CC BY
6_strokovni prispevek
UDC: 811.163.6'271:791(497.4)„19"
MALE IN VELIKE TEZAVE „PRAVILNE" SLOVENSCINE
Andrej Rozman Roza
gledalisnik in pesnik
Key words: Slovenian langua izvimi znanstveni clanek ge, nation, literary Slovenian, common language, colloquial language, orthography, dual object pronoun, feature film
Summary: As the Slovenian language is one of the rare common identity shared by all Slovenian nationals, Slovenians are unduly sensitive to the influence of foreign tongues on their own language. This is the reason behind the great divide between the actual Slovenian language and its idealized image. By advocating the use of "correct" Slovenian in films - where it does not belong due to the nature of the medium - the Slovenian linguistic establishment damaged the Slovenians' relationship to their own cinema.
Kljucne besede: slovenscina, narod, knjizna slovenscina, zborni jezik, pogovorni jezik, pravopis, dvojina, celovecerni filmi
Povzetek: Ker je slovenscina edina skupna identiteta pripadnikov slovenskega naro-da, so Slovenci pretirano obcutljivi na vplive tujih jezikov na njeno podobo. Zato je prislo do velikega razkoraka med dejansko slovenscino in njeno idealizirano podobo. Ker je slovenska jezikovna stroka zagovarjala rabo „pravilne" slovenscine na filmu, kjer zaradi narave medija nima mesta, je to skodovalo odnosu Slovencev do svojega filma.
Zanimiv pokazatelj odnosa Slovencev do svojega jezika so slovenska imena mesecev, ki so natisnjena na mnogih koledarjih, a jih v praksi ne upra-blja takorekoc nihce. Sam se veliko bolj kot na slovenska spoznam na hrvaska in ceska imena mesecev, saj sta jih ta dva jezika ohranila v praksi, medtem ko so v slovenscini ostala le v poboznih zeljah. In takih poboznih zelj, ki deluje-jo kot izgubljeni ideali, h katerim se zmeraj tezimo, je toliko, da slovenscina kot materinscina v mnogih ljudeh vzbuja nenehno slabo vest, da je se zmeraj ne znajo govoriti in pisati taksne, kot v resnici je. Se stevilcnejsi pa so tisti, ki jih neznansko jezi, kako ljudje s svojo napacno rabo unicujejo nas jezik. En vzrok za tako stanje vidim v raznorodnosti pogovornih slovenscin, ki so na majhnem prostoru in z majhnim stevilom govorcev do nerazumljivosti razlicne, saj so besedno, slovnicno in fonolosko naslonjene na stiri sosednje
jezike (italijanscino, nemscino, madzarscino in hrvascino). Drug vzrok vidim v specificni funkciji slovenscine, ki je takorekoc edini zdruzevalni element tudi geografsko zelo heterogene dvomilijonske drzave, razpete med Medit-eran, Alpe, Panonsko nizino in Balkan. Ker je slovenscina po mojem mnenju edini zdruzevalni element slovenske drzave, to pomeni, da bo skupaj z njo zacvetel ali propadel tudi slovenski narod. Gre torej za veliko vec kot zgolj za orodje za sporazumevanje, zato ni nic nenavadnega, da „pravilno" podobo slovenscine brani mnozica narodno zavednih ljubiteljev jezika, ki sega od akademskih strokovnjakov do popolnih diletantov.
Da se ljubezen do slovnscine ne ozira niti na pravopis, dokazujeta besedi bolnisnica in bolnica, ki sta enakopravno navedeni v vseh zadnjih pravopisih, a grem stavit, da je vecini otrok v solskih zvezkih beseda bolnica se zmeraj precrtana in ocena temu primerna znizana, kot se je to dogajalo v moji mla-dosti. V javnosti namrec velja prepricanje, da je bolnisnica pravilno, bolnica pa pogovorno in tudi sam sem bil do trenutka, ko sem sel brskat po pravo-pisih, preprican, da je bolnica zaznamovana kot manj knjizna. Pa ni in ni bila niti takrat, ko sem sam hodil v solo in so mi bolnico vztrajno popravljali v bolnisnico.
