CC BY
28TRANSFORMACIJA LJUDSKEGA IN KULTURNI SPOMIN V NEKATERIH PROZNIH DELIH MISKA KRANJCA
Ob stoletnici rojstva Miska Kranjca (1908-1983)
Vladka Tucovic
Univerza v Kopru, Slovenija
The article Transformation of the popular element and cultural memory in selected prose works of Misko Kranjec, which commemorates the centenary of the writer's birth (1908-1983), is an intertextual analysis of Slovenian folk-song references in Kranjec's short stories Na valovih Mure (1931) and Lepa Vida prekmurska (1972) as well as in his novels Povest o dobrih ljudeh (1940) and Strici so mi povedali (1974). As such, the article corroborates the idea that the syncretic illustration (text and melody) of the Slovenian folk song is an intertextual source of inspiration not only for individually authored poetry but likewise for the prose of any period and style of the Slovenian literary history.
1. Uvod
Jedro pricujoce razprave temelji na dveh izhodiscih: da ljudska pesem ni vplivala v preteklosti in ne vpliva v sodobnosti le na umetno poezijo, temvec tudi na prozna besedila, da torej prehaja iz ljudskega v umetni prozni sistem, in sicer v vseh literarnozgodovinskih obdobjih (Golez Kaucic, 2004: 93), in da je literatura medij kulturnega spomina (Juvan, 2005: 379). Upostevajoc Doanovo spoznanje, da »/f/olklorno izrocilo temelji na spominskem obnavljanju in variacijskem poustvarjanju danega repertoaija zanrov, motivov, tem, ubeseditvenih formul, rekel in figur. Ta repertoar je s svojimi izvedbenimi konteksti vred preizkusen v prostorsko omejeni, socialno nizji in manj izobrazeni skupnosti« (Juvan, 2000: 13), bo preverjena teza, ali je mogoce trditi, da je v Kranjcevi prozi ljudska pesem kot medbesedilna odnosnica prisotna v vecji meri ravno zato, ker njegove literarne osebe izhajajo iz podezelskega in ruralnega okolja oz. so nosilci ljudskega pesemskega izrocila. Z opisi konteksta izvajanja ljudske pesmi ustvarja pisatelj t. i. kontekst v kontekstu, tisto plast folklornega dogodka, ki je v preteklih folkloristicnih raziskavah zaradi dajanja prednosti tekstu in teksturi (melodiji) bil zanemarjan, literarni opis pa ponuja zanj svojevrstni
vir.1 »Besedilni svetovi literarnih umetnin so bili - podobno kot njihovi predhodniki iz dobe zive mitologije - mnogokrat tudi zamisljeni in izdelani z namenom, da predstavijo, rekonstruirajo, priklicejo ali umislijo nekdanji cas, minule dogodke, mentalitete, obcutja /.../ pri katerem so se pisatelji kosali z arhaicnimi ljudskimi pevci, starimi letopisci in kronisti ali z modernimi zgodovinarji« (Juvan, 2005: 390). Transparenten primer za to je npr. pribesedilna kazalka v podnaslovu Kranjcevega romana Strici so mi povedali: ljudje, viri in pojasnila.
Kako se torej »kulturni kolektivni spomin« in »individualni avditivni in vizualni spomin slovenskega avtoija« (Golez Kaucic, 2007: 77) kazeta v medbesedilnih referencah ljudske pesmi v prozi Miska Kranjca, bo prikazano z analizo njegove predvojne novele Na valovih Mure (1931) in romana Povest o dobrih ljudeh (1940) ter poznejse novele Lepa Vida prekmurska (1972) in romana Strici so mi povedali (1974).
Da je ljudsko izrocilo nezamenljiv del in vir neljudskega, umetnega literarnega sistema v marsikateri nacionalni knjizevnosti, tako v poeziji kot prozi in dramatiki, je bilo na primeru evropske knjizevnosti dokazano npr. pri Jamesu Joyceu, ki je v svoja prozna dela (Ulikses, Finneganovo prebujenje, Umetnikov mladostni portret, Dublincani, Mrtvi) vkljucil irske ljudske pesmi (Worthingon, 1956: 321-339, povzeto po Golez Kaucic, 2003a: 230). Med t. i. ustno in pisano knjizevnostjo (prim. Banov- Depope, 2003: 77-92) obstaja torej odnos, ki je lahko trpen ali tvoren (Paternu, 1980: 71, 80, Golez Kaucic, 2003a: 37-67), in to se zdalec ne le med ljudskim pesnistvom in umetno poezijo. Ceprav so bile v najvecji meri raziskane ravno medbesedilne navezave slovenske ljudske in umetne pesmi (Golez Kaucic, 2002, 2003, Terseglav, 1979, 1987, 1995), folkloristicnemu in literarnovednemu pogledu ni uslo, da sta ljudsko izrocilo in z njim ljudska pesem podlaga dolocenemu proznemu korpusu slovenske knjizevnosti. Tako je Marjetka Golez Kaucic (1991, 2003a: 229) v uvodu razprave o vlogi ljudske pesmi v romanu Jozeta Snoja Fuga v krizu za razmerje med slovensko ljudsko pesmijo in umetno prozo ugotavljala: »Ljudska pesem je kot temeljna motivna odnosnica v vseh historicnih obdobjih literarne zgodovine navzoca tudi v prozi, ce navedemo samo Cankarja in Preglja. Elemente ljudskega pesnistva sta med drugim uporabila tudi izrazita pripovednika, in sicer Misko Kranjec s prozo Strici so mi povedali in Ciril Kosmac z Balado o trobenti in oblaku. /.../ V sodobni
1 Seveda je na verodostojnost v fikcijskem besedilu treba gledati z zadrzkom, svojevrstnost literarnega vira pa je ravno v tem, da ni znanstveno oz. metodolosko priznan, hkrati pa vseeno in vecini danasnjih, sodobnih bralcev, predstavlja medij kulturnega spomina.
