CC BY
4PODOBA LITERARNIH LIKOV NEMSKEGA RODU V DRUGI POLOVICI 19. STOLETJA
Klemen Lah
Filozofski fakultet u Zadru, Hrvatska - Waldorfska skola Ljubljana,
Slovenija
The article focuses on Slovenian literary characters from the narrative works of the second half of the 20th century, which are said to stem from German tradition. Particular attention is being paid to the analysis of the portrait, role and status of these characters as well as to the detection of ascendant reception patterns of Germans and things German in Slovenian narrative of the 19th century.
0 Uvod
Interdisciplinarno preucevanje literarnih likov tujega rodu je tesno povezano z imagologijo, vedo o raziskovanju podob in predstav o tujem, ki jo je utemeljil Francoz Jean-Marie Carré1, razvijal in nadaljeval pa Marius-François Guyard v svojem delu Primerjalna knjizevnost (La littérature comparée, 1951). Ze kmalu po njenem nastanku so se pojavile tudi prve kritike, ki so merile predvsem na (preveliko) interdisciplinarnost nove vede oziroma na njen prevelik odmik od literarne vede: René Wellek je v Yearbook of Comparative and General Literature, dve leti po objavi Guyardove razprave, kritiziral taksne raziskave zaradi prevelike blizine (duhovni) zgodovini in preveliki oddaljenosti od knjizevnosti; literarni vedi naj bi zaradi odmika od ontoloskih literarnih orodij grozila utopitev v drugih humanisticnih in druzboslovnih vedah. Med vedami, s katerimi se najbolj spogleduje, so zgodovina, ki osvetljuje historicni kontekst, v katerem se gibljejo literarni liki, sociologija, ki pomaga razumeti vsakokratne druzbene pojave, psihologija dusevne lastnosti, karakteristike, stereotipne podobe ipd.
Naj bo tako ali drugace, imagologija ponuja dobra orodja za preucevanje tujosti oz. drugosti v literarnem delu: se posebej primerna je za opazovanje literarnih likov, ki jih v knjizevnem delu doloca drugacna narodnost, kot je narodnost prevladujoce skupine. Ti liki v literarno dogajanje s svojim vedênjem, védenjem, pojavo, besedami, vstopom odhodom ipd. prinasajo informacije, ki v okolici, kamor so prisli oz. kjer delujejo, ponavadi povzroci enega izmed vecjih zapletov v delu (ce ne celo glavnega). Znatno stevilo literarnih likov, ki so v delih oznaceni kot tujci, je
1 Pageaux, Daniel-Henri, 2002.
pravzaprav ena izmed pomembnih znacilnosti slovenske knjizevnosti, ki pa se ji do zdaj ni posvecalo velike pozornosti: pripisati jo je mogoce predvsem velikemu geografskemu in kulturnemu prepihu slovenskega prostora, ki ima zaradi majhnosti in strateske umescenosti med stiri velike jezikovne skupine (germansko, romansko, slovansko in ugro-finsko) nadpovprecno stevilo kulturnih stikov z drugimi narodi (nekateri stiki se v literaturi zaradi pogostosti celo ne obravnavajo vec kot stiki s tujim, ampak le drugacnim). Tuji literarni liki najpogosteje pripadajo sedmim nacionalnim skupinam: italijanski, nemski, hrvaski, madzarski, judovski, turski in romski (pripadnikov drugih nacionalnih skupin je precej manj, pojavili pa so se predvsem v drugi polovici 20. stoletja).2
1 Druzbeno-zgodovinski oris druge polovice 20. stoletja
Zelo zanimivo za opazovanje in preucevanje literarnih likov tujega rodu v slovenski knjizevnosti je druga polovica 19. stoletja, ko se je formirala vecina pripovednih vrst. V tem obdobju sta prevladovali dve nacionalni skupini - turska (tudi judovska) in nemska. Na podlagi tega, katera izmed teh dveh skupin nastopa, je mogoce ugotoviti, katere nazorske usmeritve je bil pisatelj in kateri (ideoloski) cilji) so usmerjali njegovo pisanje: v katoliski oz. prokatolisko usmerjeni literaturi (predvsem mohorjankah) je bilo veliko povesti postavljenih v cas turskih vpadov, saj je jim je bil pomemben predvsem opozicija razlicnih ver (krscanstva in islama), v liberalno usmerjeni knjizevnosti pa kot nasprotniki Slovencev nastopajo literarni liki Nemci. Ti so praviloma predstavljeni kot pripadniki mescanskega razreda, taistega razreda, v katerega so zeleli vstopiti tudi nadebudni slovenski pisatelji, mdr. Janez Trdina, Janez Mencinger, Fran Eijavec, Josip Jurcic, Janko Kersnik in Ivan Tavcar3. Kot pripadniki nastajajocega mescanskega razreda so Nemcih videli tako sovraznike
2
Prve stiri skupine predstavljajo sosednje narode, s katerimi so Slovenci zaradi geografskega prekrivanja stkali gosto mrezo kulturnih stikov. Romska skupnost (v literaturi so Romi skoraj v vseh delih, tudi sodobnih, praviloma oznaceni kot Cigani) je kot kulturno samosvoja narodna identiteta sobivala na slovenskem teritorialnem ozemlju, literarni liki turske narodnosti pa so v literaturo vstopali v tocno dolocenem zgodovinskem kontekstu (turski vpadi oz. dogodki povezani z njimi) in je njihovo podobo bolj kot stvarni stiki oblikoval kolektivni spomin. Se najman realna je podoba judovske skupnosti; nastajala je na podlagi izkusenj in podob drugih narodov (predvsem nemskega); spomin na preganjanje Judov je namrec zbledel, stiki z judovsko skupnostjo pa so bili zaradi njene malostevilcnosti presibki, da bi lahko vplivali na njihovo podobo v slovenski zavesti.
