CC BY
6IMAGINARNO IN SLOVENSKA KULTURNA IDENTIFIKACIJA
Potocco Marcello
Univerza na Primorskem, Koper, Slovenija
Following Castoriadis' theory of social imaginary, as well as N. Frye's and Riceour's concept of narrative construction of society, the author shows a possibilty to use the notion of »founding myth« in the discussion of the Slovenian national identification. The founding myth is understood as a means of homogenisation which takes part in the process of constituting the social imaginary significations. The constitution of the founding myth is intertwined with material praxis and with the so called stock responses. The author shows some of the key mechanisms that have been involved in the formation of the Slovenian national identification, especially the feeling of endangerment and the bifocality of identification, which are both understood as stock responses. The 19th Century and the rise of jansenism were crucial in forming these stock responses, thus the author gives a brief description of the magazine Novice which has been established in 1848.
V svojem prispevku izhajam iz predpostavke, da se pojem kulturne identifikacije tesno povezuje s pojmom druzbeno imaginarnega, ki je po mnenju Corneliusa Castoriadisa osnovno nacelo vsakrsnega skupnostnega osmisljanja. Castoriadis imaginarno pojmuje kot magmo smislov, razpolozljivih za vzpostavitev simbolne povezave, s pomocjo katere posameznik zasnuje svojo identiteto (Castoriadis 1997: 308-11), druzbeno imaginarno pa je v skladu z njegovo tezo mogoce razumeti kot poglavitni vir in nacin tvoijenja druzbenih identifikacij. Natancneje, razumeti ga je mogoce kot poenotujoc nacin osmisljanja druzbene realnosti, kajti druzbeni imaginarij se po mnenju Castoriadisa osredinja v t.i. centralnih imaginarnih smislih - kot so npr. Bog, druzina, narod -, ki usmeijajo nacine osmisljanja in pomene zlepljajo v enoten nacin tolmacenja. Nacini opomenjanja druzbe so v okviru taksnega pojmovanja torej raznoliki in diferencirani, a druzba je navzven organizirana v skladu s skupnimi mehanizmi, t.j., v skladu s centralnimi imaginarnimi smisli, ki dolocajo homogenizacijo razlicnosti oz. poenoteno tolmacenje razlicnih smislov in pomenov.
Ceprav imamo pri poenotenju druzbene skupnosti opravka s povsem konkretnimi materialnimi praksami, Castoriadis potemtakem opozarja, da je osmislitev realnosti za druzbo vedno bistvenejsa od materialne realnosti same (Castoriadis 1997: 308 isl.). Podobno tudi Paul Ricoeur skupnostno osmisljanje razume predvsem kot interpretacijo ali kot narativo - torej jo povezuje z zgodbeno sestavljivostjo posamicnih (imaginarnih) smislov (Ricoeur 2002: 202) -, Northrop Frye pa skupnostnemu osmisljanju celo eksplicitno pripisuje strukturo mita (Frye 1974: 53; Frye 1973: 162). Zato lahko o osmislitveni narativi naroda govorimo kot o utemeljitvenem mitu, vendar ne v smislu »fiksne« druzbe, kajti v mitu svojo osmislitev dobivajo tako raznolike mentalne predstave posameznikov, ki so osnova druzbene mitologije, kot tudi posamicne sablone in t.i. mnozicni odzivi na skupne druzbene polozaje (Frye 1974: 7, 20). Mnozicnim odzivom, o katerih govori Frye, bi lahko rekli repertoarni odzivi ali mnozicne vloge, saj narodna identiteta, tako kot sleherna ideologija, pomeni podrejanje, a tudi proces usposabljanja za izvajanje dolocenega repertoarja vlog v druzbi (Therborn 1987: 37). V resnici bi lazje kot o usposabljanju govorili o sotvorbi teh vlog, skozi katere se materializirajo oziroma udejanjijo posamicni imaginarni smisli.
