CC BY
9izvirni znanstveni clanak
УДК 811.163.6'36 VRSILSKOST V SLOVENSCINI MED POMENOM IN IZRAZOM
Andreja Zele
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Slovenija Key words: person, subject, agentness, Slovene
Summary: The person as a grammatical category, expressing the relationship between participants and/or non-participants and an occurence/action/state, is distinguished from the subject as a nominative sentence element, both are basic structural (clause-forming) elements.
Within the scope of indicative and suprasentential syntax, the communicative capabilities enable and determine the expression or non-expression of the subject. The expressed or unexpressed subject can be the formal subject (expressing a nonnominal person), the indefinite/generalized subject (expressing the indefinite/ generalized person), or the definite subject (expressing the definite /verbal/ person).
The decrease of the concrete referential agent leads to the use of the first-person plural and the second-person plural or singular, e.g., Govorimo 'We talk', Govorite/ Govoris 'You talk/You talk', Recete/Reces 'You say/You say', etc., and then to use of the third-person plural and singular with the pronominal variants ljudje 'people' and clovek 'man', as well as with the reflexive pronoun se, denoting general agentness, e.g., Opozarja se na marsikaj, clovek pa navadno vidi samo sebe 'Many a thing is warned against, but man usually only sees himself. In case the third person is in the neuter genter, this leads to indetermination, indefiniteness, and consequently generalization. Therefore, what remains in extreme cases of impersonal (subjectless) sentences related to weather, e.g., Lije 'It's pouring' or Rosi 'It's drizzling', is the definiteness of the form that expresses the given (weather-related) occurrence as as a synthesis of agentness and processuality. However, the generalization of the actor or the subject enables the translation of a concrete message into a (generalized) statement in all cases, e.g., Tone izpolnjuje svoj dolg > *Vsak clovek izpolnjuje svoj dolg > Vsak (clovek) mora izpolnjevati svoj dolg 'Tone is meeting his debt > *Everybody is meeting debt > Everyone must meet their debt'.
Kljucne besede: oseba, osebek, vrsilskost, slovenscina
Povzetek: Locujemo med osebo kot slovnicno kategorijo, ki izraza razmerje med /ne/udelezenci in dogodkom/dejanjem/stanjem, in med osebkom kot imenovalniskim stavcnim clenom, v vsakem primeru pa so to tudi osnovne zgradbene (stavkotvorne) prvine.
Sporazumevalne zmoznosti v okviru povedne in nadpovedne skladnje omogocajo in odlocajo o izrazenosti oz. neizrazenosti osebka. Ta izrazeni ali neizrazeni osebek je lahko formalni osebek (ki izraza neimensko osebo),
696
nedolocni/posploseni osebek (ki izraza nedolocno/posploseno osebo) ali dolocni osebek (ki izraza dolocno /glagolsko/ osebo).
Upadanje konkretnega referencnega vrsilca gre v smeri zamejitve na prvo osebo mnozine in na drugo osebo mnozine oz. ednine, npr. Govorimo, Govorite/Govoris, Recete/Reces ipd., nato na tretjo osebo mnozine in ednine z zaimenskima razlicicama Ijudje in clovek in s splosnovrsilskim se, npr. Opozarja se na marsikaj, clovekpa navadno vidi samo sebe, in ce je tretja oseba v srednjem spolu usmerja v neopredeljenost, nedolocnost in posledicno tudi v posplosenost - tako v skrajnih primerih brezoseb/kov/nih vremenskih stavkov tipa Lije, Rosi ostaja samo se dolocnost oblike, ki oznacuje (vremensko) pojavnost kot sintezo vrsilskosti in procesualnosti. V vseh primerih pa posplosenost vrsilca dejanja oz. osebka omogoca prevedbo konkretnega sporocila v (posploseno) trditev, npr. Tone izpolnjuje svoj dolg > *Vsak clovek izpolnjuje svoj dolg > Vsak (clovek) mora izpolnjevati svoj dolg.
0 Pri upovedovanju pomenske podstave z udelezensko hierarhijo vsak glagol ze z vidika formalne stavcnoclenske organizacije tezi k uporabi osebne (glagolske) oblike, ki pa je glede na stopnjo konkretnosti uporabljene osebe bolj ali manj dolocna - manj dolocna oz. nezaznamovano posplosena je zaimenska raba tretje osebe ednine, nedolocna pa je raba tretjeosebne oblike srednjega spola (to so t. i. brezosebkovi stavki) in v teh primerih se lahko govori o samo slovnicnem pomenu osebe.1 Samo slovnicno dolocna (skladenjskopomensko pa se vedno nedolocna) je raba tretje osebe ednine z nedolocnim (navadno zaimenskim) osebkom, npr. Clovek se trudi, pa nic, tudi ze skladenjskopomensko dolocna pa je raba glagolskih oblik za drugo osebo ednine in za prvo, drugo in tretjo osebo mnozine, ki izrazajo splosni osebek.2
1 Izhodiscne osnove za splosnovrsilskost v dosedanjem jezikoslovju - Od referencnega udelezenskega osebka prek nedolocnega osebka do zgolj formalnega/fiktivnega osebka
Oseba je bistvena kategorija (logicna in slovnicna) vsebine prisojevalnega stavkotvornega razmerja.3 Prav iz prisojevalnega razmerja kot enakopravno soodvisnega osebko-povedkovega razmerja se oseba
1 Slovnicni pomen je tu razumljen kot delna uresnicitev slovnicne kategorije, v tem primeru slovnicne kategorije osebe.
2 Od tod vseslovansko uveljavljena delitev stavkov na brezosebkove in splosnoosebkove (Brcáková 1968: 216).
3 Mogoce ni odvec, ce povzamemo (prim. Vidovic Muha 2000: 33, 39), da je oseba kategorialna slovnicna (tako slovarska kot skladenj ska) lastnost samostalniske besede, tako so slovnicne kategorije osebka spol, stevilo in sklon, s povedkom pa se osebek ujema v osebi in stevilu.
