CC BY
9strokovni prispevek
УДК: 821.163.6-31.09
KONCEPTUALIZACIJA MEDKULTURNOSTI V IZBRANIH SODOBNIH SLOVENSKIH ROMANIH
Martina Potisk
Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Slovenija
Keywords: contemporary Slovenian literature, Slovenian novel, interculturality
Summary: The paper deals with the occurrence of multiculturality, interculturality and Otherness in the contemporary Slovenian novels written by the authors Brina Svigelj Merat, which is also known as Brina Svit, Erica Johnson Debeljak and Goran Vojnovic. The novels by Brina Svit, who was born in Slovenia but moved to France, are filled with the protagonist's sense of alienation and uncertainty due to her (double) identity problems, mutual issues and/or transcultural living in different countries, which is the fact that shows certain autobiographical impact. Likewise, the narrative prose of Erica Johnson Debeljak is based on the autobiographical experiences that are related to author's migration from America to Slovenia and her later perception of Slovenian language, culture, living style, customs etc. The female author gives a special attention to the Slovenian stereotypical judgment of the American, the Western European and the Yugoslav Otherness. Slovenian underestimation of people from the (southern) Balkan countries has the even more significant role in the novels by Goran Vojnovic, who faced the stigmatization himself while living on Fuzine, the place that is also known as the Slovenian multicultural "ghetto". Vojnovic's protagonists are often verbally labeled because of their different origins and/or cultural status; therefore, they fight with their own sense of alienation, identity problems and lack of social communication. In this way, the intercultural aspect of the selected novels is represented in many connected levels: by including words, phrases or statements in foreign languages; by motivic-thematic basis, built on the several social-cultural issues (sense of alienation, migrations, conception of double identity, displaced persons, multilingualism etc.); by the intertextual quotations of literary works written by the authors who have also shared their intercultural experience with the audience.
Kljucne besede: sodobna slovenska knjizevnost, slovenski roman, medkulturnost
Povzetek: Clanek obravnava pojavljanje veckulturnosti, medkulturnosti in Drugega v sodobnih slovenskih romanih Brine Svigelj Merat/Brine Svit, Erice Johnson Debeljak in Gorana Vojnovica. Romane pisateljice Brine Svit, ki jo je mocno zaznamovala selitev iz Slovenije v Francijo, prevevajo obcutenja (samo)odtujenosti in/ali eksistencialne negotovosti. Nenehno spopadanje protagonistk z nestabilnostjo lastne dvojne identitete, zapletenostjo medcloveskih odnosov in transkulturnim dojemanjem kategorij domovine in tujine evocira vtis avtobiografskosti. Ta nadalje
odzvanja v romanesknih pripovedih Erice Johnson Debeljak, zlasti v narativnih prizorih protagonistkine imigracije v Slovenijo in njenega medkulturnega soocenja s slovenskim jezikom, kulturo in drugacnim zivljenjskim stilom. Pisateljica posebno pozornost namenja kriticnemu reprezentiranju stereotipnega opredeljevanja slovenske druzbe do ameriske, zahodnoevropske in jugoslovanske drugosti. Tovrstno odklanjanje (vzhodno)balkanskega Drugega ima v romanih Gorana Vojnovica se pomenljivejsi prizvok. Pisatelj je namrec v casu svojega bivanja na Fuzinah na lastni kozi obcutil stigmatizacijo fuzinskih marginalcev, zaradi cesar je v svoje romane vpletel tematizacijo veckulturne fuzinske miljejskosti in upodabljanje tamkajsnjih druzbenih izobcencev, ki so zaradi svoje dvodomnosti podvrzeni neprizanesljivim opazkam dominantne vecine, samoodtujevanju, identifikacijskim krizam in tezavam pri vzpostavljanju pristnih medsebojnih odnosov. Na podlagi kvalitativne analize izbranih romanov je nadalje mogoce trditi, da ti izkazujejo kriticen odnos do aktualne druzbene problematike, pri cemer se medkulturna prehajanja kazejo na vec prepletajocih se romanesknih ravneh: na jezikovnoslogovni (vpletanje tujejezicnih prvin), motivno-tematski (tema tujstva, razseljevanja, dvojnih identitet, nestabilnega samoprepoznavanja in vecjezicnosti) ter medbesedilni ravni.
1. Uvod
Izraz medkulturnost (interkulturnost) je izhodiscno vezan na socioloske studije, kjer se pojavlja kot nadgradnja veckulturnosti in oznacuje druzbo, v kateri sobivajo razlicne kulture, vere in jeziki, ki so obenem v intenzivnih stikih in interakciji; za medkulturno druzbo je znacilno, da zahteva aktivne odnose med etnicnimi skupinami, katerih rezultat je izmenjava kulturnih elementov (Sedmak, 2009: 15).
V medkulturni druzbi prihaja do nenehnega srecevanja z Drugim. Pojem Drugega se je izoblikoval na sticiscu sociologije, filozofje, zenskih studij, etnologije, antropologije, jezikoslovja, literarne vede, psihologije itn., zato se konkretna vsebina tega pojma razlikuje po posameznih disciplinah, predvsem zaradi njihovih specificnih gledisc in razlicnih teoretskih podlag (Virk, 2007: 123).
Konceptualne dolocnice Drugega se pojavljajo ze v razpravah filozofa Martina Heideggra o pojavu vmesnosti in hermenevtiki tubiti, ter v filozofskih spisih Alberta Camusa, ki obsegajo razpravljanje o umetnosti v pomenu priznavanja drugosti oziroma obstoja Drugega. Kasneje je velika vecina znanih teoretikov drugosti (Bahtin, Buber, Lévinas, Ricoeur, Lacan, Derrida, Lyotard idr.) srecanje z drugim pojmovala kot izvorno izkustvo, zelo pomembno za konstitucijo Jaza.