prozi pa je najzanimivejsa prozna obdelava pripovedne pesmi Roslin in Verjanko.«
Kakor je avtorica napovedala (Golez Kaucic, 2003a: 229), je medbesedilne vezi ljudske pesmi in postmodernisticne kratke proze predstavila v razpravi Roslin in Verjanko: transformacija ljudske balade v sodobna prozna besedila (Golez Kaucic, 2004: 93-115), kulturni spomin kot razseznost medbesedilnosti pa je pritegnila v obdelavi medbesedilnih odnosnic ljudskih pesmi v Jancarjevem romanu Katarina, pav in jezuit (Golez Kaucic, 2007). S Cankarjevim medbesedilnim razmerjem do proznega ustnega izrocila se je v razpravi Med identifikacijo in negacijo: pripovedkovni intertekst v Cankarjevi povesti Potepuh Marko in kralj Matjaz ukvarjal Marko Juvan (1989: 471-487), pomembnega vira medbsedilnega navezovanja na slovstveno folkloro kot posebnega sklopa medbesedilnih zvez pa se je v analizi Zgodb s panjskih koncnic Lojzeta Kovacica dotaknila Alenka Koron (2006: 159). Kako se je motiv ribe Faronike iz slovenske ljudske pesmi transformiral v romanu Plebanus Joannes Ivana Preglja, Na roznatem hrbtu faronike Sase Vuge in v avtorski pravljici Gustava Strnise Riba Feronika, je predstavila Vladka Tucovic (2006: 51-68). Glede na pravkar nastete obravnave slovenskih avtorjev, ki jih je v zvezi z medbesedilnostjo med ljudsko pesmijo in prozo v omenjeni razpravi izpostavila Marjetka Golez Kaucic (2003a: 229): Ivana Cankarja, Ivana Preglja, Cirila Kosmaca, Draga Jancarja, Lojzeta Kovacica in Jozeta Snoja, se zdi, da sta neanalizirana zaenkrat ostala Kosmacev in Kranjcev opus. Vsaj kar se tice slednjega, bo pricujoca razprava poskusala ta manko delno nadoknaditi.
2. Ljudska pesem, umetna knjizevnost, medbesedilnost in kulturni spomin
V zadnjih letih so vprasanje kulturnega spomina v slovenski humanistiki poleg prevedenih del, npr. monografij Kolektivni spomin Mauricea Halbwachsa (2001) in Kaj je kulturna zgodovina Petra Burkea (2007: 7578) v navezavi na literaturo vecinoma odpirala besedila Marka Juvana (1997: 67-82, 2000: 180-185, 2005: 389-400, 2006a: 195-205, 2006b: 259-293), posebej na ljudsko pesemsko izrocilo kot kulturni spomin v Jancarjevem romanu Katarina, pav in jezuit pa se je osredotocila Marjetka Golez Kaucic (2007: 77-113).
Termin kulturni oz. kolektivni spomin je v svojih delih v prvi polovici 20. stoletja vpeljal sociolog Maurice Halbwachs, pojem pa naj bi se nanasal na »druzbene okvire (sheme), ki posamezniku - ta ostaja pravi nosilec spomina - ocitno ali prikrito narekujejo, kaj si je od dozivetega
vredno ali celo nujno zapomniti in kako«, kar pomeni, da »/k/ulturni spomin torej omogoca posameznikovo akulturacijo, vpenjanje njegove identitete v diskurz (vednost, vrednote, ideologeme, fantazme) skupnosti« (Juvan, 1997: 69). Ce nas spomin ne vsebuje le druzbeno okvirjenih osebnih dozivetij, kot pravi Juvan, ampak vsebuje tudi slike, pojme, teme, ideje, vrednote drugih, izvirajoce iz izrocila (n. m.), se mora pojem kulturnega spomina neizogibno srecati z literaturo in folkloro. Po Janu Assmanu (povzeto po Juvanu, 2005: 387) je treba razlikovati med komunikativnim in kulturnim spominom, pri cemer komunikativni spomin temelji na ustnem posredovanju oz. pripovedovanju, prek vsakdanjih pogovorov in individualnih biografij pa se ohranja od 60 do 100 let, pac v casu treh ali stirih generacij. Kulturni spomin zajema mnogo daljse obdobje, prenasa se prek simbolnega kodiranja, kot so obredi, plesi, njegovi posredniki pa so (bili) plemenski poglavarji, samani, tudi pevci, danes pa seveda kulturniski intelektualci in pisatelji. Literarna besedila sodijo torej med ohranjevalce kulturnega spomina, podobno pa je z ljudsko pesmijo, ki se je kljub ustnemu izrocilu (nezapisanosti) ohranila skozi vec stoletij. Ko gre za medbesedilni prenos ljudske pesmi v literaturo, se tako srecamo s prenosom kulturnega spomina iz enega sistema v drugi oz. z dvojno mero razlicnega kulturnega spomina: na eni strani literatura, ki je ze sama na sebi nosilka kulturnega spomina, po drugi strani ljudska pesem v tej literaturi. Ker je ljudska pesem v umetni knjizevnosti izrazito medbesedilni pojav, je tovrstna knjizevnost po Renate Lachmann se posebej »mnemonicna umetnost par exellence, ker utemeljuje spomin kulture« (Juvan, 2000: 184, 2005: 392), hkrati z ohranjanjem v zgodovinskem razvoju pa ga lahko brise in prekraja (Juvan, 2000: 184).