Izvirni greh za to shizofreno besedno situacijo je v tem, da so v vecin-skem delu danasnje Slovenije, ki je gravitiral k nemscini, ne dolgo nazaj bolniski ustanovi rekli spital. Ne vem, kdaj sta se prvic pojavili bolnisnica in bolnica, a Wolfov slovar iz 1860 ima bolnisnico, Janezicev iz 1867 bolnisnico in bolnico, Pletersnikov iz 1894 samo bolnico. V danasnji govorni praksi se zdi, da je bolnisnica omejena na ljudi, ki se trudijo govoriti pravilno, med-tem ko vecina uporablja bolnico. Mene osebno so kot otroka prepricevali, da bolnica v slovenscini ze pomeni pacientko in torej ne more se ustanove, kjer se ta pacientka zdravi. Kar je po svoje nesmiselno, saj se besedi izgovarjata razlicno. A ker v knjizni slovenscini ne uporabljamo naglasnih znamenj in sta zato v svoji pisni obliki besedi identicni in zamenljivi, to nekatere jezikovne perfekcioniste lahko v resnici zmoti. A bolj kot moznost nesporazuma pri branju, ljubitelje suverene slovenscine v bónici najbrz moti dejstvo, da enako besedo uporablja tudi hrvascina in gre verjetno res za hrvatizem (ne Bezlaj 1977 ne Snoj 2003 ne obravnavate bólnice), medtem ko je bolnisnica tako rekoc solski primer lepo narejene slovenske besede. In glede na to, da smo jo zgradili in jo imamo, bi bilo skoda, ce bolnisnice ne bi uporabljali. A kaj, ko je prav zaradi svoje bohotne lepozvocnosti manj prakticna tako za izgovar-javo kot za zapis, lepota klene slovenske koncnice pa vecini uporabnikov domacega jezika ocitno ne zadostuje za prehod na leporecje in zdi se, da v praksi bolnisnica nima sans, da bi postala vecinska oblika. Zato pa ji gre to-liko bolje v javni podobi slovenscine, kjer jo sciti vojska lektorjev, ki jih niti
malo ne moti, da je v pravopisu bólnica z bolnísnico enakopravna. Ko gre za ljubezen, je namrec najvisji zakon zmeraj zakon srca.
Ker slovenscina mnogim Slovencem pomeni narodno identiteto, se ni zgolj razvijala skozi generacije nasih jezikovnih prednikov, ampak je v zac-etku 19. stoletja prislo do narodno zavedne revolucije, ki je Trubarjevo in Linhartovo slovenscino zamenjal z germanizmov ocisceno Presernovo. Za kaksno revolucijo je slo, vidimo iz primerjame prvih dveh knjiznih izdaj Lin-hartove veseloigre "Ta vesseli dan ali: Matizhek se sheni" iz 1790 in "Veseli dan ali Maticek se zeni" iz 1840. Zal pa ta revolucija ni dokoncno odpravila tezav braniteljev suverenega slovenkega jezika. Potem ko smo v 19. stoletju besede nemskega izvora nadomestili z besedami iz slovanskih jezikov, smo po prvi svetovni vojni iz Avstrije prestopili v Jugoslavijo, kjer so borce za avtohtono slovenscino zaceli motiti srbohrvatizmi. In ker nas je ob tem na-padla se globalizacijska anglescina, je ocitno, da borbi za jezik ne bo nikoli konca.
Zanimiv primer je besedna zveza uspelo nam je. Ne pri Wolfu 1860 ne pri Janezicu 1867 besede uspeti v slovenscini se ni, namesto nje imamo opise v stilu po sreci se iziti. Pletersnik ze ima uspeti, -spejem ali -spem; delo je uspelo; uspel je dokazati, prepricati. Danes uporabljamo varianto uspelo mu je, ki ni mogla nastati drugace, ko da so borci za cisto slovenscino iz nemscine udomacen in splosno uveljavljen glagol ratalo mu je, ki se sklad-no s svojim vzorom geraten veze s tretjim sklonom, nadomestili s hrvaskim glagolom uspeti, ki pa se je v slovenscini v nasprotju z izvorno hrvascino po zgledu germanizma, ki ga je nadomestil in ga je kot takega zapisal Pletersnik, zacel po zakonih zivega jezika vezat s tretjim sklonom. Germanizem, ki je ostal le v strukturi, je neopazen in braniteljev cistosti jezika ne moti. Zato pa jih danes, ko priblizevanje hrvascini ni vec moderno, moti, da uporabniki slovenscine govorimo in pisemo tako uspelo nam je kot tudi uspeli smo, kar v svojem bistvu ne pomeni istega, saj uspel sem izraza aktivnejso vlogo subjek-ta kot uspelo mi je, ki zaslugo za uspeh izraza vec tistega, cemur bi se lahko reklo po sreci se iziti. Zato je nas jezik s tem samo bogatejsi. A na zalost na racun casopisnih debat o tem, kaj je pravilno in kaj ne (glej Marko Crnkovic: Slovenscina med türkizmi in frizuro Duse Trobec Bucan, Delo 8. 1. 2011, kjer avtor predsednika drzave obtozuje, da ne zna slovensko, ker je rekel "/.../ mi pa sami nismo vselej uspevali najti najboljsih in najhitrejsih resitev.") Ter na racun vecnega tveganja, da bo ucitelj ali lektor prevec ocitno hrvaski uspel sem popravil v kleno nemsko hrvasko kombinacijo uspelo mi je.
