CC BY
8Philological Studies 17,1, (2019) 270-291
Izvirni znanstveni clanek
UDK: 32:808.52(470+571+497.4) doi: 10.17072/1857-6060-2019-17-1-270-291
PRIMERJALNA ANALIZA POLITICNEGA GOVORA V SLOVENSKEM IN RUSKEM JEZIKU
Barbara Kopac
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Ljubljana, Slovenija
Kljucne besede: jezik, politicni govor, politicno delovanje.
Izvlecek: Besede niso le sredstvo za izrazanje idej, temvec tudi sredstvo komunikacije za ustvarjanje pomenov in doseganje skupnih ciljev, s cimer se ukvarja tudi pricujoci prispevek. Ker je politika tudi jezikovna igra, ker je javnost prek jezika obvescena o politicnih zadevah, se moramo obenem osredotociti tudi na lastnosti politicnega jezika in na nacin, kako tega govorec uporablja. V prispevku izhajam zlasti iz pragmaticnega jezikoslovja, upostevam predvsem pomensko-skladenjsko analizo. Kot studijo primera uporabim zgleda slovenskega in ruskega politicnega govora.
COMPARATIVE ANALYSIS OF SLOVENIAN AND RUSSIAN POLITICAL DISCOURSE
Barbara Kopac
Faculty of Arts University of Ljubljana Ljubljana, Slovenia
Key words: language, political discourse, political activity.
Summary: Words are not solely means for expressing ideas but communication means for establishing meanings and reaching common goals as well. Politics is a language game, where the language is used to notify public of political affairs. That is also the reason we have to focus on the way the language is used. This paper is based mostly on theoretical frame of pragmatic linguistics. It focuses on the analysis
of language use in political environment. I focus also on the meaning and syntax. As a case study, I use examples of Slovenian and Russian political discourse.
0 Uvod
S pomocjo jezika se ucimo, pridobivamo znanje, informacije, jih posredujemo in sirimo. Komunikacija v tem kontekstu predstavlja enega primarnih instinktov, ki nam zagotavljajo prezivetje. Tako politika kot diplomacija temeljita na komunikaciji, torej na izmenjavi mnenj, na pogajanjih in posledicno tudi na uporabi jezika (Gorenc, 2011: 894). Bistvo politicnega in diplomatskega podrocja tako ni vedno le v vsebini oziroma obcasno sploh ne v vsebini, temvec v jeziku ter v izbiri in rabi ustreznih besed in besednih zvez. V kolikor misljeno ni tudi izrazeno na nacin, kot je zamisljeno, potem naslovnik ne dobi tiste informacije, ki mu jo nosilec zeli predati (Nick, 2011: 41).
Za uspesnega politika ali diplomata je torej kljucno, da pozna in razume funkcije jezika, njegove registre, slog in se marsikaj (prav tam). V vlogi izbranega diplomatskega jezika, kot pravi Nina Gorenc (2011: 894), se je zvrstilo vec razlicnih jezikov. Nastal je tako imenovan lingua franca, jezik, v katerem je bila komunikacija med govorci razlicnih jezikov najpreprostejsa. Pri izbiri politicnega jezika gre bolj za splet razlicnih dej avnikov, kot so gospodarska in politicna moc, strateske odlocitve in podobno, kot pa za dejanske prednosti posameznega jezika. Jezik je ze nekdaj igral (in se danes igra) kljucno vlogo v politicnih procesih.
1 Teoreticni vidik
V pricujocem prispevku se opiram predvsem na teoreticna izhodisca pragmaticnega jezikoslovja (Kotovskaja 2012, Krajnc Ivic 2005, Kunst-Gnamus 1993, 1995, Norman 2009, Toporisic 1992, Zadravec Pesec 1994, Zele 2008 in drugi). Analiziram rabo jezika v politicnem delovanju in razvoj le-tega, z upostevanjem predvsem temeljnega cilja, ki mu sledi vsakdo, ki se odloci za aktivno politicno delovanje. Ker pa je omenjeno podrocje zelo siroko, se osredotocam predvsem na pomensko-skladenjsko analizo. Znotraj te bo osnova za nadaljno raziskavo ilokucijsko dejanje (dejanje vplivanja). Zanima me namrec, katere ilokucije gradijo posamezno besedilo oziroma govor. Osredotocam se predvsem na umestitev politicnega jezika v kontekst, znotraj katerega upostevam teorijo govornih dejanj, ter jezikovno-govorno analizirala politicni govor govorcev A in B,
pri cerner govorec A javno pooseblja slovensko, govorec B pa rusko politiko.
Posploseno je pragmatika studij o jezikovni rabi. Levinson (1983) meni, da pragmatiko v resnici zanimajo odnosi med strukturo jezika in nacela jezikovne rabe. Gre za »splosen kognitivni, socialni in kulturni pogled na jezikovne fenomene, ki je povezan z rabo teh fenomenov v oblikah vedenja« (Verschueren, 2000: 22), in »poudarja funkcionalno povezanost jezika z drugimi platmi cloveskega zivljenja« (prav tam). Pri Darinki Verdonik je (2003) pragmatika v primerjavi z jezikovno pragmatiko manj natancen termin, za druge, denimo za Jefa Verschuerna, pa je pojem ze v besednem preobilju (Verschueren, 2000). Ruski jezikoslovec Boris J. Norman (2009) dodaja, da je podrocje se relativno sveze, a kljub temu izrednega pomena, saj zajema tako elemente retorike in stilistike kot tudi elemente socio- in psiholingvistike. Svetlana S. Kotovskaja (2012) poudarja, da gre pri pragmatiki za sposobnost govorca, da s pomocjo izbranih besed in skladenjskih struktur izrazi svoj namen in hkrati razume namere sogovornika (prav tam).
A govoriti in pisati zgolj o jezikovnopragmaticnih ali pragmalingvisticnih analizah v slovenistiki je pravzaprav nemogoce ob upostevanju dejstev, a) da mora besediloslovje zdruzevati besedilno skladnjo, teorijo komuniciranja, stilistike in jezikovne pragmatike (Korosec, 2006: 239; Zele, 2008: 63) in b) da je smisel sporocenega posledica sovplivanja jezikovnega, besedilnega in nejezikovnega dela podane informacije. S tem vprasanjem se ukvarja tudi pricujoci prispevek.
Namen prispevka je torej prikazati, katere ilokucije gradijo posamezno politicno besedilo oziroma govor. Osredotocam se na vlogo politicnega jezika v politicnem govoru. Nosilci politicnih funkcij namrec v razlicnih govornih polozajih uporabljajo razlicne jezikovne strategije. Te so seveda odvisne od mnogih dejavnikov - vsebine razprave, aktualnosti in problematicnosti obravnavanih vprasanj, retoricnih in nasploh vedenjskih znacilnosti posameznega govorca, stopnje javnosti dogodka, ki jo v najvecji meri omogocajo mnozicni mediji, in se marsicesa (Hribar, 2009: 858).