Predlaganih moznosti, kaksen naj bi bil slovenski utemeljitveni mit, doslej ni bilo malo, a po vecini v njih ni mogoce prepoznati konsistentne nacionalne narative, marvec kvecjemu posamicne t.i. repertoarne oz. mnozicne odzive. Obenem pa ima z mnozicnimi odzivi slovenska narativa vendarle neko posebno tezavo. Nada Zgonik pomenljivo ugotavlja, da Slovenci nimamo narodno zgodovinskih junakov ali motivov, ki bi se naslanjali na vredne dogodke iz »zmagovite zgodovine« (Zgonik 2002: 118-127). Po mnenju Zgonikove naj bi zato
narava pri Slovencih prevzela vlogo utemeljitvene narative, ta pa naj bi se izogibala politicno-zgodovinskim namigom oziroma naj bi zgodovinskost spreminjala v podaljsek pan-teisticne narave.
Iz literarne prakse bi bilo ob naravno-panteisticnih delih, na katera opozarja Zgonikova, mogoce pokazati tudi na primere zgodovinskega mnozicnega odziva. Med pesniskimi besedili je najizrazitejsi taksen primer Presernov Krstpri Savici, ki snovno posega k eminentno zgodovinskemu motivu. Vendar je znacilno, da ta motiv Preseren obda s psevdo zgodovinsko snovjo (Kos 2002: 10), zato tudi Crtomiija vzpostavlja kot psevdo-zgodovinskega junaka. Se posebej je ta znacilnost izrazita zato, ker je Crtomir v vecjem delu pesnitve romaneskni in ne epski junak, ki bi deloval v okviru »javnosti« (prav tam). Crtomirja tako ni mogoce enostavno uporabiti kot temeljno figuro nacionalne zgodovinske narative in zato ne cudijo dvoumna mnenja v zvezi s Krstom, v zvezi s katerim literarna zgodovina poudaija domoljubno funkcijo, a tudi osebni pesimizem, ki je dalec od obce zgodovinske veljavnosti (Hladnik 1996: 206 isl.). Na podobno dvoumnost v obravnavi zgodovinskega opozarja Miran Hladnik v zvezi s trivialnim zgodovinskim romanom in povestjo, ki ju upraviceno oznaci kot pomembna zanra nacionalne interpelacije. Hladnik opozarja, da so literarni kritiki sicer poudarjali njuno narodno spodbudno funkcijo, vendar je tudi literarna kritika zgodovinski roman vrednotila dvoumno, saj je na racun nacionalno spodbudne funkcije nevtralizirala dejansko zgodovinskost (prav tam: 203-05). Tako Hladnik obenem opozori na problematicnost zgodovinske motivike, in sicer prav na pomanjkanje izpricanih zgodovinskih osebnosti, pa tudi dogodkov iz slovenske zgodovine.
Ocitno o zatekanju k naravi torej ni mogoce govoriti kot o obce veljavni praksi ali celo kot o nacionalni narativi; opredeliti ga je mogoce le kot enega izmed mnozicnih odzivov. Ceravno je - po drugi strani - obstajal zagon k zgodovinskim snovem, pa se je vseeno mogoce strinjati s tezo, na katero namiguje Zgonikova: da je zgodovinskost v nacionalni narativi pojmovana dvoumno ter da v tej situaciji ikonografsko zatekanje k rodnosti narave prevlada, kar kaze na pasivnost, zlasti na politicno pasivnost narodnega telesa.