slovenskega obstoja kot konkurente v boju za akumulacijo in nadzor kapital na slovenskem etnicnem ozemlju. V casu Bachovega absolutizma (1849— 59) je drzava spodbujala liberalni kapitalizem, v politiki pa vladala s »trdo roko«: proti politicnim nasprotnikom je uveljavila raznovrstne restriktivne ukrepe: poostrila je cenzuro, onemogocala delo drustev, zapirala posameznike, jim onemogocala pridobitev primerne zaposlitve ipd. Literatura je bila zato ena redkih moznosti za uveljavitev nacionalnih tezenj - te pa so se seveda kazale tudi kot teznja po gospodarski moci, ki v takem gospodarskem sistemu na dolgi rok edina omogoca obstanek. Na to, da je bilo financno zaledje za obstoj naroda in razvoj njegovih temeljnih institucij se kako pomembno, kaze tudi t. i. februarski patent, ki so ga sprejeli leta 1861 po padcu vlade Alexandra Bacha (vlada je padla dve leti prej). Ta je namrec ponudil vec politicnih pravic, a v sistem volitev v drzavni zbor in dezelne zbore je vpeljal t. i. premozenjski cenzus, kar je pomenilo, da je imelo nemsko in italijansko prebivalstvo zaradi vecjega premozenja prednost na volitvah. O pomanjkanju (premoznega) mescanstva je v pripevku Vloga slovenskih intelektualcev pri emancipaciji Slovencev pisal tudi Peter Vodopivec (Peter Vodopivec: 1998):
»Se ne tako davno priljubljena Kardeljeva teza, po kateri je bilo slovensko narodno gibanje predvsem plod dela borzuazije, ki je poskusala z zahtevami po uveljavitvi slovenskega jezika poenotiti slovenski prostor, da bi si zagotovila cim bolj enotno trzisce, torej ze od nekdaj ne drzi. Kot je veckrat opozoril V. Melik, so bili Slovenci predprvo svetovno vojno povsem razvit narod, ki je imel vecino za samostojno narodno zivljenje potrebnih narodno-kulturnih ustanov, svoje casopisje in oblikovan jezik. Manjkala pa mu je polovica mescanstva. Melik sicer ni natancno pojasnil, katera polovica, jasno pa je, da je mislil predvsem na t. i. gospodarsko (nemsko Wirtschaftsbürgertum), torej podjetnisko in trgovsko mescanstvo, cesar so se koncno ves cas od ustavne dobe leta 1861 zavedali tudi slovenski narodnopoliticni glasniki in voditelji.«
Ker slovenski narod pri razvijanju svojih narodnih institucij ni imel gospodarske zaslombe, politicne moci pa ni smel razviti, je svojo identiteto razvijal predvsem skozi kulturne ustanove (v prvi vrsti literaturo), a to ne pomeni, da ni dolocene mere svojih tezenj zelel in tudi v resnici uveljavljal skozi prebujajoce mescanstvo. Pri tem pa je moral biti previden, posebej v knjizevnosti, kjer je velikokrat bila uvedena samocenzurna varovalka: Nemci so namrec takrat v toliksni meri nadzorovali politicne in gospodarske centre v dezelah, da ni bilo moc nekaznovano in brez posledic uveljavljati ideje slovenskega nacionalnega interesa. Posledicno so takratni slovenski
3 Vsi omenjeni liberalni pisatelji so »zagresili« tudi marsikatero mohorjanko: denarne nagrade Mohorjeve druzbe so bile najbolj vabljivimi.
pisatelji v delih bolj grobo napadali nemskutarje (in seveda Jude, ki jih skoraj ni bilo), saj so ti bili praviloma sibkejsi in manj vplivni.4
2 Ciklamen
Podoba nemskih likov v oceh tedanjega liberalnega dela slovenskega pisateljstva ima pomembno vlogo v romanu Josipa Jurcica Ciklamen (1883), portretu nastajajocega (malo)mescanstva na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja.