V prvem letniku slovenistike na ljubljanski Filozofski fakulteti sem bil presenecen, ko sem kot primer trozlozne rime navedel besedi stabilizacija in devalvacija, ki sta bili v tistih socialisticnih sedemdesetih ravno aktual-
ni, a me je profesor zavrnil, ces da to nista slovenski besedi, ceprav so ju nenehno ponavaljali pri vseh slovenskih porocilih. Taksni sovrazni izbruhi do posameznih elementov nasega jezika so posledica dolgoletnega skrbnega ciscenja jezika. A ce je imelo ciscenje slovenscine v 19. stoletju razumljiv ekonomski in politicni smisel, je danes povsem neproduktivno in dusi iz-razno moc jezika. A je vera v neko idealno avtohtono slovenscino za mnoge pomemben pripomocek pri utrjevanju svojega narodnega ponosa. S cimer ne bi bilo nic narobe, ce ne bi s svojo potrebo po pravilnosti nadlegovali drugih.
Zanimiv primer neskladja nase jezikovne teorije in prakse je zenska dvojina, ki jo povprecen uporabnik slovenscine zelo pogosto nadomesca z mnozino. Razen na Primorskem, kjer dvojino redko uporabljajo, je pri moski dvojini nemogoce, da bi nekdo, cigar materinscina je slovenscina, rekel *dva stavki. Pri zenski dvojini pa verjetno tisti -e iz besede dve povlece govorce v mnozino, saj se dve besede zvocno bolj ujmata kot dve besedi. A ne glede na to, zakaj se to dogaja, je dejstvo, da je raba zenske mnozine namesto dvojine zelo pogosta, medtem ko je moska dvojina povsem neogrozena. Ker pa velja dvojina za najvecjo posebnost slovenscine, so mnogi Slovenci na ta nas biser se posebej obcutljivi. Tu pa nastane resen kulturni problem, kadar varuhi „pravilne" slovenscine ne dovolijo, da bi se jezikovne „napake" dogajale na filmu.
Nekoc sem nasopal v reklamah za loterijo. Predstavljal sem izrazito neizobrazenega cloveka. Kot tak bi moral nekoc reci, da nagrade dobijo tudi tisti, ki imajo na stavnem listku pravilni le dve vrstici. Trudil sem se preprica-ti sportnega komentatorja, ki je bil urednik ekonomske propagande na RTV Slovenija, da so nase reklame priljubljene prav zaradi pogovornega jezika in da oseba, ki jo igram, ne more reci dve vrstici. Ni mi uspelo, saj je krsenje dvojine najhujse, kar lahko zagresi brezvestni uporabnik slovenscine. Zato pa sem kmalu zatem istega urednika ujel, kako je v zanosu komentiranja nogometne tekme krsil to isto zensko dvojino. A bi namerno krsenje dvojine v reklami, ki se ponavlja iz dneva v dan, pomenilo upor prakse proti normi, medtem ko je pri sportnem prenos v zivo jasno, da gre za nenamerno napako, ki se dogaja vsem in za katero se gresnik lahko pokesa in obljubi, da se bo drugic bolj potrudil. S cimer pristanemo na to, da nam materinscina ni dana, ampak se moramo za njo trudit vse zivljenje.