potrjuje kot t. i. nominalno-verbalna kategorija s slovnicno-logicnim pomenom (Horák 1967: 4) in tudi kot ujemalnostna kategorija (»kongruencní kategorie«, Mrázek 1967: 47), v okviru istopovedne raznorecnosti jo lahko oznacujemo tudi kot kategorijo izvornega nosilca predikativnosti (Svedova 1980: 127). V vsakem primeru se oseba potrjuje kot oblikoskladenjska kategorija (Ruzicka, Bauer 1967: 61-63). Oseba je lahko ubesedena z osebkom. Sporazumevalne zmoznosti v okviru povedne in nadpovedne skladnje pa omogocajo in odlocajo o izrazenosti oz. neizrazenosti osebka. Ta izrazeni ali neizrazeni osebek je lahko formalni osebek (ki izraza neimensko osebo), nedolocni/posploseni osebek (ki izraza nedolocno/posploseno osebo) ali dolocni osebek (ki izraza dolocno /glagolsko/ osebo). Da z locevanjem med osebo in osebkom ni bilo tezav potrjuje zveza v slovenskih slovnicah »osebkova oseba« (prim. Breznik 1934: 214).4 Tretji osebi dodani srednji spol usmerja v neopredeljenost, nedolocnost in posledicno tudi v posplosenost - tako v skrajnih primerih brezoseb/kov/nih vremenskih stavkov tipa Lije, Rosi ostaja samo se dolocnost oblike, ki oznacuje (vremensko) pojavnost kot sintezo vrsilskosti in procesualnosti.
1.1 Osebkovo imenovalnisko dolocilo
Polozaj imenovalniskega dolocila v vezljivostnem skladenjskem okolju glagola je skladenjskofunkcijsko dolocen z osebkovimi5 vlogami v okviru leve vezljivosti.
Leva vezljivost s kanonicnimi oz. normativnimi lastnostmi namrec oznacuje ujemalnoprisojevalno stavkotvorno razmerje, in je zato pogoj za slovnicno pravilni stavek6, kar potem velja tudi za osebkovo mesto, ki je
4 A. Breznik (1934: 214) zvezo osebkova oseba uporabi v komentarju: »So pa tudi stavki, v katerih ni o s e b k o v e osebe, t. j. osebkove besede ne moremo izraziti, ker je ne poznamo ali je nocemo izraziti; toda z glagolom lahko povemo, da biva, cetudi nam ni znano, kaj je ta osebkova beseda.«
5 V NSS, 151: "Cisto oblikovno bi se za osebek reklo, da je tisti stavcni clen, ki je obvezno v imenovalniku /.../". O. Kunst Gnamus (1989/90: 16, 22, 24) ga oznacuje kot "formalni slovnicni pojem".
6 J. Ruzicka (1968b: 54-55) s stalisca troclenske zgradbe pomenske/intencij ske vrednosti glagolskega dejanja navaja sest intencijskih tipov, za katere je izhodiscno merilo vrsilec dejanja - agens. F. Danes (1987) govori o nesorazmerni dvojnosti med vrsilcem na pomenski ravnini in osebkom na slovnicni ravnini. Dvojnosti tako na slovnicni kot na pomenski ravnini ugotavlja J. Dular (1982: 58-61) - tako glagol a) na slovnicni ravnini nastopa kot osrednji stavcni clen, ki doloca slovnicno sestavo stavka, ali kot odvisni clen zveze z osebkovim samostalnikom, b) na pomenski ravnini pa locujemo polozaj povedkovega glagola v stavcni sestavi ali polozaj glagola samo v povedkovi zvezi oz. v t. i. predikacijski sintagmi. Tako do krizanja stavcnostrukturne vezljivosti in besednozvezne odvisnosti lahko prihaja samo v predikacijski sintagmi - v teh primerih govorimo o medsebojni/dvosmerni odvisnosti (po L. Hjelmslevu, Ю základech teorie jazyka, Praha, 1972, 28/ medsebojnoodvisnostno/interdependencno razmerje). O tem tudi razprava F. Esvana (1989:
698
stavcnoobvezno7 in zato vedno slovnicno predvidljivo (Dular 1982: 211) ter zelo univerzalno glede izbire udelezencev (zato morajo biti upostevane slovnicne kategorije zivosti+/-, cloveskosti+/- in abstraktnosti+/-, npr. Oce potrebuje denar/pomocnika/pocitek : Stvar/Pobuda potrebuje cas)8, ki so v slovenscini strukturnoskladenjsko opredeljeni kot stavcnoclenska ali morfemska dolocila. Na povrsinskoizrazni ravnini so to imenovalniki ali samo glagolska koncniska obrazila9, ki oznacujejo ujemalno razmerje.
V primerih nekaksne vzrocne pojavnosti ali delujoce sile pri opisu naravnih pojavov, ko se medij zliva s procesom, je osebkova vloga le navidezna in, z obliko za tretjo osebo ednine srednjega spola, samo formalno neprisojevalno stavkotvorna (brezosebni /samotretjeosebni/ glagoli oznacujejo odsotnost udelezencev sploh, prim. ESJ: 48). Ker pa se glagolska vezljivost izhodiscno opira na spoznavni/propozicijski del pomenskosti, lahko tudi z neizrazenimi, t. i. logicnimi oz. predvidljivimi neznanimi, udelezenci (tj. brez konkretne osebe kot prisojevalne kategorije) uvaja formalno stavkotvorno razmerje. Tovrstni primeri z nepravim/formalnim ali praznim osebkom (Toporisic 1982: 82, 106; ESJ: 336) so Grmi, Dezuje ipd.,10 proti splosnemu ali nedolocnemu osebku (t. i. obobscennyj sub''jekt pri I. B. Levontini 1996: 47) v primerih kot Tod se je zmeraj hodilo.
21): "/.../ on doit logiquement faire également l'hypotèse d'une relation de sujet au nominatif gardant ses caractéristiques canoniques".
7 Samoumevno udelezenost osebka zagovarja npr. N. Chomsky (1986: 122), ko trdi, da se osebek lahko izneveri udelezenski oznacenosti le, ce je v ta polozaj s pravilom premescanja vstavljena neka druga prvina. Vsekakor pa razlicne razprave, tako za slovanske kot za neslovanske jezike, prihajajo do zakljuckov o stavcni obveznosti osebkove vloge. Tako se v cesko-ruskih primerjavah (prim. J. Popela 1968) o osebku govori kot o vsebinsko-logicni kategoriji. Na poseben polozaj osebka opozarja tudi delitev vlog na osebkove vloge in dopolnilne vloge, ki obsegajo vsa predmetna in prislovna dolocila. O tem tudi M. Bolta (1986: 424): "Osebkovo mesto je v stavku torej vedno upostevano, tudi v tistih primerih, kjer nekateri jeziki dovoljujejo zaimkovno osebkovo SZ izpuscati ali je celo nikoli ne ubesedujejo."