Menim, da je ta odziv bistveno soobilikoval nacionalne osmisljitvene mehanizme, vzroke zanj pa bi lahko pojasnilo dejstvo, da slovensko ozemlje lezi na geostratesko prepisnem obmocju. Jan Makarovic opozarja, da je bila zaradi prehodnosti prostora identifikacija na Slovenskem ze od prazgodovine naprej razpeta med razlicna vplivna obmocja, najpomembnejsa pa naj bi bila premestitev vplivnih obmocij ob priseljevanju Slovanov. Kljub zrusitvi tradicije, ki je ob koncu antike ze prevzela krscanstvo, je slovensko ozemlje, v nasprotju z vecino okoliskega ozemlja, hitro dosegla ponovna kristjanizacija, irsko-frankovski misijoni pa so ostro nadvladali morebitni kasnejsi vpliv ciril-metodovega misijona (Makarovic 1998: l6, 77 isl.). Za slovenska ozemlja je bil znacilen polozaj, da so Slovani na njih prevladali jezikovno-etnicno, medtem ko je bila njihova kultura skoraj v celoti »splosno evropska«, prevzeta z germanskega severa. A obenem so bili s prevlado frankovsko-irskega misijona prisleki na tem ozemlju loceni od slovanskih skupin, ki so se naselile juzneje.
V tem zgodnjem polozaju razcepljenosti na vec kulturnih obrazcev je mogoce videti sled dvojnosti, ki je zaznamovala slovensko kulturno identifikacijo vse do 20. stoletja. Ze Linhart je v svoji Versuch eine Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der Südlichen Slaven Österreichs (1788 □ 1791) slovenski narod postavil v okvir juznoslovanske povezave znotraj avstrijske monarhije, ni pa izrazil jasnega razmerja med slovenskim ljudstvom in skupnim slovanskim deblom (Zwitter 1990: 69-71, 89-92, 116). Ta polozaj se je zrcalil v literaturi, na eni strani v Vrazovem ilirizmu in na drugi strani v Presernovem zagovaijanju avtonomnosti slovenskega jezika. Nesamoumevnost popolne kulturne identifikacije s slovanstvom se je najizraziteje pokazala ob razpadu avstroogrske monarhije, ko ob nacrtovanju povezav z drugimi Slovani se ni bilo dokoncno jasno ali naj bi slo za izkljucno politicno ali tudi za kulturno povezovanje (Zwitter 1990: 119-182).
Dvojnost kulturnih obrazcev je mogoce opredeliti kot enega glavnih mnozicnih odzivov v tvorbi nacionalne narative. Vendar bi jo bilo zmotno omejevati zgolj na dvojnost v odnosu
do slovanstva, se manj pa bi jo bilo smiselno pripisovati pretezno premestitvi vplivov, ki so jih spodbudila slovanska preseljevanja. Upostevati je treba, da je vznik nacionalnih identifikacij po ugotovitvah sociologov, kot sta Eric Hobsbawm ali Benedict Anderson, povezan z vznikom mescanske druzbe, deloma v renesansi, zlasti pa v dobi razsvetljenstva: nacionalnost kot ideoloski apel je sele proizvod mescanskega sloja in je nadomestilo za tradicionalno fevdalno-religijsko druzbo (npr. Anderson: 16-20, 47-57, 75 isl.).