Da gre za mnozicno slepoto zaljubljencev v jezik, ki kulturi v slovenscini povzrocajo vcasih nepopravljivo skodo, dokazuje slovenska filmska zgodovi-na. Znotraj realisticne filmske slike nerealisticen jezik deluje gledalisko. V gledaliscu vemo, da gre za kulise, hkrati pa je bilo mescansko gledalisce 19. stoletja namenjeno med drugim prav lepotam jezika kot identitetnega simbola vseh evropskih narodov, ki so nastajali skupaj z mescanstvom. Na zvocnem
filmu pa se vse dogaja v realnem okolju in tudi kadar gre za kulise, gledalec tega ne bi smel opazit. Poleg tega se je film pojavil leta 1928, ko so veliki nar-odi ze imeli svoje drzave in se je umetniska beseda ze spustila na bolj realna tla. Slovenci pa smo takrat komaj dobro zaceli imet svoje gledalisce in smo imeli svojo bodoco drzavo sele v prvih zametkih. Zato smo se nasi kulturni voditelji igranemu zvocnemu filmu dolgo uspesno upirali. Ko smo po Titovi direktivi morali zaceti snemati filme, je v zgodnjem slovenskem filmu Na svoji zemlji (1949, rezija France Stiglic) jezik gledaliski oziroma „pravilen" in s tem takorekoc drzavotvoren. Enak odnos do jezika zasledimo se v filmu Balada o trobenti in oblaku (1961, rezija France Stiglic), posvecenemu 20. obletnici vstaje slovenskega naroda. Sicer pa so se reziserji, vkljucno s Stiglicem, bolj ali manj uspesno trudili pripeljati v film zivo govorico, a je vec kot ocitno, da so pogovornemu jeziku na filmu nasprotovali mnogi igralci, ki so videli svoje poslanstvo prav v pravilni izreki pravilnega jezika. Tako se zgodi, da se v filmu Tri cetrtine sonca (1959, rezija Joze Babic) pogovaijata dva najboljsa prijatelja iz otroskih let, od katerih tisti, ki ga igra Bert Sotlar iz Drame SNG, govori izrazito zborno, tisti, ki ga igra Julij Gustin iz Mestnega gledalisca ljubljanskega, pa filmsko pogovorno. Prav tragicen pa se zdi z jezikovnega vidika film Poslednjapostaja (1971, rezija Joze Babic), ki se dogaja v Mariboru, glavni igralec, rojeni Mariborcan Polde Bibic, pa govori akademijsko skrajno „pravilno" slovenscino ob Draganu Nikolicu, ki igra srbskega gastarbajterja v svoji sprosceni nelektorirani beograjscini.
Sicer pa je bil v slovenski filmski produkciji do zgodnjih sestdesetih let ociten trend k cim bolj naravnemu jeziku. Zgleden primer za to je film Akcija (1960, rezija Jane Kavcic). Izrazito sodobni, naravni in urbani pa so dialogi med Spelo Rozin in Primozem Rodetom v filmu Nocni izlet (1961, rezija Mirko Grobler).
Nakar je s prihodom mlade in drzne generacije reziserjev slovenskemu filmu nenadoma zavladala pravilna slovenscina. Od Bostjana Hladnika in Matjaza Klopcica bi pricakovali kvecjemu se bolj sproscen in ziv govor, kot je bil v praksi pri starejsih reziserjih. Pricakovali bi odnos do jezika iz fil-mov Jeana-Luca Godarda in Clauda Chabrola, od katerih sta se ucila. A sta Hladnik in Klopcic govor v svojih filmih v celoti prepustila jezikovni stroki, ki je skrbela za pravilno dikcijo in s pravopisom skladno slovenscino. Tak strokovno steriliziran jezik je potem vec kot dvajset let prevladoval v slovenskem filmu, ki je med drugim tudi zaradi jezika postal sinonim za nekaj mucnega, kar se je nedvomno poznalo predvsem pri gledanosti. Vendar se tega ne da dokazati samo s stevilkami o kolicini gledalcev ob prvih pred-vajanjih filmov, saj je na obisk vplivalo zelo veliko drugih dejavnikov od solarjev, ki so si morali ogledati nekatere drzavotvorne filme, do razlicnih
skandalov, ki so privabili vec gledalcev ali film na hitro umaknili s sporeda. Dejstvo je, da je komedij med slovenskimi filmi razmeroma malo, kar kaze na resen odnos do filma. Od 121 slovenskih celovecernih filmov, prikazanih do konca leta 1990, je zgolj 10 komedij in 14 otroskih ali mladinskih filmov. O odnosu Slovencev do svojih filmov pa je najbolj zgovorno dejstvo, da ogromna vecina slovenskih filmov javnosti ni dostopna ne na dvd-jih ne na internetu.
