CC BY
7izvirni znanstveni clanek
УДК: 821.163.6.09
MOTIVNO-TEMATSKA RAZCLEMBA POLJA UMETNOSTI V LITERARNIH DELIH SODOBNIH KOROSKIH PISATELJIC1
Janja Vollmaier Lubej
Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru
Keywords: modern Slovenian literature, prose, thematics, artist's theme, creative process
Summary: The article deals with the prose of contemporary female writers from the Koroska region, i.e., with a detailed insight into the respective artists' choice of theme, produced work, and creative process. Contemporary female writers from the Koroska region - Silvija Borovnik, Cvetka Bevc and Barbara Simoniti - write high quality literary works. Their writings differ in genre and style. This article with the focus on analyzing said works, by incorporating the theoretical findings of Ingrid and Horst Daemmrich, particularly in regards to theme and process. The second part takes into consideration those literary works or short stories of contemporary female writers from the Koroska region in which motifs are an integral part of the literary work: the novels Soba gospe Bernarde (2007), Ina (2011) and Potovci (2011), and short-story collection Zgodbe iz somraka, 2007), all by Cvetka Bevc; the short-story collection Strasljivke (1990) by Sivija Borovnik; and the short-story collection Razdalje (1998) by Barbara Simoniti.
Kljucne besede: sodobna slovenska knjizevnost, proza, tematologija, tema umetnika, tema umetnosti, tema umetniskega ustvarjanja
Povzetek: Clanek se osredotoca na prozo sodobnih koroskih pisateljic, s posebnim ozirom na temo umetnika, umetnosti in umetniskega ustvarjanja v njihovih literarnih delih. Sodobne koroske pisateljice, Silvija Borovnik, Cvetka Bevc, Barbara Simoniti, pisejo zanimivo in kvalitetno literaturo. Njihove literarne pisave so zanrsko in slogovno raznolike. Prispevek z interpretacijskim modelom, ki dopolnjuje in razsirja teoreticna dognanja Ingrid in Horsta Daemmrich, analizira temo umetnika, umetnosti in umetniskega ustvarjanja. Interpretativni del uposteva tista literarna dela oz. kratke zgodbe sodobnih koroskih pisateljic, kjer so motivi oz. teme umetnika, umetnosti in umetniskega ustvarjanja bistveni elementi v zgradbi literarnega besedila: romani Soba gospe Bernarde (2007), Ina (2011) in Potovci
1 Clanek predstavlja del avtoricine doktorske disertacije z naslovom Tema umetnika, umetnosti in umetniskega ustvarjanja v prozi sodobnih koroskih avtorjev in avtoric, ki je nastala pod mentorstvom red. prof. dr. Silvije Borovnik (Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, 2013).
(2011) ter kratkoprozna zbirka Zgodbe iz somraka, 2007 Cvetke Bevc; kratke zgodbe iz Strasljivk (1990) Sivije Borovnik; kratkoprozna zbirka Razdalje (1998) Barbare Simoniti. V sklepu so predstavljene ugotovitve.
1 Sodobne koroske pisateljice
Pojem sodobna koroska proza se osredinja na pisatelje in pisateljice, ki zivijo (ali so ziveli) na Koroskem v Republiki Sloveniji, sooblikovali pa so ga pisatelji oz. pisateljice Janez Mrdavsic, Marjan Kolar, Tone Turicnik, Ivanka Hergold, Vinko Oslak, Andrej Makuc, Cvetka Bevc, Silvija Borovnik, Matjaz Pikalo in Barbara Simoniti (Vollmaier Lubej, 2010: 371). Casovno dolocilo, ki ga pojem pogojuje, je vezano na literarna dela, ki so nastala po letu 1960. Nekateri med njimi v svoja literarna dela umescajo koroske legende, besedje, pokrajino, znane Korosce ipd.
Pojem sodobna koroska proza so po kronoloskem razporedu sooblikovali tudi mnogi drugi, nepoznani zgodbarji, npr. Ales Tacer, Ivan Srebnik, Stefan Smolar, ki so na koroski literarni zemljevid prispevali predvsem spominsko prozo, ta pa popisovanja spominskosti in avtobiografskosti na ravni literarnosti ne presega.
V prozi sodobnih koroskih avtoric, ki jih obravnava ta prispevek, je tema umetnika, umetnosti in umetniskega ustvarjanja tematizirana v razlicnih variacijah. Literarna besedila Cvetke Bevc, Silvije Borovnik in Barbare Simoniti prinasajo mnogovrstne motive umetnikov in umetnic, prav tako pa se na svojevrsten nacin sprasujejo o umetnosti in prikazujejo najrazlicnejse odnose druzbe do nje. V njihovih literarnih besedilih, ki umetnost oz. umetnika pogosto ironizirajo oz. estetizirajo, je posebej pogost motiv uspesnega moskega ustvarjalca, ki v primerjavi z ustvarjalko mnogo lazje vstopa v umetniski svet. Literarne pisave Cvetke Bevc, Silvije Borovnik in Barbare Simoniti pomembno mesto poleg teme umetnika in umetnosti namenjajo tudi umetniskemu ustvarjanju, ki jim poleg obcutja velikega bremena zaradi nenavdiha nudi se (varljivo) zatocisce.
Cvetka Bevc je pesnica, pisateljica, glasbenica. Je ustvarjalka radijskih iger, filmskih scenarijev, glasbeno-gledaliskih predstav. Pise tudi za mladino, njen mladinski roman Desetka (2011) je bil nominiran za nagrado desetnica (Jaklic, 2012: 13), pa tudi za vecernico. Roman Potovci (2011), ki predstavlja tri zgodbe iz razlicnih casovnih obdobij, je bil lansko leto med petimi nominiranimi za najboljsi slovenski roman, za nagrado kresnik (Pezdir, 2012: 22).
Pisateljica in esejistka Silvija Borovnik v sirsi slovenski literarni kontekst vstopa s prevodi leposlovja iz nemscine, s kratkoprozno zbirko Strasljivke (1990) in z esejisticnimi besedili. Zgodbe iz Strasljivk so prevedene v stevilne tuje jezike, v nemscino, srbohrvascino, cescino in
poljscino, in so natisnjene v uglednih antologijah ter revijah (Sodobna slovenska krajsa pripoved, Die Zeit der kurzen Geschichte, Nova revija, Sodobnost). Silvija Borovnik je avtorica literarnozgodovinskih in literarnokriticnih esejev, zbranih v delih Slovenija, moja Afrika (1993) ter Studije in drobiz (1998).
