CC BY
6Зборот во историско-културолошкиот контекст (споредбен аспект)
ЗБОРОТ ВО ИСТОРИСКО-КУЛТУРОЛОШКИОТ КОНТЕКСТ
(СПОРЕДБЕН АСПЕКТ)
BESEDNI RED PRI SKRABCU IN PRI MARETICU
Anita Peti-Stantic
Sveuciliste u Zagrebu
The author compares views of two influential Slovene and Croatian linguists who lived and worked late in the 19th and in early 20th century, Stanislav Skrabec and Tomo Maretic, on the position of clitic cluster in the sentence structure. She presents and analyses their views on two relevant positions for clitic placement, second position (2p) and initial position (IP). Although both linguists believe in a »real popular speech« as a basis for literary language, their results substantially differ.
1. Uvod
Besedni red pojmujem kot tisti del skladnje, ki ga ne moremo izcrpati ne z analizo slovnicne ne obvestilne stavcne strukture. Besedni red je del skladenjske analize, ki jo jezikoslovci zadnjih dvajset let imenujejo linearna stavcna ureditev. Pri analizi besednega reda gre za analizo skladenjskih enot, ki so ze uvrscene v stavek na podlagi njegove slovnicne ureditve. Zaradi tega pojem besednega reda v glavnem obsega:
1. polozaj ustreznih skladenjskih sestavin,
2. medsebojno zaporedje skladenjskih sestavin.1
Zaradi obicajnega nelocevanja prozodijskih in skladenjskih znacilnosti pri analizi naslonk na samem zacetku razprave poudarjam, da gre pri razumevanju razlike med razvrscanjem besed, ki so v sodobnem jezikoslovju imenovane naslonke (klitike), in vseh ostalih besed nekega jezika za naslednje - naslonke se v stavek razvrscajo tako po svojih skladenjskih kot po svojih prozodijskih znacilnostih, medtem ko za naglasene besede njihova naglasenost nima nikakrsne vloge pri njihovem razvrscanju na dolocene polozaje v stavku.
2. Naslonke in besedni red
Ze Jakobson2 je v svoji delitvi sodobnih slovanskih jezikov v dve skupini, uposteval osnovno pravilo, ki velja za indoevropske jezike, tako imenovano Wackernaglovo pravilo, ki govori o razvrscanju naslonk na drugi polozaj (2P) v stavku:
1. zahodnoslovanski jeziki in zahodna skupina juznoslovanskih jezikov (slovenscina, hrvascina, bosanscina in srbscina), v katerih se naslonke v stavek razvrscajo po navedenem pravilu,
2. vzhodnoslovanski jeziki in vzhodna skupina juznoslovanskih jezikov (makedonscina in bolgarscina), v katerih je prislo do precejsnjega odmika in je Wackernaglovo pravilo izgubilo svojo moc.
Naslonke, se posebej spremenljive, so v slovnicah obdelane kot enote, ki opravljajo dolocene skladenjske funkcije. Polozaj razvrscanja naslonk pa je obdelan v poglavju besedni red. Razvrstitev, po kateri se naslonke razvrscajo v stavek v sodobnih slovenskih in hrvaskih slovnicah (Toporisic 2000; Zagar 1996; Katicic 1986; HG 1995), se pogosto imenuje obvezni ali avtomaticni besedni red ali stalna stava. Le-ta je zaradi svoje obveznosti predvidljiva, prav tako pa velja, da polozaj razvrscanja naslonk ni stilotvoren, medtem ko je polozaj razvrscanja nekliticnih enot lahko stilotvoren3.
1 Tako je tudi pri Vecerki 1989; 31.
2 Glej: Jakobson 1935 (1960); 118.
3 Navedene trditve, ki se nahajajo v slovnicah, na korpusu hrvaskih besedil ni mogoce potrditi. Vec o tem: Peti-Stantic (2002).
Glede sodobnega odnosa do polozaja naslonk znotraj besednega reda v stavku poudaijam, da je slovenska slovnica bolj odprta in manj normativna kot hrvaska, ki je samo normativna; pregledano gradivo pa dokazuje, da ta normativnost ni vedno upravicena. Za to navedbo bi rada predstavila nekaj primerov.
"Ce upostevamo se stavek Zemlja, Venera, Mars itd. se vrtijo okrog Sonca, ugotovimo, da se se zmeraj nahaja za osebkom; vendar bi drugi primeri z naslonskimi osebnimi in povratnimi zaimki pokazali, da se naceloma zmeraj stoji za prvim stavcnim clenom, najsi bo osebek, povedek, predmet ali prislovno dolocilo ali pa dolocen del povedka. Stavek kot Dal sem mu ga pa bi nam povedal, da si tudi naslonke sledijo po dolocenem pravilu.