Teoretiki so izkustvo drugosti obravnavali z razlicnih vidikov; od tematizacije srecevanja z drugo, tujo zavestjo, z notranjo drugostjo, s simbolnim drugim, s transcendenco kot absolutno drugim do pojava kulturno drugega (Virk, 2007: 124-125). V okviru razpravljanj o literarnem
diskurzu so pojmovanje drugosti razsirili Ingarden, Iser, Adorno in Mecklenburg, ki so vsak na svoj nacin dokazovali, da prav literarnost literaturi omogoca vlogo medkulturnega posrednika in da bralec izkustvo drugosti pridobi ze z branjem literarnega dela, saj se s tem podaja v povsem drugacen svet, kot ga je vajen (Virk, 2007: 130-132).
2. Odrazi medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu
Dosedanje razprave o veckulturnosti, medkulturnosti in konceptu drugega v slovenski pripovedni prozi niso redkost. Med literarnozgodovin-skimi preucevalci, ki so se intenzivneje lotili raziskovanja interkulturnosti z vidika tematsko-idejne naravnanosti in odnosa do Drugega v sodobnem slovenskem romanu, velja izpostaviti Silvijo Borovnik, ki se je preucevanju medkulturnih prehajanj v literaturi posvetila v okviru vseh svojih raziskovalnih podrocij, tj. sodobne slovenske knjizevnosti, zlasti proze in dramatike, knjizevnosti slovenskih pisateljic, slovenske knjizevnosti v Avstriji in knjizevnega prevajanja. O tem pricajo clanki Podobe tujosti v delih nekaterih sodobnih slovenskih prozaistk, Dvojezicnost slovenske knjizevnosti v Avstriji kot odraz dvojne identitete, Medkulturnost slovenske knjizevnosti na avstrijskem Koroskem idr.
Avtorica ugotavlja, da se v sodobnem slovenskem romanu po letu 1980 pogosto pojavlja tema tujstva, ki se kaze skozi opredeljevanje do Drugega tako v protagonistovem odnosu do domovine kakor tudi do druzine (Borovnik, 2012: 63). Dogajanje v sodobnem slovenskem romanu je glede na spoznanja Borovnikove (2012: 63) nadalje povezano s kritiko slovenskega prebivalstva, ki si je zelelo oditi v prostrano Evropo, a obenem ni bilo pripravljeno zapustiti starodavnih in klisejskih nacinov zivljenja, zaradi cesar so pricele nastajati stevilne oblike sodobnih kulturnih razlik. Avtorica ob tem izpostavlja, da romani, ki jih pisejo sodobne slovenske pisateljice, pogosto izrazajo posebno naklonjenost do spoznavanja tujega in neznanega ter veliko zeljo po premagovanju stereotipov (Borovnik, 2012: 63).
V sodobni slovenski knjizevnosti se tematizacija tujega, povezana s problematiko veckulturne druzbe in medkulturnih stikov kaze v marsikaterem romanesknem delu, pri cemer se ubesedovanje medkulturnih razmerij v nekaterih romanih pojavlja tudi kot odraz medkulturne zaznamovanosti avtorjev. K pisateljem in njihovim delom, ki jih opredeljuje avtobiografska izkusnja srecevanja s kulturno tujostjo, uvrscamo Brino Svigelj Mérat/Brino Svit (Smrt slovenske primadone, 2000; Moreno, 2003; Odvec srce, 2006; Coco Dias ali Zlata vrata, 2008), Erico Johnson Debeljak (Tujka v hisi domacinov, 1999; Prepovedani kruh, 2010) in Gorana
Vojnovica (Cefurji raus!, 2008; Jugoslavija, moja dezela, 2012). Za omenjene avtorje je po besedah Silvije Borovnik znacilno, da se na podlagi njihovega romanesknega predstavljanja drugega oziroma tujega »oblikuje tudi kriticna refleksija do domacih, navadno prevec samoumevno enoznacnih pojavov« (Borovnik, 2012: 186).
V nadaljevanju se bom posvetila obravnavi navedenih romanesknih del, pri cemer bom sproti opozarjala na tiste t. i. interkulturne prvine, ki so pomembne za potek fabule, za njeno motivno-tematsko ali celo idejno zasnovo ter formalno-slogovno plat. Ob tem bom ugotavljala, kako se pojavlja in kaksno funkcijo ima literarizacija oziroma tematizacija veckulturnosti, medkulturnosti in/ali opredeljevanja do Drugega.
2.1 Tema dvojne identitete in raba tujejezicnih prvin v romanih Brine
Svigelj Mérat
Brina Svigelj Mérat (1954), z umetniskim imenom Brina Svit, je v Ljubljani diplomirala iz primerjalne knjizevnosti in francoscine ter se leta 1980 preselila v Pariz, kjer se danes zivi in ustvarja na podrocju literature in filma. Po pisemskih romanih April (1984) in Navadna razmerja (1998) ter ljubezenskem romanu Con brio (1998) postane opredeljevanje do Drugega izrazitejse v njenem romanu Smrt slovenske primadone (2000), ki se medkulturnosti dotika v premem sorazmerju z motivno-tematsko izgradnjo fabule.