Barbara Simoniti se v sodobni koroski prozi predstavlja kot pesnica in pisateljica, v sirsi literarni prostor bolj kot prva. Nekatere njene pesmi so uvrscene v Antologijo slovenskih pesnic (2004) urednice Irene Novak Popov. Njena poezija je izredno liricna, metaforicna in vsebuje simbole, povezane z glasbo (lutnja, violina, harfa). Avtorica se tudi v pesniskem jeziku vprasuje po bivanjskosti, znotraj nje pa je bistven odnos do socloveka, ki je oddaljevan, pa tudi priblizevan. Prav tako je tudi njena izraznost na ravni glasbenosti izjemno mocna, kar dokazujejo ze omenjeni glasbeni simboli. Do sedaj je izdala stiri pesniske zbirke, in sicer Zatisnost (1997), Zlati dez (2000), Soncni obrat (2011), Voda (2012), izsla pa je tudi njena knjiga za otroke Mocvirniki (2012), za katero je avtorica prejela Levstikovo nagrado, nominirana pa je tudi za vecernico (nagrado za najboljse mladinsko literarno delo).
1 Literarna dela sodobnih koroskih pisateljic
Pisateljica Cvetka Bevc v prozi ustvarja mocne, pomembne in odlocne zenske. Naslov njenega romanesknega prvenca, Soba gospe Bernarde (2007), spominja na Lorcovo dramo Hisa Bernarde Alba, obe deli pa kot izhodisce izpostavljata dominantno, ukazovalno in strogo mater. Podobno zgodbo beremo se npr. v romanu slovenske pisateljice Brine Svit, Smrt slovenske primadone (2000), v katerem osrednja literarna oseba, operna pevka, kljub poklicnim uspehom trpi zaradi nekaterih travm, zlasti usoden je njen "nikoli do konca izciscen odnos z avtoritativno in posedovalno materjo" (Borovnik, 2012: 54). Taksna nit se plete tudi v romanu Soba gospe Bernarde. Tezaven odnos med materjo in hcerjo je pogosta tema v literaturi, ki jo pisejo zenske, npr. Berta Bojetu, Katarina Marincic, Marjeta Novak (Borovnik, 2012: 54), pa tudi v prozi mlajse pisateljice Gabriele Babnik.
Evelina kot studentka likovne vzgoje pobegne pred ukazovalno materjo iz podalpske dezele v svetovljansko, svobodno Ameriko. Ves cas svojega bivanja tam se ne v vrne domovino, si pa skrivoma dopisuje z mlacnim, neodlocnim ocetom. Njuna tesna vez je vez prijateljstva in popolne predanosti se iz otrostva, kar Bernardo zelo boli. Podoben motiv, le da se bolj patoloski, beremo v romanih mlajse sodobne pisateljice Gabriele Babnik, se zlasti v delu V visoki travi (2009).
Cvetka Bevc ustvari mocno, trdno odloceno zensko, ki se najbolj zrcali v Evelini, cetudi je zaradi kontinuirane nesrece tragicni literarni lik. A zaradi slikarstva svojo zalost zmore preseci celo tako zelo, da postane uspesna, priznana slikarka, katere slike bogatijo muzeje sodobne umetnosti. Roman Soba gospe Bernarde je roman hrepenenja, ljubezni, je roman treh samosvojih, mogocnih zensk, ki bi rade spremenile zivljenje in prosile odpuscanja. Prav tako je vecglasje kot temeljni pripovedovanjski postopek prisoten tudi v romanu Ina (2011). Skrivnostno zgodbo razkrivajo naslovna literarna oseba, Ina, njen ljubimec in odvetnik Miran Fras, slikar David ter vsevedni pripovedovalec. Potem ko Ina, uciteljica violine, razocarana zaradi ljubimca Mirana, ki se noce lociti od svoje zene Lee, odpotuje v Rim, se na voznji do italijanske prestolnice zaplete z nekoliko mlajsim, skrivnostnim Davidom. Pisateljici uspe napisati odlicno zgodbo, ki tancice skrivnosti ne odkrije povsem, filmsko napeta je in mestoma eroticno drzna. Roman Potovci (2011), ki nadaljuje tradicijo vecglasja, je ljubezensko-zgodovinski roman. V njem pisateljica moskim doloci pripovedovanje (le uvodna in koncna pripoved je dolocena zenski, s cimer je nakazana njena pomembnost) in ustvari izjemno subtilen moski lik, ki se zrcali v Emanuelu Kerekesu. Vsi moski so potovci, vsi potujejo z razlicnimi nameni. Pisateljica vse njihove poti poveze v misli, da smo vsi "dedici preteklosti". Zgodba je vecplastna in casovno omejena z razlicnimi casovnicami. V romanu je pisateljica s svojevrstnim, izredno liricnim jezikom ustvarila poseben, povezujoc svet treh prednikov, treh potovcev.
Posebna in zanimiva je tudi kratka proza Cvetke Bevc. V kratkoprozni zbirki Zgodbe iz somraka (2007), ki jo zaokrozujejo trije sklopi (O meni, O tebi, O njej), nosi temeljno nit oddaljevanjskost v tem mimobeznem in neslisnem svetu. Pisateljica se v zgodbah osredotoca na »subtilne ravni cloveskega odnosa do samega sebe in sveta zivljenja« (Titan Felix, 2007: 111) in tudi v kratkoprozni zbirki posebno mesto namenja zenski, ki pa ni tako mocna in samosvoja kakor v romanih.