8 Ruska vezljivostna teorija najnavadnej si osebek (zivo+ in clovesko+) oznacuje kot "kanoniceskij sub'jekt/ nastojascij sub'jekt", nezivi in necloveski osebki pa so oznaceni kot "nekanoniceskie tipy sub'jektov" (47) - o tem gl. I. B. Levontina (1996: 46).
9 V ruski vezljivostni teoriji imamo za morfemsko izrazen osebek skladenjsko oznako "determinacija sub'jektnaja", gl. N. Ju. Svedova (1989: 75), in se V. N. Belousov, G. K. Kasimova in M. M. Korobova v Slovo i grammaticeskie zakony jazyka: Glagol. Podrobneje o tem tudi V. S. Hrakovskij, G. N. Akimova in I. O. Gecadze v Tipologiji konstrukcij s predikatnymi aktantami, Leningrad: Nauka, 1985.
10 V ceski vezljivostni teoriji se uporabljata términa nicto intencijsko polje (intencni pole nulové) in nicti slovnicni osebek (nulovy gramaticky subjekt), prim. J. Ruzicka (1968a). Po I. B. Levontini (1996: 47) tudi providencial'nyj sub'jekt - vyssaja sila.
1.1.1 Osebkove udelezenske vloge
Prvotne osebkove udelezenske vloge so vrsilec/povzrocitelj/pobudnik dejanja (V/Pv/Pbd) ob glagolih tipa spreminjati/zazigati/vzpodbujati in nosilec dejanja/dogajanja/procesa/stanja (Nd/dog/p/s) ob glagolih kot teci/dogajati se/spreminjati se/bivati ipd. Dolocenim udelezenskim vlogam in dolocenim dolocilom na izrazni ravnini pa ustrezajo samo udelezenci z dolocenimi pomenskimi lastnostmi (Danes 1987: 60, 61). Tako je npr. uporaba udelezenca s pomenskimi sestavinami zivo+, clovesko+ v orodniku nesmiselna, npr. Pavel je zaprl okno : Okno se je zaprlo s Pavlom * (mozna smiselna razlaga s Pavlom je, da je sovrsilec dejanja - poleg se enega neizrazenega vrsilca). Primera Veter je zaprl okno : Okno se je zaprlo z vetrom, pa kazeta, da pri naravnih pojavih lahko govorimo o nadomestnih vrsilcih dejanja s pomenskimi sestavinami kot zivo-, naravno+ (pravi povzrocitelj ni izrazen), zato je izrazanje z orodnikom mozno in izraza nekaksno naravno sredstvo dejanja. Sicer pa se s sklonsko uporabo (npr. imenovalnik ali orodnik) v okviru osebka jasno izrazi tudi vrsilskostna hierarhija oz. stopnja vrsilskosti11, npr. Janez (Vd) je razbil okno : Kladivo (Sd) je razbilo okno (pomenski prenos oz. metonimija) : Janez (Vd) je razbil okno s kladivom (Sd).
Povedano potrjuje, da ima osebek, kljub temu, da lahko izraza razlicne udelezenske vloge, stalno stavkotvorno ujemalnoprisojevalno razmerje. Izrazanju z neimenovalniskimi dolocili (t. i. logicni osebek) nasprotuje ze utemeljitelj pomenskega sklona Ch. J. Fillmore, ki skladno s tvorbeno-pretvorbeno teorijo osebek opredeljuje kot povrsinskoizrazno kategorijo
11 V zvezi z razsirjanjem obmocja vrsilskosti se zlasti v angleski in ameriski jezikoslovni literaturi omenja t. i. ergativno razmerje (ergativ = osebek prehodnega glagola, tj. ergativne zgradbe so prehodne), ki je obenem tudi nekaksno vzrocno-posledicno in oziralno razmerje med pobudnikom/povzrociteljem dejanja (lahko je eden ali pa jih je vec) in vrsilcem/nosilcem dejanja. Torej se poleg vrsilskosti 'to do' izpostavi tudi vzrok dejanja oz. pobudnika 'make to do' (o tem M. A. K. Halliday 21994: 163-164, 169-172). Tako se navadno razmerje Janez (vrsilec dejanja) brca zogo (predmet/cilj dejanja) lahko spremeni v Marko (pobudnik) povzroca/spodbuja, da Janez (vrsilec) brca zogo (prizadeto). Z izpustom enega izmed delovalnikov znotraj vrsilskosti se porusi vzrocno-posledicno razmerje, s tem pa se spremeni tudi pomen sporocila v Marko brca zogo.
O ostankih ergativnosti v dolocenem jeziku lahko govorimo vzporedno z ohranjanjem leksikalnih razlik neprehodnosti in prehodnosti. Skladenjska definicija ergativnosti pa osebek prehodnega dejanja pojmuje drugace kot osebek neprehodnega dejanja, predmet prehodnega dejanja pa enako kot osebek neprehodnega dejanja - v ergativni tipologiji je ergativni stavcni vzorec zgled za prehodni stavek, absolutni stavcni vzorec pa zgled za neprehodni stavek. Zmoznost t. i. ergativnih glagolov je, da isto dejanje lahko opisejo s stalisca povzrocitelja ali s stalisca prizadetega, tj. da se lahko uporabljajo prehodno ali neprehodno, npr. upirati se, zapreti (se), blokirati (se), raziti se, hiteti, eksplodirati, napihniti (se), odtajati (se), razveseliti (se); ergativni glagoli imajo v desni vezljivosti lahko prislovna dolocila, npr. oditi, izstopiti, vstati, izlusciti se, vzpenjati se, spustiti se, nalepiti/prilepiti se ipd.
samo v okvirih pomenske delitve osebkovih imenovalnikov.12 Fillmorjevo osebkovo imenovalnisko teorijo podpira tudi stavcnoclenska analiza, ki vrsilce dejanja ali nosilce dejanja/stanja oznacuje kot imenovalniske osebke ali kot neimenovalniske predmete (kamor sodi tudi t. i. logicni/smiselni osebek).