Tak besedni red imenujemo stalni ali stalno stavo, glede na njeno stilno vrednost pa nezaznamovano ali objektivno. V bistvu imamo torej stalni besedni red tako po clenitvi po aktualnosti kot po posebnih obicajih danega jezika.
Res pa je, da zaradi tega, ker to ali ono v stavku zelimo poudariti, to stalno stavo spreminjamo. Tako si lahko predstavlj amo, da bi kdo rekel Okrog Sonca se vrti nasa zemlja ali Dezevalo je vceraj ali Je doma tvoj oce?, pa tudi Zemlja nasa se vrti okrog Sonca, celo Dal mu ga sem ipd. Tako stavo imenujemo umetno ali subjektivno, glede na stilno vrednost pa zaznamovano" (Toporisic 2000: 669-670).
In v drugi sodobni slovnici:
"Besedni red se v slovenscini ravna ali po perecnosti (aktualnosti) delov sporocila ali pa je dolocen s stalno stavo besed v besedni zvezi, pa tudi v naslonskem nizu in njegovem mestu v stavku. /.../ Prvemu stavcnemu clenu sledi t. i. naslonski niz. /.../ Ce je izpuscen prvi stavcni clen ali vprasalnica ali (a), stoji naslonka na zacetku povedi: (To) Me veseli. (To) Me ne moti. (Ali) Si ti? Z naslonko na zacetku povedi izrazamo tudi neko custveno zavzetost" (Zagar 1996: 115-117).
Kot je razvidno, se v sodobnih slovenskih slovnicah uporablja termin stalna stava, vendar ne kot nekaj nespremenljivega, temvec kot nekaj, kar obstaja v stilno nevtralnem besednem redu, upostevajoc moznost spremembe te stave in torej tudi stilne zaznamovanosti.
Po drugi strani pa na Hrvaskem sodobni slovnicaiji o tem presojajo bolj normativno in preskriptivno. Na primer:
"Od takva slobodna redanja izuzete su rijeci bez vlastita naglaska (enklitike i proklitike). Njihov je polozaj u recenici strogo i mehanicki odreden, pa je zato uvijek i neobiljezen jer se zna kakav ce biti. Preoblike kojima se enklitike smjestaju na svoje propisano mjesto djeluju iza primjene svake druge preoblike, pa se enkliticki oblici pri svakom koraku u procesu preoblikovanja nadu gdje im je mjesto." (Katicic 1986: 495, poudarila A.P.S.)
Tudi v drugi slovnici je podobno:
"Iako je red rijeci u recenicama hrvatskoga knjizevnoga jezika relativno slobodan, ipak ima pravila koja su obvezatna (zbog ritmicko-intonacijskih razloga) za sve vrste recenica, bio u njima red rijeci stilski obiljezen ili neobiljezen. To su pravila o automatskom namjestanju nenaglasnica (klitika): zanaglasnica (enklitika) i prednaglasnica (proklitika), tj. rijeci bez vlastita naglaska" (Baric 1995).
Iz citatov lahko zakljucimo, da je v obeh sodobnih hrvaskih slovnicah poudaijena avtomaticna razvrstitev naslonk v stavek. V zvezi s tem bi rada opozorila na dejstvo, da primeri v teh slovnicah, se posebej pa primeri v elektronskem korpusu sodobnega hrvaskega jezika, nasprotujejo trditvam o avtomaticnosti. Posamezne jezikovne ravnine so s svojimi pravili v razlicni meri zavezujoce, npr. morfoloska ravnina je zelo zavezujoca, skladenjska ze manj, v njenem okviru pa za pravila o besednem redu lahko trdimo, da so najmanj zavezujoca.
Prepricana sem, da se je danes za boljse razumevanje stanja na tem podrocju raziskovanja jezika potrebno in koristno ozreti v preteklost in se spomniti, kako so naslonke in njihovo razvrstitev v stavku obravnavali jezikoslovci s konca devetnajstega in zacetka dvajsetega stoletja. V tem kontekstu menim, da je pisanje patra Stanislava Skrabca in njegovega hrvaskega sodobnika jezikoslovca Toma Maretica posebej ilustrativno.