Kratkoprozna zbirka Strasljivke (1990) Silvije Borovnik vsebuje sedem kratkih zgodb. V njih je prozaistka in esejistka »ozivila in promovirala zanr grozljive zgodbe v obliki strasljivke, v katero je vkljucevala tudi ljubezensko tematiko« (Bosnjak, 2005a: 156), njeni zapisi pa »komunicirajo z bralcem in se igrajo z jezikom. Prvoosebna pripovedovalka pripoveduje nenavadno in napeto zgodbo ter s pogosto vsevednostjo bralcu ponuja vrsto razmisljanj« (Vollmaier, 2009: 47). Za Strasljivke je znacilna postmoder-nisticna pisava. Blanka Bosnjak v enem izmed znanstvenih clankov podrobneje raziskuje zensko literarno osebo v Strasljivkah in ugotovi, da je »ironicno stereotipno prikazovanje zenske vloge zelo izrazito« (Bosnjak, 2005b: 28). Nadalje ugotavlja, da je najpogosteje uporabljena oblika v
kratki prozi Silvije Borovnik »ironizirani klise, parodija ali celo travestija« (prav tam).
Pisateljica se v svojih literarnih besedilih posmehuje tradicionalnim druzbenim vlogam, ironizira predsodke in ustvarja tragikomicne situacije, kakrsne so npr. v Gutijevih zgodbah, kjer je osrednja literarna oseba nadvse nadarjen orangutan, oz. v Hroscku, ki je parodija, saj sta vlogi - tipicen moski, tipicna zenska - zamenjani. Prav tako kratka zgodba Hroscek predstavlja model postmoderne do-pisane zgodbe (medbesedilna navezava na Kafkovo Preobrazbo).
Kratkoprozna zbirka Razdalje (1998) Barbare Simoniti tematizira oddaljevanje in odtujenost, pogost motiv pa je trpeca in zapostavljena zenska. Pisateljica v kratkoprozni zbirki izjemno pomembno vlogo dodeli zenski, ki v oddaljevanjske oziroma razhajajoce odnose vstopa v skorajda vseh generacijah in razlicnih druzbenih polozajih. V kratkih zgodbah Barbare Simoniti tako osrednjo ali vsaj zelo pomembno nit pletejo umetnice (Pesem za Evridiko in glas, Tihozitje v zelenem, Peti letni cas), politicarke (Ariadnino pletivo), ljubice (Mala nocna cokolada, Masa za soliste in zbor), zene (Dnevnik za Lenartom, Portret s Pigmalionom, Trenutki casa, Papirna zgodba). Zlasti umetnice sporocajo o krutosti umetniskega sveta in o tezki lastni uveljavitvi znotraj njega. Glavno idejno sporocilo kratkoprozne zbirke Razdalje se stke okoli misli o minljivosti medsebojnih odnosov in zivljenja.
2 I/hodisca za analizo
Pri temeljiti motivno-tematski analizi izhajamo iz dognanj Horsta S. Daemmrich in Ingrid G. Daemmrich (1995), namrec da tema umetnika:
»v literarnem opazovanju obsega siroko obmocje ambivalentnih pomenov, npr. individualnopsiholoske aspekte umetnikove osebnosti, dejavnike, ki dolocajo njegov razvoj, talent (poklicanost, navdih, prekletstvo, blaznost), posebna oblika dojemanja sebe, razmerje umetnika do druzbe, do ustvarjalnosti in njegovega umetniskega dela. Pogosto predelani problemski polozaji upostevajo druzbeno odgovornost in izolacijo od aktualnih vprasanj, dvojno vlogo umetnika kot opazovalca dogodkov, katerih je udelezen, in skrivnost hrepenenja« (Daemmrich, 1995: 231)2.
2 Es umfaßt einen weiten Bereich ambivalenter Bedeutungsgehalte: individualpsychologische Aspekte der künstlerischen Persönlichkeit, Faktoren, die deren Entwiklung maßgebend bestimmen, das Talent (Berufung, Inspiration, Fluch, Wahnsinn), die besondere Form der Selbstverständnisses und das Verhältnis des Künstlers zur Gesellschaft, zum Schaffensvorgang und zum eigenen Werk. Besonders häufig verarbeiterte Problemstellungen erfassen die gesellschaftliche Verantwortung und die Isolation von aktuellen Tagesfragen, die zwiespältige Rolle des Künstler als Beobachter von Ertige Rolle des Künstlers als Beobachter von Ereignissen, an denen er direkt beteiligt ist, und das Geheimnis der Veranlagung (Daemmrich, 1995: 231).
Njune ugotovitve so razsirjeno in dopolnjeno upostevane v naslednjih ozirih, ki izvirajo iz lastne interpretacije analiziranih literarnih besedil:
2.1 Tema umetnika je opazovana glede na a) umetnikov zivljenjski slog ter glede na njegov odnos do b) lastnega ustvarjanja. Znotraj prve dolocitve posebno pozornost posvecamo naslednjim vrstam umetnikov: umetnik - sanjac, hedonisticni umetnik. Odnos do lastnega ustvarjanja je izrazen z naslednjimi vrstami umetnikov: umetnik - (ne)materialist; umetnik - dvomljivec; uspesen (slavni) umetnik; po popolnosti hrepeneci umetnik; umetnik - (samotarski) sebicnez; poklicni umetnik; kvaziumetnik.
2.2 Tema umetnosti je opazovana glede na vrsto umetnosti, pri cemer je analiza usmerjena na a) vpliv umetnosti na razpolozenjski trenutek, b) razmisljanja o umetnosti in c) odnos sirse druzbe do umetnosti.
V prvi razdelitvi locujemo pozitivna razpolozenja, ki jih povzroca umetnost:
pomiritev, sprostitev; zaljubljenost; sreca, svoboda ipd.
Vpliv umetnosti na razpolozenjski trenutek je lahko tudi negativen, in sicer se kaze kot: razocaranje, znamenje nadzora oz. prisotnost tretjega, srhljivost.
Druga dolocitev znotraj obmocja teme umetnika, tj. razmisljanje o umetnosti, se osredinja na iskanje 'prave' umetnosti, o kateri razmislja umetnik. Se posebno temeljito se opazovanje nanasa na razmisljanje o: trivialni in netrivialni umetnosti; umetnost v povezavi s strastjo in erotiko; (navidezni) svobodnosti, ki jo nudi umetnost; spremenjeni vlogi umetnosti.
V tretji dolocitvi opazujemo negativen odnos sirse druzbe do umetnosti: stereotipizacija, banaliziranje, ironizacija, parazitstvo, podcenjevanje, nerazumevanje umetnosti.