G. Helbig pa s stavcnoclenskega vidika z upostevanjem slovnicnih kategorij nezivo in neclovesko razsiri obseg osebkovih vlog od t. i. normalnega osebka na netradicionalne vsebine osebkovih vlog.13
Sistemsko bolj dodelana glede na vrstnost delovanja in sorazmerno nova, prilagojena racunalniskim zmoznostim obdelave, je novejsa delitev udelezenskih vlog v slovaskem jeziku.14
12 Ch. J. Fillmore (1968: 6) deli osebkove imenovalnike na a) nominative of personal agent, b) nominative of patient, c) nominative of beneficiary, c) nominative of affected person in na d) nominative of interested person, kar je v slovenscini imenovalnik vrsilca dejanja (Mozje brcnil zogo), imenovalnik prejemnika dejanja (Moz je dobil udarec), imenovalnik koristnika (Moz je dobil darilo), imenovalnik naklonjenega osebka (Moz jo ljubi) in imenovalnik obravnavanega osebka (Moz ima crne lase). Na Ch. J. Fillmora se je pri dolocanju 'pomenske valence' ruskega jezika opiral Ju. D. Apresjan (21995: 25-26, 125-126), ko je po Fillmorovem vzorcu globinskih sklonov izdelal 9 osnovnih udelezenskih vlog za ruscino in 25 natancnejsih razlicnih moznih tipov pomenske vezljivosti (glede na pomensko razlicne udelezence).
13 Gl. G. Helbig, J. Buscha (1984: 560-562). Osebkove mozne (prvotne in drugotne) udelezenske vloge so: vrsilec dejanja (Mati pere), vzrok dejanja (Voda je spodliopala hiso), nosilec dejanja (Roza je odcvetela / Fant se je razvil), nosilec stanja (Peter ima vrocino / Perilo je suho), udelezenec (sopovzrocitej dejanja ali stanja (Mle^o vre / Peter je poUodovan), rezultat dejanja (Hisa bo zdaj zgrajena), naslovnik (Ucenci so dobili pomoc), sredstvo dejanja (Noz reze !ruh), mesto dejanja (Zaboj je poln hnjig), nosilec telesnih procesov (Prst mi b-vavi), nosilec dusevnih procesov (Igralec se jezi zaradi poraza), udelezenec (sopovzrocitelj) dusevnih procesov (Neurje je prestrasilo otroka), nosilec razsodbe/spoznanja (Voz^Ije ocenil polozaj), udelezenec razsodbe/spoznanja (Ta problematika je za znanstvenika nova), nosilec zaznave/opazanj (Mati opazuje otrc^a), udelezenec zaznav/opazanj (Njegov klic na pomoc je bil sprejet), nosilec (priredni/podredni) razmerij (Se^^a ima dva oddeHa / Dva oddelha spadata v to sehcijo), oznacevalec obstajanja/navzocnosti (Vceraj se je pripetilo hudo neurje), namesceni udelezenec (Knjige so napolici).
14 E. Páles (1990) locuje "agens" (zivega povzrocitelja in vrsilca dejanja, npr. Sosedje hupil avto, Voz^I vozi avto), za neciljno delovanje ima "elementiv" (nezivi prapovzrocitelj dejanja oz. naravna sila, npr. Veter je razbil okno, Reka je ocistila korito), za povratno dejanje ima "procesor" (svojo dejavnost usmerja nase Kmet Iosí (travo)), "produktor" (zivi ali nezivi proizvajalec ostaja nespremenjen in njegovo dejanje ne prizadeva nobenega predmeta, npr. Sonce sveti, Oce krici, vcasih je nosilec lastnosti, npr. Roze disijo), "statual" (nosilec fizicnega ali psihicnega stanja, npr. Mida je zardela, Grad je opustosen; v vlogi osebka v govornih procesih avtor locuje "editor" (govorca oz. tvorca govornega ali pisnega izdelka), v procesih zaznavanja "perceptor" (npr. DeUe je zavonjalo duh roze, v procesih spoznavanja "kognizant" (npr. Faust se je zamislil nad zivljenjem), v cutnih ali custvenih procesih "afektor" (zivi prezivljalec, npr. Decek se je prestrasil psa), v procesih pripisovanja lastnosti "atributant" (npr. Zemlja je o^ogla), v procesih istovetenja "identifikant" (npr. Janez je postal vodja).
2 Neosebkovna raba oz. osebnonedolocna raba
Tretja oseba ednine srednjega spola izraza odsotnost osebe oz. osebka in s tem neosebnost ali nedolocnost osebe. Z vidika kategorije osebe gre v bistvu za tipologijo neosebnosti oz. nedolocnosti rabe, ki s srednjim spolom ne samo izloca moznost referencnega osebka, ampak veckrat (odvisno od skladenjskega pomena glagola) vzpostavlja tudi neujemalno oz. inkongruentno razmerje, npr. Mracilo se je (nasproti Kopalo se je dan in noc). Osebna glagolska oblika (z osebilom) uvaja zlasti ujemalno prisojevalno razmerje, ki se samo glede na skladenjski pomen glagola lahko spremeni tudi v neujemalno razmerje. Sodobne skladenjske teorije gradijo mozne nacine gradnje stavcnih in nadstavcnih povedi in tudi skladenjske specificnosti dolocenih jezikov ravno na osebni oz. dolocni glagolski obliki.
Locujemo med osebo kot slovnicno kategorijo, ki izraza razmerje med /ne/udelezenci in dogodkom/dejanjem/stanjem, in med osebkom kot imenovalniskim stavcnim clenom, v vsakem primeru pa so to tudi osnovne zgradbene (stavkotvorne) prvine - kategorija osebe je kot »submorfem« vkljucena v zaimke in v osebne glagolske oblike (Вячеслав Всеволодович Иванов 2004: 30). Uporabo osebne oz. dolocne glagolske oblike pogojuje stavkotvornost - stavkotvorni pogoj se vzpostavlja ze s tretjo osebo srednjega spola. Gre za skladenjsko /z/moznost ohranjanja stavkotvornosti oz. za stavkotvorno pogojevano zmoznost (osebko-povedkove) dvodelnosti in posledicne ujemalnosti; slednji dve pa se z uporabo nedolocne glagolske oblike tretji osebi, z rabo zaimenskega clovek ali ljudje ali s splosnovrsilskim se nevtralizirata. Nevtralna oblika tretje osebe ednine poleg navadne dvodelnosti stavcne povedi lahko v smislu stavcnoclenske nevtralizacije imenovalniskega osebka v dajalnik doseze enodelnost stavcne povedi, npr. Hoce se mi spati, ali vsaj nakaze usmerjenost v enodelnost z uporabo tretjeosebnih oblik govorijo, delajo (Popela 1968: 202-203).