Renesansa in humanizem, ki ju na slovenskem ozemlju zaznamuje protestantizem, nista prinesla le prvih slovenskih tiskov, marvec tudi nove zasnutke identifikacijskih mehanizmov in kulturnih vecznacnosti. Zaradi poteka reformacije in nato protireformacije ni bila otezena le integracija Prekmurja v skupni identifikacijski diskurz, ampak je protireformacijski janzenizem v katolistvo vnasal vrsto netradicionalno katoliskih in celo protestantskih kulturnih vrednot, najznacilneje nemski »protestantski« tip t.i. avtoritarne druzine (Makarovic 1998: 99 isl.). Obdobje razsvetljenstva je bilo se veliko bolj problematicno. Zaznamovale so ga vsaj tri znacilnosti, ki so otezevale skupne identifikacijske mehanizme. Na prvem mestu je bila geografsko-politicna razdrobljenost ozemlja. Ta sicer ni bila neznacilna za druge evropske dezele, a obstajajo opozorila, da sta bili geografska razdrobljenost in fizicna nepovezanost zlasti pred letom 1848 v Sloveniji izrazitejsi in toliko bistvenejsi zavori pri zdruzevanju enotne nacionalne narative (Grafenauer 1993). Premocna pokrajinska zavest je bila povezana tako z neenotnim pojmovanjem naroda, kakor predvsem z neenotnim pojmovanjem jezika. Japljev prevod Biblije, denimo, se ni izhajal iz jasnega pojmovanja naroda, medtem ko so spisi Janeza Zige Popovica, ki so o Slovencih ze govorili kot o enotnem narodu, med sodobniki ostali neznani (Grafenauer 1974: 130; Grafenauer 1973: 193-194). To v casu pred razsvetljenstvom ni bilo nenavadno. Sele iz razsvetljenskega empirizma naj bi namrec sledilo, da posameznik pripada konkretni etnicni skupnosti ali narodu (Kos 2001: 62-63, 69-70). Bolj problematicen je bil prenos teh vzorcev v razsvetljenstvo. Pojem naroda v razsvetljenstvu je povezan z mescanstvom, nejasna opredelitev slovenskega naroda, ki sem jo ze omenil v zvezi z Linhartom, pa je s tega stalisca torej povezana z nerazvitim mescanstvom. To mnenje potrjujejo predvsem zgodovinski podatki. Vznik mescanstva v Sloveniji belezimo razmeroma pozno: Gestrin in Melik navajata, da so se slovenski obrtniski, nizjemescanski in mescanski sloj priceli razsirjati sele po marcni revoluciji, a je bila rast slovenskega deleza med mescanstvom tudi takrat postopna. Zlasti med veliko burzoazijo je bil delez slovenskega prebivalstva majhen (Gestrin in Melik 1966: 154-169).
Kljub temu, da so Ilirske province nakazale moznost, da bi slovensko prebivalstvo lahko zivelo v nerazdeljeni politicno-drzavni tvorbi, v tem casu ni obstajala baza mescanstva, na katero bi bilo mogoce cepiti razsvetljensko nacionalno identifikacijo; celo za intelektualno bazo bi bilo mogoce reci, da je v veliki meri nastala sele ob ali kot posledica ugodnejse obravnave slovenskega jezika v solskem sistemu Ilirskih provinc.1 V nasprotju s tem je bil tretji dejavnik, ki je znotraj habsburske monarhije zaviral vznik konsistentnejse slovenske nacionalne narative, konkurencni avstro-nemski diskurz, ki je bil vezan na nemsko mescanstvo, zivece na slovenskem ozemlju. Oba diskurza sta soobstajala v prikritem ali odkritem konfliktu, pri tem pa so bili mehanizmi ideoloske interpelacije vecinoma rezervirani za avstro-nemsko podrejanje.
Althusserjanska teorija ideologije opozarja, da je eden izmed glavnih mehanizmov nacionalne interpelacije solski sistem. Na tem podrocju je bila slovenska kulturna identifikacija vseskozi blokirana. Vlado Schmidt pokaze, da je bil germanizacijski pritisk na tem podrocju prisoten ze med jozefinskimi solskimi reformami, in sicer tako, da je bila slovenscina povecini omejena na prva dva razreda trivialke ter na verske in prakticne predmete; s tem ji je bil preprecen status jezika inteligence (Schmidt 1988, I: 44-82, 100-140; II: 1-45). Po l. 1848 je solsko ministrstvo sicer izdalo priporocilo o poenotenju slovenske