V zvezi z vprasanjem normativnosti je zelo zanimiva opomba prof. Toporisica, da je "merilo za razvrstitev delov sporocila pri stilno nevtralni rabi v naravnem prostem besednem redu tako
36opom eo ucmopucKo-KyjimyponoiuKuom KomneKcm (cnopedöen acneKm)
imenovana clenitev po aktualnosti in v naravnem stalnem pa preprosto obicaj v danem jeziku" (Toporisic 1982; 162). To pomeni, da jezikoslovci v danem casu v resnici samo zapisujejo tisto, za kar, na podlagi poznavanja reprezentativnih besedilnih vzorcev na diahroni in na sinhroni ravnini, menijo, da je obicajno v danem jeziku. Ob preucevanju besednega reda se zastavlja vprasanje, se posebej v zvezi z nenaglasnicami, na kaksen nacin je mogoce pridobiti potreben vpogled v gradivo, ki bi raziskovalcu omogocilo nujno gotovost, zanesljivost.
3. Relevantni polozaji pri Skrabcu in pri Mareticu
3.1. Skrabec
3.1.1. Splosno
Skrabec ne pove nicesar o tem, katere vrste naslonk obstajajo v slovenscini. To je samoumevno, saj ne pise slovnice, ampak razprave, in so vrste naslonk poznane ze od prej, utijene v slovnicah iz devetnajstega stoletja in prav tako v dveh izvrstnih razpravah - Murkovi in Breznikovi. Na zacetku analize Skrabcevega pisanja o naslonkah bi rada opozorila na njegovo mnenje, da v njegovem casu enklitike niso tako trdno povezane z besedami, ki stojijo pred njimi. O tem pise:
"Razen z velevniki se pa pri nas dandanasnji enklitike z besedami, ki jih imajo pred sebo, ne vezejo tako terdno, da bi delale z njimi tako rekoc eno besedo, ali da bi se cutilo, ako stoje med dvema naglasenima besedama, da so naslonjene na sprednjo, ne na naslednjo, da so torej res enklitike, ne proklitike. Da bi bilo me v stavku "mati me poznajo" naslonjeno na sprednjo, ne v stavku "mati ne poznajo" pa na poslednjo besedo, tega po sedanji izreki ne cutimo, ali prav za prav cutimo, v obeh primerih enako, zvezo nenaglasene besedice z naslednjo naglaseno" (Skrabec II 1880: 212).
S sodobnega stalisca tezko enostavno presojamo o tem, ali ima Skrabec prav ali ne. Kljub temu njegovo opombo razumem kot izvrsten pokazatelj upravicenosti dvoma takratnih in danasnjih jezikoslovcev v zvezi z besednim redom. Eno osnovnih vprasanj je, ali sodi slovenscina po tipu razvrscanja naslonk med jezike, v katerih se je Wackernaglovo pravilo dosledno ohranilo ali pa obstajajo odstopanja od tega pravila.
Skrabec izrecno trdi, da je v slovenscini dobro ohranjeno nacelo razvrscanja naslonk na 2P, tako kot tudi v hrvaskem jeziku:
"Vender smemo reci, da je v nasi slovenscini sploh dobro ohranjen stari red, ki pravi, da stoje enklitike na drugem mestu v stavku. (Primerjaj: Jakob Wackernagel, Ueber ein Gesetz der indogermanischen Wortstellung)" (Skrabec II 1880: 212).
V okviru tega tolmaci, kako je v slovenscini:
"Mi jemljemo vkup, kar gre vkup in skupaj dela pervi clen stavka, in za njim se le pride enklitika" (Skrabec II 1880: 212)
Na tem mestu je opomba o sosednji hrvascini, o kateri Skrabec trdi, da bi bil v hrvascini taksen polozaj naslonke napacen, kar ni povsem v skladu s tedanjimi slovnicami in raziskanimi primeri. Kot bomo spoznali v nadaljevanju, pa njegov hrvaski sodobnik Maretic, vodilni slovnicar tistega casa, ne govori nicesar o tem, kaj je pravilno in kaj nepravilno v zvezi z locevanjem pridevnika od samostalnika z naslonko. Skrabcevo razpravljanje o tej problematiki nas nemalo cudi, saj je opazoval hrvascino kot nematerni govorec, poleg tega pa se pri svojih trditvah sklicuje le na Vebrovo slovnico, ki je sicer normativna, nikakor pa tako razsiijena kot zelo priljubljena Mareticeva slovnica.