Literatura je pomnilnik, torej spomin kulture, literarna besedila pa »so - receno metaforicno - posode kulturnega spomina, podobno kot tudi jezikovni izdelki drugih zvrsti« (Juvan, 2005: 389), so »odlicen medij in repozitorij kulturnega spomina« (n. m.), torej sredstvo prenasanja kulturnega spomina, kar je lahko tudi ljudska pesem kot ena izmed »jezikovnih izdelkov drugih zvrsti«. K temu nas se posebej navaja trditev, da so se sredstva za predajo kulturnega spomina skozi zgodovino spreminjala in da je mednje poleg literarnih del razlicnih zvrsti in vrst treba steti tudi ustno izrocilo (Juvan, 2005: 388).
Marjetka Golez Kaucic (2007: 77-78) ljudsko pesem pojmuje kot kanonsko vrsto besedil, ki se venomer znova pojavlja v literarnih delih razlicnih ustvarjalcev in ki je nosilec identitete naroda. Ob vpisu ljudske pesmi v posameznikov slusni in vidni spomin se ustvari tudi skupni kulturni spomin. »Spomin je bil v casu prenosa besed in zgodb prek ustnega izrocila izjemno pomemben, sporocila niso bila sklenjena, ampak odprta za nove podobe in dogodke, kolektivni spomin je bil kljucen, kajti le tako so lahko
sporocila potovala od posameznika do posameznika, ki je bil tudi nekaksna cloveska spominska kronika in prenosnik sporocil. Taki so bili potujoci godci, pevci in bardi. Se danes zivijo ljudski pevci, ki v sebi nosijo tudi po sto pesmi. Ljudska pesem je kolektivno izrocilo, ki ga ustvarjajo posamezniki« (Golez Kaucic, 2007: 80). Ce so bili nosilci ljudske pesmi v preteklosti izkljucno pevci, ki so bili hkrati tudi njen medij, postane v primeru ljudske pesmi v umetni prozi medij ljudske pesmi knjiga, papir oz. zapis ali opis teksta, konteksta in teksture, obenem pa vlogo pevca, posrednika ljudske pesmi, prevzame avtor, pisatelj sam. Marjetka Golez Kaucic (2007: 82) meni, da imamo v primeru ljudske pesmi v romanu »literatura kot individualno fiktivno polje spomina, ki pa ima v sebi se ljudsko pesem kot kolektivno polje spomina. Gre za vnos kulturnega spomina s pomocjo ljudske pesmi, ki pa sodi v t. i. fiktivni kolektivni spomin, morda tudi nakljucni spomin, ki se pojavi asociativno in sprozi povezavo spomina z dejansko mislijo ali ustvarjalnim procesom. Ta spomin je morda res nakljucen, morda celo subjektivni spomin bralca, ki se giblje v istem kulturnem prostoru kot ustvaijalec.«
3. Medbesedilnost in kulturni spomin v prozi Miska Kranjca2 3.1 Na valovih Mure (1931)
Dogajanje Kranjceve mladostne novele je postavljeno v mlin ob reki Muri nekega poletnega vecera, ko mlademu mlinarju Naciju dekle Katica pove, da je noseca, on pa se ustrasi in zmeden zbezi. Katica, ki misli, da jo je zavrnil, se iste noci stori samomor, utopi se v Muri. Nacijev mlajsi brat, umsko prizadeti Vanek, ta vecer igra na tamburico eno samo pesem: »'Marija je po polji sla, / na rokaj nesla Jezusa -'« (Kranjec, 1978a: 14-15). Kranjec dobesedni citat ljudske pripovedne legendarne pesmi Marija in romarice (SLP II 106)3 v dveh ali enem verzu, oznacenem z narekovaji in prostorsko locenem od ostalega besedila (citat je na sredi knjizne strani), v noveli uporabi na stirih mestih, pac glede na dogajanje oz. notranji monolog
2 Misko Kranjec (15. 9. 1908, Velika Polana-8. 6. 1983, Ljubljana) je izsel iz kmecko-proletarske druzine; po klasicni gimnaziji v Ljubljani se je vpisal na ljubljansko slavistiko, a 1934 studij opustil. V 30. letih je objavil vrsto novel, povesti in romanov, s katerimi je postal utemeljitelj slovenskega socialnega realizma in eden njegovih najpomembnejsih predstavnikov. (Slovenska knjizevnost, 1996: 232) Njegov knjizevni opus sodi med najobseznejse v zgodovini slovenske knjizevnosti. Najbolj znani in priljubljeni njegovi literarni deli sta poeticni roman Povest o dobrih ljudeh (1940) in avtobiografski roman Strici so mi povedali (1974).