Skozi prvoosebno, retrospektivno in mestoma nelinearno pripoved madridskega novinarja se izrise njegova vloga spremljevalca priznane operne dive, slovenske sopranistke Lee Kralj - Lejke. V pripovedovalceve spomine na njuna skupna potovanja se vpletajo razna tujejezicna poimenovanja, ki sluzijo kot orodje za pristno izrazanje srecevanja z Drugim:
»Madrid disi po La Manchi ... Pariz po metroju, po croissants in cafe creme ... Milano po kanapejih in Stendhalu ... In Ljubljana ... Ljubljana disi po ...« (Svit, 2000: 135).
Svitova je z romaneskno upodobitvijo pripovedovalca, tujca, ki presoja slovensko, napravila pogumen in pomemben literarni korak. Leinega spremljevalca je namrec postavila v polozaj opazovalca in zapisovalca dogodkov, a obenem tudi posrednika svojega dojemanja »slovenskega« Drugega. V poglavja o novinarjevih sluzbenih dolznostih in homoseksualnih zvezah z raznimi Spanci tako pronicajo besede iz spanskega jezika, ki bralcu priblizajo romaneskne osebe in kraje. Podobno velja tudi za rabo francoskega jezika, zlasti besed in fraz (npr. Beaucoup de lumiere a la cour, Messieurs!), ki osvetljujejo pripovedovalcevo
spoznavanje opernega sveta, medtem ko ob njegovih prihodih v Milano in Trst v ospredje stopa italijanscina, predvsem pri poimenovanju milanskih ulic (Via fiori chiari kot nasprotje ulici Via fiori oscuri) ali napisov na zelezniski postaji (Trieste, stazione di Trieste, ultima fermata).
Kratek roman Moreno (2003), ki je bil prvotno napisan v francoskem jeziku, a ga je pisateljica nato sama prevedla v slovenscino in izdala pod psevdonimom Brina Svit, se izraziteje posveca tematizaciji tujstva, drugacnosti in izgubljanja oziroma ponovnega oblikovanja lastne identitete.
V njem prevladujejo avtobiografske prvine, povezane z avtoricino jezikovno in/ali identitetno razpetostjo med Francijo in Slovenijo, ki je obenem tudi osrednji problem glavne protagonistke romana. Ta se namrec v zelji, da bi napisala ljubezenski roman, odpravi v toskansko pisateljsko kolonijo, ki postane pravo (medkulturno) sticisce razlicnih priseljencev, bodisi irskih in kanadskih literatov bodisi delavcev na posestvu, ki pripadajo razlicnim narodnostim (italijanski vrtnar, maroski kuhar, albanska sluzkinja idr.).
Posebna medbesedilno-avtobiografska prvina se v romanu pojavi v refleksiji o pisemskem romanu Brine Svit in Petra Kolska Navadna razmerja, ki jo zaznamuje nenadni prehod iz gledisca pisateljicine prvoosebne pripovedovalke v avtoricin lastni pogled na Petrovo razkrinkanje protagonistke Alme (se enega alter ega). Ta namiguje na prisotnost pisateljicinega drugega Jaza (tudi) v romanu Moreno:
»Ona si je izmislila zensko osebo, sosedo Almo Bennholdt, pol Francozinjo, pol se ne ve kaj (njena mama je bila sirota brez jasnega nacionalnega izvora), restavratorko starih tapiserij, zeno visokega funkcionarja [...] Spomnim se, kako zelo sem bila prepadena, ko sem prebrala zadnje Petrovo pismo, v katerem je izjavil, da Alma Bennholdt, najina Madame de Tourvel, tista ista Alma, katere dejanja in custva je interpretiral cez celo knjigo, enostavno ne obstaja, ni nikoli obstajala, naj bi bila le sad moje domisljije. Ubil jo je, sem pomislila. S kaksno pravico je ubil mojo junakinjo, ki je v vsem tem casu postala tako realna kot jaz in on?« (Svit, 2003: 77).
Pripovedovalkina teznja po literarnem ustvarjanju se kmalu izkaze kot nekaksna pretveza za njen poskus dokoncnega obracuna s sabo, svojo identiteto in predvsem z jezikovno pripadnostjo; pisateljska zahteva, da mora vsak dan napisati vsaj petsto besed, ji namrec predstavlja oviro na poti do priznavanja same sebe kot osebe s t. i. dvojno identiteto, saj pise v francoscini, za kar se je sicer sama zavestno odlocila, ceprav je po rodu Slovenka.
»Od zmeraj so me privlacili in zanimali pisatelji, ki so zamenjali jezik. Prestopili iz romunscine v francoscino, iz ruscine v anglescino, iz
madzarscine v francoscino, iz poljscine v anglescino [...] Zakaj? Kako? In predvsem za kaksno ceno? Ne verjamem namrec v srecno dvojezicnost. Moja hcerka, ja, seveda, to je nekaj drugega, dobro se pocuti v svojih dvojnih cevljih. Slovenscina in francoscina se odlicno dopolnjujeta: na eni strani cerebralen, precizen, kodificiran jezik, na drugi emocionalen, zelo elasticen in prozen. A ona ni pisateljica. Ni ji treba izbirati med dvema tako razlicnima jezikoma, sprosceno in globoko pomirjeno prebiva v obeh hkrati.« (Svit, 2003: i7).
Obcutka krivde, ker je zapustila domovino, povezanega z odtujenostjo (sama pravi, da je druzinska emigrantka), se poskusa resiti ob stevilnih citatnih navezavah na izjave umetnikov, kot so Nabokov, Cioran, Kundera, Beckett ipd., ki so jih prav tako zaznamovala medkulturna in medjezikovna »prehajanja«.