V odnosu sirse druzbe do umetnosti je poudarek tudi na opazovanju pozitivnega konteksta, npr. na posmehljivem (odklonilnem) odnosu do kica, estetizaciji umetnosti, spodbujanju umetnosti ipd.
2.3 Tema umetniskega ustvarjanja uposteva vprasanja, nanasajoca se na a) navdih in b) proces umetniskega ustvarjanja.
Znotraj prve dolocitve se najprej osredotocamo na umetnika kot vecnega iskalca navdiha, ob tem pa je njegovo razpolozenje lahko izrazeno kot: krivda in/ali breme. Pri navdihu posebno pozornost namenjamo tudi viru navdiha, ko ga umetnik najde. Najpogosteje umetnisko ustvarjanje spodbudi moski in/ali zenska, npr. zakonski partner, pa tudi neznanec oz. neznanka, umetniku pa vir navdiha omogoca se tujina in skrivnostni predmet.
Proces umetniskega ustvarjanja si za svoj temelj postavlja vprasanje, katere elemente pri nastajanju umetniskega dela uposteva umetnik. Posebno
pozornost namenjamo procesu umetniskega ustvarjanja: vzivljanje v virtualne svetove (ali v svetove drugih), natancno belezenje resnice, konkretizacija literarnih tem, razmisljanje o nacinu umetniskega izrazanja, iskanje motivacije.
3 Izbrana literarna besedila
Jedrni del uposteva romane oz. kratko prozo sodobnih koroskih pisateljic, kjer so motivi oz. teme umetnika, umetnosti in umetniskega ustvarjanja bistveni elementi v zgradbi literarnega besedila. Analizirana so naslednja literarna besedila:
1. romani Soba gospe Bernarde (2007), Ina (2011) in Potovci (2011) ter kratkoprozna zbirka Zgodbe iz somraka (2007) Cvetke Bevc;
2. kratkoprozna zbirka Strasljivke (1990) Sivije Borovnik;
3. kratkoprozna zbirka Razdalje (1998) Barbare Simoniti.
4 Tema umetnika
V prozi Cvetke Bevc so umetniki odlocni in samosvoji ter nimajo tezav s pomanjkanjem navdiha. V pisateljicinem romanesknem prvencu Soba gospe Bernarde (2007) je osrednja literarna oseba Evelina slikarka, njeno zivljenje pa razkrivajo dnevniski zapisi. Zbezala je pred ukazovalno in nerazumevajoco materjo in zazivela v Ameriki, toda tudi tam je nesrecna. Slika iz notranje nuje, iz bolecine, ker je razocarana nad nepristnimi, oddaljevanjskimi odnosi med tistimi, ki bi jo morali najbolj razumeti. Hrepeni po materini ljubezni, ceprav z njo nikoli vec ne vzpostavi stika. Kljub vsem oviram je uspesna, slavna slikarka, ki razstavlja v muzejih sodobne umetnosti, ima tudi svoj atelje. Ker je iskrena, ji uspe ustvariti svojevrstne slike, na katerih prevladujejo deformirane zenske (s tremi glavami, brez rok), s cimer hoce prikazati lastno bolecino in osamljenost. Njena mati je do njenega ustvarjanja nerazumevajoca, zato ji poslikane stene s cipresami prebeli. Predstavlja red, uokvirjenost in rada ima lepo, poslusljivo umetnost. Iz notranje bolecine ustvarja tudi Evelinina hci Sara. Deset let je stara, ko Evelina umre v prometni nesreci, zato se tezko sprijazni z boleco izgubo. Prav tako jo boli, ker je 16-letna naredila splav in ji nihce ni stal ob strani. Pise pesmi in isce metafore. Cvetka Bevc ustvari mocno, samosvojo zensko, ki se najjasneje zrcali v Evelini, njeno pot pa nadaljuje Sara. Obema je umetnost dar, ki ga je treba spostovati.
Ina (2011) je drugi roman Cvetke Bevc, v katerem je ena od osrednjih literarnih oseb slikar David, ki pa postane uspesen sele ob pogledu na Jakcevo sliko, na kateri je upodobljena zenska z violino. Predati bi jo moral bogatemu bankiiju, a ga obsede, zaradi nje se v njem prebudi prazelja po
slikanju. David je v slikanju izjemno uspesen, saj ima samostojno razstavo, pa tudi zanimanje za njegovo ustvarjanje je veliko.
V prozi Cvetke Bevc opazimo jasno izrazen umetniski pogled v osrednjih literarnih osebah, uspesnost v ustvarjanju, kar se kaze tudi v fotografskem izrazu Emanuela Kerekesa, ki je glavni protagonist Potovcev (2011). Kakor Evelino tudi njega navdusujejo »spacki«, nepopolni ljudje, zanima ga detajl, ki ga uspesno najde. Obe literarni osebi sta izjemno uspesni in sledita svojim umetniskim ambicijam. Cvetka Bevc tematizira umetnike in umetnost tudi v kratkoprozni zbirki Zgodbe iz somraka (2007), in sicer v Razglednici, Dirigentu, Koncertu za oboo in klavir ter Rebeki. Pisateljica ustvari talentiranega in genialnega violinista (Dirigent), ki preseze dirigentovo interpretacijo Bachovega koncerta. Dirigent Aleksej se ob njem zaveda lastne povprecnosti, hrepeni po popolnosti, a je ne doseze. Prav tako po popolnem igranju hrepeni Ariana (Koncert za oboo in klavir), popolnost pa je presezena v Rebeki, saj zaradi plesne dovrsenosti in plesa zivljenja umre.
Ena osrednjih tem kratkoprozne zbirke Silvije Borovnik Strasljivke je moski ustvarjalec, ki ima na fabulativni, pa tudi idejni zasnovi v primerjavi z zensko ustvarjalko mnogo boljse moznosti za prodor v svet umetniske literature. Le zadnja zgodba, Hroscek, idilicnost dobrega ustvaijalca -pisatelja porusi s podobo poniznega, delovnega, ustrezljivega gospodinjca, ki zaradi obilice domacih opravil ne zmore ustvarjati, s svojim pozrtvovalnim delom pa se priblizuje zenski, kakrsno najdemo tudi v kratki prozi Barbare Simoniti.