Skrabcu je jasno, da pravila, postavljena v dolocenem jeziku, posebej kadar gre za taksne razlike, kot so skladenjske, ne veljajo tudi za druge jezike, niti za sosednje. Taksno razumevanje mu omogoca primerjanje besednega reda v slovenscini in v hrvascini:
"Kar je dobro v enem jeziku, more biti torej napacno v druzem, kaker v ostalih receh, tako tudi v besednem redu. Nekedaj so "pravila" za naso slovenscino iskali v drugih slavenskih jezikih, zlasti v stari slovenscini in hrvascini; zdaj velja vsak mej jezikoslovci menda sploh, da imamo doma poizvedeti, kaj je po nase prav" (Skrabec III 1880: 286).
3.1.2. Zaporedje naslonk in 2P
Zaporedje naslonk Skrabec obravnava zelo na kratko, veijetno zaradi tega, ker je to eden najmanj spremenljivih elementov pri razvrscanju naslonk v stavcno ureditev. V zaporedju naslonk ni napak in kot pravi Skrabec:
"/.../ vender moramo priznati da se nas jezicni cut vedno derzi tega zakona, in sicer stoje enklitike na tem mestu ena za drugo v tem redu: sem ga, si, ga, ga je, sva ga, sta ga, smo ga, ste ga, so ga, sem si ga, si si ga, si ga je, sva si ga, sta si ga, smo si ga, ste si ga, so si ga, se mi je, se ti je, se mu je, se ji je, se nama je, se vama je, se jima je, se mi ga je itd. n. p. Ljudje, ki si si jih izbral, so se mi zedeli posteni. Blago, ki vam ga bomo poslali, bi vas imelo zadovoljiti. Sena, ce se vam ga je ze kaj posusilo, nam prodajte. Besedica pa (pri Dalm. pak) se postavlja pogostoma pred enklitike in v tem primeru je tudi enklitika: En moz pak je lok napel (I. B. Kral. 22 c); kjer se pa povdaija, tam stoji pred enklitikami le v zacetku stavka, sicer za njimi." (Skrabec II 1880: 218).
3.1.3. Inicialni polozaj
O inicialnem polozaju (IP) Skrabec pise podrobno. Navaja dve pravili in vec primerov.
1. Naslonke so lahko na IP za odvisnim stavkom:
"Tudi za odvisnimi stavki se po nase ne govori participij ali sploh glagol pred enklitiko, temuc za njo; ne: "Strast, ki ga je imela v oblasti, poznala se mu je pri vsaki besedi", temuc: "Strast, ki ga je imela v oblasti, se mu je poznala pri vsaki besedi" (Skrabec II 1880: 213).
2. Naslonke so lahko na IP, kadar gre za elipso:
"Ako pustimo namrec pervo mesto prazno, stoji enklitika na drugem in vender zacenja stavek. To se godi 1. v vprasanjih, kjer je izpusceno spred: ali, kaker: "te zebe? si ga videl? si se ga ze navelical? 2. v stavkih ki navajajo vzrok, kjer se izpusca: ker, n.pr: "Le hitro pojdi, je dalec. Danes ne grem, je ze prepozno. Tepem ga ne, se mi smili. So oce doma? Ni jih ne, so sli na semenj. O, ni bil bos ne, je imel kosmate noge (ne: "Imel je kosmate noge") Clovek se tezko prav spocije poleti, je prekratka noc, pa dela prevec" (Skrabec II 1880: 214).
Zanimive so opombe, v katerih Skrabec podaja svoje normativno stalisce v zvezi z moznostjo polozaja naslonk na IP. V knjizni slovenscini dovoljuje in opravicuje namrec tudi druge primere elipse, "ki so v govorjenju domaci" V takih primerih stojijo torej enklitike tudi na absolutnem zacetku stavka. Poleg tega navaja primere, v katerih se v ljudskih pesmih pojavlja enklitika na inicialnem polozaju, ko ne gre za izpust, s trditvijo, da taksni primeri ne ustrezajo ne tradiciji ne obicaju slovenskega jezika. Pri tem navaja stevilne primere (Skrabec II, 216) iz starejse slovenske poezije (v kateri se naslonke razvrscajo v skladu z metricnimi potrebami) in iz starejse slovenske proze (v kateri je veliko primerov enklitik na prvem mestu v stavkih).
Iz vsega tega ni povsem razvidno, na podlagi cesa je vecina slovnicaijev v 19. stoletju, s Skrabcem vred, dolocila, da je inicialni polozaj naslonk v slovenscini pravilen samo v nastetih tipih in da, nasprotno, ce ni nicesar izpuscenega, ni pravilen. Morda je potrebno odgovor poiskati v Murkovi razpravi, v kateri je nastel veliko primerov enklitike na IP iz razlicnih besedil, ki so nastala ispod peres najboljsih avtoijev iz tradicije umetnostnih besedil, z namenom, da bi pokazal, kako je prav to posebnost slovenskega jezika in da se ji ni treba umikati, temvec jo ohraniti in skrbeti zanjo4.