1 Za podrobnejsi pregled pomena Napoleonovih Ilirskih provinc prim. npr. Zwitter 1990.
slovnice v ucbenikih (Schmidt 1988, II: 97), a se je germanizacijski pritisk nadaljeval in okrepil v 60. in 70. letih 19. stoletja, najpomembneje z blokado poizkusov, da bi z Janezicevo slovnico v gimnazijsko solsko uporabo uvedli zametek slovenske literarne zgodovine (prav tam, III: 64-91, 316-400) in s tem njeno morebitno nacionalno interpelacijo.2
Konflikti z avstro-nemskim diskurzom so bili temelj obcutka ogrozenosti, ki je postal eden najpogosteje omenjenih mnozicnih odzivov v slovenski literarni in kulturni zgodovini, pri cemer ga najpogosteje omenjajo v povezavi z jezikom (npr. Debeljak 1998). Tvegamo lahko trditev, da je prav zaradi dolgotrajnosti pritiskov prerasel zgolj omejeni mnozicni odziv in se ustolicil kot centralni imaginarni smisel naroda, kar ugotavlja tudi Paternu ob tipoloskem pregledu knjizevnosti (Paternu 1974: 74). Slovensko upornistvo je, kot ugotavlja Paternu, z redkimi izjemami neradikalno, manj politicno kot kulturno, to pa se sklada z imaginarijem ogrozenosti, kajti upor, ki ni politicni upor, je blizu resignaciji, izhaja iz razcepljenosti med razlicnimi kulturnimi obrazci, ki ne zbuja odpora navzven, zbuja pa pasivnost.
Kako pomemben je diskurz nemoci, najocitneje kazejo interpretacije karantanske drzave, predvsem pa mesto, ki ga ima v nacionalnem diskurzu ponovno pokristjanjevanje. Na imaginarij pokristjanjevanja je seveda v nemajhni meri vplival Presernov Krstpri Savici. M. Juvan opozarja, da je Preseren v Krstu formuliral za narod konstitutivno vprasanje, in sicer v obliki prelomnega dogodka, ki mu je pomenil zacetek tisocletne slovenske podrejenosti (Juvan 1990: 99). Krst je dejansko uveljavil narativo nasilnega pokristjanjevanja, ceprav to tolmacenje zgodovinsko ne drzi povsem, saj je za irske misijone veljalo, da je bilo njihovo delovanje razmeroma blago (gl. npr. Grafenauer 2000: 194-209). Prav tako naj bi bilo pokristjanjevanje povezano s politicno podreditvijo in z izgubo samostojnosti, kar zopet drzi le deloma. Toda Preseren je v povezavi s pokristjanjevanjem kot del narative izpostavil se eno pomenljivo znacilnost. Izguba samostojnosti je v Krstu utemeljena ne le v vojaski nadmoci, ampak je tudi posledica razcepa druzbenega telesa, katerega mocnejsi del nastopi kot podaljsek nove drzavne politike. Juvanovo tolmacenje potrjuje tezo, da je ta razcep vpisan v osrcje »etnicne idenitete« (Juvan 2002: 356), vendar ne gre le za nazorski razcep. V Krstu se ocitno zrcali dvojnost kulturnih obrazcev, ki ima sirsi okvir in za katero tudi Preseren sugerira, da je bila prisotna ze v zgodnjem obdobju zgodovine slovenskega ozemlja; v Krstu se konkretno pojavi kot mnozicni odziv, in sicer kot razcep narodno-druzbenega telesa, ki je bistveno povezan z obcutkom narodove ogrozenosti. Nemoc navzven se pokaze zaradi pomanjkanja enoznacne, narod potrjujoce zgodovinske identifikacije oziroma nacionalne narative, zaradi razcepljenosti, skratka; ta pa ni toliko posledica vecznacnosti kulturnih obrazcev, kolikor njihove nepopolne diferenciranosti in nekonsistence.
Kosovo poudarjanje naroda kot notranje diferencirane tvorbe (Kos 1996: 16) je do neke mere podobno Bourdieujevim opredelitvam jezikovnega ali literarnega trga (npr. Bourdieu 1994: 34-162). Ce bi lahko govorili o narodno-kulturnem trgu, bi ga bilo mogoce opredeliti kot trg, na katerem polno diferencirane razlicice kulturnih identifikacij tekmujejo v medsebojnih kulturnih bojih in obenem ohranjajo interes za ohranjanje trga. Diferenciranost polozajev potemtakem ne zajema le druzbenorazrednih, marvec tudi idejne in intelektualne polozaje, vse to pa je bilo po Kosovem mnenju v slovenskem prostoru dolgo casa problematicno. Menim, da ravno iz te problematicnosti izhajata tako mnozicni odziv ogrozenosti kakor tudi Presernova formulacija narodnega vprasanja.