Osnovna zgodba je preprosta in znacilno realisticna za tedanji cas. Glavni lik je Hrast, doktor prava, zavedni Slovenec in odvetnik v Borjah. Sest atributov, ki doloca Hrastovo podobo, predstavlja utelesenje liberalnega modela popolnega Slovenca.
- Priimek Hrast je slovenskega oz. slovanskega izvora in simbolizira lastnosti hrastovega drevesa, ki so jih cenili ze stari Slovani (trdnost, pokoncnost, velikost, nepremakljivost). Praviloma imajo v tovrstni literaturi pozitivni (tj. slovenski) junaki slovenske priimke in imena, negativni pa nemska (ni pa nujno, da so nemskega rodu).
- Je moski, kar v tedanjem casu edino zagotavlja preboj med visje oz. elitne druzbene sloje brez poroke ali podedovanega premozenja (v izbiri spola glavnega lika se liberalni model literature le redko loci od konservativno-katoliskega).
- Po izobrazbi je pravnik: koncan pravni studij v tedanjem casu omogoca neomejen vzpon po druzbeni lestvici, nezanemarljivo pa je bilo tudi dejstvo, da so takrat odvetniki zaradi pregovorne slovenske prepirljivosti in preprodajanja propadlih kmetij veliko zasluzili.
4 Delitev na prokatolisko in proliberalno knjizevnost je sicer pregroba za vse nianse, ki jih je mogoce opaziti pri preucevanju knjizevnosti druge polovice 19. stoletja. Poseben primer npr. predstavlja povest Frana Levstika Martin Krpan (1858), ki -kljub liberalni usmeritvi avtorja - v obravnavi tujcev nadaljuje tradicijo prvih, katoliskih povesti (npr. Sreca v nesreci Janeza Ciglerja, napisana 1836). Literarne like neslovenskega rodu namrec obravnava kot tujce, »ki so sicer tuje narodnosti, vendar so krscanske vere«. Zaradi tega so tudi nasi, in kar je pri tujci najpomembneje - nenevarni. Tujci, ki ogrozajo, so nekrscanske vere (Brdavs) oz. so se izneverili krscanskim zapovedim (Ludovik Budovin), medtem ko krscanski tujci otezujejo zivljenje (pri Krpanu npr. prepovedujejo preprodajo soli) ali prosijo za pomoc (kot je cesar prosil Krpana za obrambo dezele).
- Zaveden Slovenec (v politicni praksi, predvsem na visjih ravneh, zavednost in liberalnost nista bili tako povezani, se posebej, kadar je slo za gospodarske interese).
- Neozenjen mlad moski. Poleg tega, da kot dragocena »zenitna partija« privablja pozornost zenskega dela, mu samski stan omogoca neovirano posvecanje karieri.
- Je karierno ambiciozen. Za pridobitev visjega druzbenega polozaja se je zmozen odreci osebnim zeljam in jih postaviti na lestvici vrednot pod kariero.
Kot liberalno utelesenje slovenskega cloveka je sposoben za soocenje in »spopad« z Nemci. Ti pa ne prihajajo »z ognjem in mecem«, temvec v nezni podobi lepe in mlade Elzo Müller, ki je kot nova guvernanta prispela k grascaku Boletu.5 Hrast jo spozna na kulturni prireditvi, citalniski besedi,6 kjer je mlada guvernanta v srediscu pozornosti. Sprva se z njo kot zaveden narodnjak spre, a ko Elza pokaze zanimanje za slovensko kulturo in mu podari dve vijolici, se pomiri. Vse bolj se zaljublja: na citalnici, prirejeni na velikonocni ponedeljek, ji razkrije ljubezen, hkrati pa prosi za odgovor tudi njo. Skrbi ga tudi sosednji grascak Meden, ki se zivo zanima zanjo. Elza mu podari ciklamen, rozo vdanosti in potrpezljivosti; ko mu bo podarila naslednji ciklamen, bo dobil tudi odgovor. Sledi nepricakovan zaplet: v Boije prideta na oddih tujca, zakonca Ilovski, mlada zena in bolehni stari moz. Hrast prepozna v zeni Dunajcanko Katinko, mladostno ljubezen iz Moravske (njeno rusko ime Katinka namiguje na panslovansko idejo, na katero so v tedanjem casu nekateri slovenski izobrazenci se vedno racunali kot na realno resitev; zaradi strahu pred nemskim nacionalizmom, v katerem bi se lahko utopili, je krozila celo krilatica »Ali Prusi ali Rusi!«). Toda Hrast jo je takrat zaradi pomanjkanja premozenja in mladostne negotovosti zapustil ter se vrnil na Kranjsko. Prihod Katinke in strah, da z mozitvijo revne Elze ne bo uspel uresniciti politicne kariere, ohladita njegovo ljubezen. Ko se na kresni vecer zopet zbliza s Katinko, Elza
5 Le ugibamo lahko, ali je Kersnik z izbiro lepe nemske zenske zelel na simbolicen nacin opozoriti, da je bolj kot trda nemska vojaska in politicna moc nevarna njena bolj »mehka«, a za obstoj slovenstva nic manj nevarna gospodarska ekspanzija. V tem casu se je namrec zaradi pridobivanja premozenja ponemcilo vec Slovencev kot zaradi katerega koli drugega razloga. Tega so se zavedali tudi vodilni nemski veljaki, kar dokazujejo primeri tistih slovenskih poslancev v dezelnem zboru, ki so glasovali v nasprotju s slovenskimi nacionalnimi interesi, v zameno pa so posredno pridobili znatno premozenje (npr. z razlicnimi koncesijami).