Ob koncu prestavitve Skrabcevega pisanja o besednem redu in polozaju naslonk poudarjam, da kljub vecini premisljenih in predirljivih opomb, ki veljajo za slovenski jezik, Skrabec nima zmeraj prav, ko presoja o pravilnosti ali nepravilnosti v hrvaskem jeziku. To je posebej ocitno, ko gre za razlago, zakaj je neki polozaj mogoc v slovenscini, ni pa mogoc v hrvascini. Prav gotovo je eno taksnih mest ravno v zvezi z navajanjem razlogov, zaradi katerih naslonke v hrvascini niso na inicialnem polozaju. Skrabec o tem pise naslednje:
4 Glej: Murko 1892; 78 in dalje. V tem kontekstu Murko pravi npr.: "Tudi tukaj skusajo slovenscini naloziti okove. /.../ Veckrat pa je treba to objasnjevati s tem, da enklitike v slovenscini lahko izgubljajo sploh svoj prvotni znacaj in po takem stoje na zacetku stavka. /.../ Po vsem tem, kar je bilo povedano, se pac ne bomo vec cudili, ako enklitike lahko sploh stoje na zacetku stavkov. Primerov je v uvodu in v oblikoslovju bilo navedeno dovolj. Nahajajo se v velikem stevilu pri pisateljih 16. stoletja in pri narodnih pisateljih nase dobe; v narodnih govorih je takih primerov vedno manj proti vshodu. Ce se je tudi temu stavljanju enklitik v novejsem casu boj napovedal, uhaja se vedno celo najboljsimpisateljem" (poudarila A. P. S.).
Зборот во историско-кул1туролошкиот контекст (споредбен аспект)
"Zakaj se v hervascini za odvisnim stavkom ne more nadaljevati z enklitiko, je ocitno; zato, ker sploh ne more stati za mnogobesednim pervim clenom stavka, temuc le za pervo naglaseno besedo, ne glede na nje zvezo z naslednjimi" (Skrabec II 1880: 213).
Poleg njegove trditve ni navedeno, ali je pojmovanje prevzeto stalisce katerega od hrvaskih jezikoslovcev (vsekakor ne Mareticevega, kot bomo pokazali v nadaljevanju) ali gre za njegovo lastno razlago. V vsakem primeru trditev ni povsem tocna. V hrvaskem knjiznem jeziku niti takrat niti danes naslonke ne morejo stati na IP. Vzrok za to je prozodijska interpretacija Wackernaglovega pravila, po katerem je IP intonacijsko najbolj poudarjen polozaj v stavku, na katerem, po taksnem razumevanju, nikoli ne more stati nenaglasena beseda. Seveda ni potrebno posebej opozoriti na to, da v hrvaskih narecjih Wackernaglovo pravilo nima vpliva, tako da se v kajkavscini in cakavscini nenaglasene besede, kot vse ostale naglasene besede, razvrscajo tudi na inicialni polozaj.
3.2. Maretic
3.2.1. Splosno
Maretic v svoji slovnici in stilistiki (Maretic 1899) obravnava besedni red na samem zacetku skladenjskega dela, takoj po poglavju o skladnosti (kongruencnosti) in pred poglavjem o zgradbi stavka. Pri tem razlikuje dve osnovni vrsti besednega reda - gramaticni in retoricni (v katerem se tisto, kar se zeli povzdigniti, postavlja na najpomembnejsi polozaj v stavku, in to sta inicialni in finalni). Ker gre za uradno in normativno slovnico in stilistiko, so na zacetku nastete naslonke:
"Hoteci sada govoriti o namjestaju enklitika, nuzno je najprije navesti sve enklitike. Da su zamjenicki oblici me, mi, te, ti, se, si, nam, vam, nas, vas (drugo je: nâs, vâs), ga, je, mu, joj, ih, im enkliticni, to nam je poznato vec iz § 192-194., a u § 308c i 309a receno je, da su enklitcni oblici glagolski sam, si, je, smo, ste, su, cu, ces, ce, cemo, cete, ce; u § 315c receno je da su oblici bih, bi, bismo, biste, koji sluze za tvorbu pogodbenoga nacina, sad enkliticni, a sad nijesu; napokon su jos dvije enklitike, i to su veznici li i bo, od kojih je drugi danas slabo obican u vecem dijelu naroda" (Maretic 1899: 434).