3 SLP je oznaka za temeljno sodobno izdajo slovenskega pesemskega izrocila Slovenske ljudske pesmi (1970-), ki je do leta 2007 izsla v petih knjigah.
glavne moske literarne osebe. Ljudska pesem pripoveduje o Mariji, ki na poti prosi tri dekleta romarke, da bi ji pomagala nesti Jezusa, vendar jo prvo dekle zavrne, ces da ima svileno obleko, drugo ima tri fante, sele tretja se kljub svoji uborni in umazani obleki usmili Marije in Jezusa. Zato samo ona opolnoci ni pogubljena, temvec z Jezusom v narocju mirno spi. Osnovna misel te legendarne pesmi naj bi bila moralna vzvisenost skromnega in dobrotnega ubostva nad bahavim in trdosrcnim bogastvom, snovno enako legendo pa naj bi poznali tudi Irci (Kumer, 1980: 289).
Kranjec je citat te ljudske pesmi uporabil, da bi z njo podkrepil oz. ilustriral dogajanje v noveli. V zgoraj navedenem odlomku se citat pojavi prvic na zacetku novele, ko se ne vemo za temeljni zaplet, Katicino nosecnost. Jezuscek v Marijinih rokah je namig na Nacijevega in Katicinega otroka in na otroka, kakrsen je se zmeraj ubogi Vanek. Drugic se citat pojavi, ko se Naci zmeden vrne od Katice in zaslisi Vanekovo pesem kot opomin. Zadnjic je pesemski citat vkljucen na koncu novele, ko sta Katica in njen nerojeni otrok ze mrtva. Ce je Katica Marija iz pesmi, je Naci kot tisti dve dekleti, ki sta Marijo in njenega otroka zavrnili.
Opis teksture pesmi (enolicna) in nacina njenega izvajanja namiguje na Nacijevo razmisljanje, odlocitve in sklepe: enolicnega zakonskega zivljenja se je, vajen ljubimkanja in beznih zvez, prestrasil, hkrati pa mu prihaja v zavest, da Katica predstavlja vir zivljenja, da je otrok, ki ga pricakuje, nekaj skrivnostnega, da je ocetovstvo vendar nekaj logicnega, nekaj, kar utruja in zavezuje, a spada k zivljenju in je njegovo poslanstvo. Zato je izvajanje pesmi, v kateri je prisoten moralni imperativ, pisatelj namenil Vaneku, ki je zaradi dusevne prizadetosti sam se napol otrok, da z njo Nacija nehote opominja in opozarja.
Kranjec je citat ljudske pesmi v noveli postavil na kljucna mesta: najprej v zasnovi, potem dvakrat, ko se Naci pretresen vraca v mlin, in na koncu, ob zakljucnem spoznanju. S citatom, ki je obenem kazalka zgodbene aluzije (opozarja na vzporednost besedilnih svetov predloge in romana), je posredno nakazal temo in razplet novele.
3.2 Povest o dobrih ljudeh (1940)
Pritegnitev ljudskega v avtorsko prozo je Kranjec v Povesti o dobrih ljudeh nakazal ze s pribesedilno kazalko citatnosti (Juvan, 2000: 249) v naslovu. Ljudska pesem je v povezavi s petjem slepega dekleta, 14-letne Katice. Ob nestetih omembah konteksta (pela je v kmecki sobi, pri organistu, na organistovem pogrebu itd.) in teksture njenega petja so s parafrazo besedila oz. s prvim verzom navedene samo tri ljudske pesmi. Za prvo pesem Kranjec v narekovaje postavi prvi verz pesmi, vsebine pa ne citira niti
besedila ne parafrazira: »'Zapoj vendar tisto 'Plavala je galeja'.« Gre za tip ljubezenske pesmi, ki ga je Marko Terseglav v dodatek srbskih in hrvaskih pesmi na slovenskem ozemlju v SLP IV uvrstil pod naslovom Na galejo obsojeni mladenic (Golez, 1998: 731).
Druga pesem se pojavi v razdelku Povest o mladi zeni, ko Katica sluti, da jo bo mama Marta zapustila, zato Kranjec vpelje parafrazo pripovedne pesmi o zapuscenem otroku, ki se razodene na poroki svoje nesojene matere (Kranjec 1978b: 218-219). Navedena pesem je iz pripovednega tipa druzinske balade Nevesta detomorilka (SLP V 286) oz. Nevesta pogubljena, dete vzvelicano (S 171-181)4 (Strekelj 1980: 243). Katica pesem prvic zapoje tisto jutro, ko Marta odide, Kranjec pa besedilo predstavi v parafrazi (Kranjec, 1978b: 235).
