VERZIFIKACIJSKE RAZLIKE V POEZIJI JUŽNOSLOVANSKIH NARODOV NA ŠIRŠEM MEDNARODNEM OZADJU

Novak Boris Ante

_izvirni znanstveni clanek

UDC: 821.16.09-1:801.6

VERZIFIKACIJSKE RAZLIKE V POEZIJI

JUZNOSLOVANSKIH NARODOV NA SIRSEM MEDNARODNEM OZADJU

Boris Ante Novak

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Key words: syllabic / accentual-syllabic versification, French / Italian / German / Slovenian / Serbian / Croatian / Bosnian / Montenegrin / Russian poetry

Summary: The comparative analysis of the versification of the poetry of South Slavs shows an interesting „diversification": the accentual-syllabic principle prevailed in the Slovenian poetry at the end of the 18th century due to Alexandrine verses published by Janez Damascen Dev in three almanachs Pisanice which advocated the Enlightment reforms. In other South Slav languages this versification was embraced (too) late, only at the end of the 19th century, in the epoch of the emergence of the modern poetry when metrical principles already dissolved; therefore, the accentual-syllabic versification has never become a firm structure, it has been coexisting ever since with the traditional, weakened syllabic versification.

The accentual-syllabic versification is a common denominator between two geographically most distanced Slav languages, Slovenian and Russian where this reform took place already at the beginning of the 18th century, equally in the framework of the Enlightment programme. The fact that the verse rhythm in the South Slav languages follows such different principles means that the versification does not depend on lingustic (primarily phonetic) laws only, but on cultural and historical dimensions as well.

Kljucne besede: silabicna /silabotonicna verzifikacija, francoska / italijanska / nems-ka / slovenska / srbska / hrvaska / bosanska / crnogorska / ruska poezija

Povzetek: Primerjava verzifikacije juznoslovanskih narodov kaze pomenljivo »diver-zifikacijo«: silabotonizacija slovenskega verza se je zgodila pri Slovencih na koncu 18. stoletja, zahvaljujoc aleksandrincem Janeza Damascena Deva v treh zbornikih razsvetljenske literarne tvornosti Pisanice. Pri drugih juznoslovanskih narodih se je silabotonicna reforma zgodila (pre)pozno, sele proti koncu 19. stoletja, v obdobju zacetkov moderne lirike, ko je pesniski jezik ze opuscal metricne zakonistosti, zato silabotonija pri teh narodih nikoli ni prerasla v trdno strukturo, temvec je koeksistirala s starejso, oslabljeno silabicno verzifikacijo.

Silabotonicna verzifikacija tvori skupni imenovalec med geografsko najbolj oddal-jenima slovanskima jezikoma, slovenscino in ruscino, kjer se je ta reforma zgodila

ze na zacetku 18. stoletja, prav tako v okviru razsvetljenskega programa. Dejstvo, da verzni ritem drugih, slovenscini bliznjih juznoslovanskih jezikov zgodovinsko temel-ji na silabicnem principu, pomeni, da verzifikacija ni odvisna samo od lingvisticnih, predvsem foneticnih zakonitosti, temvec tudi od kulturnozgodovinskih razseznosti razvoja razlicnih nacionalnih knjizevnosti.

Namen pricujoce studije je primerjava verzifikacij juznoslovanskih nar-odov, predvsem silabotonicega principa slovenskega verza na eni strani ter silabicnega principa, ki je zgodovinsko zaznamoval verzno ritmiko srbske, hrvaske, bosanske in crnogorske poezije na drugi strani.

Ta »diverzifikacija« verzifikacije je eden izmed simptomaticnih po-kazateljev jezikovnih in kulturnih razlik. Silabotonija slovenskega verza je nedvomno posledica globokega vpliva srednjeevropske, predvsem nemske kulture, s katero slovenska ze dobrih tisoc let meji v alpskem prostoru, ter mediteranske, predvsem italijanske kulture, s katero slovenska meji na sev-ernih obalah jadranskega morja. Kot najbolj zahodna slovanska skupnost Slovenija v geografsko in zgodovinsko viharnem prostoru med Alpami, Mediteranom in Panonsko nizino soustvarja pogosto konfliktno, a kulturno nadvse plodno tromejo germanskega, romanskega in slovanskega sveta.

Silabicna verzifikacija je izrazito zaznamovala ljudsko pesem juznoslovanskih narodov ter velik del umetn(isk)ega pesnistva se globoko v 19. stoletje; modernizacija srbske, hrvaske in bosanske poezije je pomenila tudi premik v smer silabotonije. Verzologi si niso edini glede vprasanja, ali je v svoji moderni formi ta verz ze silabotonicen.

Razlika v zgodovinskem razvoju slovenske verzifikacije in verzifikacije drugih juznoslovanskih narodov je v tem, da se je dokoncna in zavestna si-labotonizacija zgodila pri Slovencih ze na koncu 18. stoletja. Silabotonicna reforma slovenskega verza je sledila podobni reformi ruskega verza, ki se je zgodila ze na zacetku 18. stoletja, v okviru razsvetljenskih reform.

V zgodovini slovenskega verza so v tem smislu prelomna pisma Zige Zoisa, mentorja in mecena slovenskih razsvetljencev, pesniku Valentinu Vodniku, na prakticni ravni pa pesmi Janeza Damascena Deva v Pisanicah, treh zbornikih razsvetljenske literarne tvornosti (1779-81). To pomeni, da silabotonija opredeljuje celotno zgodovino slovenskega umetn(iske)ga pesnist-va, medtem ko se pri drugih juznoslovanskih narodih zgodi sele v casu mod-ernizacije lirike, ko vezana beseda pravzaprav ze razpada.

Prav v obdobju razsvetljenstva se prvic oglasi slovenska misel o ver-zu: poetika Blaza Kumerdeja, ki je ostala v rokopisu, vsebuje tudi nastavke za metriko, Marko Pohlin pa je v Kraynski grammatiki (1768) neuspesno predlagal kvantitativno verzifikacijo. Nasproti tem poskusom »antikiziranja«

slovenskega verza, ki niso imeli nikakrsne osnove v naravi samega jezika, je Zois - po rodu svicarski baron - v pismih Vodniku ustrezno predlagal silabotonicni princip. Posebej lucidno in zgodovinsko daljnosezno je pismo z dne 4. avgusta 1795, v katerem Zois svetuje naslonitev na ritmicno mrezo naglasov (Zois, 1970: 37):

Za delanje verzov po tej metodi ni potrebna nikakrsna strah zbujajoca, se manj umetna prozodija; o vsem odloca uho, ce se ravna po jezikovnem okusu. [...]

Ker ne vemo nicesar o glasbenih sistemih Grkov in Latincev, bi bilo zelo odvec, ko bi spravljali pesnistvo zivih evropskih jezikov na natezalnico pro-zodije. Po akcentuacijskem sistemu se popolnoma poenoti tudi nas danasnji glasbeni sistem.

Ce naj uporabimo danasnjo terminologijo, je Zois Vodniku predlagal silabotonicno verzifikacijo, kot najboljsi zgled pa jambski enajsterec, kjer je navedel celo vse tri podzvrsti, glede na naravo izglasja - zenski verz z ena-jstimi, moski verz z zgolj desetimi zlogi in dvanajstzlozni verz z daktilsko klavzulo. Glede polozaja naglasov je vselej naglasen 10. zlog, razlikuje pa ritmicni varianti z naglasom na 4. ali 6. zlogu. Prav postulirana naglasenost zgolj dveh zlogov v verzu simptomaticno kaze na silabicno poreklo jamb-skega enajsterca, saj spominja na francoski deseterec (s stalnima naglasoma na 4. in 10. zlogu ter cezuro po 4. zlogu), vers commun (skupni ali obicajni verzi), iz katerega se je italijanski endecasillabo giambico po Dantejevem prepricanju tudi razvil (Dante, 1938: 200).

Po jalovih poskusih prilagajanja slovenskega jezika kvantitativni ver-zifikaciji in anticnim pesniskim oblikam je Janez Damascen Dev v razsvetl-jenskih zbornikih Pisanice tudi prakticno realiziral silabotonijo kot pravo naravo slovenskega verza, predvsem z rabo aleksandrinca, ki ga je povzel po nemski adaptaciji (jambski ritem, 12-zlozni moski in 13-zlozni zenski verzi).

Aleksandrinec je sicer izvorno nastal v okviru silabicne verzifikacije. Verz je dobil ime po Romanu o Aleksandru (Li Romans d'Alixandre), dolgem epskem besedilu, napisanem v verzih, ki je nastal v Franciji proti koncu 12. stoletja. Pozneje se je uveljavil tudi kot verzni ritem francoskega soneta in iz-razno sredstvo francoske dramske klasike. Gre za najbolj znacilen verz fran-coske poezije, ki obvladuje vso zgodovino francoskega slovstva (do zacetka 20. stoletja), razsiril pa se je tudi v druge evropske jezike.