V kontekstu pricujoce razprave posebej poudaijam pomen Maretica kot edinega hrvaskega jeziko slovca dvajsetega stoletja, ki ne trdi, da je polozaj naslonk v stavku natancno dolocen, ampak prav nasprotno, pravi, da je "razvrscanje enklitik precej svobodno" (Maretic 1899; 434). Zaradi tega je se posebej v kontekstu navedenih sodobnih trditev o polozaju naslonk v besednem redu potrebno reci, da Maretic ne poudaija 2P kot polozaj, rezerviran za naslonke (razen enklitike li), in ne meni, da je razvrstitev naslonk na ta polozaj nekaj posebej zaznamovanega. O locevanju pridevnika in samostalnika z naslonko pove samo, da naslonka redko locuje predlog od njegovega sklona.5
Zaradi samega naslova njegovega dela, v katerega je zajet tudi pojem stilistike, se pricakuje in predpostavlja visoka stopnja razumevanja stilisticnih odnosov v hrvaskem jeziku te dobe. Vecina hrvaskih jezikoslovcev se danes ne bi strinjala z Mareticevo oceno o svobodi razvrscanja naslonk v stavku in o moznosti, da se s pomocjo naslonke stilno poudari kaksen element stavcnega pomena, o cemer je potrebno se razpravljati.
Maretic kot ilustracijo za trditve o svobodnem razvrscanju naslonk navaja stevilne primere, iz katerih je razvidno, da enklitika v stavku lahko stoji na razlicnih polozajih. Nekateri od teh primerov so:
"U recenici: bez price nista ne govorase im (mat. 13.34.) moze im stajati ne samo gdje stoji, vec takoder iza bez price i iza nista. U recenici: brizljiva ga crkva ne pusta bez duhovne brasnjenice (D. pisma 175) moze se ga metnuti i iza rijeci crkva i iza ne pusta. Vidi se dakle, da enklitike mogu stajati na razlicnijem mjestima." (Maretic 1899: 435)
3.2.2. Zaporedje naslonk in 2P
5 Vzroke za taksno razlago je mogoce iskati v izbiri gradiva za skladnjo. Med izbranimi
deli je manj avtorskih umetnostnih besedil in vec zbirk pregovorov, ljudskih pesmi in pripovedk. Razlike med temi tipi besedil so v skladnji obcutno vecje kot na drugih jezikoslovnih ravninah, besedni red pa se v tem kontekstu kaze kot izrazito stilotvoren.
Glede zaporedja naslonk, ko jih je v stavku vec, Maretic zapisuje jasna pravila, ceprav skoraj poleg vsakega navaja, da se v ljudskih pesmih ali v govoru slisi tudi drugace, celo nasprotno od tega, kar je predpisano.
"Kad se nadu u kojoj recenici po dvije ili po tri enklitike, one stoje obicno jedna do druge, t.j. ne rastavljaju se, a namjestaj im je ovaj: ako je jedna od njih li, ona svagda stoji na prvom mjestu: n. pr. hoces li mu reci?, ako li ga ne vidis., lijepe li su ti ove jabuke itd.; ako iza li dolazi vise enklitika od jedne, one se namjestaju po svojim pravilima." (Maretic 1899: 436).
Zaporedje naslonk, ki je v hrvascini veljalo v obdobju Maretica, velja tudi danes:
1. prvi element naslonskega niza je li,
2. potem sledijo glagolske naslonke z izjemo oblike je (pomoznega glagola biti za tretjo osebo ednine),
3. na tretjem mestu v nizu so zaimenske naslonke - na prvem mestu oblika za rodilnik, potem daj alnik in na koncu tozilnik,
4. na koncu prihaja oblika je (pomoznega glagola biti).
Primeri, iz katerih je to jasno razvidno, so (Maretic 1899; 437): pokazao nam ga je, javio vam se je (v ljudski poeziji tudi obratno: dali je se pasa pomamio? kako je se pomirio s Mujom, kako je se jadan ozenio, na smrt je se Jovo razboljeo), pokazat cemo joj ga, mnogi su mi se izgubili, ako li bi nam ga dali, lijepo li mi ga je poslao.
Kot izjemo od pravila, po katerem glagolske naslonke prihajajo pred zaimenske, Maretic omenja eticni dativ, v katerem oblika ti v resnici ni dajalnik po obliki in pomenu, ampak samo znak custvene prizadetosti. Taksni primeri so: jadne ti smo srece, tesko ti sam gladan.
