoblikovali dvojezicni obrazci v nemscini in slovenscini, ki so se na Kranjskem zaceli uporabljati v osemdesetih letih, na sodiscih drugih dezel pa sele v zadnjih letih 19. stoletja.
Novo prelomnico pri tvorjenju pravniskih besedil v slovenscini pomenijo ustanovitev drustva Pravnik (1889), izid Nemsko-slovenske pravne terminologije (1894) in Kleinova reforma (1895-1896), s katero so na novo uredili civilni in izvrsilni sodni postopek. V tem casu so natisnili »samostojne« sodne obrazce v slovenscini, ki so nadomestili prejsnje dvojezicne nemsko-slovenske obrazce. Ob upostevanju kulturnozgodovinskih in politicnih razmer, statusa slovenscine, oblikovanja pravnih besedil, razvoja slovenske pravne terminologije, gradiva, ki je ohranjeno v Arhivu RS, in zastopanosti razlicnih vrst pravniskih besedil je razvoj tovrstnih besedil v drugi polovici 19. stoletja mogoce deliti na tri obdobja:
obdobje oblikovanja prvih besedilnih vzorcev (1862-1879)
obdobje uveljavljanja slovenskih pravniskih besedil (1880-1889)
obdobje dokoncnega izoblikovanja pravniskih besedil (po letu 1890)
V casu od leta 1862 do leta 1879 so nastali prvi nacrtno oblikovani besedilni vzorci pravniskih besedil v slovenscini, ki pa so bili uporabnikom tuji in so jih v praksi le redko uporabljali. V Arhivu RS je med gradivom sodisc iz tega casa ohranjenih le malo besedil v slovenscini, to so potrdila, ki so jih izdajale slovenske ustanove, racuni slovenskih obrtnikov, trgovcev ipd., ki so le priloge pravniskih besedil v nemskem jeziku.
Po letu 1880 je opazno povecanje stevila pravniskih besedil v slovenscini - med arhivskim gradivom sodisc so zastopane razlicne vrste besedil, pri cemer je treba razlikovati besedila odvetnikov in notarjev ter besedila oziroma obrazce sodisc. Prva so napisana v slovenskem jeziku in so jih oblikovali slovenski odvetniki in notarji, ki so si prizadevali, da bi slovenscina postala nemscini enakopravna in enakovredna tudi v praksi. Med besedili odvetnikov (Alfonz Moschè, Ivan Tavcar itd.) so zastopane naslednje vrste pravniskih besedil: pooblastilo odvetnika, vloga za tozbo,
ugovor na odlocitev sodisca, pogodba, oporoka ipd. Med besedila, ki so jih oblikovali notarji, sodijo npr. zenitne in druge pogodbe, zadolznice, t. i. notarski akti, oporoke ipd. Besedila oziroma obrazci sodisc so bili v tem casu v glavnem dvojezicni, kar pomeni, da je besedilu v nemscini sledil prevod v slovenscino. Med arhivskim gradivom iz tega casa so zastopane naslednje vrste uradovalno-pravnih besedil: poziv, vrocilnica, telegram, zapis o smrti oziroma smrtovnica ipd. Samo v slovenscini je ohranjen le zapisnik, ki je bil prvo pravnisko besedilo, ki so ga zakonsko predpisali v slovenscini.
V tem casu so bili sluzbeni zaznamki sodisc in odgovori na vloge oziroma druga pravniska besedila slovenskih pravnikov se vedno samo v nemscini. Odgovor, ki so ga poslali
odvetniku, je bil najbrz preveden v slovenscino, medtem ko se je kot »notranji« oziroma delovni jezik sodisc uporabljala nemscina.
Po letu 1890 se je zacelo novo obdobje oblikovanja pravniskih besedil v slovenscini. V tem casu se na sodiscih uveljavili »samostojni« slovenski obrazci, ki so nadomestili prejsnje dvojezicne nemsko-slovenske obrazce. Iz tega casa so se ohranila tudi samostojna pravniska besedila - notarski akt, obtoznica ipd., vendar pa so tudi ta opremljena s sluzbenimi zaznamki v nemscini. V navedenih besedilih je redkejsa raba dvojnicnih poimenovanj, kar kaze na to, da je slovenska terminologija postajala uporabnikom vse bolj domaca. Samostojno oblikovana besedila iz tega casa se po nacinu izrazanja ne razlikujejo bistveno od besedil iz prejsnjega obdobja, kar je glede na kratek casovni interval med njimi pricakovano. Kvaliteta posameznih besedil je odvisna od tvorca besedila, in sicer od njegove sporazumevalne in jezikovne zmoznosti v slovenskem jeziku ter od njegove motiviranosti za izrazanje v slovenscini.