Ustroj klasicnega francoskega aleksandrinca je razmeroma enostaven: gre za dvanajsterec, ki je v klasicizmu razdeljen s srediscno cezuro (la césure médiane) po 6. zlogu, romantika pa vpelje tudi moznost dvojne cezure (la double césure), in sicer po 4. in 8. zlogu, kar imenujejo romanticni verz. Aleksandrinec - kakor tudi vecina drugih francoskih verzov, ki so dovolj

dolgi, da so na sredi razdeljeni s cezuro - ritmicno temelji na dveh stalnih naglasih: (1) pred cezuro, se pravi na 6. zlogu, ter (2) na koncu verza. Poleg stalnih naglasov pozna aleksandrinec tudi dva premicna (»ritmicna«) nagla-sa, ki lahko zasedeta razlicna mesta. Za ritmicno lepoto francoskega verza je konstitutivna prav sinteza trdne strukture stalnih naglasov in elasticnosti premicnih naglasov. Po dva zaporedna verza povezuje rima. - Zgoraj nave-dene lastnosti aleksandrinca so tudi nasploh znacilne za francoski verz in za silabicno verzifikacijo, na kateri temelji pesniski ritem romanskih jezikov: bistveni elementi verznega ritma so:

1) stevilo zlogov,

2) stalna naglasa (v francoscini na sredi in na koncu verza, v spanscini pa na verznem zacetku in na koncu) ter

3) cezura (pri daljsih verzih, od deseterca naprej).

Francoska literarna veda je poimenovala aleksandrinec francoske klasike tudi s terminoma dimeter in tetrameter, ki oznacujeta povsem enako ritmicno strukturo, le da izraz dimeter poudarja dva polstiha, ki ju locuje srediscna cezura, izraz tetrameter pa stiri naglase klasicnega aleksandrinca.

Kot receno, je Janez Damascen Dev modeliral slovensko recepcijo al-eksandrinca po nemski adaptaciji, ki jo je uveljavil osrednji pesnik in teo-retik nemskega baroka Martin Opitz (1597 - 1639). Tako v svoji pesniski praksi kot v svoji literarni teoriji je izpeljal prelomno in daljnosezno reformo nemske verzifikacije, ki je vplivala tudi na nekatere druge narode, med drugim na Ruse in Slovence. Po romanskih (francoskih in italijanskih) ter nizozemskih zgledih je vpeljal v nemsko poezijo nove pesniske oblike. Se bolj kot Opitzova lastna poezija je nemara pomembna njegova teorija, ki je s svojim vplivom zaznamovala nemsko verzifikacijo vse do predromantike. Svoja dognanja o naravi nemskega jezika in verza je sistematiziral v Knjigi o nemskem pesnikovanju (Buch von der Deutschen Poeterey, 1624). Temeljna tendenca Opitzove reforme je uveljavitev silabotonije zoper nenaravne posk-use »antikiziranja« (posnemanja kvantitativne anticne verzifikacije), kar je omogocilo naravnejsi ton pesniskega jezika (izrecno je zahteval, da si verzni in stavcni akcent ne smeta nasprotovati). Opitzova reforma je omogocila tudi plodno recepcijo (sprejem) mnogih romanskih pesniskih oblik: aleksandrinec (v nemski adaptaciji je Alexandriner jambski ritem, kjer imajo moski verzi po 12, zenski verzi pa po 13 zlogov) postane najbolj razsirjen verz nemske poezije 17. in 18. stoletja, sonet pa je od baroka dalje ena izmed osrednjih oblik nemskega pesnistva. V skladu z zgledom francoskega soneta je verzni ritem nemskih sonetov v obdobju baroka vecinoma aleksandrinec. Aleksandrinec je nasel svoje mesto celo med nemskimi verznimi ritmi, ki so primerni za komicne in satiricne epigrame (Sinngedicht). Preseren, ki sicer sledi Devo-

vi silabotoniji, rabo aleksandrincev opusti (z izjemo epigramatskih Zabavl-jivih napisov), s tem pa ta verzni ritem izgine iz repertoarja slovenske poezije in z redkimi izjemami figurira le se kot prevodni verz.

Izbrani Opitzov sonet (izvirni naslov je Vom Wolfesbrunnen bei Heidelberg) je pravzaprav idilicna oz. pastoralna pesem, ki upesnjuje locus amoenus - lat.: prijetni kraj (Conrady, 1993: 19 ; Novak, 2004: 191):

Du edler Brunnen du, mit Ruh und Lust umgeben,

Mit Bergen hier und da als einer Burg umringt, o b d

Prinz aller schönen Quell', aus welchen Wasser dringt

Anmutiger dann Milch und köstlicher dann Reben,

Vergeblich bist du nicht in dieses grüe Tal

Beschlossen von Gebirg und Klippen uberall; Die künstliche Natur hat darum dich umfangen

Mit felsen und Gebüsch, auf daß man wissen soll, Daß alle Fröhlochkeit sie Müh und Arbeit voll Und daß auch nichts so schön, es sei schwer zu erlangen.

Ti plemeniti vrelec, kakor sredi vrta

obkrozen z mirom in veseljem, in

a n

z gricevjem kakor grad, od koder

vrena plan

voda, milejsa kakor mleko ali trta,

ti nase si dezele krona, carna crta, kjer vrla vila rada biva dan na dan, in je ves zrak od petja pticev razigran, in igra vlada sredi travnatega prta:

skoda, da te na zelenem dnu doline

povsem ne skrivajo planine in pecine; Umetnica Narava te zato zajela

je s skalami in grmi, ker zeli izreci, da je veselje vselej polno muk in dela, in da vso to lepoto je tezko doseci.

Da unsers Landes Kron und haupt mit seinem Leben Der werten Nymph, oft selbst die lange Zeit verbringt, Da das Geflügel ihr zu Ehren lieblich singt, Da nur Ergetzlichkeit und keusche Wollust schweben;

Primerjava citiranih nemskih aleksandrincev in njihovih slovenskih pre-vodov potrjuje popolno metricno ujemanje: silabotonija je skupni imenova-lec nemske in slovenske verzifikacije.

Silabotonicna verzifikacija zmore in mora pri prevodih poustvariti stalne naglase silabicnega francoskega verza, ne zmore pa »posneti« premicnih naglasov, saj bi ti za silabotonicni posluh zveneli »neritmicno«. Naglasno strukturo francoskega aleksandrinca, ki temelji na so-in-proti-delovanju dveh principov (stalnih in premicnih naglasov), je torej treba »silabotonizirati«, kar - kot bomo videli - pomeni regularizacijo metrike, prilagoditev ritmike francoskega verza drugi in drugacni, silabotonicni verzifikaciji. Glede na izhodiscni polozaj stalnih naglasov francoskega aleksandrinca - na sodih po-zicijah, 6. in 12. zlogu - pa silabotonicna adaptacija aleksandrinca ima za posledico jambizacijo tega verznega ritma.

Do enakega sklepa lahko pridemo s primerjavo izvorne sestave fran-

coskega epskega deseterca, znanega pod imenom vers commun (obicajni ali preprosti verz) in njegove silabotonicne adaptacije.

Klasicisticna poetika je postavila zelezno »pravilo alterniranja (menjavanja) moskih in zenskih rim«, ki velja tudi za aleksandrinec (Novak, 2011, II: 11). Namen tega postopka je bil izogniti se ritmicni monotoniji, na katero bi bil francoski verz sicer obsojen zaradi specificne fonetike francos-kega jezika, konkretno: oksitonicnega naglasevanja besed. Zenska rima je v francoskem jeziku definirana bistveno drugace kot v veliki vecini drugih evropskih jezikov, vkljucno z romanskimi: tudi pri zenski rimi naglas pade na zadnji zlog, vendar je taka rima obogatena s t. i. nemim (tocneje: atonicnim) e. Ta nenavadni glas, ki se vcasih izgovarja, vcasih pa ne, in se v verzu vcasih steje, vcasih pa ne, bistveno soustvarja ritmiko in evfonijo francoskega ver-za. Osnovno pravilo njegove izgovorjave in stetja, znano kot »pravilo treh soglasnikov«, je l. 1882 formuliral Maurice Grammont v delu Traité pratique de Prononciation française: »Splosno pravilo je, da se nemi e izgovarja zgolj takrat, ko se je treba izogniti trku treh soglasnikov.« (Grammont, 1965: 11). Nemi e se je na koncu verza izgovarjal, ne pa tudi stel kot poseben zlog; na ta nacin je klasicisticna francoska poetika ohranjala dogmo o izosilabicnosti francoskega verza. S prehodom aleksandrinca v jezike, ki ne poznajo tovrst-nega glasu, se je stevilo zlogov nujo spremenilo: v jezikih, kjer vezana bese-da temelji na silabotonicni verzifikaciji, so moski aleksandrinci ohranili 12 zlogov, zenski pa so dobili trinajsti, nenaglaseni zlog. Do sprememb je prislo tudi pri spanski in italijanski recepciji aleksandrinca: tako spanski alejandrino kot italijanski alessandrino obsegata 14 zlogov s srediscno cezuro po 7. zlogu (Novak, 1995: 113-145).