3.2.3. Inicialni polozaj naslonk
Pravila, povezana z IP naslonk, so edina stalna in mehanicna pravila v hrvaskem knjiznem jeziku in tako je bilo tudi v Mareticevem obdobju. Avtor pa poudarja dve posebni skladenjski situaciji, ki ju ima za inicialni in v katerih ni dovoljeno uvrscanje naslonk:
1. Naslonke ne morejo stati na zacetku stavka niti na zacetku dela, vrinjenega v stavek (izjema je enklitika je, ki inicialno ni enklitika, temvec naglasena enota).
2. Naslonke imajo v odvisnih stavkih polozaj takoj za veznikom (navaja se, da za veznikom a in i ne stojijo enklitike, medtem ko za ostalimi vezalnimi vezniki lahko ali pa tudi ne.
4. Zakljucek - odnos do tradicije in inovacije v lucí normativnosti
Na koncu primerjalne studije Skrabcevega in Mareticevega odnosa do polozaja naslonk znotraj besednega reda na kratko povzemimo njuna stalisca do tradicije in norme v jezikih, s katerimi sta se ukvarjala. V tem kontekstu kot osnovno vprasanje pojmujem vprasanje jezikovnega gradiva. Pri tem gre za besedila,6 iz katerih so crpani primeri za analizo, stalisca predstavljenih jezikoslovcev pa so razlicna.
Skrabcu je bilo v luci tedanje romanticne ideje o nepokvaijenem govoru ljudstva povsem jasno, kje je treba iskati primere. Preprican je, da je "najbolje neposredno mej ljudstvo, ker je po knjigah in casnikih mnogo tujega, kar si ima jezikoslovje prizadevati, da se iztrebi" in v nadaljevanju: "Takega nevjemanja mej knjizno in pravo ljudsko slovenscino bi se dalo nabrati polne kose. In na ta nacin bi si zeleli vso preiskavo o besednem redu v nasem jeziku" (Skrabec III 1880: 286).
Ker je bil ta tip jezika tudi Mareticeva vizija tega, kar bi morali vzeti kot vzor (to je lepo razvidno, ce pregledamo seznam del, iz katerih je izpisoval primere za slovnico), se nam kar samo zastavlja vprasanje, kako so mozne toliksne razlike v rezultatih teh dveh jezikoslovcev, ce sta gradivo zbirala na enak nacin in ju je vodila ista ideja. Ce misel razvijemo se naprej, je neizogibno vprasanje, na kaksen nacin se lahko zbira reprezentativno gradivo za »pravo ljudsko slovenscino« ali za »pravo ljudsko hrvascino«.
Skrabec je, kot sem do sedaj ze prikazala, bistveno bolj naklonjen utijevanju trdnih pravil, povezanih s polozajem naslonk znotraj besednega reda, kot Maretic. Celo za ceno tega, da ne
6 Pri tem je besedilo razumljeno v sodobnem pomenu: kot celotna manifestacija realizacije nekega jezika, neodvisno od medija, v katerem je uresnicena (zapisanem ali govorjenem).
36opom eo ucmopucKo-KyjimyponoiuKuom KomneKcm (cnopedöen acneKm)
uposteva svobode, ki jo v zvezi s tem v svoji obsezni in s primeri bogati razpravi dopusca Murko. In ne le to - Skrabec se upira primerom, v katerih je naslonka na IP in ki jih izpisuje iz besedil Jurija Dalmatina, Matije Kastelca in tudi novega prevoda svetega pisma (Wolfovega) ter jih proglasa za napacne, ceprav je znano, da se prav prevod biblije pojmuje kot ena od potrditev, s katero doloceni jezik pridobi potrebno dignitas za vkljucevanje med ze obstojece priznane jezike.
Ce so ta besedila dober primer za ostale ravnine jezikovne analize, ne vidim razloga, zakaj ne bi to veljalo tudi za skladenjsko ravnino in za besedni red. Zaradi tega je neobicajno ostra ocena, ki jo izreka Skrabec:
"Tudi v teh primerih, vsaj teh iz svetega pisma, je kriva gerscina ali latinscina, da so prisle pri nas enklitike na pervo mesto. Prestavljavci niso hoteli dostavljati zaimkov, ki jih v gerskem in latinskem tekstu teh in podobnih zgledov ni.
Akoravno so se torej nasi starsi pisatelji semtertja pregresili zoper splosni zakon, da stoje enklitike na drugem mestu v stavku in sedanji se pregrese v nasprotnem oziru se veckrat, vender moramo priznati da se nas jezicni cut vedno derzi tega zakona..." (Skrabec VI 1880: 218).