Teorija govornih dejanj (Austin, 1962; Searle, 1969, 1979) in na njej osnovani pristopi k besedilu pojmujejo besedilo kot kompleksno jezikovno dejanje, s katerim skusa pisec/govorec vzpostaviti doloceno komunikacijsko razmerje z bralcem/s poslusalcem (Brinker, 2000: 171). Temeljni pojem te teorije je govorno dejanje, tj. "osnovna (najmanjsa) enota jezikovnega sporazumevanja, ki ga opravljamo z izrekanjem" (Zadravec Pesec, 1994:
52)1. Koncept govornega dejanja je vpeljal avtor teorije govornih dejanj, filozof John Austin (1962), ki je omenjeno teorijo sprva zasnoval na razlikovanju med dvema tipoma izrekov, tako imenovanimi konstativi (izjave, v katerih recemo nekaj, za kar lahko tudi preverimo, ali je resnicno ali ne) in performativi (izreki, s katerimi hkrati tudi opravimo dejanje in se ne sprasujemo o njihovi (ne)resnicnosti, lahko pa ocenimo posrecenost dejanja, ki ga z izrekanjem teh izjav opravljamo) (Hribar, 2006: 7).
Ko izvrsujemo neko lokucijsko dejanje, pravzprav vrsimo tudi ilokucijsko dejanje, denimo vprasujemo in odgovarjamo (na vprasanje), obvescamo, zagotavljamo ali opozarjamo, tudi razglasamo sodbo, namero ali cilj, se dogovarjamo, apeliramo ali kritiziramo, le da v lokucijskem dejanju ta (ilokucijska) moc ni neposredno opredeljena. Austin (1962) stremi prav k temu, torej k razlocevanju med pomenom in mocjo izjave, prav kakor se znotraj pomena razlikujeta smisel in referenca.
Za namene raziskave sem uporabila tudi método kompilacije, tj. citiranje in povzemanje uveljavljenih teorij in stalisc slovenskih in tujih avtorjev, método klasifkacije, tj. opredelitev pojmov, ki jih v nadaljevanju tudi analiziram, in metodo deskripcije, s katero opisem teoreticne koncepte, potrebne za razumevanje empiricnega dela, ki se sledi. Analizirani so tudi primarni in sekundarni viri.
2 Politicni jezik ali govor?
Vloga govorjenega jezika v politiki je kljucnega pomena. Jezikovna sredstva izbiramo na podlagi tega, kaksne politicne cilje zasledujemo. Govorjeni jezik je primarni jezikovni izraz, saj vsakdo najprej spregovori in sele pozneje besede tudi zapise. Poleg tega je govorjeni jezik tisti naravni proces, ki nam je delno prirojen in se ga spontano ucimo ze od rojstva, zato vedno prednjaci pred pisno jezikovno obliko. Kot pravi Tivadar (2010: 52-3), ima tudi precej vecjo moc kot pisana beseda, za kar imamo skozi zgodovino vec trdnih dokazov - najbolj poznan primer manipulacije z govorjeno besedo predstavlja politicna diktatura Adolfa Hitlerja. Toporisic (1992) je o tej obliki jezika zapisal, da gre za slusno uresniceno besedilo, ki je prvotno govorno ali pa besedilno obnavljalno (brano, recitirano, deklamirano, na pamet nauceno, pripovedovano).
1 Govorno dejanje je najmanjsa (temeljna) govorna, jezikovna enota, vecinoma definirana z ilokucijsko mocjo (Austin, 1962).
2. 1 Politicni jezik
Politicni jezik lahko opredelimo v sirsem in ozjem smislu. V sirsem ga pojmujem kot jezik, ki ga uporabljamo pri upovedovanju politicnih tem, v ozjem pa kot jezik posameznih nosilcev politicnih funkcij, kot ga ti uporabljajo na vseh podrocjih svojega poklicnega delovanja (Hribar, 2006: 63). Vendar pa je mejo med politicnim in nepoliticnim jezikom tezko postaviti. Na zacetku so bili poudarki predvsem na politicni leksiki (Holly. 1990: 85-88), pozneje, z razmahom besediloslovja in pragmaticnega jezikoslovja, pa se je obravnava te problematike preusmerila predvsem na analizo besedil s podrocja politike in pragmaticne vidike politicne komunikacije (Dieckmann, 1969: 21-25).
Tvorci politicnega jezika so politiki, torej nosilci dolocenih politicnih funkcij. Ti politicni jezik uporabljajo pri aktivnostih na vseh podrocjih svojega politicnega delovanja, urejanja javnih zadev oziroma podrocjih, ki zadevajo politiko, in sicer tako na lokalni kot nacionalni in mednarodni ravni. Omenjena opredelitev vsebuje tako znotraj- kot tudi medinstitucionalno komunikacijo, torej komunikacijo v okviru politicnih institucij (znotraj posamezne institucije in med razlicnimi institucijami), ki v glavnem zajema komunikacijo med samimi nosilci politicnih funkcij, kot tudi navzven usmerjeno komunikacijo, tj. med politicnimi institucijami, njihovimi predstavniki oziroma tistimi, ki se za to funkcijo potegujejo (na volitvah), in javnostjo, ki jo predstavljajo drzavljani na eni in mediji na drugi strani (Hribar, 2006: 56).
V nadaljevanju so izpostavljeni stirje temeljni vzorci politicnega jezika, povzeti po Greplu in Karliku (1998):
a. Spodbijanje zaupanja javnosti oziroma volilcev v politicnega nasprotnika
- kaze se predvsem kot crnjenje nasprotnika, opozarjanje na tisto, kar je ta naredil negativnega, nepravilnega, neugodnega (Grepl, Karlik 1998 v Hribar 2009: 382);
b. Spodbijanje verodostojnosti nasprotnikovih izjav
- strategija, ki skusa z nizanjem negativnih podatkov, povezanih z vladajoco politicno opcijo, to cim bolj obremeniti, jo prikazati v cim bolj negativni luci (prav tam);
c. Krepitev lastne verodostojnosti
- govoreci skusa podpreti svoje pretekle ali pravkar izrecene izjave, tako da bodisi navede razloge, ki potrjujejo veljavnost povedanega, bodisi se sklicuje na dolocene vire ali pa izreceno zgolj podkrepi z natancnejso obrazlozitvijo oziroma navedbo konkretnih primerov (prav tam);
d. Pridobivanje, ohranjanje in krepitev zaupanja volilcev
- govoreci skusa pridobiti zaupanje tistih volilcev, ki dotlej svojih glasov niso namenjali stranki, ki ji sam pripada, ali pa ohraniti in morda se okrepiti zaupanje tistih volivcev, ki so bili ze dotlej na strani govorceve politicne opcije (prav tam).