Umetnik na fabulativni ravni v zgodbi Disident Poparusko ni osrednji, mnogo bolj je namrec izpostavljena njegova vloga, ki mu jo druzba nalaga. V besedilih Silvije Borovnik se nenehno ponavljajo parodirane tradicionalne vloge, kakrsna je izrazena tudi v tej kratki zgodbi: predstavljeno je razmisljanje o nujnosti oceta in se zlasti o tragicnosti, ce je odsoten. Ironicno je predstavljeno, da v nesrecnih okoliscinah in zlasti odrascanju brez oceta lahko nekdo postane pesnik. Umetnika s popolno pisateljsko dovrsenostjo, po kateri hrepeni pripovedovalka, pisateljica ironicno ustvari v Gutijevih zgodbah, kjer glavno oz. osrednjo vlogo dodeli moskemu - opici: njegov neumorni pisateljski navdih, njegova preprosta bivanjska naloga (samo je, spi in pise) in hedonisticno ustvarjanje mu omogocajo neizmerno pisateljsko sreco, medtem ko zenska, ki se pod njegovimi teksti skromno in v tisini podpisuje, navdiha nikakor ne more najti. Guti se nenadoma pojavi v stanovanju mlade zenske, ki poucuje na univerzi; cetudi si zeli ustvarjati, se zaveda, da druzba pricakuje, da bo sedela na svojih vejah, da bo torej opravljala svojo druzbeno-biolosko nalogo.
Uspesen moski - pesnik se pojavi tudi v Drugobitju, toda njegova naloga ni gutijevsko prijazna, saj zensko izrabi zavoljo lastnega navdiha in jo - ko je ne potrebuje vec - zapusti ter si najde drugo. Pisateljica, ki najde navdih v neznani zenski, je prisotna v zgodbi Ziva.
V zbirki Razdalje (1998) Barbare Simoniti se umetnica pojavi pogosto, in sicer je osrednja protagonistka, npr. v Pesmi za Evridiko in glas vstopa kot razocarana, po popolnosti hrepeneca operna pevka, v Tihozitju v zelenem kot navdih iscoca slikarka, v Portretu s Pigmalionom kot tragicna 'pisateljica v mislih', ki se zaradi gospodinjenja odpoveduje svojemu navdihu. Umetnica - zrtev lastnega umetniskega udejstvovanja se kaze v zgodbi Peti letni cas, ta pa s svojim naslovom zeli spominjati na Vivaldijeve Stiri letne case, pisateljica pa iz umetniske teme prehaja tudi na bolj komercialno umetnost v zgodbi Mala nocna cokolada, kjer je pripovedovalka komercialna (poklicna) poustvarjalka. Je torej kvazikumetnica, ki je izbrala obetavno zivljenje v druzbi (Daemmrich, 1995: 232) in pise po nareku "kulturnopoliticnega gospodarja" (Zadravec, 1968: 1226), kakor nepravega umetnika definira Ivan Cankar.
Umetniki so v primerjavi z zenskimi pripovedovalkami uspesnejsi v umetniskem svetu, kar na fabulativni ravni spominja na enega pomembnejsih motivov v prozi Silvije Borovnik, kjer je ironicno predstavljen ustvarjalec, ki z lahkoto postane umetnik, »le« v tezkih razmerah mora ziveti. Toda z uspesnostjo moskega prehaja njegov uspeh tudi na stereotipizirano polje: spostovan umetnik - slavni skladatelj v Masi za soliste in zbor le najde navdih, in sicer pri ljubici.
5 Tema umetnosti
V romanu Soba gospe Bernarde Cvetke Bevc odnos do umetnosti najbolj natancno odraza Evelinina mati in Sarina babica Bernarda, ki spostuje tradicionalno umetnost, zlasti glasbeno, medtem ko sodobno zavraca in obsoja. Ko Evelina zeli vstopiti v svet slikarske umetnosti, ji nikakor ne stoji ob strani, temvec njeno umetnost podcenjuje, zato tudi odide v Ameriko. Kratkoprozna zbirka Zgodbe iz somraka prinasa tako odklonilni odnos do umetnosti (Razglednica) kot tudi estetizacijo (Dirigent, Koncert za oboo in klavir, Rebeka).
Slikar David iz romana Cvetke Bevc Ina veliko razmislja o umetnosti in noce, da postane predmet drazb ter materialisticnega sveta. Zaveda se spremenjene vloge umetnosti, njene komercializacije, pri cemer navede delo umetnika Damiena Hirsta. Lobanja kontroverznega britanskega umetnika je vredna 75 milijonov evrov (Grgic, 2012: 18), z njo pa David zeli predstaviti, "kako je ves zahodni svet obseden z lobanjami, vendar se vseeno izogiba
soocenju s smrtjo" (prav tam). Ko ga omeni, zeli izpostaviti materialno razseznost neke umetnine (Hirst velja za najbogatejsega umetnika na svetu).
Novost, ki se pojavlja v prozi sodobnih koroskih avtorjev in avtoric, je razmisljanje o umetnosti v povezavi s strastjo in erotiko, ki jo izraza in o kateri razmislja David. Glasba kot razpolozenjsko sredstvo se pojavi, ko Ina igra ljubcku Miranu v slovo, saj se odloci za Davida. V srhljivost in temacnost se njeni violinski toni ovijajo v trenutku, ko Miran od nje zahteva, da igra gola, s cimer mu ustreze (Podoba srhljivosti se v obliki motivnega drobca kaze tudi v Pastorali Vlada Zabota, tudi tam je v povezavi s telesnostjo). Stopnjevanje pa je dosezeno, ko v prostor, poln glasbe, vstopi David, ki je Miranov sin. Poudariti je treba, da se pisateljica s tem ko se zgodba plete okrog skrivnostne, a realne slike Bozidarja Jakca, najbolj pribliza vplivu vizualne oz. slikarske umetnosti na literarno, o cemer pise Andrzej Hejmej (2008: 28-29).
V kratkoprozni zbirki Zgodbe iz somraka se pojavi glasba kot razpolozenjsko sredstvo, in sicer v kratki zgodbi Rebeka, v kateri ima naslovna literana oseba nadvse rada glasbo. Ko gre na morje, skrivoma opazuje plesalce, ob njihovi skladnosti in glasbi pa dozivlja sreco in veselje.