Zakljucek
Druga polovica 19. stoletja je bila zaradi druzbeno-politicnih razmer, ki so bile slovenscini v razmerju do nemscine bolj naklonjene kot v prejsnjih obdobjih, prelomna za razvijanje pravnega jezika, njegove rabe v praksi in za oblikovanje pravniskih besedil v slovenskem jeziku. V tem obdobju so v slovenscini ob drzavnem zakoniku in vladnem listu zacele izhajati tudi razlicice dezelnega zakonika v vseh slovenskih dezelah, v okviru organizirane prevajalske dejavnosti pa je bilo vanjo prevedeno tudi nekaj zakonodaje (obcedrzavljanski zakonik, kazenski zakonik, menicno pravo itd.). Da bi slovenscina ob zakonsko predpisani enakopravnosti tudi dejansko postala enakovredna nemscini, sta ob sodelovanju pravnikov in jezikoslovcev v nekaj vec kot stiridesetih letih izsli (1853 in 1894) kar dve pravni terminologiji, v katerih so bili postavljeni temelji slovenskega pravnega izrazoslovja.
Ceprav so ze v tem casu na slovensko pravno izrazje ob nemscini imeli enakovreden vpliv slovanski jeziki (se posebej srbscina, hrvascina, cescina in ruscina), so bili prvi vzorci pravniskih besedil oblikovani le po nemskih predlogah, odvisnost od nemskih besedilnih vzorcev, ki se najbolj ocitno kaze v formalnih in skladenjskih lastnostih teh besedil, pa je bila zanje znacilna tudi po letu 1900 in se je do dolocene mere ohranila vse do danes.
Literatura
Domej T. Pliberska prisega iz druge polovice 17. stoletja. / T. Domej // Jezik in slovstvo. 1973/74. S. 255-257.
Gestrin F. Slovenska zgodovina 1792-1918 / F. Gestrin // Melik V. Slovenska zgodovina 1792-1918. Ljubljana: DZS, 1966.
Koruza J. Iz zgodovine uradne slovenscine. / J. Koruza // Jezik in slovstvo. 1973/74. S. 255257.
Kranjc J. Prispevek Frana Miklosica k oblikovanju slovenske pravne terminologije v prvem letniku dvojezicnega izhajanja Drzavnega zakonika in Vladnega lista avstrijskega cesarstva. / J. Kranjc // Miklosicev zbornik / ur. Joze Toporisic. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1992.
Melik J. Slovenscina v pravosodju. / J. Melik // Iz roda v rod: Pricevanja o slovenskem jeziku / ur. V. Kolosa. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije. 1982. S. 19-20.
Novak N. Komentar k vprasalniku o tvorjenju pravniskih besedil. / N. Novak // Slavisticna revija. 2006. 54/1. S. 61-73.
Novak N. Ljubljana in razvijanje slovenskega pravnega jezika (1850-1900) / N. Novak // Mesto in mescani v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi / ur. I. Novak Popov. Ljubljana: Center za slovenscino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2006. S. 228-231.
Orozen M. Oblikovanje enotnega slovenskega knjiznega jezika v 19. stoletju / M. Orozen Ljubljana: Filozofska fakulteta, Znanstveni institut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 1996.
Pogorelec B. Beseda o razstavi. / B. Pogorelec // Iz roda v rod. Pricevanja o slovenskem jeziku / ur. V. Kolosa. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije, 1982. S. 7-17.
Prijatelj I. Slovenska kulturnopoliticna in slovstvena zgodovina: 1848-1895 / I. Prijatelj. Ljubljana: DZS, 1995.
Serse S. Slovenscina v uradih po 1848. letu. / S. Serse // Iz roda v rod: Pricevanja o slovenskem jeziku / ur. V. Kolosa. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije, 1982. S. 18-19.
Simic V. Vloga drustva Pravnik pri ustanovitvi Univerze v Ljubljani / V. Simic // Pravnik. 1988. 43/8-10. S. 494-501.
Stabej M. Oblikovanje knjiznega jezika v 19. stoletju med narodno enotnostjo in socialno razlocevalnostjo / M. Stabej // 34. seminar slovenskega jezika literature in kulture / ur. E. Krzisnik. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knjizevnosti, 1998. S. 19-33.
Sinkovec J. Ob stoletnici slovenskega pravniskega drustva / J. Sinkovec // Pravnik. 1998. 43/ 8-10. S. 439-449.
Vilfan S. Pravna zgodovina Slovencev. / S. Vilfan. Ljubljana: Slovenska matica, 1961.
Vilfan S. Drustvo Pravnik in njegovo glasilo v boju za slovensko uradovanje. / S. Vilfan // Pravnik. 1998. 43/8-10. S. 449-457.
Zorn T. Odmevnost jezikovnega vprasanja v listu Slovenski pravnik v letih 1871-1918. / T. Zorn // Pravnik. 1988. 43/8-10. S. 478-494.