6 Beseda je bila slovenska druzabno-kulturna prireditev, v katero je bil praviloma vkljucen gledaliski, plesni, literarni in zabavni program.
spozna, da je ne ljubi vec. Ko jo zasnubi premozni grascak Meden, za nasvet vprasa Hrasta: ta ji namesto odgovorov le hladno cestita, ljubezen pa izpove Katinki - ta cez dva dni odpotuje. Jeseni na poroki Elze in Medena izve, da je Katinki umrl moz. V epilogu pripovedovalec (njemu je Hrast izrocil ciklamen in Elzina pisma) pove, da se je Hrast s Katinko porocil leto pozneje. Kmalu sta se jima rodila tudi otroka.
Natancnejsi pregled vsebine vseskozi razkriva latentna nasprotja, ki nastajajo med slovenskim in nemskim kulturnim prostorom. Hrast, zaveden Slovenec, sreca guvernanto grascaka Boleta, Nemko prav na citalniskem veceru, gojiscu slovenske besede, kulture in narodne identitete. Elza s svojim prihodom postavlja pod vprasaj ustaljena pravila, ki so tedaj vedno bolj locevala nemsko in slovensko kulturno zivljenje. S svojim prihodom tako podira pregrade kot postavlja mostove, kar pa ne ostane neopazeno. Nemska kultura je na prireditvi navzoca se na en nacin: navzoci slovenski obiskovalci uporabljajo nemske citate in besede, da podkrepijo svoje misli. To sicer govori o njihovem dobrem poznavanju in (straho)spostovanju nemske kulture ter njeni vlogi, se bolj pa o takratnem marginalnem statusu slovenske pisane besede. Pripovedovalec posebej opominja bralca, da je so izobrazenci govorili »zdaj nemski, zdaj slovenski, kakor je to razvada pri omikanih Slovencih« (Kersnik: 1969, str 18). Da je slovenska beseda lahko celo nevarna, opozarja trski sodnik, ki na citalnici nasprotuje temu, da bi njegova hcerka deklamirala slovenska literarna besedila; sam je namrec revolucionarnega leta oseminstirideset deklamiral Presernov Krst pri Savici, zaradi cesar pozneje ni dobil »hitro mesta na Kranjskem: rekli so, da sem revolucionar« (Kersnik: 1969, str. 19). Neuspesno pa je kandidiral tudi za mestnega svetovalca: po njegovem mnenju so ga odbili le zaradi hcerinega nastopa na citalnici. Govoriti slovensko besedo torej ni bilo tako prestizno kot nemsko, pa se bolj tvegano je bilo.