Nerazvito slovensko mescanstvo in inteligenca sta bila lahko le delen razlog za tovrstno nediferenciranost. Mogoce se je strinjati s Kosom, ki kot drugi najpomembnejsi razlog navaja janzenizem. Poleg tega, da je ohranjal potlacene razlicice verske identifikacije, je janzenizem, cepljen na utilitarizem, s svojim avtoritativnim nastopom prav tako preprecil pravi razmah svobodomiselstva in namesto tega ohranjal latentno diferenciranost druzbenih identifikacijskih razlik (prim. Kos 1996: 119); s tem je preprecil, da bi se razlicne identifikacijske razlicice na skupnem trgu plodneje spopadle oziroma med seboj vzpostavile
2 Slovnica je bila uradno zavrnjena zaradi cirilskega in glagolniskega dodatka, v resnici pa priznana sele po umiku literarnozgodovinskega dodatka l. 1865.
dialog. Slo je se vedno predvsem za razliko med radikalno slovansko (razlicice ilirizma, politicnega panslavizma) in radikalno »evropsko« identifikacijo (avstrijski legitimizem), znotraj katere so se cepile se katoliska, reformacijska in protireformacijska, deloma pa tudi ze svobodomiselna ali celo ateisticna identifikacija. Kako zelo je bila zaradi tega otezena formulacija razlicnih identifikacijskih razlicic in nazorskih smeri v 19. stoletju, je bilo vidno v pojavu slogastva, politicnega, pa tudi kulturnega, udejanjenega v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah (1843-1902). V ideoloski sferi je vzdusje neradikalnosti sooblikovalo dejstvo, da sta bili obe prevladujoci skupini inteligence, duhovniska in uciteljska, utemeljeni v preprostem ljudstvu (Grafenauer 1987: 158 isl.), kar je onemogocalo zagon k svobodomiselnejsim idejam, a prav tako zavrlo preobrazanje konzervativne struje v moderno katolisko stranko (prim. Grdina 1999: 27).
Latentna nediferenciranost se je najjasneje pokazala v prisilni enotnosti slogastva po polomu na volitvah leta 1873, ko je skupen politicni nastop, opravicen z narodnimi cilji, zahteval izogibanje javnim spopadom in tako prikrival razlike med liberalci in konzervativci. Ce je bila ta strategija deloma uspesna za pridobitev kmeckega prebivalstva v druzbeni prostor, je bila neuspesna v odnosu do mescanstva, katerega velik del se je politicno navezal na nemske liberalne stranke (Grdina 1999: 77, 102). Do prave diferenciacije, ki bi vkljucevala in zajela tudi sloj, ki je obicajno najpomembnejsi nosilec nacionalne ideje, torej ni prislo.