Silvija Borovnik v Strasljivkah umetnisko podobo izrisuje v vsaki zgodbi: v zgodbi Disident Poparusko se pojavi s postmodernisticno in ironicno pisavo, skozi katero pripovedovalec odstira odnos cenzorjev do literarnih besedil. Literarni kritik je sicer tudi na tem mestu dolgocasen, uradniski, kakrsen je se v zgodbi Hroscek, a Poparuskov odnos do njega je tu ironiziran. Literarni kritik se pojavi tudi v Hroscku, in sicer pisateljica to vlogo doloci zenski. Med pisateljem in njegovo literatura stoji zavirajoca zenska, carovnica, ki brez sleherne samocenzure izbira tezke besede (neotesan ruralist, nalezljiva cankarjanska shizofrenicnost, travestit, rusofob idr.). Pisateljica s tem doloci pomembno mesto zenski - kriticarki, ki usodno vpliva na pisatelja - sanjaca.
Umetnost se v kratki prozi Silvije Borovnik kaze v vseh opredelitvah. V razpolozenjskem kontekstu je izpostavljena glasbena umetnost. V zgodbi Lisjak pomeni negativno in tudi pozitivno obcutenje. Kot znamenje nadzora se pojavi v trenutku, ko pripovedovalka razocarana zaradi neuspelega nakupa kart hiti domov in zaslisi zomovsko serenado. Besedna zveza zomovska serenada je izrazena ironicno, saj pomeni zavijanje sirene na policijskem avtomobilu: prestrasena pripovedovalka ne upa vec razmisljati o vstopnici, ki si jo je tako dolgo zelela. Gre za ustrahovanje in nadziranje drzave nad ljudmi. V drugacnem in nemetaforicnem kontekstu opazamo pozitivno obcutenje, ki se kaze v cerkveni (orgelski) glasbi, ki jo pripovedovalka nepricakovano zaslisi na bozicni vecer. Orgelski zvok jo pomiri in sprosti, kot simbol tisine in nebeskosti (pa tudi mogocnosti)
(Butzer, Jacob, 2QQ8: 259) pa se orgle se jasneje kazejo v prozi (in tudi poeziji) Barbare Simoniti.
V vseh kratkih zgodbah Silvije Borovnik je tematiziran odnos do umetnosti, predvsem kot ironizacija. Pri Disidentu Poparusku se ta kaze tako, da prvoosebni pripovedovalec ironizira ze ustvarjeni lastni zapis. Ironizacijo preseze v banaliziranju umetnosti, ko razmislja o nepomembnih podatkih nekega avtorja, ki za dojemanje njegove umetnosti sploh niso bistveni. Vrh ironizacija doseze v Hroscku, saj proze vase zagledanega pisatelja nihce ne razume: na urednistvu ga pricakata zabici, ki ju njegova literatura sploh ne zanima.
Tema umetnosti v prozi Barbare Simoniti se pojavlja v razpolozenjskem kontekstu in tudi kot razmisljanje o njej Znotraj prve opredelitve je treba poudariti pomen glasbe, ki ga pisateljica vpenja zlasti v lik razocarane, nesrecne zenske, npr. v Pesmi za Evridiko in glas, kjer primarno vlogo odigra simbolika pocene strune (ta se sicer pogosto pojavlja v pesnistvu Barbare Simoniti) zaradi oddaljevanja med moskim in zensko. Kot simbol notranje cloveske narave se struna pogosto pojavlja v drugi polovici 18. stoletja, poleg pozitivnih opredelitev pa pomeni tudi natanko to, kar sporoca lirski subjekt in pripovedovalec Barbare Simoniti - »izgubo v komunikaciji ali bolezensko osamosvajanje notranjosti« (Butzer in Jacob, 2QQ8: 31Q).
Medtem ko pri nekaterih zgodbah v ospredje vstopa ravno simbolicen pomen glasbenih prvih, pa so druge obdane z glasbo na fabulativni ravni -poslusanje klasikov za sprostitev, npr. (Ariadnino pletivo). Cetudi se v razpolozenjskem kontekstu (npr. zaljubljenost v kratki zgodbi Narcis in Eho) pojavita tudi slikarstvo in literatura, sta v primerjavi z glasbeno umetnostjo mnogo manj poudarjena. Razmisljanje o umetnosti opazamo na dveh ravneh, in sicer je pri nekaterih literarnih osebah v tesni povezavi z iskanjem navdiha (Mala nocna cokolada) in tudi z nasprotnimi umetniskimi prepricanji, ki so razlog za odhod oz. oddaljevanje (Narcis in Eho).
Umetnost je v prozi Barbare Simoniti pogosto estetizirana, kar se kaze zlasti v simbolnih motivih, kakrsni so npr. lutnja, violina, cerkveni prostor, klavir, petje, saj vsi opozarjajo na popolnost, umetnisko dovrsenost. Umetnost (predvsem glasbena) je izrazena kot najmocnejsa vez, ki trdno povezuje zgodbeno nit, kar pisateljica najjasneje in najtemeljiteje izrazi v kratki zgodbi Masa za soliste in zbor.
б Tema umetniskega ustvarjanja
Cvetka Bevc v romanu Ina pomembno vlogo pri nastajanju umetniskega dela doloci skrivnostni sliki, ki je delo Bozidarja Jakca in je Davidov vir navdiha, kar je novost v prozi sodobnih koroskih avtorjev in avtoric, v kateri pri nastajanju umetniskega dela igrajo pomembno vlogo zenske in
moski. Ko je za njim uspesna razstava - spodbujevanjsko vlogo pisateljica pripise moskemu, Ferdu, ki Davidu omogoci razstavljanje - izgine in zapusti sliko. Umetnisko ustvarjanje v Potovcih se dogaja na poti -Emanuel svoja potovanja vselej uspesno izkoristi za fotografiranje. V prozi Cvetke Bevc umetniki oz. umetnice nimajo tezav z navdihom, temvec svojo bolecino oz. veselje izkoristijo za umetnisko ustvarjanje.