Izvorni epski francoski aleksandrinec temelji na zaporednih rimanih dvojicah, na istem zaporedju pa temelji tudi velika francoska dramatika francoskega klasicizma (Corneille, Racine, Molière). Francoski renesancni pesniki, ki po italijanskem zgledu uveljavijo sonet, nadomestijo verzni ritem endecasillaba giambica z aleksandrincem (kot vse kaze, je to prvi storil Joachim du Bellay). Tu princip zaporednih rim, znacilen za rabo aleksandrinca, dozivi bistveno obogatitev: kvartini francoskega soneta sledita pravilu regu-larnega italijanskega soneta z prestopnimi (ABAB, ABAB) ali oklepajocimi rimami (ABBA, ABBA), v tercinah pa se uveljavi razporeditev CCD, EED, ki je v italijanski sonetni poetiki sila redka.

Janez Damascen Dev poleg silabotonicne verzifikacije ponovno uveljavi tudi rimo (Novak, 1995: 156), ki je bila prejsnji generaciji slovenskih pesnikov (tocneje: verzifikatorjev) sprico naslanitve na anticno verzifikacijo tuja. Anticna poetika je namrec temeljila na bogastvu ritmov, zato ni cutila potrebe po rimi, ki je sluzila le kot retoricno sredstvo (t. i. homoitéleuton). Pri

Devu pa rima ni le retoricni okras, temvec bistveni element verzne klavzule, ki opravlja stratesko vlogo v strukturi verza. Glede zaporedja rim v aleksan-drincih Dev prevzame nemsko rabo: zaporedno rimane verzne dvojice imajo znacaj »heroicnega aleksandrinca«, »junaske mere«, se pravi, da ustrezajo epski poeziji; cetverostisja s prestopno zensko in mosko rimo pa veljajo kot nadomestek »elegicnega distiha« (izvorno sestavljenega iz daktilskega hek-sametra in pentametra). Primer »junaskega aleksandrinca« je Devova pesem Vesele krajnskeh Modric na prihod njeh Belina iz II. zvezka Pisanic, objavl-jenega l. 1780 (Legisa, 1977: 57).

1 2 3 4 5 6 | 7 8 9 10 11 12 13 Navsecna noc je prec. Temé mor'jo bejzati, Mlad dan respoce se, nebu zacne smejati

Vesele jasnu nam; danica se sviti, Vse, kar je blu mrtvú, na novu ozivi.

1 2 3 4 5 6| 7 8 9 101112

Dev se natancno drzi nemske sheme aleksandrinca, ki ima ocitno tudi sirso veljavo in predstavlja osnovni ritmicni tloris aleksandrinca v poeziji jezikov s silabotonicno verzifikacijo.

Primer aleksandrinca s prestopnimi rimami, ki velja kot nadomestek elegicnega distiha, je Devova pesem Sodne dan enega pijanca iz III. Zvezka Pisanic (Legisa, 1977: 219):

1 2 3 4 5 6|7 8 9 10111213 Us zmamlen Pitovin prpuha z ostarije

Prov poznu v noc damu, on sam ne ve koku. On trka, on hlasta na dure, on upije,

De zdajci mu odpret ima pridti kedu. 1 2 3 4 5 6 |7 8 9 10 11 12

V obeh primerih lahko ugotovimo upostevanje jambske metricne sheme, ki obcasno zahteva tudi nenaravne naglase. Brezpogojno ujemanje naravnega in metricnega naglasa v verzu pravzaprav nekaj desetletij pozneje uveljavi France Preseren, ki dvigne jezik Slovencev na raven evropske poezije; kot primer navajam enega njegovih elegicno uglasenih sonetov iz l. 1847 izdanih Poezij (Preseren, 1965: 169):

Zivljenje jeca, cas v nji rabelj hudi, skrb vsak dan mu pomlájena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvesta,

in kes cuvaj, ki se nlkdar ne utradi.

Prijazna smrt! predolgo se ne múdi: ti kljuc, ti vrata, ti si srecna cesta, ki pelje nas iz bolecine mesta, tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;

tje, kamor moc pregánjovcov ne seze, tje, kamor njih krivic ne bo za nami, tje, kjer znebi se clovek vsake teze,

tje v posteljo postlano v crni jami, v kateri spi, kdor vanjo spat se vleze, de glasni hrup nadlog ga ne predrami.

A vrnimo se k silabotonicnim zacetkom, k Devu. Dev sistematicno uvel-javi tudi srediscno cezuro po 6. zlogu, ki je v francoski silabicni verzifikaciji strukturno nujna, v slovenski silabotonicni verzifikaciji pa jo sicer cutimo, vendar je neprimerno sibkejsa. Najmocnejsa je cezura v francoskem in span-skem verzu, v italijanskem pa je zaradi vecje vloge naglasov ze sibkejsa, kar se kaze tudi po tem, da lahko zasede razlicna mesta v verzu. Ni gotovo, ali silabotonicni verz sprico svoje stabilnosti in regularnosti, ki mu jo podel-juje gosta mreza naglasov, sploh potrebuje cezure. Pri svojih raziskavah sem ugotovil naslednje: »Vkolikor se cezure pojavljajo, nimajo strukturne, konstitutivne funkcije, ampak zgolj fakultativno. To velja tudi za ritmicno-pomensko cezuro v slovenskem verzu, ki je tako rahla, da je niti ne moremo imenovati>cezura>, zato smo vpeljli no izraz <reza>.« (Novak, 1995: 319).

Prelomni Devovi odlocitvi za silabotonijo je sledil tudi Valentin Vodnik, ki je rad pesnil v plesnem ritmu alpskih poskocnic, dokoncno pa je silabotonijo utrdil Preseren. Sledec romanticni teoriji bratov Schlegel je Matija Cop Presernu mentorsko priporocal uporabo romanskih pesniskih oblik, kar je pesnik genialno realiziral.

Do enakih sklepov o silabotoniziranju francoskih oblik pridemo s prim-erjavo sestave francoskega epskega deseterca, znanega kot vers commun, ter njegovih nemskih in slovenskih adaptacij.

Za vers commun (obicajni alipreprosti verz) je znacilna cezura po cetr-tem zlogu. Prvotno je ta verzni ritem funkcioniral kot znacilno izrazno sred-stvo epskega pesnistva. Uveljavil se je ze na zacetku razvoja srednjeveske epike, predvsem v ciklu dolgih pripovednih besedil v verzih, znanem pod skupnim imenom Chansons de geste, kar bi lahko priblizno prevedli kot Pe-smi o junaskih dejanjih; med njimi je najbolj slavna Pesem o Rolandu (Chan-

son de Roland). Ta epska poezija nastajala ze v obdobju, ko se je silabicna verzifikacija povsem uveljavila in konsolidirala - po predhodnem obdobju iskanja prave formule, ki je zanihalo tudi v akcentuacijsko smer, kot kaze Cantilène de sainte Eulalie, najstarejse ohranjeno starofrancosko besedilo, ki ga oznacujejo tudi kot sekvenco in je nastalo na koncu 9. stoletja.

Uporaba pojma stopic, podedovanih iz anticne tradicije, v silabicni francoski verzifikaciji nima nikakrsnega smisla. Jasno je sicer, da zaradi oksitonicne narave jezika (naglasa na zadnjem zlogu) francoscina izkazuje izrazito tendenco k jambskim in anapestnim vzorcem - a ta tendenca velja za besedisce, ne pa tudi za verz, kjer ritem temelji na kombinaciji stalnih in premicnih (tako imenovanih »ritmicnih«) naglasov. Z izjemo stalnih na-glasov (pri klasicnem aleksandrincu na 6. in 12. zlogu, pri desetercu na 4. in 10. zlogu) vsi drugi naglasi nenehno spreminjajo svoj polozaj, zato si s stopicami pri francoskem verzu ne moremo pomagati. V tem kontekstu je za-nimiv spanski verz, ki je tudi v osnovi silabicen, vendar je zaradi vecje vloge naglasov pri analizi spanskega verza mogoce s pridom uporabiti tudi stopice, predvsem trohej in daktil.