V protagonistkine refleksije se nadalje vpletajo stevilne italijanske besede, npr. la televisione Italiana, certo, bella, per fortuna ipd., in razni francoski izrazi, npr. par exellence, rendez-vous ipd., ki se dopolnjujejo z dobesednimi citati iz Flaubertove Korespondence in kazejo na pripovedovalkino navezanost na francoski jezik. V primezu medkulturnega okolja, kjer poteka spoznavanje stevilnih priseljencev (Walterja, Mohameda, Milike idr.), ki se srecujejo s podobnimi identitetno-jezikovnimi zagatami kot pripovedovalka, smo prica njenemu postopnemu (samo)osvobajanju in sprejemanju »druge identitete«. To se sprva nakazuje v zelo majhnih korakih, kakrsen je trenutek, ko sebe in svoje nove znance oznaci za »extracomunitarie« (beseda, s katero Italijani oznacujejo drugorazredne tujce), cemur sledi veliko spoznanje, da jo pisanje v francoscini na prav poseben nacin osvobaja; v zavetju svojega drugega jezika se namrec pocuti ravno prav oddaljena od materinscine in svojcev, da lahko o njih, se zlasti o svoji materi, neprizadeto razpravlja.
Dvomi o zavezanosti zgolj enemu jeziku in/ali eni ljubezni sicer se naprej ostajajo, a jih ob koncu romana nenadoma prekine pripovedovalkino srecanje z moskim, za katerega se ji pricenja dozdevati, da ni nihce drug kot njen »angel« - Moreno, ki utelesa upanje, ljubezen, sreco in smisel.
V ljubezenskem romanu Odvec srce (2006), kjer so avtobiografske prvine prvic nekoliko manj izrazite, postane tema narodnostne in posledicne identitetne razpetosti, ki je osrednja skoraj v vseh avtoricinih romanih (razen v Smrti slovenske primadone, kjer je bolj v ospredju problematika odtujenosti med materjo in hcerjo), glavni povod za vzpostavitev ljubezenskega trikotnika med Slovenko Lilo Sever, priznano snovalko francoskih parfumov, njenim francoskim mozem Pierrom in slovenskim zdravnikom Sergejem, s katerim naveze stike, ko se po smrti svojega oceta vrne v hiso na Bledu.
Hrepenenje po domovini in zelja po obcutenju varnosti, domacnosti in brezmejne pripadnosti, ki ju protagonistka potlaci globoko v svojo podzavest, znova privreta na plan v trenutkih (ponovnega) odkrivanja ljubezni, opazovanja domace pokrajine, branja najdenega ocetovega romana in v iskrenih pomenkih z moskim, ki se ji predstavi kot romunski sahist Nast, ceprav se izkaze, da je tudi njegova prava identiteta precej zapletena.
Vecmesecno bivanje v Sloveniji Lilo skoraj povsem odtuji od moza, prijateljice Simone in »francoskega« nacina zivljenja nasploh. Nekdaj ambiciozna in samosvoja Lila namrec doma odkrije dolgo pozabljeni del svoje identitete. Pisateljica tako pred bralcem razprostre protagonistkino zaznamovanost z medkulturno negotovostjo, kajti Lili zaradi spleta nesrecnih okoliscin ne preostane drugega, kot da se kljub vsemu znova vrne v Francijo, kjer se naprej zivi kot ujetnica svojega hrepenenja.
Za roman Coco Dias ali Zlata vrata (2008) se zdi, da ga prevevajo vse znacilnosti dotedanjega pisateljicinega romanesknega ustvarjanja: kratka in jedrnata poglavja, obcasne medbesedilne navezave, tema hrepenenja po umetniskem izrazanju, zelja po odkritju sorodnega Drugega, medkulturna razpetost osrednje protagonistke/pripovedovalke, ki jo gre razumeti kot podlago za njeno identitetno in jezikovno negotovost ter osebno nezadovoljstvo.
Tokrat v vlogi pripovedovalke nastopa znana pisateljica in obcasna prevajalka, stiridesetletna Valérie Nolo, ki pricne v zameno za ucne ure tanga pri priznanem argentinskem plesalcu, ekscentricnem Orlandu Diasu -Coquitu/Cocu, o njem pisati roman, nekaksno biografijo, ki postopoma nadomesti pripovedovalkino ustvarjanje Mojstrovine, romana o Agati, umetnostni zgodovinarki, ki se izrisuje kot Valerijin alter ego:
»Tista, na katero mislim jaz, je Agata, Agata Abakovitc, bivsa zena slavnega sodobnega umetnika, mama dveh otrok, specialistka za Edourda Maneta, cigar dve sliki visita nedalec od tukaj, v Muzeju lepih umetnosti na aveniji Libertador. A tudi Velázqueza, njenega najljubsega slikarja. Ali se bolje: poznavalka ene same Velázquezove slike, mojstrovine, ki sem jo tudi jaz veliko gledala, kar je normalno, glede na to, da je Agata glavna junakinja moje Mojstrovine, romana, ki sem ga zacela pisati, preden sem srecala Coca Diasa. Vrgla sem stran roman, a ne Agate. Se naprej je tukaj. Povsod jo vidim. Postala je moja senca, moja starejsa sestra.« (Svit, 2009: 262).
Skozi pripoved o tangu, njegovi tradiciji in plesalcih, kakrsen je Coco, se pripovedovalka vseskozi srecuje z Drugim, tj. s strastno argentinsko plesno tradicijo. To ji pomaga pri uresnicevanju zelje po odkrivanju in predvsem razumevanju moskih, kar je poleg osamljenosti tudi osrednji povod za njeno navdusenost nad ucenjem tanga. Zaradi tega postane
Cocova ponudba zanjo zelo dobra priloznost, da dokoncno razcisti s stevilnimi vprasanji, ki se ji porajajo v zvezi z odnosi med moskimi in zenskami.