Bleiweisove Novice, ki so bile nekaksen predhodnik slogastva, so enako znacilno monopolizirale politicno in kulturno misel. Ce zanemarimo medobdobje med letoma 1848 in 1850, so bile do l. 1868 ob Zgodnji Danici (1849-1904) edini casopis v slovenskem jeziku. Ze ta polozaj je omogocal prevlado zgolj ene nazorske moznosti in s tem neradikalne, cesarskemu legitimizmu podrejene obravnave narodnostnega vprasanja (Slodnjak 1968: 13235, 148; Grafenauer 1974: 311-14). Monopolizacijo pa je bilo se zlasti mogoce zaslediti v uredniski politiki na kulturnem podrocju. Novice so zavrle morebitno diferenciacijo na podrocju periodike, ko so - opravicene z bojem proti ilirizmu - nastopile zoper prve poizkuse, da bi v slovenskem prostoru pricele delovati literarne revije drugacnih misljenj in estetik. Tako so med letoma 1850 in 53 le za kratek cas lahko vzniknile Slovenska cbela, Slovenska Bcela, Zvezdice in Zora. Novice so same objavljale besedila didakticnega patriotizma, obenem pa je bil zanje znacilen strogi cesarski legitimizem in verski konzervativizem (podrobneje gl. Paternu 1960: 7-90; Slodnjak 1968: 135). Izven taksne literature je bilo moc v Novicah objavljati le malo, o cemer najbolje prica izbor Presernovih pesmi, ki so bile pripuscene v casopis: nekaj prigodniskih pesmi, Krstpri Savici, Memento mori in ze s pridrzkom Od zelezne ceste (Paternu 1960: 44-45). Nacionalna tematika naj bi bila torej poudarjena, brez erotike ali s sublimirano erotiko, brez pretiranih svobodomiselnih prvin. Na enak nacin lahko opazujemo vlogo kritiske dejavnosti v Novicah: tej so sicer prvikrat omogocile javno objavljanje, vendar so obenem pod krinko izogibanja prepirom vztrajale pri apologetskih, informativnih kritikah, s tem pa v praksi zavirale estetsko utemeljeno kritistvo. Kajpak je bila taksna praksa zopet utemeljena v tendencnem patriotizmu. Narodni apel je tudi na tem podrocju prepreceval razcepitev estetskih in ideoloskih razlicic kritistva in kulture na sploh.
Novice so bile, seveda, le zrcalo druzbenih razmer v slovenskem narodnem prostoru, toda monopolna prevlada Novic, ki se je pricela krhati dokaj pozno, je reproducirala obstojeco potlacitev skupnostnih identifikacijskih razlicic: politicnih, svetovnonazorskih ali kulturno-estetskih. Razlicne »repertoarne« vloge so v veliki meri ostajale v latentnem stanju -prisotne, vendar neizrazene, nevzpostavljene kot samostojen horizont pomenov ali protipomenov, s tem pa se je ohranjala notranja identifikacijska nestabilnost in specificen nacin resevanja tega polozaja, ki je povezan na eni strani z elegizmom, resignacijo, zgolj kulturnim udejstvovanjem, in na drugi strani z nezmoznostjo dejanskega uporniskega delovanja navzven. Tako kot je to veljalo »navznoter«, je potlacitev tudi navzven v najvecji
meri onemogocila tveganje odprtega soocanja z drugimi identifikacijami ali z drugimi dejavniki moci.
Sele iz te perspektive se odnos do narave, na katerega sem opozarjal na zacetku, kaze predvsem kot odnos do prostora-zemlje, ki postane nadomestna identifikacijska tocka. To je v vec pogledih pasivna identifikacija, saj se namesto na casovno identifikacijo naslanja na predmoderno prostorsko vez in skladno s tem na ljudstvo namesto na moderno pojmovan narod; zato tudi narod predstavlja pretezno kot kulturni, ne pa kot politicni subjekt. In se vec, kulturni subjekt je omejen na razciscevanje odnosov navznoter, ne pa na opredeljevanje svojih odnosov navzven. Poudarjanje narave naravo dojema kot navidezno notranjo trdnost, ki ze vnaprej obstaja kot garant za kolektiv, ne pa nujno tudi za zunanjost. Taksna identifikacijska narativa ima neko sibkost: tezi k namernemu zanemarjanju samoogledovanja v drugem, ki ne glede na to, ali je v identifikaciji potlaceno ali priznano, bistveno vpliva na narativno identiteto.
Literatura
Anderson B. Zamisljene skupnosti; o izvoru in sirjenju nacionalizma / B. Anderson.