Ker v objavljenih besedilih nisem uspela odkriti motivacije za tako ostro stalisce in ne razumem Skrabcevega odnosa do pravilnosti tega, kar on pojmuje kot »pravi ljudski jezik«, in do nepravilnosti, ki jih odkriva pri piscih, lahko samo opozorim na to nelogicnost, ki se, kot sem ze poudarila, ne ujema s stalisci njegovega sodobnika Matije Murka. Zaradi navedenega, kljub sicersnjemu osebnemu mnenju, da je Skrabcev prispevek k dvigovanju tedanje jezikovne kulture v krogih, v katerih je deloval in do katerih je dospel njegov glas, izjemno pozitiven in pomemben, mislim, da je nekatere dele njegovega pisanja o besednem redu, se posebej kot gre za oceno normativnosti, ki se dotikajo IP naslonk, potrebno kriticno oceniti in o njih temeljito razmisliti.
Maretic pa po drugi strani, ko preucuje polozaj naslonk znotraj besednega reda na svoj nacin, vzpostavlja red z malim stevilom nujnih omejitev (npr. o nemogoci inicialni razvrstitvi naslonk v hrvascini), vendar z zavestjo, da gre za del skladnje, v katerem vlada velika svoboda in v katerem je malo gotovih pravil.
Ce primerjamo stalisci obeh jezikoslovcev s tem, kar je navedeno v sodobnih slovnicah slovenskega in hrvaskega jezika, se posebej pa, na primer, z elektronskima korpusoma slovenscine in hrvascine,7 je jasno, da so nekatera vprasanja, ki so bila tudi za njiju problem (kot npr. pogojevanost naslonke na IP v slovenskem jeziku ali locevanje sintagme z naslonko v hrvascini), kamen spotike tudi danasnjih jezikoslovcev.
7 Upostevajoc pri tem v celoti vse kritike, povezane predvsem z reprezentativnostjo, ki pa lahko in morajo biti poslane na naslov obeh elektronskih korpusov.
Literatura
Baric E. et al. Hrvatska gramatika / E. Baric, M. Loncaric, D. Malic, S. Pavesic, M. Peti,
V. Zecevic, M. Znika. Zagreb: Skolska knjiga, 1995. S. 683. Breznik A. Besedni red v govoru / A. Breznik // Dom in svet. Ljubljana: 1908. S. 222-230 (i u:
J. Toporisic (ur.) A. Breznik, Jezikoslovne razprave, Ljubljana 1982, 233-253.) Jakobson R. Les Enclitiques Slaves / R. Jakobson // Selected Writings I. The Hague: Mouton, 1962. S.117-136
Katicic R Sintaksa hrvatskoga knjizevnog jezika: nacrt za gramatiku / R. Katicic. Zagreb:
Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Globus, 1986. S. 529 Maretic T. Gramatika i stilistika hrvatskoga ili srpskoga knjizevnog jezika / T. Maretic. Zagreb:
Stampa i naklada knjizare L. Hartmana, 1899. S. 631. MurkoM. Enklitike v slovenscini / M. Murko // Letopis Matice slovenske. Ljubljana, 1891. S. 1-65. Murko M. Enklitike v slovenscini / M. Murko // Letopis Matice slovenske. Ljubljana, 1892. S. 5186.
Toporisic J. Nova slovenska skladnja / J. Toporisic. Ljubljana:Drzavna zalozba Slovenije , 1982. S. 488.
Peti-Stantic A. Neobvezatnost reda rijeci / A. Peti-Stantic // Od fonetike do etike: zbornik o sedamdesetogodisnjici prof. dr. Josipa Silica / I. Pranjkovic (ur.). Zagreb: Disput, 2005. S. 207216
Peti-Stantic A. Stilotvornost klitika u tumacenjima hrvatskih gramaticara / A. Peti-Stantic // Vazno
je imati stila. Zagreb / K. Bagic (ur.): Disput 2002 . S. 165-181. Toporisic J. Slovenska slovnica / J. Toporisic. Maribor: Obzorja, 2000. S. 923. Toporisic J. Besedni red v slovenskem knjiznem jeziku / J. Toporisic // Slavisticna revija, 15/1-2. S. 251-274.
Skrabec S. Cvetje z vertov sv. Franciska II, III, V. / S. Skrabec // Kostanjevica, 1880. i dalje. Vecerka R. Altkirchenslavische (Altbulgarische) Syntax, I. Die lineare Satzorganisation /
R. Vecerka. Freiburg, S. 401. Zagar F. Slovenska slovnica in jezikovna vadnica / F. Zagar. Maribor: Obzorja, 1996. S. 351.