Izkaze se, da tango zdruzuje vse, kar Valérie v svojih ljubezenskih zvezah pogresa, tj. cutnost, strast, predanost in zaupanje. Pripoved o Cocu in tangu pa se postopoma prevesi v odkrivanje pripovedovalke same. Se vec, zdi se celo, da argentinski plesalec ni zgolj kljucen akter v njeni zgodbi, temvec ji pisanje o njem pomaga, da pricne razciscevati s svojo preteklostjo. Tako namrec izvemo za njeno spopadanje z mucno identitetno krizo (je pol Francozinja, druga polovica njene identitete pa ji zaradi materine zgodnje posvojitve ni znana), ki jo vseskozi prekriva z lahkotnim kramljanjem in pokoncno kozmopolitsko drzo:
»Moje mame, ki je bila kemik v medicinskem laboratoriju, ni bilo lahko desifrirati: imela je severnjasko polt, mediteranski pogled, slovansko melanholijo in strogo francoski nacin razmisljanja. Rada je imela italijansko opero, ruske pisatelje in normandijsko plazo: z mojim ocetom sta se lahko ure in ure sprehajala ob morju v Trouvillu. Po nekaj dolgih letih sem se morala vdati. Imela sem prevec indicev in nobene gotovosti. A navsezadnje in ce sem iskrena sama s sabo, nisem imela nic proti temu negotovemu in tujemu delu mene same. Nasprotno, z leti sem ga zacela celo gojiti, biti ponosna nanj, se pocutiti kot tujka v lastni domovini. To je gotovo eden izmed razlogov, zaradi katerih sem se hotela uciti jezikov: vsak novi jezik bi lahko postal moj materni jezik.« (Svit, 2009: 183-184.).
Plesu in valovom brezskrbnega zivljenja se pricne pripovedovalka povsem prepuscati sele v daljnem Buenos Airesu, mestu Cocove mladosti, kjer po stevilnih razmerjih s plesalci za sabo koncno le pusti svojo nezavidljivo preteklost (nerazumevajocega zaloznika, nevoscljive prijateljice, bivsega moza Yanna, odmaknjenega sina Felixa idr.). Romaneskno francosko in argentinsko okolje ob tem predstavljajo stevilne besede in fraze iz francoscine in spanscine, ki se dotikajo tako plesa (imena korakov oziroma figur: ochos, giros, voleos ipd.) kot vsakdanje komunikacije (comme il faut, muchachita, cumparsita, barrio, villa miseria ipd.), s cimer roman sledi avtoricinemu ustaljenemu nacinu priblizevanja zgodbe bralcu.
Romaneskne navezave na Borgesa, ki segajo od drobnih omemb, povezanih s pisateljevim zivljenjem (pripovedovalka se napoti po ulici Maipu, kjer naj bi na stevilki 444 pisatelj imel svoje stanovanje) do navajanj njegovih izrekov v obliki medbesedilnih citatov (Todo sucede por la primera vez en el jardín del amor / Vse se prvic zgodi v vrtu ljubezni) ali toposov.
Kljub temu kaksnih posebnih sticnih tock med romanom Svitove in Borgesovim pisanjem ni zaznati; morda se zgolj obrisi skupnih znacilnosti kazejo v naslednjih vzgibih: obcasnem nagovarjanju oziroma vkljucevanju bralca v zgodbo; prepletanju vec fiktivnih ravni (v pripoved o domnevno resnicnem Cocu se vkljucujejo pripovedovalkine refleksije o Mojstrovini in izmisljeni Agati); napovedovanju dogodkov oziroma kratkem povzemanju sledecih poglavij; pogostih opazkah o varljivosti fikcije oziroma literature, na kar namigujejo tudi stevilne digresije o Velázquezovi sliki Las Méninas, kjer se slikar sam upodobi, a sta funkcija in usmerjenost njegovega pogleda odvisni od gledalceve interpretacije, kar nedvomno velja tudi za subtilni nacin pripovedovanja Valérie Nolo.
2.2 Tema tujstva in opredeljevanje do (slovenskega) Drugega v prozi
Erice Johnson Debeljak
Erica Johnson Debeljak (1961), ki je bila rojena v San Franciscu, sedaj zivi in ustvaija v Ljubljani, kjer si je scasoma pridobila status precej znane prevajalke in pisateljice tako v angleskem kot slovenskem jeziku. Delo Tujka v hisi domacinov (1999) zdruzuje pisateljicine avtobiografske in deloma esejizirane spomine, ki se vse bolj zgoscajo okrog njej neznanega Drugega, tj. Slovenije in tamkajsnjega nacina zivljenja, ki je tudi njo kmalu po selitvi predramilo iz romanticnih fantazij v kruto realnost.
Do Slovenije se pisateljica opredeljuje na vec razlicnih nacinov; prek zapisovanja zgodovinskih, geografskih, kulinaricnih, arhitekturnih, klimatskih, hortikulturnih, druzabnih, komunikacijskih, stereotipnih idr. znacilnosti oziroma dejstev do povsem osebnega presojanja podobnosti in razlik med ameriskimi in slovenskimi navadami, obicaji, ljudmi in njihovim zivljenjskim ritmom.