1. 1 Politicni govor
Poenostavljeno bi politicni govor lahko opredelili kot govor politikov o politiki, pri cemer je politika opredeljena kot »urejanje druzbenih razmer, odlocanje o le-teh s pomocjo drzave in njenih organov; v drzavah z vecstrankarskim sistemom je to dejavnost politicnih strank in njihov medsebojni odnos v boju za oblast; s prilastkom je to urejanje razmer in odlocanje o le-teh na dolocenem druzbenem podrocju« 2 . Dejanska razmejitev politicnega in nepoliticnega pa je pravzaprav nemogoca. Ali je politicni govor le govor politikov ali mora ta govor vsebovati tudi politicne prvine? Ga lahko uporabljajo oz. govorijo tudi navadni drzavljani ali pa je namenjen zgolj rabi najvisjih politicnih funkcionarjev? (Hribar, 2006: 43).
V politicnem govoru se pojavijo tri dolocevalna merila: funkcija, uporabnostni namen in ubeseditvena predmetnost3. Politicni govor ne ukazuje in ne zahteva neposredno, temvec z navideznimi konstativi. Tako usmerja vsa prepricanja in ravnanja v skladi z interesi govorca, kar potrjuje tudi dejstvo, da se v politiki meri javno mnenje, odzivi volilcev na razne afere in podobno (Kunst-Gnamus, 1995: 57).
2 Slovar slovenskega knjiznega jezika: spletna izdaja. http://www.fran.si (dostopano 29. januarja 2019).
3 Funkcija je temeljni pojem fonkcijskega jezikoslovja, katerega zametke lahko zasledimo ze v Büchlerjevi teoriji jezikovnega znamenja (Kernc, 2004: 7). Njegov model jezikovnega znamenja je sestavljen iz treh ravni, in sicer zdruzuje ekspresivno ali izrazno vlogo (simptom), reprezentacijsko, predstavitveno ali prikazovalno vlogo (simbol) in vplivanjsko ali pozivno vlogo (apel) (Kunst-Gnamus, 1995: 53). Avtorica (prav tam) meni, da v politicnem govoru prevladuje pozivna oziroma vplivanjska vloga. Usmeijena je k oblikovanju prepricanj in stalisc mnozicnega naslovnika, pri cemer politiki radi izbirajo strategije, ki jih razbremenijo odgovornosti za resnicno trditev, ter krepijo verjetje in zaupanje. Tako dosezejo, da naslovnik sploh ne vprasuje po resnicni vrednosti trditve.
3 Analiza politicnega govora govorcev A in B4 3.1 Politicni govor govorca A5
Govorec A artikulira zavezanost neposrednega obcinstva do predmeta ra/pravc. ki jih zdruzuje:
1) Letos spomladi obelezujemo 15. obletnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo in zvezo NA TO. Slovenija je postala clanica zveze NA TO 29. marca 2004, dober mesec dni kasneje, 1. maja istega leta pa tudi clanica Evropske unije.
Zavezanost obcinstva je posredno izrazena skozi obravnavano tematiko. Vprasanje vkljucenosti Slovenije v katerokoli mednarodno organizacijo namrec pomeni vpletenost drzave tudi v mednarodno dogajanje, s tem pa tudi vpletenost njenih drzavljanov v dogajanje na mednarodni/globalni ravni. Cetudi je vkljucevanje obcinstva v diskurz zgolj navidezno oziroma sluzi le kot strategija, je na strani obcinstva vseeno cutiti vecje odobravanje, ko se lahko z obravnavano tematiko tudi poistovetijo/povezejo.
Govorec A navdihuje neposredno obcinstvo, da bi le-to izrazilo svojo zavezanost do predmeta razprave:
2) Slovenija bo po svojih najboljsih moceh sodelovala v skupnih operacijah za ohranitev ali okrepitev svetovnega miru. V dvajsetih letih je v operacijah in misijah zaveznistva sodelovalo vec kot 10.000 pripadnikov Slovenske vojske.
Govorec A vseskozi izpostavlja globalno noto, s katero Slovenijo in njene prebivalce navidezno vkljucuje v razpravo, dejansko pa gre zgolj za strategijo vzpostavljanja stika s poslusalstvom. S tovrstnim nagovorom mnozico namrec navidezno vkljuci v razpravo in jo z navajanjem pozitivnih dosezkov navdaja z upanjem.
3.1.1 Raba naklona
V govorih govorca A je glagolski naklon povedni (glej primer 3), rabljen pa je tudi pogojni (glej primer 4).
4 Tako govorec A kot tudi govorec B sta za namene pricujocega prispevka anonimizirana, da se bralec lahko osredotoci le in edinole na analizo dela in hkrati ne podaja drugih sodb, ki za samo delo niso relevantne. Povprecna dolzina analiziranih govorov obsega dve strani v urejevalniku besedil Word oziroma priblizno 3.750 znakov s presledki.
5 Govor je bil podan na srecanju na vrhu, kjer je govorec A nagovoril najvisje predstavnike drzav.
3) Dame in gospodje, ne glede na sedanje polemicne tone o clanstvu v zvezi NATO ali o njeni spreminjajoci se naravi za Slovenijo in druge drzave clanice velja, da je zveza NATO najboljsi odgovor na vprasanje o zagotovitvi nacionalne varnosti.
4) Rad bi izrazil priznanje zvezi NATO, da dobro razume potrebe svoje siritve v drzave Zahodnega Balkana.
Govorec sicer pogosteje uporablja povedni naklon, saj s tem na nevsiljiv nacin v razpravo vkljucuje tudi obcinstvo, hkrati pa svoje zahteve izrazi bolj omiljeno. Z velelnim naklonom se, denimo, zaradi pretirane ostrine govorec ne bi mogel toliko priblizati, kot se lahko z uporabo povednega naklona.
3.1.2 Raba casov
Govorec A povecini uporablja sedanji cas (glej primer 5), uporabljena pa sta tudi pretekli (glej primer 6) in prihodnji cas (glej primer 7). Preteklik je obicajno rabljen za podajanje ocene preteklega dogajanja, prihodnjik pa, razumljivo, za napovedi bodocega (pricakovanega) delovanja drzave.
5) Poudarjam, da migracije na splosno pozitivno vplivajo na gospodarstva in druzbe v drzavah prejemnicah, vendar je potrebno zagotoviti, da so legalne in kontrolirane.
6) Hkratnost vstopa Slovenije v Evropsko unijo in zvezo NA TO je imela in ohranja simbolen in stvaren znacaj.
7) Takrat in danes je bilo v delu slovenske javnosti prisotno prepricanje, da nasa t. i. zahodna identiteta ne bo ogrozena, ce bomo ostali vojasko nevtralni oziroma izvzeti iz vojaskega sodelovanja vecine drzav zahodnega sveta.
Raba sedanjika6 povzroci vecjo neposrednost, hkrati pa daje obcinstvu obcutek, da sodeluje v toku dogodkov oziroma da je umesceno v govorno situacijo, s cimer se poveca tudi pragmaticna moc (v nasprotju s preteklim casom, kjer ima obcinstvo le status opazovalca), medtem ko preteklik in prihodnjik ustvarjata razdaljo med dogajanjem in obcinstvom, ki to dogajanje spremlja.