Tretjo pesem pisatelj s citatom prvega verza in brez navedbe vsebine vpelje v Povesti o pomladi, ko je Katica ze zaljubljena v Petra, on pa jo prosi, da bi mu zapela pesem o sejanju bazilike in pove, da je se decek bil zaljubljen v pastirico, ki je pela to pesem: »'Zapoj tisto: Sva sejala ljuba draga, bajzulek.'« (Kranjec, 1978b: 279.) Strekelj sest variant te ljudske pesmi uvrsca med svatovske z naslovom pesemskega tipa po prvem verzu »Posejal sem bazuljek« (Strekelj 1980c: 263.) Obe pesmi, o bajzulku in galeji, se ponovita se na koncu Povesti o pomladi, ko Katica poskusa s pesmijo priklicati Petra, da bi ga opozorila na nevarnost pred zandaj (Kranjec 1978b: 317-318).
Kranjec ljudske pesmi v Povest o dobrih ljudeh pritegne zaradi njihove vsebine, ki korespondira z vsebino njegovega romana. Pesem o galeji aludira na zapor, ki grozi razbojniku Petru, pesem o zavrzenem otroku kaze na Katicino slutnjo, da bo mati odsla, pesem o bajzulku pa namiguje na skrito ljubezensko vez med Katico in Petrom in na njegovo ponudbo, da bi skupaj odsla v svet. Vsebina ljudske pesmi pisatelju tako sluzi za prefinjeno napovedovanje in potrjevanje sicersnjega romanesknega dogajanja. Kranjec pri tem racuna na obcinstvo, ki bo »te navezave zmozno prepoznati« (Juvan, 2000: 246), saj razen vsebine pesmi o zapuscenem otroku besedila obeh drugih kljucnih pesmi ne parafrazira in je od bralceve medbesedilne kompetence in njegove splosne razgledanosti odvisno, kako razplasteno bo razumel pomen pritegnitve ljudske pesmi in s tem celotni besedilni smisel.
4 S je oznaka za prvo znanstvenokriticno izdajo slovenskega pesemskega izrocila Slovenske narodnepesmi (1895-1898), ki jo je uredil Karel Strekelj.
3.3 Lepa Vida prekmurska (1972)
Kranjec v noveli Lepa Vida prekmurska, ki jo je podnaslovil »ljubezenska povest«, ze v naslovu in motu uporabi dve pribesedilni kazalki citatnosti na nacin prenosa, in sicer variacijo naslova (Lepa Vida prekmurska), pri cemer z zamenjanim besednim redom prilastka in odnosnice pritegne se imitacijo ljudskega stila, in citat iz predloge brez navedbe vira, saj na zacetku besedila v posevnem tisku zapise osem verzov ljudske pesmi: »Lepa Vida próso plela, / jako rano pred zorjami. / Lepa Vida plela próso, / stepeno je najsla roso. / 'Da bi, bog daj, mojo bilo, / kaj nicoj je tod hodilo, / kaj nicoj je tod hodilo, / rano roso je strosilo!'« (Kranjec 1977: 5) Gre za pripovedno ljudsko pesem tipa Dekle resi v kaco ujetega kraljica (SLP I, 27/1, 2, 3, 4, 5), ki spada med pravljicne pesmi, saj dekle tretje jutro najde na njivi kaco z devetimi repi, iz katere se po udarcih s sibami prelevi lep in bogat mladenic. Strekelj je oba Vrazova zapisa »Od meje prekmurske« in »Iz Cerovca« (S 76 in 77) veijetno zaradi prvega verza uvrstil k B-variantam tipa Lepe Vide oz. t. i. ugrabljene zene, ceprav razen imena dekleta pesem nima nicesar skupnega s »pravo« Lepo Vido oz. je celo njeno vsebinsko nasprotje: dekle dobi mladega in bogatega moza. V prvem odstavku Kranjec nadaljevanje pesmi parafrazira: pred Vido se iz kace izvije mlad kraljevic (Kranjec, 1977: 5).
V drugem odstavku se seznanimo z mladim dekletom, ki na njivi kmeta Vlaja res pleje proso (Kranjec 1977: 5). Mlada, se ne osemnajstletna Vida Smodiseva se v nadaljevanju novele poroci z vec kot trideset let starejsim Vlajem. Oce dveh otrok, ki ju rodi v zakonu, pa ni Vlaj, temvec mladi sosed, Korenov Vanc. Zaradi slabe vesti in obcutkov krivde se Vida odloci, da ga bo zapustila, zato otroka prepusti materi, za njo pa se izgubi vsaka sled.
Ocitno je, da je Kranjec v Lepi Vidi prekmurski zdruzil elemente dveh razlicnih ljudskih pesmi. Mlada Vida Smodiseva pricakuje namrec sebi enakega zenina (S 76 in 77), dobi pa ostarelega moza, od katerega in od otrok odide kot lepa Vida v druzinski baladi (S 73-75). Kranjec se je z obdelavo lepovidinskega motiva vpisal v obsezen in raznovrstni medbesedilni niz slovenske knjizevnosti (Pogacnik 1988: 161-168, Golez Kaucic 2003: 115-125), medbesedilne navezave v njegovem besedilu nastopajo na nacin prenosa in posnetka (pribesedilni elementi), med citatne figure lahko stejemo izposojo osebe in motiva, celotno besedilo pa je variacija na temo oz. motiv lepe Vide v obeh ljudskih pesmih.