Elzin prihod je tako zanimiv za vse navzoce iz dveh razlogov: bila je privlacno mlado dekle in bila je Nemka. Grascak obe razlago pomenljivo zdruzi v svojem opisu njene pojave dr. Hrastu:
»Prijatelj, doktor! To ti je rasa! Ungermanisch, kakor imas v knjigi pisano! Plavolasa, modrooka - in pomisli, obrvi ima temne - no, le pocakaj; zdaj ste obe v dvorani, a predstave bo kmalu konec, potem bos videl !«7
Njen opis ustreza splosni zunanji podobi, ki so jo takrat Slovani (se bolj pa sami Nemci) imeli o nemskem ljudstvu. Opis te podobe podkrepi tudi pripovedovalec, ki pa se posveti tudi njeni notranjosti:
»Bila je plavolasa, modrooka, kakor je pripovedoval malo prej Bole, in obrvi je imela res temne. Nekaj izrednega, duhovitega ji je sevalo s krasnega obraza in, kadar je govorila, legel je vselej lahek smehljaj okrog drobnih usten. Tudi vse drugo na njej je bilo lepo, pravilno: srednje veliki, gibcni, sloki, a vendar polni zivot, majhni, drobni roki in to sigurno, skoro samozavestno, a vendar tako naravno in pohlevno vedenje - vse to je storilo, da se je zdela v kratkem vsem stara znanka.«
Prijeten opis ustvarja okrog Elze pozitivno atmosfero, ki lik pribliza bralcevim simpatijam in ga prepricuje o njeni naravni iskrenosti in nenevarnosti vsem prisotnim (duhovitost, obraz, smehljaj, drobnost, naravnost, pohlevnost). V opisu je moc razbrati obcudovanje nemske rase kot lepe, posebne rase. A pri besedah grascaka ima izkazovanje visokega spostovanja nemske rasi, v katerem jasno nastopa misel o arijski rasi, posebej pomenljiv pomen, saj je grascak predstavljen kot eden izmed najbolj zavednih ljudi v trgu. Temu ustrezno tudi skusa ravnati: ko ga sodnik zacudeno povprasa, kako da jemlje »Nemko v hiso«, ko pa velja za enega najbolj zavedni moz v bliznji in daljni okolici, se Bole neprepricljivo izgovorja na zeno in njene zelje, da bi otroci dobro znali tuje jezike (nemscino in francoscino). A hkrati je razvidno, da ima pri vsaki odlocitvi zadnjo besedo on in da prihod Nemke godi tudi njemu (za prihodnost otrok je pravilen izgovor nemscine lahko odlocilen):
»Vidite, gospod sodnik, to pac pride tako, ako zena hoce!« meni dobrovoljno Bole. »Moja soproga zeli, da bi otroci pravilno nemsko govorili, in francoscine je tudi treba! Nemski naj bi govorili tisti u, tako kadar nasi Ribnicanje, kadar imenujejo 'krüh!' Jaz sem ji tudi svetoval, naj si izbere kakega ribniskega dekleta, toda zastonj« (Kersnik: 1969, str. 32). V marnje o ribniskem dekletu so seveda prevec prozorne, da bi jim kdor koli mogel verjeti oz. nasesti. Bole na koncu, blazec dejstvo, da je zaveden Slovenec za pouk svojih otrok vzel Nemko, ne pozabi poudariti, da je Elza katolicanka (mimobezna grascakova pripomba o Elzini pripadnosti katoliski veri zgovorno potrjuje, kako tenka je bila tedaj meja med liberalnim in katoliskim nazorom v slovenski druzbi).
Elzin prihod mocno razburka celoten malomescanski trg Borje. Zanjo se takojci ogrejeta kar dva veljaka, sicer zaprisezena samca: grascak Meden in dr. Hrast (temu do zdaj pri stikih z zenskami niti govorice niso mogle prilepiti nic drugega kot malo tesnejse prijateljstvo). Grascak mimogrede omeni, da se ne boji, da bi mu (Hrastu) Elza zmesala glavo, saj racuna na Hrastovo nacionalno zavest:
»Tako mladim, neozenjenim advokatom so take guvernante nevarne. Nekoliko me to tolazi, da je Nemka. Ti menda ne bos Nemke jemal!«'
Grascakova razmisljanja se izkazejo za napacna. Hrast se kmalu zagreje za Elzo, vendar pa pri pogovoru z njo ostaja predvsem Slovenec (nemsko-slovenske teme in pogovor o slovenski kulturi so pogoste sestavine njunih pogovorov). Tudi Elza je pripravljena sprejeti slovensko kulturo in zapolniti luknjo v znanju, nastale zaradi pomanjkanja informacij. Za slovenske dezele je bila prepricana, da tam zivijo Nemci:
»Cula sem, da je tu na Kranjskem vsa inteligenca nemska in da se sama steje za Nemce /.../«. Hrast je kaj hitro voljan priskociti na pomoc in ji predstaviti slovensko kulturo. A v nadaljnjem pogovoru z njo se mora spopasti s predstavami o slovenstvu, ki jih je ze dobila od nemskutarjev, in sicer,da je vse slovensko ctivo pravzaprav nemsko in slabo na slovensko prestavljeno. Najprej nadaljuje sam Hrast: »O, le govorite gospica Elza /... / pa cetudi ne, morda vam jaz lahko vse narekujem, kar vam je oni gospod razodel. Dejal je, da v citalnico zahajajo le cevljarji in krojaci, z gosposko suknjo opravljeni kmetje, in kako bi rekel - vsake vrste sodrga. Kdor stoji nekaj klinov vise na socialni lestvi, to se pravi, vsaj tako visoko kakor ta gospod Meden, oni prihaja le, da se mu cestita ali pa morda iz sebicnih politicnih ozirov. Ali ni tako govoril vas ucitelj?«10
Hrast v zajedljivem odgovoru opozori na pomemben socialni dejavnik slovenske kulture: ta je zaradi slabsega statusa (ki je tesno povezan s trenutnim gospodarskim in politicnim polozajem slovenstva) manj zazelena kot nemska, predvsem zato, ker prinasa manj moznosti za druzbeno uveljavitev.