Zaradi lastne obremenjenosti in razkola med druzbo ter njenimi pricakovanji pripovedovalka iz Gutijevih zgodb Silvije Borovnik ne more pisati, ceprav navdih panicno isce povsod in bi zanj naredila vse. V Lisjaku je ponovno zenska tista, ki isce navdih in ko zeli pisati svoj tekst, jo pri tem ovira nenavadni sosed iz Makedonije, hkrati pa se ga boji, kar ji onemogoca mir in zbranost, ki sta za umetnisko ustvarjanje temeljna.
Literarne osebe Silvije Borovnik imajo velike tezave z iskanjem navdiha. Ustvarjalke svoj navdih iscejo in najdevajo v zunanjostih, v parkih, vsakdanjih banalnostih. Iskanje navdiha (zaradi neustvarjalnosti cutijo tudi veliko breme) je kljucno se za druge literarne osebe v prozi sodobnih koroskih pisateljic, posebej pogosto pri Barbari Simoniti: njeni zenski in moski liki inspiracijo iscejo v cerkvi in njeni glasbi, v potovanju vase idr.
Medtem ko je Poparuskov tekst ze napisan, so vse ostale literarne osebe sele na zacetku ustvarjalnega procesa. Guti inspirativnih kriz nima, jih pa ima pripovedovalka, ki navdih isce v dobesednem vzivljanju v zivljenje drugih. Vzivljanje je izrazeno z ironizacijo. Prav tako se s pomanjkanjem navdiha srecuje pripovedovalka iz zgodbe Lisjak, ki ne more pisati zaradi nenavadnega sostanovalca, ki ji vzbuja strah in grozo. Moski tako svoje spodbujevanjske vloge ne uresnici v nobeni zgodbi. Zenska kot vir navdiha se najizraziteje kaze v zgodbi Drugobitje, medtem ko v Hroscku deluje podobno kot Milivoj v Lisjaku. Prav tako je zenska vir navdiha v Zivi, toda tu zeli ustvarjati oz. ustvarja zenska in ne moski. Na neznankina mnenja se patolosko naveze in se pisateljsko osvobodi sele takrat, ko uvidi, da zunanje spodbude pravzaprav ne potrebuje.
Ko literarne osebe v kratki prozi Silvije Borovnik nimajo navdiha oz. ga neuspesno iscejo, se njihova obcutja odrazajo kot krivda oz. breme.
Umetniska iskanja se pri vseh literarnih osebah kazejo v neestetizaciji umetnosti, saj je pot do nje trda in trpka, zlasti za zensko, ki zaradi druzbenih pricakovanj ni dovolj drzna (taksna je npr. pripovedovalka v Zivi, ki se odpove dirigiranju) in se vse prehitro ukloni. Kratka proza Silvije Borovnik ne olepsuje naporne poti do popolne umetnosti, kajti taksna -razen v Gutijevih zgodbah - zanjo ne obstaja.
V kratki prozi Barbare Simoniti umetnice in umetniki tezko najdejo navdih, ce pa jim ze uspe umetnisko ustvarjati, se to pogosto zgodi zaradi lastne bolecine, zalosti in nezadovoljstva ter zenske ali moskega. Mnogokrat
pa se zenske celo odpovedo umetniskemu ustvarjanju zaradi gospodinjenja (Portret s Pigmalionom), pa tudi zaradi obsesivne zelje po karieri (Ariadnino pletivo), oba razloga pa se medsebojno dopolnjujeta: prva je predana zena in mama, druga pa se ravno zato, ker taksna noce biti (a si varno zavetje srcno zeli), tesno priblizuje stereotipiziranemu moskemu, ki nikoli nima casa, ta pa je za umetnisko ustvarjanje nujno potreben.
Lastna tesnoba je vir inspiracije v zgodbah Mala nocna cokolada, Papirna zgodba, Masa za soliste in zbor, Visoka pesem, medtem ko je moska oz. zenska inspirativna vloga nekoliko kompleksnejsa. Moski oz. zenska kot vir navdiha se pojavita na naslednjih medosebnih relacijah: neznanec neznanki zaradi lastne slikarske genialnosti odkriva slikarske odtenke (Tihozitje v zelenem), moz (in njegova otroka) zeni v druzinski idili, v katero ne more (Mala nocna cokolada), neznanka neznancu z nedostopnostjo (Narcis in Eho), koreograf plesalki zaradi obozevanja (Peti letni cas), ljubica skladatelju zaradi lahkotnosti vsakdana (Masa za soliste in zbor), zena skladatelju zaradi dostopnosti (Masa za soliste in zbor) ter zenska kot ljubezen zivljenja uglednemu pesniku (Visoka pesem). Znotraj vseh odnosov pa je temeljna inspirativna nit obojestranska simpatija, ki vecinoma ne traja dolgo, in opozarja na minljivost ne samo odnosov, temvec tudi zivljenja.
7 Sklep
V prozi Cvetke Bevc so umetniki odlocni in samosvoji ter nimajo tezav s pomanjkanjem navdiha. Pisateljica ustvari mocne in samozavestne umetnike v svojih romanih, medtem ko so v kratki prozi mnogo manj samozavestni in hrepenijo po popolnosti (npr. Dirigent, Razglednica). V kratki prozi Silvije Borovnik so umetniki ironizirani, pisateljica pa situacije, v katere vstopajo, izrisuje tragikomicno in s parodijo. Moski ustvarjalci mnogo lazje vstopajo v svet umetnosti kakor zenske, pri cemer pa pisateljica rusi stereotipe in se jim posmehuje. Tudi v kratki prozi Barbare Simoniti moski ustvarjalec lazje in plodneje ustvarja, toda v njenih pripovedih je ta sporocilnost dejstvo in ne ironija. Umetnice Silvije Borovnik in Barbare Simoniti tudi dvomijo v lastno ustarjanje (Gutijeve zgodbe, Lisjak, Ziva; Pesem za Evridiko in glas, Tihozitje v zelenem, Papirna zgodba idr.), prav tako se dvom v ustvarjanje pojavi v kratki prozi Cvetke Bevc, npr. v Koncertu za oboo in klavir. Literatura sodobnih koroskih pisateljic tematizira tudi umetnost, ki velikokrat (zlasti pogosta je glasbena) sluzi kot pomiritev in spodbuda. Literarne osebe skozi umetnost obcutijo tudi druga razpolozenjska stanja, npr. sreco, razocaranje, znamenje nadzora, srhljivost. Ko razmisljajo o njej, vstopajo v trivialnost, jo povezujejo s strastjo, svobodnostjo ter z njeno spremenjeno
(komercializirano) vlogo. Pogosto je odnos do umetnosti predstavljen v negativnem kontekstu, sirsa druzba je ne razume, ponizuje ustvarjalce, odnos do nje je tudi ironiziran in stereotipiziran. Tema umetniskega ustvarjanja je opazovana skozi prizmo vecnega inspirativnega iskateljstva, ki je posebej pogost v kratki prozi Silvije Borovnik in Barbare Simoniti. Zaradi nenavdiha literarne osebe, zlasti zenske, obcutijo krivdo in breme ter iscejo motivacijo za umetnisko izrazanje. Vzivljajo se v zivljenje drugih (ironizirano v Strasljivkah) in razmisljajo o literarnih temah, o katerih bi zelele pisati. (Ne)spodbujevanjska vloga pri umetniskem ustvarjanju je najveckrat udejanjena v obliki zakonskega partnerja, prijateljice, neznanke, matere, novost pri viru navdiha pa je ugotovljena v prozi Cvetke Bevc, kjer vir navdiha postane skrivnosten predmet (roman Ina).