3.4 Strici so mipovedali: Ijudje, viri in pojasnila (1974)
Na povezavo z ustnim izrocilom aludira ze naslov romana: »Strici so mi povedali«, ki je videti kot stavek, iztrgan iz neke ustne izjave oz. pripovedovanja. Pribesedilna kazalka v podnaslovu »ljudje, viri in pojasnila« pa napeljuje na medbesedilno navezavo s kroniko, zgodovinskimi dokumenti ipd. To monumentalno Kranjcevo besedilo je zasnovano kot zapis izrocila, prenos spomina prek knjiznega medija. Glede na obseg besedila je v knjigi mnogo vec opisov konteksta ljudske pesmi kot pa njenih citatov. Prva omemba ljudske pesmi je parafraza legendarnega pesemskega tipa Marija in brodnik oz. pogostejse poimenovanje po prvem verzu: Marija z Ogrskega gre (SLP II 105). V legendarno ali razlagalno povedko parafrazirana ljudska pesem sluzi mlinarju Hozjanu za to, da Mankici razlozi, kako v mline na Muri, kjer so mlinarji nudili prenocisce Mariji z Jezusckom, nikoli ne udari strela.5
Najvec citatov ljudske pesmi je v razdelku Veselo gostivanje, samostojno zaokrozenem delu romana, v katerem se odrascajoci prvoosebni pripovedovalec z godcevskim sestavom, Pickovo bando, odpravi igrat na poroko. K dejstvu, da je v Stricih toliko navezav na ljudsko glasbo, je gotovo botrovalo dejstvo, da je Kranjec ze kot otrok pokazal glasbeno nadarjenost, da je, ceprav brez formalne glasbene izobrazbe, kot ljudski godec znal zaigrati na vec razlicnih glasbil, da mu je glasba izpolnjevala velik del zivljenja (Kranjec 1974: 250).
4. Sklep
Ta hitri »predogled« nekaterih proznih del Miska Kranjca glede na medbesedilne reference iz ljudskih pesmi v njih seveda ne zmore podati celostne slike, kako in v koliksni meri je Kranjec v avtorsko prozo zavestno vpletal elemente ljudskega. Lahko pa potrdi delcek teze, da je v njegovi prozi prisotnih vec medbesedilnih referenc zato, ker njegove literarne osebe izhajajo iz podezelskega sloja »socialno nizje in manj izobrazene skupnosti« (Doane, citirano po Golez Kaucic, 2003b: 311). Tako je bilo nujno, ce je hotel biti cimbolj avtenticen, da je ob njegovih likih tudi ljudska pesem, da je del njih, da jih oznacuje, saj »/p/reprostemu cloveku pri nas pesem ni bila samo zabava, marvec spremljevalka vsakdanjih in praznicnih
5 O tem, da je ta ljudska pripovedna legendarna pesem se danes na terenu ena najbolj zivih pripovednih pesmi in kako jo je medbesedilno v roman Katarina, pav in jezuit kot temeljno medbesedilno pologo vpeljal Drago Jancar, prim. (Golez Kaucic, 2000: 96-100).
dni« (Kumer, 1996: 25). V obravnavanih Kranjcevih delih je pevec ljudske pesmi vsaj eden izmed likov (Vanek v Na valovih Mure, Katica v Povesti o dobrih ljudeh, Vida v Lepi Vidi prekmurski, prvoosebni pripovedovalec v Stricih), na nacin medbesedilnega prenosa in opisa je v teh delih z naslovom ali prvim verzom citiranih ali parafraziranih vec kot deset ljudskih pesmi, tudi madzarskih. Verz ali naslov ljudske pesmi kot pribesedilna kazalka je v naslovih Kranjceve proze (Na valovih Mure, Lepa Vida prekmurska), zavest o prenosu ustnega izrocila v pisni medij pa v drugih dveh naslovih (Povest o dobrih ljudeh, Strici so mi povedali: ljudje, viri in pojasnila).
Obravnavana Kranjceva dela ponujajo leposlovni vpogled v ljudske sege in navade obdobja, ki ga je opisoval, to je prve polovice 20. stoletja v Prekmuiju, se zlasti opise svatbenih oz. zenitovanjskih seg. Zdi se, kot da se je Kranjec zavedal svoje vloge, ki jo je imel kot pisatelj, da je namrec dodal svoj kamencek k ohranjanju izrocila, to je dela kulturnega spomina, kar je izrazil v esejisticni digresiji v Veselem gostivanju: »Ze na poroki svojega brata sem odkril, da je od vseh seg, obicajev bore malo ostalo, pravzaprav nic. Kaksno razkosje vsega sem otrok lahko opazoval po gostijah pri bogatih kmetih, kjer sem se opletal z drugimi otroki vred in cakal, ce kaj dobim. V marijaniskem listu sem nato vse to opisoval v nekaksni 'povesti'; bilo je moje prvo 'zbirateljsko delo', navduseval sem se nad bogastvom in razkosjem vsega, kar se je ohranilo, zdelo se mi je, da bi clovek lahko pisal dobre povesti le, ce bi jih prepletal s tem dragocenim narodovim blagom, s tem prelepim izrocilom preteklosti.« (Kranjec, 1974: 236) Glede na to avtorjevo izjavo torej ni nic cudnega, ce je v nekaterih delih svojega pisateljskega opusa vsebino te izjave tudi uresnicil.