3 Razlicne stopnje vrsilskosti
Vrsilec je neke vrste tudi izhodiscna intenca glagola, ki je stavcnoclensko navadno izrazen z osebkom, vendar nesovpad vrsilca z osebkom ni nobena posebnost oz. je skladenjskopomenski pogoj za trpnost. Na lestvici vrsilskosti so najvisje uvrscena cloveska bitja, nato ji padajoce sledijo zivost in se nezivost. Z upadanjem stopnje vrsilskosti se pomenska teza porocila od konkretnega vrsilca umika v splosno vrsilskost in potem na prizadeto oz. na jedro sporocanega. Za glagole, pri katerih konkretna vrsilskost ni najvaznejsa ali sploh vecjega pomena, lahko po J. Kacalu (1972: 153) recemo, da so glagoli s prevladujoco intenco predmetnega tipa. Dekonkretizacijo vrsilca omogoca neizrazeni osebek ob osebni glagolski
obliki. Upadanje konkretnega referencnega vrsilca gre v smeri zamejitve na prvo osebo mnozine in na drugo osebo mnozine oz. ednine, npr. Govorimo, Govorite/Govoris, Recete/Reces, nato na tretjo osebo mnozine in ednine z zaimenskima razlicicama ljudje in clovek, nadalje na rabo s splosnovrsilskim se (tako ze SS 42000: 357, 503-504), s tem da se zaimenski clovek in splosnovrsilski se (vsaj) po ceskih izkusnjah uporabno dopolnjujeta (Mrázek 1976: 88), npr. Clovek ima vedno dolocene skrbi, Opozarja se na marsikaj, clovek pa navadno vidi samo sebe ipd.; v nadaljevanju pa tretja oseba implicira samo osebkovnost, ki oznacuje nedolocno osebo, npr. Clovek bi rekel15, Ljudje pravijo; srednji spol pa dokoncno izloca moznost referencnega osebka, npr. Govori/lo/ se /je/, oblika za tretjo osebo ednine srednjega spola pa sploh izloca osebnostno oz. zivostno interpertacijo (Belicová 1996: 56).
Na splosno torej velja, da ce zelimo dolociti eno samo osebkovo udelezensko razmerje, potem mora biti to razmerje zelo abstraktno.16 Lahko bi se pritrdilo tezi, da imajo vsi stavki v vseh jezikih skladenjski osebek, vendar ni nujno, da je skladenjski osebek vedno istoveten s tem, kar sporocanje prepoznava kot izhodisce in pomen kot vrsilca (Golden 22001: 233, 237).
3.1 Zaimek se je glede osebe nedolocen in ima tretjeosebno nedolocnost (SS 42000: 272). Besedica se je v vlogi splosnega vrsilca, ker brise konkretno osebkovo udelezensko vlogo, npr. Hodi se o!rog in govori se neumnosti - hoja ob^og in govorjenje neumnosti. SE izraza tudi splosnoosebkovo razmerje - splosnost tega razmerja se potrdi tudi s pretvorbo v predlozno razmerje, npr. bati se cesa se pretvori v bojazen/strah pred cim. Kljub priblizevanju nekemu srednjemu nacinu oz. srednjiku (prim. Breznik 1934: 137) splosnovrsilski se (se) izraza tvorjenost oz. aktivnost vrsilca in s tem poudarja njegovo zivost in najveckrat posledicno se cloveskost,17 npr. V nedeljah smo sli v Uno > V nedeljah se je navadno slo v Uno, Knjiga se ze tisla, Center se obnavlja (nasproti npr. OvijaHe so prerasle zid > *Preraslo se je zid).18 Pri besedici se je dobro izhajati iz prvotne povratnoosebnosti, iz katere izpeljujemo splosnoosebkovo oznako,
15 Po ceskih ugotovitvah (MC3 1987: 244) se z zaimenskim clovek najveckrat poistoveti ravno avtor oz. tvorec besedila.
16 Prim. npr. povzemanje jezikoslovnih stalisc pri M. Golden (22001: 231) v monografiji O jeziku in jezikoslovju.
17 Aktivnost oz. tvornost enega dela stavcnih povedi s splosnovrsilskim se v ceskem jezikoslovju poudarja M. Grepl (1972: 117)
18 Hrvaska slovnica (E. Baric idr. 32003: 427, 452-453) govori o »bezsubjektnih recenicah z obezlicnom porabom glagola, npr. Na putu se rano lega«, in dodaja, da »obezlicenje je preoblika koja mijenja odnose u sintaktickom ustrojstvu«.
ki ne izloca tudi avtorja oz. tvorca sporocila.19 V primerih nereferencne splosnoosebkove rabe kot Ю tem se je govorilo, Potem se je slo domov, Bilo je precej snega govorimo o razmerju »neutralizováná kongruence« (MC2 1986: 160) v smislu da nevtralnost oz. nedolocenost osebe dopusca skladenjske /z/moznosti za ohranitev stavkotvornosti.
3.2 Naklonski izraz treba je v slovenskem jezikoslovju oznacen kot neosebni povedkovnik (NSS 1982: 116) ali kot tretjeosebni povedkovnik (SS 42000 : 412), sicer pa se uporablja pred glagoli, ki skladenjskopomensko napovedujejo zivega vrsilca, ki je v ustreznih zvezah kot treba narediti, treba povedati, treba se je odlociti hkrati tudi splosni (anonimni) vrsilec; zvezo treba + infinitiv kot eno izmed moznosti za izrazanje splosne vrsilskosti v slovanskih jezikih navaja tudi M. Ivic (1967: 44).
3.3 Osebkov nedolocnik
Osebkov nedolocnik je hkrati tudi popolnoma nedolocljiv osebek in je potrditev obstoja slovnicnega nevrsilskega osebka tipa Govoriti je eno, narediti pa drugo, Vohljati za drugimi je zelo podla dejavnost, Vztrajati za vsako ceno je norost ipd. V ospredju je dolocena dejavnost in sporocilno povsem izrine nepotrebno vrsilskost. Osebkov nedolocnik nevtralizira vecino slovnicnih kategorij, ki opredeljujejo osebkovo-povedkovo razmerje in se torej uporablja, ko se aktualno dejanje posplosi v opredeljeno dejavnost s stalnimi lastnostmi.