Ljubljana: Studia Humanitatis, 1998. Bourdieu P. Language and Symbolic Power / P. Bourdieu. Cambridge: Polity Press, 1994. Castoriadis C. The Imaginary Institution of Society / C. Castoriadis. Cambridge: Polity Press, 1997.
Debeljak A. Individualizem in literarne metafore naroda / A. Debeljak. Maribor: Zalozba Obzorja, 1998.
Frye N. Anatomy of Criticism / N. Frye. Princeton: Princeton UP, 1973.
Frye N. The Stubborn Structure / N. Frye. London: Methuen & Co, 1974.
Gestrin F., Melik V. Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918 /F. Gestrin
in V. Melik. Ljubljana: DZS, 1966. Grafenauer B. Zgodovina slovenskega naroda, 5 knj. / B. Grafenauer. Ljubljana: DZS, 1974. Grafenauer B. Slovensko narodno vprasanje in slovenski zgodovinski polozaj / B.
Grafenauer. Ljubljana: Slovenska matica, 1987. Grafenauer B. Slovenski zgodovinski prostor in drzava / B. Grafenauer // Nova revija, st.
134-135. Ljubljana, 1993. S. 167-187. Grafenauer B. Karantanija / B. Grafenauer. Ljubljana: Slovenska matica, 2000. Grafenauer I. Kratka zgodovina starejsega slovenskega slovstva / I. Grafenauer. Celje:
Mohorjeva druzba, 1973. Grdina I. Od rodoljuba z dezele do mescana / I. Grdina. Ljubljana: Slovenska matica, 1999. Hladnik M. Slovenska diskusija o zgodovinski povesti in zgodovinskem romanu / M. Hladnik
// Slavisticna revija, l. 44, st. 2. Ljubljana, 1996. S. 201-221. Juvan M. Imaginarij Kersta v slovenski literaturi: medbesedilnost recepcije / M. Juvan.
Ljubljana: Literatura, 1990. Juvan M. Modernost Krsta pri Savici? / M. Juvan // Romanticna pesnitev (Obdobja 19) / ur.
M. Juvan. Ljubljana: Center za slovenscino kot drugi-tuji jezik FF, 2002. S. 347-362. Kos J. Duhovna zgodovina Slovencev / J. Kos. Ljubljana: Slovenska matica, 1996. Kos J. Primerjalna zgodovina slovenske literature / J. Kos. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001.
Kos J. Puskinov roman v verzih in Presernova povest v verzih kot genoloski problem / J. Kos // Romanticna pesnitev (Obdobja 19) / ur. M. Juvan. Ljubljana: Center za slovenscino kot drugi-tuji jezik FF, 2002. S. 3-12. Makarovic J. Od Crne boginje do Sina bozjega; slovensko ozemlje kot sotocje verskih tokov / J. Makarovic. Ljubljana; Pisa: Fakulteta za druzbene vede; Université degli studi di Pisa, 1998.
Paternu B. Slovenska literarna kritika pred Levstikom / B. Patemu. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani - Univerzitetna zalozba, 1960.
Paternu B. Pogledi na slovensko knjizevnost: studije in razprave, 2 zv. / B. Paternu. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974.
Schmidt V. Zgodovina solstva in pedagogike na Slovenskem, 3 zv. / V. Schmidt. Ljubljana: Delavska enotnost, 1988.
Skusek-Mocnik Z. (ur.) Ideologija in estetski ucinek / Z. Skusek-Mocnik. Ljubljana: Cankarjeva Zalozba, 1980.
SlodnjakA. Slovensko slovstvo / A. Slodnjak. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1968.
Therborn G. Ideologija moci in moc ideologije / G. Therborn. Ljubljana: Cankarjeva zalozba, 1984.
ZgonikN. Podobe slovenstva / N. Zgonik. Ljubljana: Nova revija, 2002.
Zwitter F. O slovenskem narodnem vprasanju / F. Zwitter. Ljubljana: Slovenska matica, 1990.