6 Raba sedanjika je deikticna, povezana z govorcevo umescenostjo v »tukaj in zdaj« (latinsko hic et nunc). Govorceva sedanjost je tako referencno izhodisce.
3.1.3 Raba slovnicne osebe in stevila
Govorec A najpogosteje uporablja 1. osebo mnozine (glej primer 8), s cimer vsaj navidezno v razpravo vkljucuje obcinstvo, dejansko pa gre ponovno predvsem za strategijo vzpostavljanja stika. 1. oseba mnozice daje sicer diskurzu povezovalni ton. Govorec obcasno uporablja tudi samoljubni jaz oziroma 1. osebo ednine, s cimer v ospredje postavlja sebe in ne drzave, ki jo predstavlja. Samoljubni jaz je lahko izrazen neposredno (glej primer 9) ali posredno (glej primer 10). Pri slednjem je, denimo, samoljubi jaz izrazen s pogojnim naklonom. Uporablja tudi 3. osebo ednine, ko nastopi v imenu drzave (glej primer 11 ).
8) Skupaj smo se odlocili za bistveno transformacijo zaveznistva, usmerjenega predvsem v izboljsanje nase odvracalne in obrambne drze, temeljece na 360-stopinjskem pristopu.
9) Mislim, da ima zveza NATO enako mocne razloge za nadaljnji uspesni razvoj, kot jih je imela za svoj nastanek.
10) Rad bi izrazilpriznanje zvezi NATO, da dobro razume potrebe svoje siritve v drzave Zahodnega Balkana.
11) Slovenija torej obelezuje 15. obletnico vstopa v zvezo NATO z utemeljenim obcutkom, da se je pred 15. leti odlocila prav in si bo po svojih moceh prizadevala, da se bodo nasa visoka pricakovanja glede zagotavljanja nacionalne in kolektivne varnosti, izpolnjevala tudi v prihodnje.
3.1.4 Raba prostih in stalnih besednih zvez
Povecana frekvenca besed oziroma predvsem besednih zvez kaze na govorcevo custveno vpletenost - govorec tako vpliva tudi na custva obcinstva, vezana pa je tudi na obravnavano tematiko. Tako se veckrat omenjene besede oziroma besedne zveze hitreje vtisnejo v spomin oziroma si jih poslusalstvo hitreje zapomni. Te besede oziroma besedne zveze so, denimo, zveza NATO (glej primer 12), Evropska unija (EU) (glej primer 13), Slovenija (glej primer 14). Imamo tudi primere, ko se v isti povedi vse ti najpogostejse besede oziroma besedne zveze (glej primer 15).
12) Na svojih dveh zadnjih obiskih na sedezu zveze NATO v Bruslju sem poudaril, da mora biti zveza NATO pri pricakovanju izpolnjevanja teh obvez dovolj razumna, da se v nekaterih drzavah clanicah ne bi utrdilo
prepricanje, da namenjajo visji delez sredstev za obrambo samo zaradi zahtev zveze NATO, temvec zato, ker je to skupen ínteres clanic.
13) Ce je bila odlocitev za vstop v Evropsko unijo domala soglasna, je bila odlocitev za vstop v zvezo NATO sicer izjemno prepricljiva, dvotretjinska, vendar manjsa odpodpore za EU.
14) Letos spomladi obelezujemo 15. obletnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo in zvezo NA TO. Slovenija je postala clanica zveze NA TO 29. marca 2004, dober mesec dni kasneje, 1. maja istega leta pa tudi clanica Evropske unije.
15) In drugic zato, ker je vecina nasih drzavljanov vkljucitev v EU in zvezo NATO razumela kot dve odlocitvi o skoraj istem vprasanju - ali naj Slovenija postane stratesko - politicno, gospodarsko, socialno in vojasko -del t. i. Zahodnega sveta.
3.1.5 Raba glagolskih pomenskih skupin
Uporaba glagolov upravljanja, ustvarjanja in ravnanja nakazuje na aktivno udelezbo govorca v dejanju govora: glagoli upravljanja, ustvarjanja in ravnanja (Zele 2012, 181).
16) Mislim, da je potrebno po tej poti nadaljevati, hkrati pa si je potrebno vselej prizadevati za zaveznistvo in tesno sodelovanje z Zdruzenimi drzavami Amerike.
17) Slovenija torej obelezuje 15. obletnico vstopa v zvezo NATO z utemeljenim obcutkom, da se _je pred 15. leti odlocila prav in si bo po svojih moceh prizadevala, da se bodo nasa visoka pricakovanja glede zagotavljanja nacionalne in kolektivne varnosti izpolnjevala tudi v prihodnje.
18) 70 let od ustanovitve zveze NATO in 15 let od vstopa Slovenije v to politicno vojasko zaveznistvo NATO ohranja svoje temeljno poslanstvo. Zagotavlja visoko raven kolektivne varnosti drzav clanic.
Opazimo, da govorca zaznamujeta akcija in dolznost, ki kazeta na sporazumni, socialni in ekoloski voluntarizem, kar se odraza v uporabi glagolov: nadaljevati, prizadevati, odlociti se, izpolnjevati, ohranjati, zagotavljati in drugi.
Namerno so izbrani glagoli, ki nakazujejo aktivno delovanje na druzbenem, politicnem in kulturnem podrocju. V zadnjem primeru gre za jezikovno performativo - ne gre zgolj za izrekanje necesa, temvec tudi za dejansko implementacijo v praksi (NATO ohranja ... NATO zagotavlja ... -ne le, da govorec izreka, da zveza pocne to in ono, to dejansko tudi pocne
oziroma uresnicuje v praksi - s sporazumi, z dogovori, s pogodbami). Povecini je govora o eksplicitnih performativih (o izrekih, kjer je performativnost jasno razvidna, nedvoumna: OHRANJA, ZAGOTAVLJA.)
3.1.6 Raba naklonskih sredstev
V besedilu je pogosta je uporaba naklonskih glagolov (zeleti, nameniti, nameravati), z uporabo katerih govorec izraza svojo namero. Najpogostejsa oblika je deonticna naklonskost7.
19) Nekaj te pragmaticnosti in sirse politicne presoje bi si zelel tudi pri siritvi Evropske unije v ta del Evrope.
Opazimo tudi zanikanje tistih naklonskih glagolov, ki se povezujejo z deonticno naklonskostjo8 (v spodnjem primeru ne smeti).
20) Na svojih dveh zadnjih obiskih na sedezu zveze NATO v Bruslju sem poudaril, da mora biti zveza NATO pri pricakovanju izpolnjevanja teh obvez dovolj razumna, da se v nekaterih drzavah clanicah ne bi utrdilo prepricanje, da namenjajo visji delez sredstev za obrambo samo zaradi zahtev zveze NATO, temvec zato, ker je to skupen interes clanic.