Elza mu pritrdi, a pogovora ne zeli nadaljevati: prosi ga, da razgovor prekineta, saj se je zdi Hrast prevec razburjen. Vprasa ga le se, ali tudi on sovrazi Nemce. Hrast pritrdi in kmalu zatem odide. Ob slovesu mu Elza podari dve vijoli in provokativno vprasa: »To bodete vendar od Nemke vzeli?« Hrast se opravici, a Elza mu na pol v sali napol zares odvrne, da »zaradi nje bodeva se racunala«.
Podoba Elza je do tega dela roman se vedno zelo pozitivna, saj v primerjavi s slovenskimi literarnimi liki deluje bolj zrelo in umirjeno, predvsem pa bolj iskreno, saj jo pri njenem vedenju vodi manj skritih in prikritih namenov. Nazoren prikaz dvolicnosti slovenskih literarnih likov je javna raba slovenskega jezika, ki je tudi na tako imanentnih slovenskih prireditvah, kot je citalnica, lahko hitro ogrozen. Kako krhka je njegova pozicija, dokazuje sprememba pogovornega jezika v citalnici; po predstavi celotna
9 Prav tam, str. 35.
10 Prav tam, str. 63.
konverzacija druzbe, v katero je vkljucena Elza, preide v nemscino. Tej odlocitvi botrujeta tako Elizna micnost kot pregovorna pripravljenost Slovencev, da se takoj jezikovno prilagodijo tujcu:
»Govorili so seveda nemski in celo gospa Boletova, ki je poskusila parkrat ostentativno, in celo proti svoji navadi, slovenski govor z doktorjem Hrastom, ostala je z njim na cedilu11,« se pritozi pripovedovalec.
Zaradi izrazite Elzine pozitivne podobe se bralcu v tem trenutku lahko upraviceno zdi, da zgodba, kot je zastavljena in se razvija, vodi proti srecnemu koncu: narodnozavedni Hrast in Elza, naklonjena ucenju slovenskega jezika, bi se morala zaljubiti in porociti. To za slovensko realisticno literaturo, kljub vsem slovensko-nemskim tenzijam, ne bi bil nic nepricakovanega. V najbolj izdelanem slovenskem realisticnem romanu Visoska kronika (1918) Ivana Tavcarja eden izmed osrednjih likov Polikarp svojemu sinu naroci, naj se poroci z Nemko:
»Ta zarod poznam, je pozresen, misli, da je vec, kot smo mi, in nase zemlje je lacen. Kdor z njimi ne laja, ga raztrgajo. Da jim goltanec zamasim, te ozenim in Tajcarko bos vzel, da ne bo imela nemskih otrok. Res je, zemljo vedo najbolje obdelovati. Tudi tvoja mati je bila nemskega rojstva in gospodinja tudi ni bila slaba, dasi me je rada jezila« (Tavcar: 2004, str. 29).
Vse bi torej teklo v skladu z bralcevimi pricakovanji, ce v zgodbo ne bi vstopil moment, ki iz lepe in prijazne Elze, ki se zivo zanima za slovensko kulturo, naredi zagrizeno nemsko nacionalistko. Literarni lik Elze pri tem nima kaj dosti opraviti: literatura je v drugem delu postala dekla takratne mladoslovenske liberalne ideologije.
Kot ze omenjeno, se je slovensko pripovednistvo v 19. st. v grobem razdelilo na katolisko in liberalno. Liberalni blok so zastopali mdr. tudi trije najvecji slovenski realisticni pisci: Josip Jurcic, Janko Kersnik in Ivan Tavcar. Vsi trije so bili po izobrazbi - pravniki. Med vzpostavljanjem kapitalisticnega gospodarstva je kmalu postalo jasno, da bodo prihodnje politicne centre moci kontrolirali tisti, ki bodo imeli kapital. Pravniski poklic je tedanjem casu pravdanj in hitrega bogatenja v zakonskem brezvladju ponujal moznost revnejsim slovenskim studentom, da se dokopljejo do zacetnega kapitala. Nesteto taksnih zgodb lahko srecamo pri slovesnih realisticnih pisateljih: osnovni model je revni student, ponavadi izvira iz kmecke druzine in ki si studij placuje s poucevanjem bogatih, aristokratskih druzin. Naj jih nekaj nastejem: pri Jurcicu Lovro Kvas v Desetem bratu in Ivan Lisec v Doktorju Zobru, dr. Hrast pri Janku Kresniku, dr. Pajk v romanu V krvi Frana Govekarja itd. Kljub vsemu jim po koncu studija se vedno manjka kapital: neobhodne postaje pri njihovi
nadaljnji karieri so zenitve pri bogatih druzinah (Lovro Kvas, Ivan Lisec, dr. Ivan Pajk, dr. Hrast ...). Poroka z revnim dekletom iz ljubezni je za njihovo nadaljnjo kariero lahko usodno.