4 Glagolsko vkljucevanje in izrazanje osebka
4.1 Glagolsko vkljucevanje in eksplicitno dolocanje stevilcnejsega ali cloveskega osebka
So glagoli, ki pomensko vkljucujejo sestavino mnozinskega oz. needninskega osebka, npr. bratiti se, kregati se, loviti se, objemati se, pogovarjati se, poljubljati se, prerivati se, pretepati se, spoznavati se, srecevati se, in osebki so lahko izrazeni ali neizrazeni kot v primerih Tone in Janez se rada pretepata, Tone se rad pretepa, Nekateri se radi pretepajo, Pri njih se rado pretepa, Vcasih se je rado in veliko pretepalo ipd.
Glagoli, ki pomensko vkljucujejo sestavino clovesko so npr. govoriti, misliti, oblaciti se, obuvati se, peti, pisati, racunati, smejati se, sestevati ipd.
4.2 Glagolsko vkljucevanje izvora pojavnosti
Osebkova neudelezenska pojavnost je vkljucena v glagolih tipa padati, vleci, naletavati, ki so lahko polnopomensko, tj. v pomenu 'naravnega
19 Zato je tezko oz. neopraviceno primere kot Spalo se bo na prostem (Golden 22001: 204) opredeliti kot neosebne stavke.
pojava', rabljeni v ze pomenskosamozadostnih sporocilih Pada, Vlece, Brije, Naletava,20 lahko pa se del pomenskosti tega glagola prenese na samostalniski del,21 ki v povedku oznacuje pojav, npr. Pada dez, Vlece veter, Naletava sneg, in v smislu nadaljnjega prenasanja pomenskosti na samostalniski del dobimo povedja oz. neudelezenske tretjeosebne povedi kot Je dez / Dez je, Je veter / Veter je, Je sneg / Sneg je, nakar se 'pojavnost' oz. 'potek pojavnosti' zdruzujeta v Dezuje,22 Snezi ipd.
5 Sestavljeni udelezenci v udelezenskih vlogah
T. i. sestavljeni udelezenci, ki se pomensko in strukturnoskladenjsko lahko razdelijo v dve- ali vec udelezenskih vlog in so posledicno tudi izrazeni z dvema dolociloma ali vec dolocili, so tako vezljivostna kot posledicno tudi obveznodruzljivostna posebnost, ker navadno zaradi njihove visoke stopnje vrsilskosti en sestavni del udelezenca prevzame vodilno udelezensko vlogo vrsilca/nosilca dejanja, drugi sestavni del udelezenca pa je v vlogi obveznodruzljive okoliscine nacina dejanja /ki je v nadaljnjih zgledih v posevnih oklepajih/, npr. Bozal ga je /z ocmi/ (kako? => z ocmi) -v teh primerih mozna pretvorba Njegove oci so ga bozale samo se potrjuje del telesa oz. organ kot delujoci del osebka. Povedno in tudi zelo predstavljivo se osebkov sestavljeni (oz. razstavljeni) udelezenec v stavcnih povedih Babico boli glava oznacuje kot osebkova razsiritev (po Svedovi /1980: 128/ »sub''jektnaja rasprostranitel'nost'«).
6 Besedilni vidik oz. besedilna aktualizacija
Dolocanje osebka z upostevanjem pomenske sestave povedi in clenitve po aktualnosti23 presega meje leve vezljivosti. Tezave pri dolocanju osebka
20 V teh primerih lahko govorimo o samostojnem pomenu 'neudelezenske pojavnosti' pri glagolih padati, vleci, briti ipd. ki so sinonimni z glagoli dezevati, liti, prsiti, pihati ipd. Zanimivo, da v ceskem jezikoslovju kar nekaj jezikoslovcev, npr. J. Novotny (1979: 289, 290) v obravnavah vezljivosti in osebkovo-povedkovega razmerja vsaj posredno, samo z zgledi, izpostavi posebnosti vremenskih povedi, vendar se razlage ne razvijejo v smeri iskanja dodatnih neudelezenskih pomenov oz. pojavov, ki jih ti pomeni oznacujejo.
21 Pomenljiva je ze pripomba v Novi slovenski skladnji (Toporisic 1982) na strani 30: »/.../ Iz Dezevalo je vso noc spet lahko dobimo samostalnisko zvezo dez vso noc.«
22 Slovensko skladenjsko besedotvorje A. Vidovic Muhe (1988: 19, 20) med primere glagolskih izpeljank ne uvrsca glagole naravnih pojavov tipa dezevati z moznim povedkovodolocilnim razmerjem 'biti dez' v skladenjski podstavi, zato pa je vkljucen daniti s 'postajati dan' v skladenjski podstavi.
23 Z vecjim poudarjanjem in upostevanjem clenitve po aktualnosti pa se logicnemu osebku in slovnicnemu osebku dodaja se psiholoUi osebeк (nanj opozarja M. A. K. Halliday (1970), v ruski vezljivostni teoriji pa je oznacen kot psevdosub''jekt, gl. I. B. Levontina (199б: 49)). V primerjavi s prvima dvema je besedilna prvina in hkrati tudi eden izmed nosilnih elementov sporocila - je del sporocilnega jedra ali izhodisca. Dolocitve osebkov s stalisca besedilne
se najbolj jasno odkrivajo v BITI-stavkih (Kunst Gnamus 1989/90). Pri nas je bilo ugotovljeno, da v taksnih primerih vlogo osebka pripisemo tisti besedi, ki v nezaznamovanem besednem redu zaseda vlogo izhodisca. Drugo merilo pa je pomenski dejavnik, ki vlogo osebka prisoja besedi s pomensko lastnostjo 'konkretno' (proti besedam z abstraktnejsimi pomeni), npr. v Ta knjiga je resnica je osebek ta knjiga. Tudi v anglescini je mocna teznja zliti izhodisce z osebkom (Halliday 21994: 117), sicer pa je osebek = oznaka vsebine (Token, H. 129) in obvezno dolocilo = ovrednotenje (Value, H. 129), tako da veljajo ustaljena razmerja osebek : dolocilo, dolocano: dolocujoce, oznaka vsebine : ovrednotenje. V istovetenjskih BITI-stavkih so vloge opredeljene kot Janez (osebek = dolocana vsebina) je eden izmed najbogatejsih ljudi (povedkovo dolocilo = dolocujoca vrednost). Iz tega primera lahko izpeljemo tudi stavka Janez (dolocani osebek) je najbogatejsi (dolocujoce povedkovo dolocilo) => istovetnost je izrazena v smeri ovrednotenja vloge, proti Najbogatejsi (dolocano povedkovo dolocilo) je Janez (dolocujoci osebek) => istovetnost je izrazena v smeri oblikovanja vsebine. Poleg tega pa se pokaze, da je dolocujoce v povedi vedno tudi pomensko poudarjeno, kar pa uvaja tudi zaznamovani besedni red.