Nemska adaptacija francoskega eppskega deseterca se imenuje gemeiner Vers, kar je ocitni prevod francoskega izraza vers commun - torej obica-jni ali preprosti verz. Naj kot primer navedemo slavno pesem - Goethejevo balado Mignon. Ceprav jo je avtor prvotno vkljucil kot »vlozno pesem« v roman Ucna leta Wilhelma Meistra, Mignon ucinkuje kot samostojna pesem in se vecina danasnjih ljubiteljev poezije vec ne zaveda njenega prvotnega pripovednega konteksta. Prisluhnimo prvi kitici (Conrady, 1993: 153):

1 2 3 4 I 5 6 7 8 9 10

Kennst du das Land,| wo die Zitronen blühn, 4 + 6

Im dunkeln Laub |die Gold-Orangen glühn, 4 + 6

Ein sanfter Wind |vom blauen Himmel weht, 4 + 6

Die Myrte still |und hoch der Lorbeer steht, 4 + 6

Kennst du es wohl? | 4

Dahin! Dahin! 4

Möcht ich mit dir, |o mein Geliebter, ziehn! 4 + 6

Med stevilnimi slovenskimi prevajalci Goethejeve Mignon (Novak, 2011, II: 74-78) je Dusan Ludvik zvesto in konsekventno uposteval za gemeiner Vers znacilno cezuro po cetrtem zlogu (v shemi |):

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10

Poznas ta kraj? | Citrone v njem cveto, 4 + 6

s temnih mladik | zarí oranz zlato, 4 + 6

iz sinjih dalj | blag vetrc v vas hiti, 4 + 6

mirta pri tleh | in lovor v vrh brsti. 4 + 6

Ga res poznas? 4

Le tja, le tja, 4

o ljubi moj, | s teboj bi rada sla. 4 + 6

Zanimiva je primerjava francoskega deseterca (vers commun) in srbske-ga (»junaskega«) deseterca. Na prvi pogled sta si zelo podobna: oba temel-jita na silabicni verzifikaciji, oba imata enako stevilo zlogov in cezuro po 4. zlogu. V cem je torej razlika? Razlika - in to temeljna - je v dejstvu, da fran-coska metrika zapoveduje stalna naglasa na 4. zlogu (pred cezuro) in na 10., zadnjem zlogu v verzu, medtem ko srbska metrika prepoveduje naglasa na teh dveh mestih (kar v shemi oznacujemo kot 0, | je cezura, X nedolocena pozicija, / pa stalni naglas):

francoski deseterec

(vers commun)

iНе можете найти то, что вам нужно? Попробуйте сервис подбора литературы.

srbski

(»junaski«)

deseterec

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10

X X X / | X X X X X /

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10

X X X 0 | X X X X X 0

Zato se pri prenosu v silabotonicno verzifikacijo ta dva znamenita verza kljub navidezni sorodnosti obnasata povsem razlicno: kot smo videli, kljub ze omenjeni odsotnosti stopic v francoski verzifikaciji prenasanje francoskega obicajnega oz. preprostega verza v jezike s silabotonicno verzifikacijo ima za nujno posledico jambizacijo metricne sheme, saj polozaja francoskih stal-nih naglasov na sodih zlogih (cetrtem in desetem) strukturirata tudi polozaje treh preostalih ikticnih mest v silabotonicnem verzu, ki se razporedijo na sode pozicije. Et vice versa: »prepoved« naglasov na cetrtem in desetem zlogu v srbskem epskem desetercu pomeni pri prenasanju tega silabicnega ritma v silabotonicno verzifikacijo izrazito tendenco k postavljanju naglasov na lihe pozicije, kar ustreza trohejski metricni shemi. Ko torej francoski vers commun prenasamo v jezike s silabotonicno verzifikacijo (nemscino, anglesci-no, ruscino, slovenscino), dobimo peterostopicni jambski verz s cezuro po cetrtem zlogu, ki je identicen moski varianti italijanskega jambskega enajs-terca (endecasillabo giambico); ko pa v jezike s silabotonicno verzifikacijo prenasamo srbski epski deseterec, dobimo peterostopicni trohejski verz, prav tako s cezuro po cetrtem zlogu.

Kljub imenu srbski deseterec ta verzni ritem ni znacilen le za srbsko ljudsko poezijo od srednjege veka naprej, temvec tudi za poezijo drugih juznoslovanskih narodov - vseh z izjemo Slovencev, kjer je ta ritem redek.

Veliko in se zmeraj odprto vprasanje je, ali vezana beseda pri vseh teh narodih od konca 19. stoletja naprej temelji na silabicni ali silabotonicni ver-zifikaciji. Mnenja o tem kljucnem vprasanju so sila razlicna.

Vse namrec kaze, da se je silabicni verzifikacijski princip v 19. stoletju zgodovinsko izcrpal in da ni vec omogocal ritmicno in sporocilno polnega pesnjenja. Zato ni nakljucje, da se je silabicna verzifikacija delno umaknila iz vrste jezikov: italijanski verz je kljub silabicnemu poreklu, znacilnemu za vse romanske jezike, ze zelo zgodaj, v poznem srednjem veku, prerasel v silabot-onijo; vrsta slovanskih jezikov (poljscina, cescina, slovascina, juznoslovan-ski jeziki) je po stoletjih silabicne poezije od 19. stoletja dalje razvila tudi pesnjenje v oblikah, ki temeljijo na silabotonicni verzifikaciji, ceprav je v nji-hovi verzni ritmiki se zmeraj cutiti silabicni »substrat«. Ker pa se je premik v smer silabotonije zgodil ze zelo pozno, v obdobju zacetkov moderne lirike, ko je pesniski jezik ze opuscal metricne zakonistosti in se je uveljavljal prosti verz, silabotonija pri teh narodih nikoli ni prerasla v trdno strukturo, temvec je koeksistirala s starejso, primerno oslabljeno silabicno verzifikacijo.

Kot smo ze poudarili, je slovenski verz sprejel silabotonicni princip ze na koncu 18. stoletja, zato je slovenska silabotonija neprimerno mocnejsa in bolj naravna kakor pri Poljakih, Cehih, Slovakih ali drugih juznoslovanskih narodih. O zakonitostih verzne ritmike ocitno ne odloca le fonetika, temvec tudi razlogi kulturno-zgodovinske narave.

Med slovanskimi jeziki je slovenscini na tej ravni pravzaprav najblizja ruscina. Ruski verz je v svoji dolgi zgodovini presel mnoge stopnje razlicnih verzifikacijskih principov, vkljucno s silabicno verzifikacijo. V Zgodovini ev-ropske verzifikacije Gasparov razlozi tudi kulturne in politicno-zgodovinske razloge »silabotonicne reforme« v Rusiji (Gasparov, 1996: 229):

Ruski silabicni verz je bil naraven poganjek ruske kulture sedemnajste-ga stoletja, ki je vzpostavljala stike z Zahodno Evropo najprej in predvsem s posredovanjem Poljske. Po reformah Petra Velikega se je kulturna situacija spremenila. [_]

L. 1735 je Vasilij Trediakovskij predlagal zmerno verzijo reforme, ki bi obsegala silabotonizacijo silabicnih mer, ki so predhodno ze obstajale v ruskem verzu, v traktatu Nova in kratka metoda sestavljanja ruskih verzov (Novyi i kratkii sposob k slozheniyu rossiiskikh stihov) z dodatkom, ki je vse-boval primere nove vrste verzov. L. 1739 pa je Mihail Lomonosov predlagal radikalno verzijo reforme, ki je obsegala tudi uvedbo novih silabo-tonicnih mer, ki predhodno niso obstajale v ruskem verzu, predvsem jambskih, v svo-

jem Pismu o pravilih ruske verzifikacije (Pis'mo o pravilakh russkogo stik-hotvoreniya), ki ga je poslal iz Nemcije, kjer je studiral, dodal pa je tudi odo v jambih ...

Vprasanje ruske rime Gasparov podrobneje obravnava v delu Ocrt zgodovine ruskega verza (Ocerk istorii russkogo stiha). Ruska ljudska poezi-ja rime ni poznala; pojavila se je sele v 17. in 18. stoletju (Gasparov 1984: 45), razcvet pa je dozivela v poeziji, ki je temeljila na silabicni verzifikaciji (prav tam: 47):

Silabika je prinesla v rusko pesnistvo povsem nov pristop k rimi, ki ga ruski bralec ni bil vajen [...] Dolocen s toniko, se je v rimi pojavil polozaj zadnjega naglasa v verzu - v odvisnosti od tega so se rime delile na moske, zenske, daktilske.

Dokoncno se je rima utrdila v ruski poeziji s silabotonicno reformo Tre-diakovskega in Lomonosova, ki se je zgledoval po nemski verzifikaciji. Od-tlej je rima suvereno vladala nad evfonijo ruskega verza . vse do ruskega futurizma in drugih avantgardisticnih gibanj, ki so gnevno odvrgla rimo kot simbol vsega, kar so sovrazila v tradicionalni poeziji. Po kratkem obdob-ju avantgardisticnih eksperimentov se rima vrne v rusko poezijo. Najbrz ni knjizevnosti 20. stoletja, v kateri bi rima se zmeraj igrala tako pomembno vlogo, kot je prav ruska - razlogi pa so ne le pesniske, temvec tudi kulturne in politicne narave.