Zelo nazoren primer je predstavitev Hrasta, ki predstavlja arehitpsko predstavitev stremljivega kmeckega fanta na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja:
»Doktor Hrast je bil sin kmetski roditeljev. Na Dunaju je dovrsil svoje vseuciliske studije in, ker se je moral ziviti sam, kajti roditelji ga niso mogli podpirati, sluzil je za ucitelja v raznoraznih aristokraticnih in bogatih rodbinah, kjer si bil poleg veckrat grenkega kruha pridobil ono sigurnost in oni vsestranski takt v vedenju, kateri ga je povsod oznaceval. Nic na njem ni pricalo, da je kmetski sin.«12
Identicna bi lahko bila predstavitev vseh ostalih treh junakov (ki so jih ustvarili trije razlicni pisatelji!). Dr. Hrast nujno potrebuje premozenje. Na to ga opozori, njegova najblizja prijateljica, grascakinja Boletova; vedoc, da mu je njena guvernanta segla v srce, svetuje, naj to zenitev - ce zeli dobro svoji karieri, raje opusti. Za sicer izjemno razvejano in rafinirano mescansko govorico, ki je v malem trgu v navadi, je tokratna govorica grascakinje izjemno neposredna, skoraj groba. Hrastu pravi: »Nikar ne silite svojega lica v tako nedolzne gube. Pomislite vendar - vi in pa ta uboga, revna guvernanta! Pustite jo - Medenu!« Na njegov ugovor, da nima pravice tako govoriti, mu pritrdi. »Prav imate! Smete me tudi osorno zavrniti: pa vendar - pomislite malo o svoji lepi prihodnosti, o svoji karieri!«1 Vprasanja kapitala, kot pogoja za nadaljnjo kariero, je tu neposredno zastavljeno in Hrast ne bezi pred njim. Ob vprasanju, ali se hoce zeniti, se mu je oglasila »mirna, racunajoca pamet. In njej nasproti si je Hrast redkokdaj masil usesa. Poleg tega pa so mu hodile po glavi besede Boletove soproge /.../. Da, da, kariera - tako nekako napoliticnem polju, to je bilo Hrastu najljubse, najprijetnejse sanjarjenje: in za to kariero je treba kolikor toliko - premozenja. Ubog politik je redkokdaj vpliven. Guvernanta pa nima niti pocenega grosa! .«
Hrast se zacne Elze - pricakovano - izogibati. V tem seveda ni za bralca nic presenetljivega, saj je Hrastovo dejanje motivirano tako z njegovo osebnostjo, ki jo v veliki meri vodi ratio, kot z okoljem, ki od Hrasta zahteva tako ravnanje (ce seveda zeli uresniciti svoje cilje). Za pozornega bralca postane presenetljivo nekaj drugega: podobo Elze zacne pripovedovalec v tem trenutku crniti. V ozadju je po vsej verjetnosti avtorska dilema Janka Kersnika, ki je v tem trenutku zanihal med dvema idejama: zvestobi realisticnemu slogu in zvestobi slovenstvu kot
12 Prav tam, str. 35.
13 Prav tam, str. 94.
pozitivnemu protipolu nemstva. Soocen je namrec z nepricakovano dilemo: ce bo Hrast zaradi preracunljivosti opustil Elzo, bo moralna zmagovalka na koncu romana Nemka (kar, ce bi sledil svojemu realisticnemu slogu, ne bi bilo nic nenavadnega). Pisatelj zato sredu zgodbe kot deux ex machina uvede Katinko, Hrastovo nekdanjo ljubezen, s katero se je Hrast brez pravega razloga (omenja le denar za dostojno prezivljanje, ki ga nima) v preteklosti razsel. Zdaj Katinka pride nazaj; sicer porocena, toda Hrast od nje kmalu izve, da ima stari, bogati in bolehni moz neozdravljivo bolezen (zaplet spominja na tehniko, ki se jo sicer posluzujejo trivialni ljubezenski romani). Hrast zdaj ne izbira vec: ljubezen do Elze se hladi, osvajati pricne bivso ljubezen, skorajsnjo bogato vdovo Katinko. Elzo prepusti konkurentu, grascaku Medenu, ceprav Elza odkrito govori z njim in izpove ljubezen. Podoba Elze se v tem trenutku diametralno spremeni: iz lika, ki je svojo okolico prekasal po zrelosti, premisljenosti, kulturni uvidevnosti, Elza nenadoma postane zagrizena nemska nacionalistka, ki gre celo tako dalec, da pripovedovalec v epilogu razkrije, kako je zaradi njenega agitiranja k nemski stvari pristopil celo njen moz Meden. Ce je bila Hrastova odlocitev za Katinko ustrezno motivirana, pa Elzina sprememba vedenja, znacaja in vrednot ostaja brez usrezne utemeljitve. Edini razvidni razlog je upraviciti Hrastovo dejanje: hladna zavrnitev, s katero je po dolgotrajnem osvajanju presenetil Elzo, zdaj ni vec arogantno in preracunljivo dejanje, temvec stvar nacionalne zavednosti.