3.1.7 Raba skladenjskih struktur
Pogosta je uporaba deikticnih9 prislovov, ki vzpostavljaio razmerje med izrecenim in trenutkom govora.
21) Letos spomladi obelezujemo J5. obletnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo in zvezo NATO.
22) Tudi Slovenija. Tako je, z dolocenimi odtenki, pravzaprav tudi danes.
23) Takrat in danes je bilo v delu slovenske javnosti prisotno prepricanje, da nasa t. i. zahodna identiteta ne bo ogrozena, ce bomo ostali vojasko nevtralni oziroma izvzeti iz vojaskega sodelovanja vecine drzav zahodnega sveta.
Z uporabo prislovov se natancneje opise okoliscine, v katerih je bil govor podan (denimo letos, danes, takrat).
7 S splosnejsimi pojmi deonticno naklonskost lahko opredelimo kot kazalnik stopnje sprejemljivosti zunajjezikovne situacije, ki jo obicajno, ne pa nujno vedno, izraza tvorec besedila (Nuyts, 2014: 5).
8 Glej opombo 7.
9 Deikticnih izrazov ne moremo interpretirati na podlagi njihove navidezne vrednosti.
Najpogostejse skladenjske strukture pri govorcu A: Pridevniska beseda + pridevnik + samostalniska beseda:
24) Zato, ker jubilo v zelo zgoscenem zgodovinskem dogajanju v devetdesetih letih prejsnjega stoletja in na prelomu novega tisocletja - po padcu komunizma in zelezne zavese, po osamosvojitvi ter ustanovitvi demokraticnih suverenih drzav v Centralni in Vzhodni Evropi - potrebno hitro, shate^kP. in razumljivo. geopoliticno_ umescanje tega dela t. i. Nove Evrope.
Pridevniska beseda + prislov + nedolocnik:
25) Zato vsi razumemo, da jepotrebno dolgorocno шшЩщЛ o krepitvi lastne, evropske obrambne moci.
Nepregibni povedkovnik + nedolocnik:
26) Zato je zaupanje znotraj zaveznistva treba QhxWjßM,, kar je odgovornost vseh zaveznikov in vsake zaveznice posebej.
Povedkovni prislov:
27) Mislim, da je potrebno po tej poti nadaljevati, hkrati pa si je potrebno vselej prizadevati za zaveznistvo in tesno sodelovanje z Zdruzenimi drzavami Amerike.
3. 2 Politicni govor govorca B
Kot ze govorec A, tudi govorec B v svojem nagovoru, s katerim se obraca na voditelje drugih drzav, artikulira zavezanost neposrednega obcinstva do predmeta razprave, ki jih zdruzuje, in navdihuje neposredno obcinstvo, da bi le-to izrazilo svojo zavezanost do predmeta razprave. Oboje govorec izpolni tako, da sirsemu obcinstvu pribliza globoko zavezanost k skupnemu plemenitemu in vrednemu cilju delovanja.
28) Разделяю высказанное коллегами мнение о том, что Шанхайская организация сотрудничества успешно развивается. Со вступлением в ШОС Индии и Пакистана, чьи руководители сегодня впервые участвуют в заседании в качестве полноправных членов,
наше объединение ещё больше окрепло, расширило свои границы и возможности10.
3.2.1 Raba naklona
Govorec B uporablja tako povedni (glej primer 28) kot tudi pogojni naklon (glej primera 29 in 30). V zadnjih dveh primerih se govorec B pribliza slogu govorca A, ki prav tako uporablja pogojnik (Zelel bi, rad bi ...).
29) Принимаемая сегодня программа по противодействию терроризму, сепаратизму и экстремизму определяет ориентиры для сотрудничества в данной области на ближайшие три года11.
30) Хотел бы выразить признательность нашим коллегам ...12
31) Хотел бы отметить, уважаемые коллеги, ...13
3.2.2 Raba metaforicnih sredstev in pridevnikov
Govorec uporablja metaforicna sredstva in pridevnike, ki pritegnejo ljudstvo (glej primer 31), prisotna pa je tudi rada svojilnega pridevnika (glej primer 32).
32) Гуманитарные, общее, главные, серьёзные, наши, существенное ...14
33) Со вступлением в ШОС Индии и Пакистана, чьи руководители сегодня впервые участвуют в заседании в качестве полноправных членов, наше объединение ещё больше окрепло, расширило свои границы и возможности15.
3.2.3 Raba casov
10 Strinjam se s svojim predhodnikom, da Sanghajska organizacija za sodelovanje uspesno napreduje. S prikljucitvijo Indije in Pakistana, katerih predstavniki so tokrat prvic prisotni kot polnopravni clani, se je nasa organizacija se okrepila, razsirila meje in tudi svoje zmoznosti.
11 Program boja proti terorizmu, separatizmu in ekstremizmu, sprejet na danasnjem srecanju, opredeljuje temelje nasega sodelovanja za prihodnja tri leta.
12 Zelel bi izraziti zahvalo nasim kolegom ...
13 Zelel bi izpostaviti, spostovani kolegi, ...
14 Humanitarni, skupni, kljucni, pozitivni, nasi (skupni).
15 Glej opombo 7.
Tudi govorec B poleg sedanjega (glej primer 33) uporablja tudi pretekli cas (glej primer 34). Slednji se uporablja predvsem, ko gre za porocanje o preteklem delu oziroma dosezenem napredku (kot navedeno v primeru 24).
34) Позитивно оцениваем настрой Пхеньяна, Сеула и Вашингтона на комплексное разрешение кризиса через диалог и переговоры в русле предложенной Россией и Китаем дорожной карты урегулирования16.
35) Серьёзных результатов в борьбе с терроризмом удалось добиться в Сирии17.
3.2.4 Raba slovniCne osebe in stevila
Govorec B pogosto uporablja samoljubni jaz (1. osebo ednine), ki pa ni nujno vedno izrazen neposredno. Tu njegov slog ponovno spominja na slog govorca A. Spodaj je ta samoljubni jaz izrazen s pogojnim naklonom (glej primere 35, 36 in 37). Kot ze govorec A, tudi govorec B uporablja 1. osebo mnozine (glej primera 38 in 39). Ko govori v imenu drzave, se pojavi tudi rada 3. osebe ednine (glej primera 40 in 41).
36) Хотел бы выразить признательность нашим коллегам .,..18
37) Хотел бы отметить, уважаемые коллеги, ...19
38) Пользуясь случаем, приглашаю представителей ваших стран принять участие в первой встрече глав регионов государств - членов ШОС и в форуме малого бизнеса стран - участниц ШОС и БРИКС, которые должны пройти в Российской Федерации20.
39) Рассчитываем на активное участие молодёжного совета ШОС в работе по недопущению вовлечения молодых людей в террористическую деятельность21.
40) Позитивно оцениваем настрой Пхеньяна, Сеула и Вашингтона на комплексное разрешение кризиса через диалог и переговоры в русле предложенной Россией и Китаем дорожной карты урегулирования22.