A vrnimo se k srbskemu (»junaskemu«) desetercu. Ceprav primere tega verznega ritma srecamo v ljudskem pesnistvu vseh juznoslovanskih narodov (z izjemo Slovencev, kjer je razmeroma redek), je najbolj izrazite realizacije dozivel v srednjeveski srbski epski poeziji, predvsem v heroicno ubranem ciklu pesmi o kraljevicu Marku, v tragicno uglasenem kosovskem ciklu ter v poznejih hajduskih pesmih.

Kot primer navajamo eno izmed pesmi, ki je skozi stoletja ohranjala svojo priljubljenost - Oranje Kraljevica Marka (Narodne junacke 1963: 126). Ker nisem nikjer nasel slovenskega prevoda te pesmi, sem jo prevedel kar sam (Novak, 2011 - I: 265-266):

Vino pije Kraljevicu Marko sa staricom Jevrosimom majkom ; a kad su se napojili vina, majka Marku stade besjediti: » O moj sinko, Kraljevicu Marko,

ostavi se, sinko, cetovanja, jer zlo dobra donijeti nece,

Vino pije Kraljevic nas Marko z Jevrosimo, belolaso starko, in ko sta se napojila vina, jame mati pridigati Marku »O moj sinko, Kraljevic moj Marko,

pusti, sine, vse to vojskovanje, zlo se níkdar ne obrne dobro,

a staroj se dosadilo majci sve peruci krvave haljine ; vec ti uzmi ralo i volove, pak ti ori brda i doline, te sij, sinko, senicu bjelicu, te ti rani i mene i sebe. « To je Marko poslusao majku: on uzima ralo i volove ; al' ne ore brda i doline, vec on ore careve drumove. Otud idu Turci janjicari, oni nose tri tovara blaga, pa govore Kraljevicu Marku: »More, Marko, ne ori drumova !«

»More, Turci, ne gaz>te oranja !«

»More, Marko, ne ori drumova !«

»More, Turci, ne gaz>te oranja !«

A kada se Marku dosadilo, dize Marko ralo i volove, te on pobi Turke janjicare, pak uzima tri tovara blaga, odnese ih svojoj staroj majci: » To sam tebe danas izorao ! «

tvoja mati pa prevec je stara, da bi prala ti krvave srajce; rajsi vzemi ralo in vse vole pa preorji hribe in doline, pa zasej mi belo to psenico, da nahranis mene in se sebe.« Res je Marko brz ubogal mater: vzame ralo in vpreze vole; a ne orje hriba in doline, marvec orje po cesarski cesti. Ko po cesti Turki janicaiji silni tovor nosijo naproti, govorijo Kraljevicu Marku: »Norec, Marko, ne orat' nam ceste!«

»Norci, Turki, ne teptajte brazde!«

»Norec, Marko, ne orat' nam ceste!«

»Norci, Turki, ne teptajte brazde!«

Ko pa se je Marko navelical, dvigne nadnje ralo in vse vole, ter pobije Turke janicarje, in si vzame njihov silni tovor ter ga nese materi ubogi: »Danes zate to pozel sem, mati!«

Ceprav gre za zelo izrazit in zlahka prepoznaven verzni ritem, ga je nenavadno tezko definirati; vsi dosedanji poskusi, da bi ga opredelili na pozitiven nacin (na nacin zapovedi, kje morajo biti krepke in sibke zlogovne pozicije), so bolj ali manj padli v vodo. Ruski verzolog Kiril Taranovski je ritem srbskega deseterca definiral na negativen nacin: kje so pozicije, ki jih naglasi ne smejo zasesti. Ugotovil je, da zlog pred cezuro (cetrti) in zlog na koncu verza (deseti) ne smeta biti naglasena. Lucidno je opazil, da je ta metricna konstanta v tesni strukturni zvezi s cezuro, ki jo razume kot »sintakticno pavzo« (Taranovski, 1950: 35):

Meje med naglasnimi enotami pridobijo zelo vazno funkcijo v ver-zu, saj signalizirajo nastop mocne in prenehanje sibke dobe ter podeljujejo trohejskemu ritmu izrazito padajoci (nizlazni) znacaj. Res je sicer, da del meja pade tudi po mocni dobi (v sredi »stopice« - po terminologiji solske metrike), vendar so to vselej sibke meje: po mocni dobi v srbskem troheju ne

more nastopiti sintakticna pavza.

vzporedna analizi deseterca je analiza osmerca, za katerega Taranovski ugotavlja, da ne smeta biti naglasena cetrti in osmi zlog. Ce sta pri desetercu obvezni sibki poziciji na cetrtem in desetem zlogu, potem krepke pozicije pogosto zapolnijo lihe zloge, kar pomeni tendenco k trohejskemu ritmicnemu impulzu. Da naglas lahko zasede tudi sode zloge (2., 6. in 8.), dokazuje zacetek epske pesmi Banovic Strahinja (Narodne junacke 1963: 72). Krepke stevilke in crke oznacujejo naglase, | pa cezuro po 4. zlogu.

1 2 3 4 15 6 7 8 9 10

1 2 3 4| 5 6 7 8 9 10 Netko bjese Strahinjicu Bane !

1 2 3 4 |5 6 7 8 9 10 Bjese bane u malenoj Banjskoj, 1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10 u malenoj Banjskoj kraj Kosova, 1 2 34 | 5 6 7 8 9 10 da takoga ne ima sokola.

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10 Jedno jutro bane podranio,

1 2 3 4 |5 6 7 8 9 10 zove sluge i k sebe prizivlje ...

1 3 |5 9

1 3 1 7 9

3 |5 8

2 |5 8

1 3 |5 7

1 3 I 6 8

Na primera teh sestih verzov lahko ugotovimo, da lahko naglasi zasede-jo vse pozicije razen 4. in 10. zloga, kjer velja absolutna prepoved naglasa. Gre torej ocitno za silabicno verzifikacijo, seveda z izrazito trohejsko ten-denco.

Nekaj besed tudi o tej dramaticni in pretresljivi epski pesmi. Opisuje cas, ko se Srbi z zadnjimi mocmi borijo zoper cedalje hujso tursko nadvlado. Medtem ko Banovic Strahinja obisce v Krusevcu svojega tasta Jug Bogdana in svoje svake, devet bratov Jugovicev, okrutni turski velikas Vlah Alija na-pade njegov grad in odpelje njegovo zeno v suznost. Njen oce Jug Bogdan in bratje Jugovici zavrnejo Strahinjino prosnjo, naj mu jo pomagajo osvoboditi. Strahinja gre sam v spopad, na Kosovo, ki je ze povsem v turskih rokah, premaga Vlah Alijo, med dvobojem pa se izkaze, da je njegovi zeni Turek zdaj ljubsi. Ko Strahinja odpelje zeno v Krusevac, na grad njenega oceta in bratov, jo ti hocejo kaznovati kot izdajalko. Tedaj jo moz zasciti, kar je izje-men trenutek problematizacije vojscaskih in patriarhalnih vrednot, znacilnih za epsko poezijo (Narodne junacke 1963: 90-91):

»Sure moje, devet Jugovica,

sto se, braco, danas obrukaste! Na koga ste noze potrgnuli? Kad ste, braco, vi taki junaci, kamo nozi, kamo vase sablje, te ne biste sa mnom na Kosovu, da cinite s Turcima junastvo, desite se mene u nevolji? Ne dam vasu sestru poharciti, -bez vas bih je mogao stopiti, al' cu stopit svu tazbinu moju, nemam s kime ladno piti vino; no sam ljubi mojoj poklonio«.

In sledi lapidarna eticna sodba anonimnega ljudskega pesnika, ki nad vitesko in mosko patriarhalno »cast« postavi vrednoto »cojstva (clovecnosti)«: Pomalo je takijeh junaka ka sto bjese Strahinicu bane.

Ena izmed najbolj slavnih pesmi v tem ritmu je pretresljiva bosanska ljudska pesem Hasanaginica, ki med drugim kaze, da je ta deseterec sposo-ben nositi tudi izrazito baladna in lirska sporocila. Pesem je zapisal Italijan Alberto Fortis in jo vkljucil v knjigo Potovanje po Dalmaciji (Viaggio in Dalmazia), ki je izsla v Benetkah l. 1774. Besedilo obsega 92 desetercev. Navajamo zacetek, ki se odlikuje tudi s t. i. slovansko antitezo (Narodne ju-nacke 1963: 228), zraven pa prevod podpisanega (Novak, 2011, I: 269-270):

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10 Sta se b'jeli | u gori zelenoj?

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10 Kaj blesti se | na zeleni gori?

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10 Al' je snijeg, al' su labudovi?

1 2 3 4 | 56 7 8 9 10 Lesk snegaje, | ali so labodi?