Kljub raznim zastrasujocim opozorilom, da Slovenija - po zgledu »tretjega sveta« - sodi k barbarski »drugi Evropi«, se pisateljica optimisticno poda na pot v Slovenijo, kjer se prvic sreca z nenadnim obcutenjem tujstva. Njen polozaj postane se bolj mucen zaradi nepoznavanja jezika, ki jo se posebej preseneti s sumniki, besedami brez samoglasnikov, zelo razlicnimi narecji, skloni in dvojino. Jezikovna razpetost povzroca stevilne refleksije o ustvarjanju nove identitete, ki - ob ucenju in vse pogostejsem sporazumevanju v slovenscini - zaznamuje tudi njo. O tem zapise naslednje:
»Ko si po gargantuovsko prizadevas, da bi prodrl pod to povrsino, premostil prepad med notranjim in zunanjim, se morda bolj priblizas tuji kulturi, neobhodno pa se tudi oddaljujes od svoje; to je odtujitev, znacilna za dvojezicne in vecjezicne ljudi. Ko izplujes iz pristanisca svojega jezika,
se znajdes na morju prevedenih fraz, custev, miselnih stanj. Morda bos moral brskati po razlicnih slovarjih duse, da bos nasel prave besede, s katerimi bos opisal ozracje, poimenoval razpolozenje. Navsezadnje se bos mogoce znasel razdeljen med dva jezika in kulturi, ne popolnoma zvest ne eni ne drugi, ne cisto doma ne v eni ne v drugi.« (Johnson Debeljak, 1999: 94).
V Sloveniji se naposled sreca s povsem drugacnim Drugim, kot ga je pricakovala; kmalu namrec postane zrtev slovenskega strahu pred tujci, ki ga dojema kot posledico dolgotrajne podrejenosti Slovencev v raznih zgodovinsko-politicnih skupnostih. Obenem jo preseneti slovenska nestrpnost do pripadnikov nekdanjih jugoslovanskih dezel. Pri tem avtorica izpostavi stevilne etnicne predsodke Slovencev o neumnosti, umazanosti in lenosti t. i. juznjakov, ki pa so se - kako ironicno - v nasprotju s slovenskim obcutkom vecvrednosti, ki ne prenese kritike, na svoj racun zmozni celo posaliti, kar Debeljakovo se posebej zacudi.
Ceprav sebe oznaci za izgnanko, priokus globokega tujstva pocasi izginja, saj si avtorica zmeraj prizadeva, da bi enkrat za vselej razcistila z obcutki negotovosti, nepripadnosti in/ali vrzenosti v tujo kulturo. Pri tem si pomaga z izkusnjami, izjavami, spomini, eseji in literarnimi deli avtorjev, kot so Czeslaw Milosz, Joan Didion, Edward Said, Milan Kundera, Helen Hoover Santmeyer, Adam Zagajewski ipd., ki so tudi sami izkusili medkulturne selitve in jezikovne zagate. Pisateljica s tem napravi pomemben korak v osvetljevanju problematike dvojezicnosti in dvojne identitete, katerih pomen in vpliv na zivljenje posameznika sta bila v tistih casih (in sta ponekod se sedaj) preveckrat spregledana.
Prozno delo Prepovedani kruh (2010) je Johnson Debeljakova zasnovala kot variacijo Tujke z nekoliko drugacnim slogom. Nekdaj esejizirani odseki so preoblikovani v bolj romanizirano pripoved, ki temelji na premem govoru in pisateljicinem spretno ubesedenem humornem pogledu na posamezne dogodke, ki izkazujejo nasprotja med slovensko in amerisko kulturo.
V primerjavi s Tujko se v Prepovedanem kruhu (2010) pojavi vec opazk o razlikah med navadami slovenskega in ameriskega nacina zivljenja, ki kazejo na pisateljicin zrelejsi odnos do ubesedene snovi. Na prenovljen vidik njenega predstavljanja slovenskih kulturno-druzbenih razmer in odnosa do drugega opozarjajo pricevanja o visoki samomorilnosti Slovencev, problematiki izseljenstva po drugi svetovni vojni, slovensko-hrvaskih prerekanjih, Fuzinah kot juznjaskem getu ipd.
Medkulturno plat literarnega dela nadalje krepijo dvojezicna rekla, citati in razne omembe pesmi tako iz slovenskega kakor tudi iz nekdanjih jugoslovanskih govornih podrocij (Kaj ti je, deklica; Ne cakaj na maj; Vsi
so venci vejli; Hej, brigade, hitite; Ima dana; Aber dojde, Donke; Jugoslavijo! idr.) ter slovarske razlage nekaterih besed (Juznjak, Bosanac, Cefur, Siptar, Zamorcek idr.), ki pricajo o slovenskem nacinu dojemanja drugega, v ozadju katerega se skrivata na trenutke zelo izstopajoc obcutek slovenske vecvrednosti in globoko zakoreninjena nenaklonjenost do tujcev.
2.3 Problematika etnicnih manjsin in aktualizacija stereotipizacije v
romanih Gorana Vojnovica
Goran Vojnovic (1980) je diplomiral na ljubljanski Akademiji za gledalisce, radio, film in televizijo, do sedaj se je preizkusil v vlogah reziserja, scenarista, kolumnista, pisatelja in pesnika. Vsekakor spada med (naj)mlajse sodobne slovenske ustvarjalce, ki so navdih za svoje delo nasli v konfliktnih odnosih med Slovenijo in nekdanjimi jugoslovanskimi narodi, zaznamovanimi s problematiko priseljencev in druzbenim etiketiranjem. S tem se je Vojnovic sicer dodobra seznanil ze kot (nekdanji) prebivalec Fuzin, njegove izkusnje pa so nadalje pripomogle k zasnovi osrednje teme romana Cefurji raus! (2008), ki temelji na problematiki stereotipnega oziroma manjvrednega presojanja priseljencev iz drzav nekdanje Jugoslavije.