Se zmeraj pa se pojavlja vprasanje, s kaksnim namenom je v svoja literarna, fikcijska besedila vpeljeval ljudsko pesem. Ce bi mu namrec slo le za opis ljudskega izrocila, ce si je izpolnjeval zeljo po vsaj pisnem ovekovecenju ljudske duhovne kulture, ki je, kot pravi v Stricih, izginjala, potem bi se bil lahko lotil neumetniskega, folkloristicnega popisovanja seg in navad ter ljudskih pesmi, ki so le-te spremljale, on pa se je odlocil za drugacen pristop - ljudsko pesem je vpeljal v umetniska besedila. S tem je ljudskim pesmim sprico izgube njihovega prvotnega konteksta in funkcije (npr. petje ob delu ipd.) zagotovil (vsaj) bralno recepcijo oz. prenos kolektivnega spomina prek literarnega medija, z medbesedilnim vpletanjem v literarna besedila pa jim je podelil novo funkcijo. Kaksna je torej funkcija medbesedilnih odnosnic ljudske pesmi v Kranjcevih besedilih, zakaj ljudsko pesem oz. njene dolocene fragmente vplete v realisticne prozne pripovedi in kaj s tem doseze?
Ker je bila do sedaj opravljena analiza izvedena le sondazno na stirih izbranih tekstih iz razlicnih obdobij pisateljevega ustvarjanja, zaenkrat
ni mogoce reci nicesar tehtnega o kontinuirani prisotnosti ljudske pesmi v njegovem celotnem opusu, ceprav razlicne letnice izida obravnavanih del (1931, 1940, 1972, 1974) napeljujejo k misli, da je bila ljudska pesem stalnica v njegovih besedilih tako na zacetku kot na izteku pisateljske poti. Dogajalni prostor in cas literarnih del, ki sem jih obravnavala, sta namrec tako po letnicah izida (1931, 1940) kot po vsebini (jasno izrazeno obdobje pred prvo svetovno vojni in po njej v Stricih; sicer z letnico neopredeljen cas, vendar z drugimi znaki nakazano, da ne gre za cas po drugi svetovni vojni v Lepi Vidi) umescena na prekmursko podezelje v predvojnem obdobju. Le-to pa je prav z ljudsko pesmijo znacilno okarakterizirano, ceprav v razlicnih delih seveda razlicno. Zdi se, da ljudska pesem Kranjcu najprej sluzi kot nepogresljiva enota zvocnega ozadja izbranega prostora (opis pastirskega petja, igranja na piscalko itd.), s cimer bralca vpelje v prostor in cas: podezelje, kjer prebivalci na polju, v hlevu, pri delu pojejo, fantje pa, preden zvecer odidejo vasovat, pojejo in ukajo. V teh primerih Kranjec ne navaja besedila ljudskih pesmi, tudi ne melodije, navede le kontekst petja, ki ga jemlje kot nepogresljivi del opisa podezelskega utripa.
Na drugi strani ljudsko pesem vpelje kot medbesedilno odnosnico na ravni citata, s cimer dogajanje podkrepi, realisticno pripoved lirizira in vlogi ljudske pesmi podeli simbolno vrednost, saj besedilo pesmi napoveduje prihodnje dogajanje ter posredno prikazuje obcutja in misli literarnih oseb. S ponavljanjem citatov ali parafraz odlomkov, fragmentov posameznih pesmi ustvarja Kranjec svojevrsten ritem dogajanja, ciklicnost, ki je navsezadnje tudi znacilnost ljudske pesmi.
Literatura
Banov-Depope. Estela. 2003. Folklorizam i suodnos usmene i pisane knjizevnosti. Rijec, casopis za filologiju. 9/2. Rijeka. 77-92.
Burke. Peter. 2007. Kaj je kulturna zgodovina. Prevedel Matjaz Sprajc, spremna beseda Vanesa Matajc. Ljubljana: Zalozba Sophia.
Dravec. Josip. 1957. Glasbena folklora Prekmurja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Golez Kaucic. Marjetka. 1991. Vloga ljudske pesmi v proznem izrocilu na primeru romana Jozeta Snoja Fuga v krizu. Traditiones 20. Ljubljana. 115-126. -- 2002. Slovenska ljudska pripovedna pesem (balada) in njeni odsevi v Presernovi ter odmevi v sodobni poeziji. Romanticna pesnitev. Obdobja 19 (ur. Marko Juvan). Ljubljana: Center za slovenscino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
-- 2003a. Ljudsko in umetno: dva obraza ustvarjalnosti. Ljubljana: ZRC SAZU (zbirka Folkloristika).