Zborna slovenscina v slovenskih celovecernih filmih med letom 1948 in 1990 je podrocje, ki omogoca zanimivo studijo, saj nam z jasnimi do-kazi predstavlja pomankljivosti jezikovne stroke, ki se ni znala osvobodit politicne komponente slovenscine in je v trenutku, ko smo z dvajsetletno zamudo Slovenci dobili zvocni film, reagirala napacno. Na retrospektivni razstavi Vena Pilona v Moderni Galeriji se je vrtel posnetek televizijske odd-aje, v kateri je slikar Veno Pilon omenil tudi o svoje sodelovanje pri prvem slovenskem filmu Na svoji zemlji, v katerem je bil scenograf in stranski igra-lec. Rekel je, da je skusal pregovoriti vodstvo filma, da bi igralci, ki so bili iz razlicnih koncev Slovenije, govorili v svojih jezikih. S tem bi pokazali, da so bili partizani iz razlicnih koncev Slovenije, ob tem pa bi se vsem prihodnjim rodovom ohranili podobo slovenscine, kakrsna se je govorila takrat. A to je opazil sele slikar, ki je pred tem dolga leta prezivel v Parizu. Za slovensko jezikoslovno stroko, filmske lektorje in mnoge igralce pa je bil ziv jezik ocit-no prevec vulgaren, da bi sodil na podrocje umetnosti.
Zdaj se zdi, da je pravorecna faza slovenskega filma dokoncno preseze-na. In to tako zelo, da ob nekaterih slovenskih televizijskih nadaljevankah dobimo obcutek, da razen pogovornega jezika v njih ni nicesar. A preprican-je, da je slovenscina nekaj, kar nam ni dano s tem, da se jezika naucimo, ampak se moramo zanj nenehno trudit, je se vedno globoko zakoreninjeno v slovenski zavesti. Pri cerner se mnogi Slovenci rajsi kot pri sebi za pravilno slovenscino trudijo pri drugih. Po besedah dr. Marka Stabeja, ki je na Rad-iju Slovenija vodil jezikovni servis, velik del poslusalcev ni klical v oddajo zato, ker bi ga zanimalo, kako se cemu rece, ampak da pove, kaj ga v jezi-ku drugih moti. Kar je seveda posledica karakternih lastnosti posameznikov, ki v jeziku vidijo prostor za sproscanje svojega nezadovoljstva na svetom. A imajo ti posamezniki pri svojem nezadovoljstvu z jezikom drugih mocno oporo v dejstvu, da je slovenisticna stroka dolgo sluzila tudi narodnim in politicnim ciljem, h katerim je vodila vsem Slovencem skupna knjizna in zborna slovenscina. A ce je bil v 19. stoletju jezikoslovni napor, da se ustvari germanizmov ociscena vsem Slovencem skupna slovenscina, nujen, danes zavira kulturni razvoj.
Literatura:
Linhart, Anton Tomaz. 1790. Ta veseli dan ali: Matizhek se sheni. Linhart, Anton Tomaz. 1840. Ta veseli dan ali: Matizhek se sheni. Wolf, Anton Alois, 1860. Deutsch-slovenisches Wörterbuch,
Janezic, Anton. 1867. Deutsch-slovenisches Taschen Wörtebuch für Schule und Haus, Slovenski pravopis, SAZU 1950. Slovenski pravopis, SAZU 1962. Slovar slovenskega knjiznega jezika I, SAZU 1970. Toporisic, Joze. 2003. Slovenski pravopis. SAZU. Ljubljana. Anderson, Benedict. 2003. Zamisljne skupnosti. Studia humanitatis. Ljubljana. Vrdlovec, Zdenko. 2013. Zgodovina filma na slovenskem 1896-2011. UMco. Ljubljana.
Furlan, Silvan in drugi. 2011. Filmografija slovenskih celovecernih filmov 19312010. UMco in Slovenska kinoteka. Ljubljana.