Na zacetku omenjenega romana se v vlogi medbesedilnega mota zvrstijo izsek iz Magnificove pesmi Cefur, navedba istoimenskega gesla iz Slovenskega etimoloskega slovarja in zapis grafita Cefurji raus!, ki jim sledi prvoosebna pripoved Marka Bordica, sina bosanskih emigrantov, zivecega v fuzinskem blokovskem naselju. Romaneskna poglavja razgaljajo ze skoraj tradicionalne slovenske predstave o t. i. cefurjih, pri cemer njihovi naslovi (Zakaj nimam svojega fuzbal kluba; Zakaj je Kubana najvecja rupa na Fuzinama; Zakaj cefurji nabijajo muziko v avtu ipd.) ironicno namigujejo, da gre roman razumeti kot nekaksen vodnik po svetu cefurjev.
Pri tem posebno pozornost vzbuja izbira rabljenega jezika, ki ga Burda Strsoglavec opredeli kot govorico Fuzin oziroma tamkajsnjih neslovenskih prebivalcev, za katero sta se uvelj avila izraza fuzinscina inlali cefurscina (Strsoglavec, 20i0: S3-S4). V romanu so zastopane razne variante angleskih (dzanki, muvati, hartatek ipd.) in srbohrvaskih izrazov (rupa, komsija, bajturina, cica idr.), ki se jim mestoma pridruzujejo zapletene slovenske besede in tujke (rasisticen, zaljivka, identiteta, asimilacija, multietnicnost idr.).
Neenotnost v rabi jezika je nedvomno eden od odrazov protagonistove identitetne zadrege, ki jo avtor problematizira na humorno-ironicen nacin, npr. z razlaganjem povezav med etnicno pripadnostjo in nogometom ali z razmisljanjem o izbrisanih. S humornim odnosom do razsirjenih predstav o
cefurjih Vojnovic stereotipne oznake ocitno presega in hkrati opozarja na nestrpnost Slovencev do Drugega, v tem primeru do pripadnikov preostalih narodov bivse Jugoslavije.
V Vojnovicevem drugem romanu z naslovom Jugoslavija, moja dezela (2011) je v ospredje romanesknega dogajanja postavljen protagonist Vladan Borojevic, sin vojnega zlocinca Nedeljka Borojevica, s svojim nezadrznim hlepenjem po odkrivanju drugega, spoznavanju ocetove skrivnostne preteklosti in posledicno tudi sebe. V protagonistovi pripovedi, ki ni linearna, ampak napolnjena s stevilnimi spomini in asociacijami, se kaze dusevno dozorevanje protagonista, ki je obremenjen z ocetovo kriminalno preteklostjo, materinim odtujevanjem in stevilnimi selitvami iz Hrvaske v Srbijo in nato se v Slovenijo (na Fuzine).
Zaradi tega se Vladan znajde v identitetnem precepu; osamljenost, ocetov odhod, njegovo idealiziranje, mnozicno etiketiranje nekdanjih Jugoslovanov glede na (po)vojno dogajanje, zivljenje v fuzinskem multikulturnem miljeju ipd. so odlocilni dejavniki za njegov odhod v razlicne dezele nekdanje Jugoslavije. Med voznjo po Hrvaski, Bosni in Srbiji se tako sreca z razlicnimi oblikami medkulturnih odnosov; od bosanskega nacionalizma in podcenjevanja Albancev do presenetljive a najbrz zgolj navidezne gostoljubnosti svojih srbskih sorodnikov. Ob tem se protagonistov obcutek tujstva vse bolj poglablja:
»Izdalo me bo, sem razmisljal, da se bom po Danilovem drugem poljubu instinktivno odmaknil nazaj, pozabljajoc, da drugemu pri Srbih sledi se tretji. [...] In izdali me bodo se tisoci drugih neznatnosti, ki so me zdaj se veliko bolj kot ob mojem prvem obisku locevale od teh ljudi, me delale drugacnega in tujega. Zaradi vsega tega sem se v trenutku, ko sem stal pred vrati stanovanja Danila Radovica, pocutil Slovenca bolj kot kdajkoli prej.« (Vojnovic, 2012: 106).
Ko se Vladan, do skrajnosti obremenjen s svojimi osebnimi problemi, spremenjeno identiteto svojega oceta in materialnimi dokazi, ki potrjujejo njegovo kriminalno preteklost, na Dunaju z njim koncno le sreca, a mu zlocinov nikakor ne more odpustiti, ga prevzame vnovicen dvom v pravilnost svojega ravnanja.
Protagonistova razdvojenost torej ostaja glavni razlog za vztrajanje v iskanju pripadnosti, ceprav je dokaz Vladanove vecplastne identitete povsem ociten v sklepnem dejanju, ko pred srecanjem z ocetom obcuti nenavadno napetost in razdrazenost ter ga pomiri sele vrvez na ulicah Dunaja. Tam namrec srecuje predstavnike raznolikih druzb oziroma kultur, kar ga spominja na brezskrbno prezivljanje svojega otrostva znotraj vecetnicne jugoslovanske skupnosti, ko med njenimi narodi se niso vladale medkulturne napetosti.
3. Sklep
Analiza romanov Brine Svigelj Mérat, Erice Johnson Debeljak in Gorana Vojnovica je z vidika tematizacije veckulturnosti, medkulturnih stikov in opredeljevanja do Drugega pokazala, da obravnavana dela opozarjajo na pomembne druzbene probleme priseljenstva, vecjezicnosti in stereotipnega posplosevanja.