Hrast, steber slovenstva, je za to dejanje tudi nagrajen: poroci se z bogato dedinjo (v skladu z idealnim modelom, ki naj bo za zgled pridobivanja kapitala). Tu je moc iskati vzroke za antinemskost pri liberalcih, ki jim samo slovenstvo ni bilo tako bistvenega pomena, potrebovali so jo za opravicilo pri akumuliranju kapitala. Nosilec narodnega preporoda in ohranjanja jezika je takrat bila klerikalna stran.
Pripovedovalec pa ne pripise Elzi samo antinemskosti. Izjemno pomenljiv je epilog, v katerem ob omembi grascaka Boleta in njegovih skrbeh za hcerkino doto, preskoci na Elzin zakon z Medenom: »Te, cetudi malenkostne skrbi (o doti, op. K.L), pa bode menda prost - Meden. Kajti on in Elza nimata otrok. Pripovedujejo sicer o njem, da ni posebno zvest zeni, in tudi o njej gre govorica, da se vozi rada v mesto, kjer zahaja v gledalisce in k drugim zabavam, in da jo moz pusca veckrat samo tja. Zlobnim jezikom pa je to dovolj. In Hrast?
Da govorimo resnico: krstni boter sem bil, ni dolgo tega, tam v Borju drugemu njegovemu otroku. Vesel dan sem prebil in odsel zopet preprican, da sta to dva srecna cloveka: moj prijatelj in njegova zena Katinka.«14
Jalovost zakona med Elzo in Medenom je stara, mitoloska kazen za gresno zivljenje (jalovost je kot bozja kazen npr. doletela prebivalce Teb po Ojdipovem uboju oceta in poroki z materjo). Nasproti nesrecnemu zakonu pripovedovalec postavi srecno in otrok polno zvezo zakoncev Hrast. A Hrasta poleg bogate zene in blagoslovljenega zakona caka se ena nagrada. Ze v naslednjem odstavku sledi napoved Hrastove politicne zmage na bliznjih drzavnozborskih volitvah. »Prihodnjih volitev za dezelni zbor komaj cakajo. Meden bo kandidiral za nemsko stranko, kajti kolikor mu je do zagrizenega nemskurja se manjkalo, to mu je vzgojila zena, kateri je v vsem pokoren; njegov mocnejsi nasprotnik in zmagovalec v trgu pa bode sigurno -Hrast. Kam se bode le-ta vrgel - ali bo pristopil k narodni »radikalni« stranki ali narodni »vladni« stranki - tega ne vemo - naroden pa bode gotovo. In to je glavna stvar!«15
Ni potrebno dvakrat ugibati, da je naslednji roman z naslovom Agitator zgodba o Hrastovi politicni karieri, zakoncema Medena pa je dodeljena vloga negativcev.
3 Sklep
Devetaesto stoletje je bilo v Evropi cas intenzivnega razvoja mescanstva in z njim povezanih nacionalnih idej, ki so svojo konkretno uresnicitev dozivele v nastanku nacionalnih drzav, mocno pa so zaznamovale tudi nacionalne knjizevnosti. Nacionalne identiteto so se tako v druzbi kot v literaturi razvijale na dva nacina: skozi oblikovanje lastne kulturne identitete ali pa skozi opozicijo in primerjavo z drugimi nacionalnimi identitetami. V slovenskih pripovednih delih sta razvidna oba procesa, pa je bila posebna pozornost posvecena drugem procesu, in sicer na primeru romana Janka Kersnika Ciklamen. V njem ima eno izmed osrednjih vlog lik Elze Müller, ki nazorno pokaze, da je podoba Nemcev v slovenskem pripovednistvu druge polovice 19. stoletja bolj kot odraz realnosti (ceprav tudi te) odsev zelja mlade in prebujajoce se mescanske inteligence, ki so jo predstavljali mladoslovenski realisticni pisatelji.
Literatura
Kersnik, Janko. 1969. Izbrano delo II. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Pageaux, Daniel-Henri. 2002. Uvod v imagologijo. Zbornik Podoba tujega v
slovenski knjizevnosti. Podoba Slovenije in Slovencev v tujih knjizevnosti (imagolosko berilo). Ur. T. Smolej. Ljubljana: FF, Oddelek za primerjalno knjizevnost in literarno teorijo.
Tavcar, Ivan. 2004. Visoska kronika. Ljubljana: DZS.
Vodopivec, Peter. 1998. Vloga slovenskih intelektualcev pri emancipaciji Slovencev. V: Slovenija 1848—1988, Iskanje lastne poti. Ljubljana. Wellek, Rene. 1953. The concept of comparative literature. Yearbook of Comparative and General literature 2, 1-5.