Pri dolocanju razmernih/prisojevalnih BITI-stavkov pa izhajamo iz predpostavk (prim. O. Kunst Gnamus 1992/93), da vlogo osebka prevzame referencni udelezenec (pri dolocanju izrazne zgradbe je pomenska podstava pomembnejsa kot besedni red) in da osebek doloca obliko povedka (obliko
teorije oz. teorije govora pa so drugacne. Po Hallidayu (21994: 30, 44, 72, 80, 93, 163-174, 285-286) npr. Mati (slovnicni osebek) mi (logicni osebek) je dala ogrlico. Ogrlica (psiholoski osebek) je bila pozneje spravljena pri hcerki. Pozneje smo ji (psiholoski osebek) vdelali se napis. Brez upostevanja besedila in sobesedila pa bi bila pricakovana dolocitev: Ogrlica (slovnicni osebek) ji (logicni/smiselni osebek) je vsec. V besedilu (in mogoce z upostevanjem se sobesedilnih elementov) pa je ogrlica lahko tudi psiholoski osebek.
Tako stavcnoclenska oznaka osebek oznacuje tri krovne osebkove vloge na razlicnih jezikovnih ravninah - v sporocilu se kot besedilna/kontekstna sestavina pojavlja t. i. psiholoski osebek, ki je glede na govorcevo zavest tudi nezaznamovano izhodisce sporocila oz. tema; slovnicni osebek vzpostavlja prisojevalno razmerje tudi z necloveskim ali z nezivim vrsilcem ali nosilcem dejanja; t. i. tipicni/navadni osebek v imenovalniku pa oznacuje cloveskega vrsilca dejanja. Neimenovalniski logicni/smiselni vrsilec dejanja je povrsinskoizrazno predmet. V stavku so lahko vse te tri pomenske vloge oznacene z istim osebkom ali z razlicnimi osebki ali s predmetom, npr. Vojvodinja (psiholoski/slovnicni/logicni osebek) je dala moji teti ta cajnik, Moja teta (psiholoski/slovnicni osebek) je dobila ta cajnik od vojvodinje (predmet), Ta cajnik (psiholoski osebek) je vojvodinja (slovnicni/logicni osebek) dala moji teti, Ta cajnik (psiholoski osebek) je moja teta (slovnicni osebek) dobila od vojvodinje (predmet). Glede na razporeditev osebkovih pomenskih vlog K. F. Sundén (1916) locuje se logicne in nelogicne predikacije. Kot lastnost nelogicnih predikacij, ki so izpeljane iz logicne predikacije z isto pomensko zgradbo, navaja nesovpad logicnega in slovnicnega osebka. Tako, da je pomembna logicna vrednost slovnicnega osebka v predhodni (neizpeljani) logicni predikaciji (gl. primere zgoraj).
za osebo, stevilo, spol in sklon), npr. Matematika je bila njegov najvecji problem / Njegov najvecji problem je bila matematika.
Т Od posplosenih sporocil do splosnoveljavnih trditev
Posplosenost vrsilca dejanja oz. osebka omogoca prevedbo konkretnega sporocila v (posploseno) trditev, npr. Tone izpolnjuje svoj dolg > *Vsü1 clovek izpolnjuje svoj dolg > Vsak (clovek) mora izpolnjevati svoj dolg. Status neke vrste splosnih osebkov imajo npr. v ruskem jezikoslovju omenjani t. i. »kvantornye slova« (Paduceva 22007 : 79), ki povedi z nedolocnim/posplosenim osebkom lahko spreminjajo v dokoncne trditve, npr. Tone zna svoj materni jezik > Vsak clovek zna kaksen jezik > Vsi ljudje znajo kaksen jezik, vendar popolne sinonimije ne more biti, npr. Vsi prebivalci nasega doma so obiskali zbiralisce Ф Vsak izmed prebivalcev nasega doma je obiskal zbiralisce ipd.
Literatura:
Adamec, Pfemysl. 19б7. Dvè poznámky ke slovesnému rodu. Jazykovedny casopis
XVIII/l. Praha. 99-100. Apresjan, Jurij D. 21995. Leksiceskaja semantika. Vostocnaja literatura RAN. 2.
popravljena in dopolnjena izdaja. Moskva. Baric, Eugenija, Loncaric, Mijo, Malic, Dragica. 32003. Hrvatska gramatika.
Zagreb: Skolska knjiga. Bauer, Jaroslav. 1967. Predikacní kategorie slovesa a kategorie osoby. Jazykovedny
casopis XVIII/l. Praha. 62-65. Bèlicová, Helena, Uhlífová, Ludmila. 1996. Slovanská vèta. Rada lingvisticka sv. 3. Praha: Euroslavica.
Bolta, Marija. 1986. Slovenski glagoli z nedolocniskim dopolnilom v tvorbeno-
pretvorbenem pristopu. Slavisticna revija XXXIV/4. 419-431. Bondarko, Aleksandr. 1971. Grammaticeskaja kategorija i kontekst. Leningrad: Nauka.
Brcáková, Dagmar. 1968. Pronominální podmèt a promluvové modifikace v
soucasné rustinè. SlavicapragensiaX. Philologica 1-3. 207-218. Breznik, Anton. 1934. SlovensЫ slovnica za srednje sole. Celje: Druzba sv. Mohorja.
Chomsky, Noam. 1986. Knowledge of Language: Its Nature, Origin and Use. New York. Prev. B. Kante: Znanje jezHa: O naravi, izviru in rabi jezHa. Ljubljana 1989: MK.
Danes, Frantisek idr. 1987. Vetné vzorce v cestine. Praha: Academia. Danes, Frantisek. 1999, 2000. Jazyк a Text I, II. /JaT I, II/ (Vybor z lingvistického díla Franti^a Danese).Ur. Oldfich Ulicny. Praha: Univerzita Karlova, Filozofická fakulta.