16 Pozitivno vrednotimo zelje Pjongjanga, Seula in Washingtona za dosego soglasja skozi dialog in pogajanja, da bi miroljubno uredili krizni polozaj, skladno z ruskimi in kitajskimi nacrti.
17 V Siriji smo v boju proti terorizmu dosegli ze velik uspeh.
18 Glej opombo 9.
19 Glej opombo 10.
20 Ob tej priloznost bi rad predstavnike drzav povabil k udelezbi na prvem srecanju voditeljev regij clanic Sanghajske organizacije za sodelovanje in na Forumu manjsih poslov Sanghajske organizacije za sodelovanje in drzav BRICS, ki bosta potekala v Ruski federaciji.
21 Pricakujemo tudi vpletenost Mladinskega odbora Sanghajske organizacije za sodelovanje pri preprecevanju vkljucevanja mladih v teroristicne aktivnosti.
22 Glej opombo 13.
41) Россия приветствует предстоящий саммит США и Северной Кореи и отмечает большой вклад Китайской Народной Республики в разрешение кризиса на Корейском полуострове23.
42) Россия выступает за последовательное, неукоснительное выполнение СВПД24.
V prvih treh primerih je izpostavljena prva oseba ednine (Я namesto мы, tokrat izrazeno posredno), s cimer govorec napelje k misli, da je kljucen on sam in ne toliko celotna skupnost. Ker nastopa v imenu drzave, bi lahko nastopil tudi z besedami (Zeleli bi izpostaviti - mi, prebivalci drzave, drzave, ki jo predstavljam jaz; zelel bi izraziti ...). V cetrtem in petem primeru govorec uporabi prvo osebo mnozine, s cimer v sredisce postavi skupnost/drzavo (Мы рассчитываем, ж только я), v zadnjih dveh primerih pa uporabi celo 3. osebo ednine, ko spregovori v imenu drzave.
3.2.5 Raba prostih in stalnih besednih zvez
Najpogosteje uporabljene besede oziroma besedne zveze pri govorcu B
so nолитическоe урегулированж, политически диалог, безопасность
25
42) Тем самым открыт путь к политическому урегулированию26.
43) Таким образом, уважаемые коллеги, правительство Сирии полностью выполняет свои обязательства и проявило своё стремление к политическому диалогу27.
44) Существенное влияние на ситуацию с безопасностью на пространстве ШОС оказывает проблема Корейского полуострова28.
Izbrane besede oziroma besedne zveze so namerno uporabljene pogosteje, saj se zeli govorec z njimi priblizati obcinstvu. S poudarkom na navedenih besedah oziroma besednih zvezah govorec podaja tudi svoja prepricanja in izpostavlja nacela, kot so odgovornost, postenost, zaupanje in tako dalje. Predvideva se namrec, da so ta pomembna tudi obcinstvu.
23 Rusija pozdravlja prihajajoce vrhovno srecanje med Zdruzenimi drzavami in Severno Korejo ter hkrati podpira trud Kitajske pri resevanju korejskega vprasanja.
24 Rusija podpira dosledno in natancno uresnicevanje Skupnega akcijskega nacrta.
25 Politicni sporazum (poravnava), politicni dialog, varnost.
26 To je odprlo pot politicnim sporazumom (poravnavam).
27 Sirska vlada v celoti spostuje svoje obveznosti in kaze resno predanost politicnemu dialogu.
28 Izziv na Korejskem polotoku mocno vpliva na varnostni polozaj regije Sanghajske organizacije za sodelovanje.
3.2.6 Raba glagolskih pomenskih skupin
Uporaba glagolov upravljanja. ustvarjanja in ravnanja nakazuje na aktivno udelezbo govorca v dejanju govora. Tu je govora predvsem o izrazju, ki se navezuje na boj oziroma aktivno udejstvovanje (бороться, пресекать, оказывать ...).
45) Важно сообща бороться с исходящей с территории этой страны террористической угрозой, пресекать производство и транзит наркотиков, оказывать помощь Афганистану в деле национального примирения, экономического возрождения и стабилизации29.
3.2.7 Raba naklonskih sredstev
Tudi v govorih govorca B je uporaba naklonskih glagolov (zeleti, nameniti, smeti, moci) precej pogosta (glej primere 46, 47 in 48). Govorec uporabi tudi modalno zvezo zanikanega modalnega glagola in nedolocnika (glej primer 49).
46) Хотел бы подчеркнуть, что приоритетным направлением взаимодействия в рамках ШОС остаётся борьба с терроризмом30.
47) По линии ШОС следует и далее оказывать содействие нормализации обстановки в регионе31.
48) Киргизские друзья могут рассчитывать на всемерное содействие
~ ~ 32
с российской стороны32.
49) Безусловно, наши страны не может не беспокоить то, что происходит вокруг иранской ядерной программы33.
3.2.8 Raba skladenjskih struktur
Najpogostejsi skladenjski strukturi pri govorcu B : Povedkovni prislov важно34 + glagol (nedolocnik):
29 Kljucno je, da se proti teroristicnim groznjam, ki se povezujejo z obmocjem te drzave, borimo enotno, da zajezimo proizvodnjo mamil in trgovino z ljudmi ter ponudimo pomoc Afganistanu pri narodnem okrevanju, gospodarski ozivitvi in stabilizaciji.
30 Zelel bi izpostaviti, da je znotraj Sanghajske organizacije za sodelovanje primarni cilj se vedno boj proti terorizmu.
31 Sanghajska organizacija za sodelovanje mora nadaljevati s stabilizacijo polozaja v regiji.
32 Kirgiski prijatelji lahko racunajo na rusko pomoc.
33 Nase drzave seveda skrbi vprasanje iranske jedrske oborozitve.
34 Pomembno.
50) Важно сообща бороться с исходящей с территории этой страны террористической угрозой, пресекать производство и транзит наркотиков, оказывать помощь Афганистану в деле национального примирения, экономического возрождения и стабилизации35.
51) Важно предпринимать и другие шаги, ведущие к наращиванию координации при реализации торговых, инвестиционных и инфраструктурных проектов по линии ЕАЭС и китайской программы «Один пояс, один путь»36.
Povedkovni prislov безусловно37 s fakticnim pomenom:
41) Безусловно, наши страны не может не беспокоить то, что происходит вокруг иранской ядерной программы38.
3.3 Sorodnosti v govorih govorcev A in B
a. Oba govorca artikulirata zavezanost neposrednega obcinstva do predmeta razprave, ki jih zdruzuje.
b. Oba govorca navdihujeta neposredno obcinstvo, da bi le-to izrazilo svojo zavezanost do predmeta razprave.