V omenjenih romanih se medkulturnost kaze zlasti v povezavi s pogostimi selitvami oziroma potovanji protagonistov v razlicna evropska (vele)mesta, kar se posledicno kaze v hitro menjajocih se krajih dogajanja, kjer se v protagonistova srecevanja s tamkajsnjim drugim vpletajo razne tujejezicne prvine (besede, fraze, izreki ipd.). Te osvetljujejo odnos protagonista do njemu se neznane pojavnosti, soustvarjajo vtis o njegovem polozaju svetovljanalkozmopolita inlali na kar se da avtenticen nacin bralcu priblizajo neznana mesta, ljudi, njihove obicaje ali nacin zivljenja.
Pri tem posebno mesto zavzemajo romani Brine Svit Smrt slovenske primadone, Moreno in Odvec srce, obe prozni deli Debeljakove in Vojnovicev roman Cefurji raus!, kjer kot protagonisti nastopajo tujci, ki izrazajo svoje presojanje slovenskega Drugega. V obravnavane romane se hkrati vpenjajo avtobiografske prvine, saj so avtorji snov za ustvarjanje crpali tudi iz svojih medkulturnih zivljenjskih izkusenj oziroma svojega odnosa do Slovenije kot domovine (B. Svit), dotedaj nepoznane drzave (E. Johnson Debeljak) ali njenega macehovskega odnosa do marginalnih (zlasti etnicnih) skupin, zrtev nenehne stigmatizacije (G. Vojnovic).
Romaneskno dogajanje nadalje motivirajo teznje protagonistov po odkrivanju lastne identitete in bivanjskega smisla. Pri tem smo veckrat prica njihovemu mucnemu obcutenju tujstva, drugacnosti, ki ga pogosto spremljajo (samo)sprasevanja o dvojni identiteti kot posledici dvo-lvecjezicnosti in njenemu morebitnemu vplivu na izgubljanje oziroma oblikovanje nove osebne, etnicne in jezikovne identitete. Protagonisti se svoje razdvojenosti in obcutka negotovosti kljub vsemu ne zmorejo povsem otresti, v tem pogledu so izjema le dela Erice Johnson Debeljak, kjer avtorica (svoj) status tujke presega s pozitivno energijo in vedrim optimizmom.
Protagonisti, ki jih ponavadi pestijo se tezave v druzinskih ali partnerskih odnosih, pa se zaradi globoke zelje po pripadnosti in razresitvi svojega polozaja zatekajo v citiranje izjav, misli ali del umetnikov, kot so Kundera, Cioran, Zagajevski, Magnifico idr., ki so v svoje delo prav tako vpletli avtobiografski pogled na ustvarjanje in/ali zivljenje v precepu med vec razlicnimi etnijami, kulturami ali jeziki; medbesedilno prenasanje
njihovih besedil se najveckrat kaze v obliki citatov ali motov, ki
medkulturno podobo romanov le se utrjujejo.
Literatura:
Borovnik, Silvija. 2012. Knjizevne studije: o vlogi zenske v slovenski knjizevnosti, o sodobni prozi in o slovenski knjizevnosti v Avstriji. Maribor: FF (Zora, 85).
Fiser, Branka Fiser. 2011. Vpliv slovenske nacionalne osamosvojitve na tipologijo slovenskega romana. Dusan Pirjevec, slovenska kultura in literarna veda: zbornik prispevkov s simpozija ob 90. obletnici Dusana Pirjevca. Ur. Seta Knop. Ljubljana: FF (Acta comparativistica Slovenica, 3). 67-77.
Hladnik, Miran. 2005. Z njihovimi zenskami se porocajte ali soocenje kultur v slovenskem zgodovinskem romanu. Veckulturnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj. Ur. Marko Stabej. Ljubljana: FF (41. seminar slovenskega jezika, literature in kulture). 11-19.
Johnson Debeljak, Erica. 1999. Tujka v hisi domacinov. Maribor: Obzorja.
Johnson Debeljak, Erica. 2010. Prepovedani kruh: spomini. Ljubljana: Modrijan.
Juvan, Marko. 1994. Iz 80. v 90. leta: slovenska literatura, postmodernizem, postkomunizem in nacionalna drzava. Jezik in slovstvo 40/1-2. 25-33.
Juvan, Marko. 2000. Intertekstualnost. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije (Literarni leksikon, 45).
Luksic Hacin, Marina. 1999. Multikulturalizem in migracije. Ljubljana: ZRC SAZU.
Pageaux, Daniel-Henri. 2008. Imagoloske razprave. Ljubljana: ISH.
Sedmak, Mateja. 2009. Izzivi medkulturnosti. Podobe obmejnosti. Ur. Mateja Sedmak. Koper: Univerza na Primorskem; Annales. 13-35.
Svit, Brina. 2000. Smrt slovenske primadone. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Svit, Brina. 2003. Moreno. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.
Svit, Brina. 2006. Odvec srce. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.
Svit, Brina. 2009. Coco Dias ali Zlata vrata. Ljubljana: Cankarjeva zalozba.
Strsoglavec, Durda. 2010. Kako se govori v sodobni slovenski prozi. Sodobna slovenska knjizevnost: 1980-2010. Ur. Alojzija Zupan Sosic. Ljubljana: FF (Obdobja, 29). 311-318.
Sabec, Ksenija. 2007. Kdo je cefur za kranjskega Janeza: stereotipi in kulturne razlike v sodobnem evropskem kontekstu. Stereotipi v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj. Ur. Irena Novak Popov. Ljubljana: FF (43. seminar slovenskega jezika literature in kulture). 102-116.
Virk, Tomo. 2007. Primerjalna knjizevnost na prelomu tisocletja: kriticni pregled. Ljubljana: ZRC SAZU.
Vojnovic, Goran. 2008. Cefurji raus! Ljubljana: Studentska zalozba.
Vojnovic, Goran. 2012. Jugoslavija, moja dezela. Ljubljana: Studentska zalozba.