Dular, Janez. 1982. Priglagolska vezava v slovenskem 1пjiznem jezHu (20. stoletja). Doktorska disertacija. Ljubljana. 1-259.
Fillmore, Charles J. 1968. The Case for Case. Universals in Linguistic Theory. Urednika E. Bach in R. T. Harms. USA.
Golden, Marija. 22001. O jeziku in jezikoslovju. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno in splosno jezikoslovje. 1-436.
Grepl, Miroslav. 1972. Slovo v vete. Jazykovedny casopis XXIII/2. Bratislava: Vydavatelstvo Slovenskej akademie vied. 114-121.
Grepl, Miroslav idr. 1987. Mluvnice cestiny (MC3 - Skladba). Praha: Academia.
Grepl, Miroslav, Karlik, Petr. 1998. Skladba cestiny. Praha: Votobia.
Halliday, M. A. K. 1970. Language Structure and Language Function. New Horizons in Linguistics I. New York. 158-165.
Halliday, M. A. K., Hasan, R. 21994. An Introduction to Functional Grammar. London: Edward Arnold.
Helbig, Gerhard, Buscha, John. 1984. Deutsche Grammatik. Ein Handbuch für den Ausländerunterricht. Leipzig: VEB Verlag Enzyklopädie. 137, 352-398, 535564.
Honselaar, Will. 2008: Reciprocal Markers in Russian. Dutch Contributions to the Fourteenth International Congress of Slavists. Studies in Slavic and General Linguistics 34. Ed. P. Houtzagers, J. Kalsbeck, J. Schaeken. Ohrid, September 10-16. 279-292.
Horak, Gojza. 1967. Predikacne kategörie slovenskeho slovesa. Jazykovedny casopis XVIII/1. Praha. 3-12.
Hrakovskij, V. S. idr. 1985. Tipologija konstrukcij s predikatnymi aktantami. Leningrad: Nauka.
Иванов, Вячеслав Всеволодович. 2004. Лингвистика третьево тысячелетия (Вопросы к будущему). Москва: Языки славянской культуры. 208 стр.
Ivic, Milka. 1967. O korelacijama izmedu pojedinih morfoloskih karakteristika glagola i odredenih tipova predikacije u slovenskim jezicima. Kategoriji lica. O pasivnoj recenici. Jazykovedny casopis XVIII/1. Praha. 43-45. 62, 100.
Kacala, Jan. 1972. Sposoby zmeny intencnej hodnoty slovesa. Jazykovedny casopis XXIII/2. Bratislava: Vydavatelstvo Slovenskej akademie vied. 153-158.
Kiizkova, Helena. 1967. Kategorie osoby. Jazykovedny casopis XVIII/1. Praha. 67.
Kunst Gnamus, Olga. 1989/90. Tezave s stavcnoclenskim razlocevanjem zaradi oblikovnega sovpadanja pomenskih in sklonskih razlik. Jezik in slovstvo XXXV/1-2. 15-24.
Levontina, I. B. 1996. Celeobraznost' bez celi. VoprosyjazykoznanijaXLV/1. 42-57.
Maldijeva, Vjara, Topolinska, Zuzanna, Bukanovic, Maja, Piper, Predrag. 2009. Juznoslovenski jezici: gramaticke strukture i funkcije. Ur. Predrag Piper. Beograd: Knjiga.
Mrazek, Roman. 1967. K pojeti gramatickych kategorii slovesa v Isacenkove dile Grammaticeskij stroj russkogo jazyka II a v kolektivni piiruCm mluvnici rustiny I. Jazykovedny casopis XVIII/1. Praha. 46-53.
Mrazek, Roman. 1976. Problematika tzv. hierarchizace propozice. Slovo a slovesnostXXXVII/2. Praha: CAV. 86-96.
Novak, L'udovit. 1967. Ku gramatickej kategorii osoby. O tretej osobe pri impersonaliach. Jazykovedny casopis XVIII/1. Praha. 58-61, 67-68.
Novotny, Jiff. 1979. Dualismus subjektu a predikatu a postaveni predikace z hlediska valencni teorie. Slovo a slovesnost 4/XL. Praha: Academia. 286-294.
Paduceva, Elena Viktorovna. 22007. O semantike sintaksisa (Materialy k tranformacionnojgrammatike russkogo jazyka). Moskva: KomKnjiga.
Pales, Emil. 1990. Sémantické roly slovenskych slovies. Jazykovedny casopisXLI/1. Diskusie. 30-48.
Petr, Jan, Komarek, Miroslav, Kofensky, Jan idr. 1986. Mluvnice cestiny (MC2 -Tvaroslovi). Praha: Academia.
Popela, Jan. 1968. K predikaci v soucasné rustiné a cestiné. Slavica pragensia X. Philologica 1-3. 193-205.
Ruzicka, Josef. 1967. Kategôria osoby. Jazykovedny casopis XVIII/l. Praha. 61-62.
Ruzicka, Josef. 1968a. O vetach s nulovym gramatickym subjektom. Otazky slovanské syntaxe II. Brno. 115-117.
Ruzicka, Josef. 1968b. Valencia slovies a intencia slovesného deja. Jazykovedny casopisXIX/1-2. Praha. 50-64.
Sgall. Petr idr., 1986. Uvod do syntaxe a sémantiky (Nëkteré nové smëry v teoretické lingvistice). Studie a prace lingvistické 22. Praha: Academia.
Svedova, N. Ju. 1980. Russkaja grammatika. Tom II Sintaksis. Moskva: Nauka.
Svedova, N. Ju. 1989. Slovo i grammaticeskie zakony jazyka (Glagol). Moskva: Nauka.
Toporisic, Joze. 1982. Nova slovenska skladnja (NSS). Ljubljana: DZS.
Toporisic, Joze. 1992: Enciklopedija slovenskega jezika (ESJ). Ljubljana: Cankarjeva zalozba.
Toporisic, Joze. 42000. Slovenska slovnica (SS). Cetrta prenovljena in razsirjena izdaja. Maribor: Obzorja.
Vidovic Muha, Ada. 1984. Nova slovenska skladnja J. Toporisica. SR XXXII/2. 142-155.
Vidovic Muha, Ada. 1988. Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zlozenk (SSB). Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete in Partizanska knjiga.
Vidovic Muha, Ada. 2000. Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete.
Vinogradov, Viktor. 1947. Russkij jazyk (grammaticeskoe ucenie o slove). Moskva, Leningrad.