Oboje govorca izpolnita tako, da sirsemu obcinstvu priblizata globoko zavezanost k skupnemu plemenitemu in vrednemu cilju delovanja.
c. Tako govorec A kot tudi govorec B v svojih nagovorih uporabljata povedni in pogojni naklon.
d. Pri govorcih A in B je povecini uporabljen sedanji cas, ki povzroci vecjo neposrednost, hkrati pa daje obcinstvu obcutek, da sodeluje v toku dogodkov oziroma da je umesceno v govorno situacijo, s cimer se poveca tudi pragmaticna moc (v nasprotju s preteklim casom, kjer ima obcinstvo le status opazovalca).
35 Glej opombo 26.
36 Kljucno je stopiti korak naprej in poskrbeti za se trdnejse usklajevanje in uresnicevanje projektov na podrocju izmenjave, vlaganja in infrastrukture znotraj Evrazijske ekonomske unije in kitajske Pobude za gospodarski pas svilne poti (BRI).
37 Zagotovo.
38 Glej opombo 27.
e. Oba govorca uporabljata 1. osebo mnozine, s cimer z obcinstvom, ki ga nagovarjata, vzpostavita stik, rabljena pa je tudi 1. oseba ednine, torej samoljubni jaz. Oba govorca uporabljata tudi 3. osebo ednine, ko nastopita v imenu drzave.
f. Povecana frekvenca dolocenih besed in besednih zvez kaze na govorcevo custveno vpletenost - govorca tako vplivata tudi na custva obcinstva.
g. Tako govorec A kot govorec B uporabljata deonticna naklonska sredstva, govorec B obcasno uporabi tudi dinamicno naklonskost; prisotno je tudi zanikanje naklonskih glagolov.
h. Govora A in B nista prazna, saj uspeta najti ustrezno artikulacijo v odnosu do dejanske prakse.
i. Uporaba aktivnih glagolskih struktur zmanjsuje razdaljo med govorcem in obcinstvom, saj je govorec osebek v stavku in sebi podeljuje status akterja.
3.4 Razlike v govorih govorcev A in B
a. Govorec A poleg sedanjega in preteklega uporablja tudi prihodnji cas, predvsem, ko napoveduje bodoce dogajanje/delovanje drzave.
b. Govorec B poleg pogosteje kot govorec A uporablja 1. osebo ednine (samoljubni jaz), s cimer obcinstvu otezuje povezovanje s predmetom razprave.
c. Opazimo, da govorca A zaznamujeta akcija in dolznost, ki kazeta na sporazumni, socialni in ekoloski voluntarizem, kar se odraza v uporabi glagolov: nadaljevati, prizadevati, odlociti se, izpolnjevati, ohranjati, zagotavljati in drugih. Pri govorcu B tega ni zapaziti, cetudi tudi uporablja glagole upravljanja, ustvarjanja in ravnanja (predvsem izrazje, vezano na boj oziroma aktivno udejstvovanje).
d. Govorec A pogosto uporablja deikticne prislove (danes, takrat, letos), medtem ko za govorca B to ne drzi. Pri govorcu B je pogosta raba povedkovnega prislova важно in povedkovnega prislova безусловно s fakticnim pomenom.
e. Metaforicnost je pri govorcu A izvzeta, medtem ko je v govorih govorca B pogosto prisotna.
Kaj torej kazejo skupne in razlicne lastnosti govorcev A in B? Lahko po teh politicnih nagovorih sklepamo o razlicni druzbeni ureditvi in razlicnem kulturoloskem okolju? Vsekakor ima velik vpliv na oblikovanje razlik v govorih govorcev A in B okolje, tako politicno kot kulturno, vendar pa sta pomembna dejavnika tudi obcinstvo in sam namen govora. Prevladujoci namen je, kakopak, vplivanje na poslusalce, najsi gre za sirse mnozice ali ozji krog drzavnikov, obstajajo pa tudi drugi nameni (denimo obvescanje javnosti), ki pa so prvemu podrejeni. Razlike povzroca tudi odprtost oziroma zaprtost dogodka, kjer je govor podan. V kolikor je politicni govor javen, bo zaradi pritiska medijev in mnozice toliko bolj sledil zborni izreki, saj je prva in osnovna naloga taksnega govora vplivati na mnozico, na misljenje in delovanje le-te. In v kolikor je izreka knjizna, mnozica hitreje sledi govorjeni besedi in hkrati hitreje pritrjuje zastavljenim ciljem. Do nedavnega je bil javni govor, ki ni popolnoma sledil zborni izreki, nesprejemljiv in nedopusten. Danes se je polozaj spremenil in se doloceni govorci (predvsem radijski in televizijski) vse bolj priblizujejo pogovornemu jeziku, saj zelijo na ta nacin tematiko razprave priblizati sirsi mnozici. Pogosto se dogaja tudi (na gledaliskih odrih, denimo), da govori delujejo spontano, celo nepripravljeno, dejansko pa so vnaprej pripravljeni. To je le eden od pristopov, kako se cim bolj priblizati obcinstvu. V politicnih govorih gre vedno za verjetnost, za prepricanje in vero, ne toliko za resnico. Govorceva sposobnost oblikovanja smiselnega, ustreznega, primernega in slovnicno pravilnega besedila (vsebinska in povrsinska korektnost besedila) pride najbolj do izraza pri spontanih besedilih, zlasti ko govorec govori o temi, ki ga ne zanima ali mu je neprijetna (Krajnc Ivic 2005: 34).
4 Zakljucek
Dandanes je vloga politicnega jezika povsem drugacna kot pred desetletji. Zaradi sodobne tehnologije in enostavnega dostopa do razlicnih vrst medijev ima lahko vsakdo vsakodnevni stik s politicno besedo. Vsi smo vsak dan v stiku z dolocenimi politicnimi jezikovnimi sredstvi, ki so podani prek televizijskih zaslonov in radijskih sprejemnikov ali prek posnetkov, objavljenih na spletu, in jih vsaj do dolocene mere, lahko spremljamo in analiziramo.
Pricujoca analiza se ne osredotoca na obicajno preucevanje diskurza z vidika odnosov moci kot odraza ideologije, temvec ga obravnava z vidika
pragmaticnega jezikoslovja. Teoreticni primanjkljaj jezikoslovja je dopolnjen z analizo retoricne kritike, ki predstavlja izrekanje v konkretnih okoliscinah, v katerih poteka politicni diskurz.
Izbor in uporaba retoricnih figur, izrazja in neposredni pozivi obcinstvu so jezikovna in retoricna sredstva, s katerimi govorca A in B izjemno kriticno izrazata svoja osebna prepricanja, vplivata na custva obcinstva in ga usmerjata k skupnemu cilju. Oba govorca uporabljata deonticna naklonska sredstva, govorec B obcasno uporabi tudi dinamicno naklonskost; prisotno je tudi zanikanje naklonskih glagolov. Samoljubni jaz se pojavlja v nagovorih obeh govorcev, ceprav je pri govorcu B pogosteje prisoten in obicajno bolj izrazit. Deikticni prislovi so znacilnost govorca A, medtem ko govorca B zaznamuje pogosta raba povedkovnega prislova важно in povedkovnega prislova безусловно s fakticnim pomenom.