Literatura:
Bevc, Cvetka. 2007. Soba gospe Bernarde. Ljubljana: Zalozba Karantanija.
— 2007. Zgodbe iz somraka. Novo mesto: Zalozba Goga.
— 2011. Ina. Ljubljana: Arsem.
— 2011. Potovci. Murska Sobota: Franc Franc.
Borovnik, Silvija. 1990. Strasljivke. Celovec, Salzburg: Wieser.
— 1993. Slovenija, moja Afrika: eseji in zapisi. Ravne na Koroskem: CZP Voranc.
— 1995. Pisejo zenske drugace? Ljubljana: Zalozba Mihelac. S. 9.
— 2012. Romani nekaterih sodobnih slovenskih pisateljic. V: Knjizevne studije. O vlogi zenske v slovenski knjizevnosti, o sodobnih prozi in o slovenskih knjizevnosti v Avstriji. Silvija Borovnik. Maribor: Mednarodna zalozba Oddelka za slovanske jezike in knjizevnosti. Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjizna zbirka Zora, 85). S. 47-64.
Bosnjak, Blanka. 2005a. Premiki v sodobni slovenski kratki prozi. Maribor: Slavisticno drustvo. (Zora 38). S. 156.
-- 2005b. Vloga stereotipov v sodobni slovenski kratki prozi. Jezik in slovstvo,
50/1. Ljubljana. S. 25-36. Butzer, Günter, Jacob, Joachim. 2008. Metzler Lexikon literarischer Symbole.
Stuttgart: Verlag J. B. Metzler. Ceh, Jozica. 2001. Metaforika v Cankarjevi kratki pripovedni prozi. Maribor:
Slavisticno drustvo. (Zora, 13). S. 14-13. Ceh Steger, Jozica. 2010. Ekspresionisticna stilna paradigma v kratki pripovedni prozi 1914-1923. Maribor: Mednarodna zalozba Oddelka za slovanske jezike in knjizevnosti. Filozofska fakulteta. (Mednarorna knjizna zbirka Zora, 69). S. 66. Daemmrich, Horst S., Daemmrich, Ingrid. 1995. Einführung. Themen und Motive in der Literatur. Horst S., Ingrid Daemmrich. Tübingen, Basel: Francke. XI-XXV. Grgic, Jozica (5. 1. 2012). Slikar David vs konceptualist Damien. Delo. Pridobljeno
20. 5. 2012, http://www.delo.si/clanek/191328 Hejmej, Andrzej. 2008. Muzyka w literaturze. Krakov: T. Universitas. S. 28-29. Kernev Strajn, Jelka. 2009. Renesansa alegorije: alegorija, simbol, fragment. Ljubljana: Zalozba ZRC, ZRC SAZU. 26.
Jaklic, Tanja. 2012. Vsakdo na svetu izpolnjuje nalogo. Bolj ali manj. Kresnik 2012 - Cvetko Bevc je med pet nominirancev za Delovo nagrado pripeljal roman Potovci. Delo, 54/122. Ljubljana. S. 13.
Juvan, Marko. 2006. Literarna veda v rekonstrukciji: uvod v sodobni studij literature. Ljubljana: Literarno-umetnisko drustvo Literatura. S. 280-281.
Lotman, Jurij. 2006. Simbol v sistemu kulture. V: Znotraj mislecih svetov: clovek -tekst - semiosfera - zgodovina. Jurij M. Lotman. Ljubljana: Studia humanitatis. S. 155-169.
Pezdir, Slavko. 2012. Pet izenacenih romanov. Delo, 54/118. S. 22.
Simoniti, Barbara. 1997. Zatisnost. Ljubljana: Drustvo 2000.
— 1998. Razdalje: novele. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.
— 2000. Zlati dez. Ljubljana: Mladinska knjiga.
— 2011. Soncni obrat. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Smolej, Tone. 2007. Tematologija: izbranapoglavja. Ljubljana: Studentska zalozba. S. 11.
Titan Felix, Robert. 2007. Breme pogleda in lahkost smehljaja. V: Zgodbe iz somraka. Cvetka Bevc. Novo mesto: Zalozba Goga. S. 111-115.
Vollmaier, Janja. 2007. Literatura sodobnih koroskih avtorjev in avtoric (objave po letu 1960). Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta. S. 3-48.
— 2009. Pregled literature sodobnih koroskih avtorjev in avtoric (objave po letu 1960). Odsevanja. 75/76. Slovenj Gradec. S. 45-52.
— 2010. Sodobna koroska proza. Obdobja 29. Ljubljana. S. 371-377.
— 2013. Tema umetnika, umetnosti in umetniskega ustvarjanja v prozi sodobnih koroskih avtorjev in avtoric. Doktorska disertacija. Maribor: Filozofska fakulteta.
Zadravec, Franc. 1968. Umetnik in druzba v Cankarjevih delih. Sodobnost, 16/12. Ljubljana. S. 1220-1233.