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10 Da je snijeg, | vec bi okopnio,

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10 Ce bi sneg bil, | bi skopnel ze zdavnaj,

labudovi, vec bi poletjeli.

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10 in labodi | bi ze odleteli.

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Niti sneg ni, niti so labodi,

Nit' je snijeg,| nit' su labudovi,

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10 nego sator | age Hasan-age.

tem vec sotor age Hasan-age.

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 On boluje od ljutijeh rana,

On boleha za strahotno rano,

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

1 2 34 | 56 7 8 910 oblazi ga | mater i sestrica,

zdravita ga | sestrica in mati,

1 2 3 4| 5 6 7 8 9 10

a ljubovca od stida ne mogla.

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10 zvesta ljuba | od sramu ne more.

Najprej drobna opomba: v zadnjem citiranem desetercu »a ljubovca od stida ne mogla« naglas na besedici ne ni napaka, temvec regularni nacin na-glasevanja besed (kjer ne prevzame nase naglas za celotno zlogovno skupino ne-mogla).

To lepo balado so prevajali najvecji pesniki razlicnih evropskih narodov

- Walter Scott, Mickiewicz, Goethe itd. Ze leto dni po prvem - italijanskem

- natisu je Goethe l. 1775 anonimno objavil svoj prevod v Herderjevi knjigi Ljudske pesmi, pomesane med druga besedila (Volkslieder nebst untermischten anderen Stücken). Ta je tri leta pozneje izsla pod bolj znanim naslo-vom Glasovi ljudstev v pesmih (Stimmen der Völker in Liedern), ki pomeni pomembno prelomnico pri vzpostavitvi predromantike in interesu za ljudsko izrocilo. Nemski naslov se glasi Klagegesang von der edlen Frau des Asan Aga. Z verzoloskega in prevodoslovnega stalisca je zanimivo in plodno, da je Goethe - ki ni znal samega jezika! - optimalno ohranil ritmicni ucinek originala (Herder, 1978: 141):

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10 Was ist Weißes | dort am grünen Walde?

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10

Ist es Schnee wohl | oder sind es Schwäne?

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10

Wär es Schnee da, | wäre weggeschmolzen;

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10

wärens Schwäne, | wären weggeflogen.

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10

Ist kein Schnee nicht,| es sind keine Schwäne,

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

s ist der Glanz der Zelten Asan Aga;

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10

niederliegt er | drein an seiner Wunde.

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

Ihn besucht die Mutter und die Schwester,

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

iНе можете найти то, что вам нужно? Попробуйте сервис подбора литературы.

schamhaft säumt sein Weib, zu ihm zu kommen.

Goethe je torej s svojim obcutljivim usesom »prestavil« silabiCni ver-zni ritem izvirnika v bistveno drugacno nemsko verzifikacijo: vzpostavil je silabotonicno (trohejsko) adaptacijo ritma juznoslovanskega epskega dese-terca, kakor sem te verze prevedel tudi sam. Originalna pesem temelji na bistveno drugacnem ritmu; najdemo celo verze, ki - ob izolirani obravnavi - izkazujejo jambski ritem; naj kot primer zadosca zadnji, sporocilno kljucni verz zgoraj obravnavanega zacetka Hasanaginice:

1 2 3 4 a ljubovca

5 6 7 8 910 od stida ne mogla.

Da bi potrdili intuitivni obcutek, primerjajmo sheme vseh treh besedil -izvornih bosanskih desetercev Hasanaginice, nemskega in slovenskega pre-voda (krepke crke = naglasi, | = cezura):

Bosanski izvirnik Nemski prevod (Goethe) Slovenski prevod (No

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

Ocitne so vse podobnosti in razlike. Deseterci izvirnika Hasanaginice temeljijo na silabicni verzifikaciji. Kar zadeva verzni ritem tega deseterca, to

pomeni cezuro po 4. zlogu ter prepoved naglasa na 4. in 10. zlogu, se pravi pred cezuro in na koncu verza. Naglasi lahko zasedejo vse druge polozaje, s tendenco k lihim pozicijam.

Goethejev nemski prevod temelji na silabotonicni adaptaciji, kjer je vazen polozaj naglasov in njihovo razmerje do nenaglasenih zlogov. To pomeni trohejski meter, kjer izbrani vzorec kaze, da so prav vsa ikticna mesta realizirana (zelo redek primer!). Med devetimi verzi trije - tretjina - nimajo cezure, ki pa v silabotonicni verzifikaciji zaradi velikega stevila opornikov verznega ritma (iktov) itak ne tvori organskega, nepogresljivega elementa.

Slovenski prevod podpisanega je prav tako silabotonicen, trohejski, Goethejevemu nemskemu zelo podoben. Razlika je v tem, da je cezura po 4. zlogu vselej realizirana, pac pa v teh devetih vrsticah (90 zlogov) niso realizirana tri ikticna mesta, kar je dopustno - in precej nizko - odstopanje od metricne sheme.

V 19. stoletju, ko Preseren v slovenski verzni ritmiki dokoncno in suver-eno uveljavi silabotonijo, pesniki drugih juznoslovanskih narodov se zmeraj pesnijo v silabicnem verzu. Presernova poetika je povezana z romanticnim programom, ki pomeni uveljavitev soneta in jambskega enajsterca kot osred-njega verznega ritma. Celo v epski pesnitvi Krstpri Savici Preseren uporabi jambski enajsterec: Uvod je napisan v terza rimah, osrednji del pesnitve pa v ottava rimah oz. stancah. Po drugi strani crnogorski pesnik, vladika Petar Petrovic II. Njegos napise ep Gorski vijenac in filozofsko pesnitev Luca mikrokozma v tradicionalnem epskem desetercu, hrvaski pesnik in ban Ivan Mazuranic pa ep Smrt Smail-age Cengica v zelo podobnem verznem ritmu, kjer se deseterci menjavajo z osmerci. Gre torej za dediscino ljudskega eps-kega pesnistva, ki korenini globoko v srednjem veku. Mimogrede: zanimivo je, da temeljita Gorski vijenac in Smrt Smail-age Cengica na stihicni (star-ogrsko: katá stíchon) organizaciji besedila, medtem ko je Luca mikrokozma zgrajena na stroficni (kiticni) organizaciji teksta, tocneje: na decimah, desetvrsticnicah. Oba postopka sta zvrstno dolocena in motivirana: stihicni princip je znacilen za ljudsko pesnistvo, stroficni (kiticni) princip pa za indi-vudualizirano umetn(isk)o poezijo. Ceprav je Luca mikrokozma napisana v epskem desetercu, globoko ukoreninjenem v ljudskem izrocilu, stroga kiticna clenitev na desetvrsticnice kaze na tendenco po individualizaciji pesniskega govora. Umetnisko je pac tisto, kar je umetno.

Luca mikrokozma obsega 2.210 verzov oziroma 221 decim. Forma pesnitve je torej utemeljena na stevilu deset, saj je Njegos ocitno eden izmed pesnikov, ki verjamejo v mistiko stevil: vsaka kitica obsega deset verzov, vsak verz pa deset zlogov. Zanimivo je, da so teoretiki - sicer racionalisticno naravnane - francoske klasicisticne normativne poetike verjeli, da pesem

idealno zveni, ce je stevilo verzov v kitici enako stevilu zlogov v verzu, to pravilo pa so imenovali »carré - kvadrat«.

Recepcija epskega deseterca v slovenskem pesnistvu izkazuje se jas-nejso trohejsko tendenco kakor v srbski in hrvaski poeziji, saj silabotonicna narava slovenske verzifikacije zahteva svoj davek v smislu pravilnejse mreze naglasenih in nenaglasenih zlogov. Slovenski pesnik, ki je najbolj suvereno uporabljal epski deseterec v svojem pesnistvu, je Anton Askerc na koncu 19. stoletja (npr. v baladah Casa nesmrtnosti, Anka in Tri ptice). To ni nikakrsno nakljucje, saj je njegova pripovedna poetika naravnost potrebovala tak verzni ritem. Askerc spostuje tako trohejski meter kot stevilo zlogov (10) in cezuro po 4. zlogu, kot kaze zacetek Case nesmrtnosti - shema velja le za prvi in zadnji verz obeh kitic, stevilke oznacujejo zloge, krepke stevilke naglasene zloge, pokoncna crta pa cezuro (Nasmeh, 2003: 121):

Ne tako redki pa so tudi deseterci, kjer sintakticne enote ne podpirajo cezure (podcrtane besede), kot npr. v prvih dveh verzih balade Tri ptice -naslednji verzi to neskladje ze odpravijo in vzpostavijo tudi sintakticno zare-zo po 4. zlogu (Nasmeh, 2003: 118):

1 2 3 4 | 5 6 7 8 9 10 Ptice tri pred okno priletele, pesmi tri na lipi mi zapele. Priletela | k meni prva ptica, kaj je pela | ptica lastovica?