Iz predstavljenega lahko skepamo, da je politicni jezik mogoce razumeti v ozjem ali sirsem smislu. Temeljni kriterij razlikovanja je komunikacijska funkcija, ki jo jezik opravlja. V kolikor ga torej razumemo v ozjem smislu, potem je s stalisca komunikacijske vloge to jezik ilokucijskih sredstev, jezik vplivanja na naslovnika z namenom doseganja prav dolocenega cilja - priti na oblast oziroma ta polozaj ohraniti. Vsakdo, ki se odloci za aktivno politicno udejstvovanje, to odlocitev sprejme z namenom priti na oblast in si posledicno pridobiti moc za urejanje druzbenih razmer po lastni predstavi in glede na lastne interese.
Literatura / References
Bajec, Anton et al. (Ed.) (1970-1994). Slovar slovenskega knjiznega jezika [Dictionary of Slovenian Literary Language]. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.
Berridge, G. R. (2001). A Dictionary of Diplomacy. Palgrave: New York.
Bratoz, Silva. (2010). Metafore nasega casa [Metaphors of our time]. Znanstvena monografija Fakultete za management Koper. Koper: Fakulteta za management Koper.
Brinker, Klaus. (2000). Methoden. Textstrukturanalyse [Methods. Text analysis]. In Klaur Brinker et al. (Eds.). Text und Gesprächlinguistik. Ein internationales Handbuch zeitgenössischer Forschung. [Text and conversation linguistics. An International Handbook of Contemporary Research]. 164-175.
Dieckmann, Walter. (1975). Sprache in der Politik. [Language in politics]. Heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag.
Ellis, Richard J. (1998). Speaking to the People: The Rhetorical presidency in historical perspective. Amherst: University of Massachusetts Press.
Fairclough, Norman. (2000). New Labour, New Language? London: Routledge.
Gorenc, Nina. (2011). Pasti in izzivi politicnega in diplomatskega diskurza [The Pitfalls and Challenges of Political and Diplomatic Discourse]. In Teorija in praksa [Theory and Practice], 48 (4). 893-914.
Grepl, Miroslav, Petr Karlik. (1998). Skladba cestiny [Composition of Czech]. Olomouc: Votobia.
Holly, W. (1990). Politikersprache. Inszenierungen und Rollenkonflikte im informellen Sprachhandeln eines Bundestagsabgeordneten. Berlin: De Gruyter.
Hribar, Natasa. (2006). Sodobni slovenski politicni jezik [Contemporary Slovenian political language]. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Hribar, Natasa. (2009). Vloga medijev v politicnem komuniciranju [The role of the media in political communication]. In Teorija in praksa. [Theory and Practice], 46 (6). 857-869.
Korosec, Tomo. (2006). O besediloslovnih prvinah v slovenskem jezikoslovju [On textual elements in Slovenian linguistics]. In Slovensko jezikoslovje danes [Slovenian linguistics today]. Muha, Ada Vidovic (Ed.). Ljubljana: Slavisticno drustvo Slovenije. 239-258.
Котовская, Светлана Станиславовна. (2012). Введение в лингвистическую прагматику. Минск: БГУ.
[Kotovskaja, Svetlana Stanislavovna. (2012). Vvedenie v lingvisticeskuju pragmatiku [Introduction to linguistic pragmatics]. Minsk: BGU]
Krajnc Ivic, Mira. (2005). Besedilne znacilnosti javne govorjene besede [Textual features of the public spoken word]. Maribor: Slavisticno drustvo Maribor.
Kunst-Gnamus, Olga. (1995). Teorija sporazumevanja [Communication theory]. Ljubljana: Pedagoski institut, Center za diskurzivne studije.
Levinson, Stephen C. (1983). Pragmatics. Cambridge: Cambridge University Press.
Nick, Stanko. (2001). Use of Language in Diplomacy. In Jovan Kurbalija and Hannah Slavik (Eds.). Language and Diplomacy. Malta: DiploProjects, Mediterranean Academy of Diplomatic Studies, University of Malta. 39-49.
Neustadt, Richard E. (1990). Presidential power and the modern presidents: The politics of leadership from Roosevelt to Reagan (3rd edition). New York: Free Press.
Норман, Борис Юстинович. (2009). Лингвистическая прагматика (на материале русского и других славянских языков): курс лекций. Минск: БГУ.
[Norman, Boris Justinovic. (2009). Lingvisticeskaja pragmatika (na materiale russkogo i drugih slavljanskih jzykov): kurs lekcij [Linguistic pragmatics (based on Russian and other Slavic languages): lecture course]. Minsk: BGU]
Nuyts, Jan. (2014). Analysis of the modal meanings. In The Oxford Handbook of Modality and Mood. Jan Nuyts in Johan Van Der Auwera, ur. Oxford: Oxford University Press. 31-49.
Pehar, Drazen. (2011). Diplomatic Ambiguity: Language, Power, Law. Saarbrücken: Lambert Academic Publishing.
Rose, Peter. (1995). Cicero and the Rhetoric of Imperialism: Putting the Politics Back into Political Rhetoric. In A Journal of the History of Rhetoric, 13 (4). 359-399.
Slovar slovenskega knjiznega jezika: spletna izdaja [Dictionary of the Slovene Literary Language: Online Edition]. URL: http://www.fran.si (accessed Janiary 29, 2019).
Tivadar, Hotimir. (2010). Gradivna utemeljenost opisa slovenskega govorjenega jezika [The materiality of the description of the Slovene spoken language]. In Gorjanc, Vojko, Zele, Andreja (Eds.). Izzivi sodobnega jezikoslovja [The Challenges of Modern Linguistics]. Ljubljana: Znanstvena zalozba Filozofske fakultete. 53-62.
Toporisic, Joze. (1992). Enciklopedija slovenskega jezika [Encyclopedia of Slovene]. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Verdonik, Darinka. (2003). Pragmaticni vidik nesporazumov v komunikaciji [The pragmatic aspect of misunderstandings in communication]. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
Verschueren, Jeff. (2003). Understanding Pragmatics. Peking: Foreign Language Teaching and Research Press.
Zadravec Pesec, Renata. (1994). Pragmaticno jezikoslovje: temeljni pojmi [Pragmatic linguistics: basic concepts]. Ljubljana: Center za diskurzivne studije, Pedagoski institut pri Univerzi v Ljubljani.
Zele, Andreja. (2008). Osnove skladnje [The basics of syntax]. Ljubljana: samozalozba.
Zele, Andreja. (2012). Pomensko-skladenjske lastnosti slovenskega glagola [Meaning-syntactic properties of the Slovenian verb]. Ljubljana: Zalozba ZRC. Institut za slovenski jezik Frana Ramovsa.
Yoos, George E. (2009). Politics & Rhetorics: Coming to Terms with Terms. New York: Palgrave Macmillan.