-- 2003b. Teorija intertekstualnosti in njena uporaba v folkloristicnih raziskavah. Slavisticna revija. 51/posebna stevilka. Ljubljana. 311-328.
-- 2004. Roslin in Verjanko. Transformacija ljudske balade v sodobna prozna besedila. Traditiones. 33I2. Ljubljana. 93-115.
-- 2007. Ljudsko pesemsko izrocilo kot kulturni spomin Jancarjevega romana in drame Katarina, pav in jezuit. Traditiones. 36I2. Ljubljana. 77-113. Golez. Marjetka. Kumer. Zmaga. Terseglav. Marko. Vrcon. Robert. 1998. Slovenske ljudske pesmi, cetrta knjiga: pripovedne pesmi. Ljubljana: Slovenska matica. Halbwachs. Maurice. 2001. Kolektivni spomin. Prevedel Drago Rotar, spremna beseda Taja Kramberger. Ljubljana: Studia humanitatis.
Juvan. Marko. 1989. Med identifikacijo in negacijo: pripovedkovni intertekst v Cankarjevi povesti Potepuh Marko in kralj Matjaz. Slavisticna revija. 37I4. Ljubljana. 471-487.
-- 1997. O literaturi kot kulturnem spominu. Primerjalna knjizevnost. 20I2. Ljubljana. 67-82.
-- 2000. Intertekstualnost. Ljubljana: DZS (Literarni leksikon). -- 2005. Kulturni spomin in literatura. Slavisticna revija. LIIII3. Ljubljana. 379-400. -- 2006a. Kulturni spomin in literarni zanri: primer slovenskega soneta. Slavica literaria. Brno. 195-205.
-- 2006b. Literarna veda v rekonstrukciji: uvod v sodobni studij literature. Ljubljana: Literatura (Novi pristopi).
Koron. Alenka. 2006. Intertekstualnost, rewriting in samocitiranje: Zgodbe s panjskih koncnic Lojzeta Kovacica. Ljubljana: Slovenska kratka pripovedna proza. Obdobja 23 (ur. Irena Novak Popov). Ljubljana: Center za slovenscino kot drugHtuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 159171.
Kranjec. Misko. 1974. Strici so mi povedali: ljudje, viri in pojasnila. Murska Sobota: Pomurska zalozba.
-- 1977. Lepa Vida prekmurska. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.
-- 1978a. Na valovih Mure: izbor novel. Ljubljana, Murska Sobota: Mladinska
knjiga, Pomurska zalozba.
-- 1978b. Povest o dobrih ljudeh. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Kumer. Zmaga. 1983. Ljudska glasbila in godci na Slovenskem. Ljubljana:
Slovenska matica.
-- 1996. Vloga, zgradba, slog slovenske ljudske pesmi. Ljubljana: ZRC SAZU. -- 2001. Je ohcet vesela ...: ljudske svatbene pesmi na Slovenskem. Ljubljana: Kres. Kumer. Zmaga. Maticetov. Milko. Merhar. Boris. Vodusek. Valens 1970. Slovenske ljudske pesmi, prva knjiga: pripovedne pesmi (SLP I). Ljubljana: Slovenska matica. Kumer. Zmaga. Maticetov. Milko. Vodusek. Valens. 1981. Slovenske ljudske pesmi, druga knjiga: pripovedne pesmi (SLP II). Ljubljana: Slovenska matica. Paternu. Boris. 1980. Ustno slovstvo kot osnova literarnega ustvarjanja. Glasnik SED. Ljubljana. 20I2. 71, 80.
Pogacnik. Joze. 1988. Slovenska lepa Vida ali hoja za rozo cudotvorno: motiv lepe
Vide v slovenski knjizevnosti. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.
Slovar slovenskega knjiznega jezika. 1998. Ljubljana: DZS.
Slovenska knjizevnost. 1996. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.
Strekelj. Karel. 1980a. Slovenske narodne pesmi, prvi zvezek. Ljubljana:
Cankarjeva zalozba.
-- 1980b. Slovenske narodne pesmi, drugi zvezek. Ljubljana: Cankarjeva zalozba. -- 1980c. Slovenske narodne pesmi, tretji zvezek. Ljubljana: Cankarjeva zalozba. -- 1980c. Slovenske narodne pesmi, cetri zvezek. Ljubljana: Cankarjeva zalozba. Terseglav. Marko. 1979. Preseren in ljudska pesem: doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
-- 1987. Ljudsko pesnistvo. Ljubljana: DZS (Literarni leksikon).
-- 1995. Presernovo delo za slovenske ljudske pesmi. Ljubljana. Traditiones. 24.
Ljubljana. 109-124.
Tucovic. Vladka. 2006. Motiv ribe Faronike v slovenski knjizevnosti in likovni umetnosti 20. stoletja. Traditiones. 35/1. Ljubljana. 51-68.
Zadravec. Franc. 1988. Poet prekmurskih ravnin: Misko Kranjec (1908-1983). Murska Sobota: Pomurska knjizevnost.
-- 2007. Misko Kranjec (1908-1983): monografija. Ljubljana: Presernova druzba.