Neskladja med cezuro in sintakso (kar Francozi imenujejo rejet, notranji enjambement) Askerc kompenzira tudi z rimami, ki jih izvorni srbski epski

deseterec ne predvideva.

Zdaj torej ne more biti nobenega dvoma vec: silabicni verz juznoslovan-skih narodov se ob prehodu v nemscino in slovenscino (enako pa velja tudi za anglescino, nizozemscino, ruscino itd.) silabotonizira, svoboda naglasnih pozicij pa se regularizira. Na primeru epskega deseterca ljudske pesmi to pomeni trohejizacijo ritma, saj ima prepoved naglasa na 4. in 10. zlogu celo v juznoslovanskih jezikih za posledico trohejsko tendenco, kar je ugotovil ze Jakobson v studiji O strukturi stiha srbohrvaskih epov (1966: 150): »Raz-poreditev naglasov v desetercu izraza izrecno trohejsko tendenco: na lihe zloge verza pada priblizno 75% naglasov. «

Nekateri verzologi to trohejsko - in sploh silabotonicno - tendenco pretirano poudarjajo in malone zanikajo, da gre za silabicno verzifikacijo (pri Hrvatih Marin Franicevic, pri Srbih pa Leon Kojen). Sam menim, da je verzi-fikacija juznoslovanskih narodov - z izjemo Slovencev - po poreklu silabic-na in da brez upostevanja njenih pravil ni mogoce razumeti verznega ritma ljudskih pesmi, vkljucno z epskim (»srbskim« ali »junaskim«) desetercem; zaradi cele vrste vzrokov, med katerimi ne gre zanemariti tudi mednarodnih literarnih stikov in vplivov, pa se je verzifikacija teh narodov od konca 19. stoletja naprej premaknila v smer silabotonije. Ali je to danes ze polnokrvna silabotonicna verzifikacija, ostaja odprto vprasanje. Osebno menim, da si-labicna verzifikacija ostaja substrat, ki v doloceni meri vpliva tudi na silabotonicno urejeno vezano besedo moderne poezije juznoslovanskih narodov; le pri Slovencih je silabotonija povsem utrjena.

Prepricljivo razlago zgodovine hrvaskega verza in razlicnih pojavnih oblik verznega ritma podaja Ivan Slamnig v knjigi Hrvatska versifikacija. Tu navaja stiri tipe verzifikacije (Slamnig, 1981: 6-7):

1) »Izmenicni (alternativni) verz. Izmenjujejo se naglaseni in nena-glaseni zlogi. [_] Ustalil se je v hrvaskem umetnem pesnistvu v toku 19. stoletja. [...]

2) Zlogovni (silabicni) verz. Osnova njegovega verznega sovpadanja je

enako ali priblizno enako stevilo zlogov. Taksen je verz nase ljudske pesmi. [.••]

3) Besedni (verbalni) verz: njegova osnova je foneticna beseda (naglasna celota, prava ali neprava beseda, enako ali priblizno enako stevilo foneticnih besed v verzu. Ta princip je pogost v sodobnem pesnistvu. [...]

4) Verz skupine besed (stavcnih enot), sintagmatski verz. Deli stavka niso le smiselne, temvec tudi zvocne enote [...]«

Ce tretji in cetrti princip pustimo v tem kontekstu ob strani, je ocitno, da Slamnig podpira tradicionalno teorijo o silabicni verzifikaciji hrvaske ljudske poezije. V tem smislu kritizira tudi Marina Franicevica, ki »na

temelju konstatacije, da so pogosteje naglaseni lihi zlogi [...] sklepa, da je tudi nas verz <tonski>«, se pravi akcentuacijski (Franicevic, 1986: 28). Franicevic se pri teoriji o silabotonicni naravi hrvaske verzifikacije, ki jo je najbolj razdelal v knjigi Studije o stihu, sklicuje prav na Jakobsona in Tarano-vskega (Franicevic, 1986: 25), ceprav - kot smo videli - Jakobson govori le o »tendenci«.

Na podlagi metodologije t. i. generativne metrike, ki sledi izhodiscem gererativne slovnice Noama Chomskega, je natancno analizo verza moderne srbske poezije izdelal vodilni sodobni srbski verzolog Leon Kojen (Studije o srpskom stihu, 1996). Tu metricna pravila srbskega troheja definira na sledi Taranovskega (Kojen, 1996: 53):

1) Mocan zlog je mogoce povsod zamenjati s sibkim.

2) Sibek zlog je mogoce povsod zamenjati z mocnim razen v zadnji dobi polstiha.

3) Mocna meja med naglasnimi enotami (celotami: celinama) po lihih zlogih ni dovoljena.

Kojen obravnava predvsem verz srbske romanticne in postroman-ticne poezije, se pravi pesnike, kot so Branko Radicevic, Jovan Jovanovic Zmaj, Dura Jaksic, Laza Kostic, Vojislav Ilic, Milan Rakic in Jovan Ducic. Na podlagi tega »korpusa« med drugim definira tudi »metricna pravila postromanticnega verza« (Kojen, 1996: 39):

1) Mocen zlog je mogoce povsod zamenjati s sibkim razen v zadnji mocni dobi polstiha.

2) Sibek zlog je mogoce zamenjati z mocnim samo v prvi sibki dobi polstiha.

Na podlagi tovrstne analize pride do daljnoseznega sklepa (Kojen, 1996:

61):

Najpomembnejsi sklep, ki izhaja iz nase analize, bi lahko jedrnato iz-razili s trditvijo, da ima tako v svoji romanticni kot v postromanticni vari-anti srbski verz nedvomno silabicno-tonicni znacaj. Toda, enako kakor tudi v primeru drugih silabicno-tonicnih verzifikacij gre za samosvoj (poseben: osobit) silabotonizem, s specificnimi metricnimi, prozodicnimi in realizaci-jskimi pravili, ki jih je - kakor je dejal Taranovski - »treba odkriti iz prakse srbskih pesnikov in razloziti z naravo srbskega jezika«.

Z vsem spostovanjem do karseda natancnih in sistematicnih analiz in sklepov kolega Kojena, profesorja verzologije na katedri za primerjalno kn-jizevnost v Beogradu, pa njegova razlaga zal ne pokriva verznega ritma stare-jsih ljudskih pesmi, vkljucno z epskim (»srbskim«, »junaskim«) desetercem. »Samosvoj (poseben: osobit) silabotonizem«, ki ga Kojen detektira in ki bi ga bilo »treba odkriti iz prakse srbskih pesnikov in razloziti z naravo srb-

skega jezika«, je po mojem mnenju se zmeraj rezultat vplivanja silabicnega »substrata« tradicionalne srbske verzifikacije na ritmiko modernih srbskih pesnikov.

Ceprav se tako Franicevic kot Kojen sklicujeta na Jakobsona, sta zacuda spregledala bistvene poudarke njegove analize O strukturi stiha srbohrvaskih epov. Poleg opozorila na »trohejsko tendenco« epskega deseterca Jakobson ugotavlja tudi druge znacilnosti tega verznega ritma, ki jih ni mogoce ra-zloziti drugace kot z zakonitostmi silabicne verzifikacije (Jakobson, 1966: 150-153):

Karakteristicno je dejstvo, da so s pomocjo jezikovnih naglasov lihi ikti pogosteje realizirani kakor sodi in da ta shema ne ustreza shemi razporeditve medbesednih mejá. Tako je deveti zlog pogosteje naglasen kakor sedmi, medtem ko se medbesedne meje pogosteje pojavljajo pred sedmim kakor pred devetim zlogom. [...]

Konec verza vsebuje ne le stavcno-fonolosko kadenco, temvec tudi kvantitativno klavzulo. [...]

Ce je deveti zlog deseterca naglasen, potem je, ob posameznih izjemah, praviloma dolg; ce sta naglasena sedmi ali osmi, potem sta, ce izkljucimo malostevilne izjeme, praviloma kratka.

Jakobsonova analiza je za primerjalno verzologijo izjemno pomembna, saj kaze, da je verzni ritem epskega (»srbskega«, »junaskega«) deseterca te-meljil na kombinaciji silabicne in kvantitativne verzifikacije - osnova verza je sledila silabicni, verzno izglasje pa kvantitativni verzifikaciji (Jakobson, 1966: 155):

Meillet je s primerjavo starogrskih in vedskih verzov dokazal, da je in-devropski verz imel silabicno shemo in kvantitativno klavzulo. [...]

S primerjavo grskega in srbohrvaskega verza smo pridobili nov podatek o tem, da je deseterec po svoji strukturi indoevropskega porekla.

Zadnji stavek tega citata je podcrtal sam Jakobson. Z drugimi besedami: epski deseterec juznoslovanske ljudske poezije je po svojem poreklu zelo, zelo »star«, saj izkazuje znacilnosti hipoteticnega prvotnega indoevropskega verza. Zato v grafikonu, s katerim Gasparov prikazuje razvoj indoevropskega verza v razlicne proncipe evropske verzifikacije (Gasparov, 1996: 1), »srbski ljudski deseterec« stoji zelo blizu »indo-evropskemu silabicnemu verzu«, s posredovanjem »skupnega slovanskega metriziranega verza (common Slavonic metricized verse)«, ki ima dve varianti, »osmerec in deseterec, brez konzonance«.

Prav juznoslovanske junaske pesmi ponujajo eno izmed plavzibilnih ra-zlag za nastanek nekdanjih epov. V mednarodni terminologiji literarne vede pojma guslar inpevac zavzemata vidno in pomembno mesto.

Ceprav tudi slovenscina sodi v druzino juznoslovanskihjezikov, je zaradi cele vrste geografskih in zgodovinskih (kulturnih, politicnih itd.) razlogov razvoj slovenskega verza potekal drugace. Epski (»srbski«, »junaski«) de-seterec je - kot je razvidno tudi iz primerov pesmi Antona Askerca - vplival na ritmiko slovenske poezije, vendar le delno, tangencialno; v nasprotju z drugimi slovanskimi narodi, kjer je poezija temeljila na silabicni verzifikaciji se globoko v 19. stoletje, je slovenska poezija odkrila silabotonijo kot svoj naravni ritmicni princip ze v 18. stoletju, z Devovimi aleksandrinci v Pisan-icah. Z drugimi besedami: silabotonizacija slovenskega verza se je zgodila sto let, preden je ta tendenca zajela tudi druge juznoslovanske narode. To je gotovo tudi eden izmed glavnih razlogov, zakaj se epski deseterec nikoli ni prevec »prijel« v slovenski poeziji. Askercevi tovrstni poskusi so odmeva-li ob nastanku, saj so ustrezali duhu casa, zaznamovanega s panslovanskim idealizmom.

Naj sklenemo: dejstvi, da silabotonicna verzifikacija tvori skupni imeno-valec med geografsko najbolj oddaljenima slovanskima jezikoma, ruscino in slovenscino, ter da poezija drugih, slovenscini bliznjih juznoslovanskih jezik-ov zgodovinsko temelji na silabicnem verzifikacijskem principu, pomenita, da verzifikacija ni odvisna samo od lingvisticnih, predvsem foneticnih zako-nitosti, temvec tudi od kulturnozgodovinskih razseznosti razvoja razlicnih nacionalnih knjizevnosti.

Viri in literatura:

Alighieri. Dante. 1938. De vulgari eloquentia. Ridotto a miglior lezione e commentato da Aristido Marigo. Con introduzione, analisi metrica della canzone, studio della lingua e glossario. (Dvojezicna latinsko-italijanska izdaja.) Felice le Monnier: Firenze. Conrady. Karl Otto. 1993. Das große deutsche Gedichtbuch: von 1500 bis zur Gegenwart. (2. revidierte Auflage. Neu herausegegeben und aktualisiert von Karl Otto Conrady. Artemis & Winkler Verlag: München. Franicevic. Marin. 1986. Studije o stihu: Sedam stoljeca hrvatskog vezanog stiha. V: Izabrana djela. Priredili Jure Kastelan i Ivan Katusic. Nakladni zavod Matice hrvatske: Zagreb. Gantar. Kajetan. 1979. Grske liricne oblike in metricni obrazci. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Drzavna zalozba Slovenije (Literarni leksikon, 7): Ljubljana. Gasparov. Mihail Leonovic. 1984: Ocerk istorii russkogo stiha: metrika,

ritmika, rifma, strofika. Izdajateljstvo Nauka: Moskva. Gasparov. Mihail Leonovic. 1996. A History of European Versification. Translated by G. S. Smith and Marina Tarlinskaja, edited by G. S. Smith with Leofranc Holford-Strevens. Clarendon Press: Oxford. Grammont. Maurice. 1965. Le petit traité de versification française. Librairie

Armand Colin: Paris.

Herder. Johann Gottfried. 1978: Stimmen der Völker in Liedern. Herausgegeben und Nachwort von Christel Käschel.Verlag Philipp Reclam: Leipzig.

Heusler. Andreas. 1956. Deutsche Versgeschichte.Walter de Gruyter & Co.: Berlin.

Isacenko. Aleksander Vasiljevic. 1975: Slovenski verz. Partizanska knjiga: Ljubljana.

Jakobson. Roman. 1966. Lingvistika i poetika. Izbor Milka Ilic i Sreten Marie, prevod Draginja Pervaz, Tomislav Bekic, Vjera Vuletic, Sreten Maric i Ranko Bugarski, redakcija Milka Ivic.Nolit (Sazvezda): Beograd.

Jakobson. Roman. 1996. Lingvisticni in drugi spisi. Prevedli Drago Bajt, Bojan Baskar, Frane Jerman, Zoja Skusek, Zdenka Skerlj-Jerman. ISH = Institut za humanisticne studije (Studia humanitatis): Ljubljana.

Kojen. Leon. 1996. Studije o srpskom stihu.Izdavacka knjizarnica Zorana Stojanovica (Biblioteka Theoria, 36): Sremski Karlovci, Novi Sad.

Legisa. Lino. 1977. Pesniski zborniki Pisanice. V: Pisanice 1779 - 1782, uredil Lino Legisa. Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Ljubljana.

Morier. Henri. 1975. Dictionnaire de Poétique et de Rhétorique. Deuxième édition augmentée et entièrement refondue. Presses universitaires de France: Paris.

Novak. Boris A. 1995. Oblika, ljubezen jezika: recepcija romanskih pesniskih oblik v slovenski poeziji. Zalozba Obzorja: Maribor.

Novak. Boris A. 1998. Aleksandriiskii stih. Perevod so slovenskogo M. L.

Bersadskoi. Alliance française de Saint-Pétersbourg: Sankt-Peterburg.

Novak. Boris A. 1999. Il sonetto e l'endecasillabo giambico nella poesia slovena. Traduzione italiana dell'autore e Marko Kravos. V: ur. Mario Capaldo: Il sonetto nelle letterature slave: un capitolo dipoetica storica, Europa orientalis, l. XVIII, st. 2, str. 9-15.

Novak. Boris A. 2011. Salto immortale: studije o prevajanju poezije. Prva in druga knjiga.Drustvo slovenskih knjizevnih prevajalcev in Znanstveno-raziskovalni institut Sloveske akademije znanosti in umetnosti (Zbirka Studia translatoria, 3): Ljubljana.

Ocvirk. Anton. 1980a. Evropski verzni sistemi in slovenski verz: Prvi del. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Drzavna zalozba Slovenije (Literarni leksikon, 9): Ljubljana.

Ocvirk. Anton. 1980b. Evropski verzni sistemi in slovenski verz:Drugi del. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Drzavna zalozba Slovenije (Literarni leksikon, 10): Ljubljana.

Opitz. Martin. 1995. Buch von der Deutschen Poeterey (1624). Herausgegeben von Cornelius Sommer. Philipp Reclam Jun. (Universal-Bibliothek, 8397): Stuttgart.

Preseren. France. 1965. Zbrano delo. Prva knjiga: Poezije. Uredil in opombe

napisal Janko Kos. Drzavna zalozba Slovenije: Ljubljana. Slamnig. Ivan. 1981. Hrvatska verzifikacija: Narav, povijest, veze.

Sveucilisna naklada Liber (Biblioteka »L«): Zagreb. Nasmeh pod solzami: Slovenske balade in romance od Deva do Mlakarja. 2003. Izbral, uredil in spremno besedo napisal Peter Svetina. Modrijan: Ljubljana.

Taranovski. Kiril. 1950. O jednosloznim recima u srpskom stihu.V: Nas jezik,

l. 2, st. 1-2, str. 26-41. Zois, Ziga. 1970. Pisma barona Zige Zoisa Vodniku. V: Marko Pohlin, Ziga Zois, A. T. Linhart, Valentin Vodnik: Izbrano delo. Str. 15-58. Prevod iz nemscine Joze Stabej, zbral in uredil Janko Kos. Mladinska knjiga (Nasa beseda): Ljubljana.

VERZIFIKACIJSKE RAZLIKE V POEZIJI JUŽNOSLOVANSKIH NARODOV NA ŠIRŠEM MEDNARODNEM OZADJU Текст научной статьи по специальности «Языкознание и литературоведение»

Аннотация научной статьи по языкознанию и литературоведению, автор научной работы — Novak Boris Ante

Похожие темы научных работ по языкознанию и литературоведению , автор научной работы — Novak Boris Ante

Текст научной работы на тему «VERZIFIKACIJSKE RAZLIKE V POEZIJI JUŽNOSLOVANSKIH NARODOV NA ŠIRŠEM MEDNARODNEM OZADJU»