CC BY
6_izvirni znanstveni clanek
UDC: 821.162.1.09-31 KynoK B.
DRUZINA IN DRUZBA V ROMANU GNOJ WOJCIECHA KUCZOKA
Ana Zabkar Salic
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
Key words: polish novel, family, family saga, narrator, tradicional values
Summary: Wojciech Kuczok in his novel Gnoj portrays a new image of a family, which is dominated by twisted interpersonal relationship, the most clearly exspressed by violence of the father towards his son. Kuczok uses inovative composition and thoughtful process of the genre of family saga and the use of style of reportage to represent narrator, trapped in the trauma of his childhood. Intimate story presents a different point of view towards Polish society and its atributes.
Kljucne besede: poljski roman, druzina, druzinska saga, pripovedovalec, tradicionalne vrednote
Povzetek: Wojciech Kuczokje v romanu Gnoj bralcu postregel z novo podobo druzine, v kateri vladajo sprevrzeni medcloveski odnosi, ki se najjasneje izrazijo z nasiljem, ki ga nad sinom izvaja njegov oce. Z inovativno kompozicijo in premisljeno predelavo zanra druzinske sage ter uporabo reportaznega sloga predstavlja pripovedovalca, ujetega v travme otrostva. V intimni zgodbi prikazuje poljsko druzbo in njene atribute iz novega zornega kota.
Wojciech Kuczok (rojen 1972) je predstavnik druge generacije poljskih pisateljev po politicnem in druzbenem prelomu leta 1989, ki je svojo literarno pot zacenjala v drugi polovici devetdesetih let. Po pesniski zbirki Opowiesci samowite in zbirkah proz Opowiesci siychane in Szkieleciarki (neologizem, ki ga je Nikolaj Jez poskusno poslovenil v Skeletosrhi)1 je presenetil z ro-manesknim prvencem Gnoj, ki je takoj zbudil zanimanje poljske javnosti. Roman, za katerega je med drugim dobil poljski prestizni literarni nagradi nike in paszport Politike, mu je prinesel mednarodno veljavo, po prevodih v druge evropske jezike je bil leta 2009 v prevodu Nikolaja Jeza izdan tudi v slovenscini.
Roman, ki so ga poljski kritiki2 ocenili kot prelomnega, kot odmik od
1 Glej spremno besedo k slovenskemu prevodu romana. Nikolaj Jez: Literatura v prepletu z resnicnostjo. V: Wojciech Kuczok: Gnoj. Radovljica: Didakta 2009
2 Npr. Maria Janion, Grzegorz Kulesza, Przemyslaw Czaplinski
tradicionalne romanticne mesijanisticno-martiroloske paradigme3 in napoved za nadaljnjo usmeritev mlade poljske literature v intimno zgodbo, se dotika tematike nasilja v ugledni mescanski druzini v slezijskem mestecu, ki mocno spominja na pisateljev rojstni Chorzów. Kuczok se je tu dotaknil povsem nove tematike4, ki so ji z lastnim prikazom disfunkcionalne druzine, pred-vsem napetih odnosov med ocetom in sinom (ali materjo in hcerjo), sledi-li tudi drugi avtorji, med njimi Mariusz Sieniewicz z romanom Spowiedz Spiqcej Krolewny (Izpoved Trnuljcice) in Jacek Dehnel v Saturnu. Oba romana upodabljata otroka, ki po mnenju starsev ni njihov pravi naslednik, vreden, da nosi njihovo ime, saj ne ustreza njihovim merilom, pa naj se nanasajo na zunanjo podobo (mati svoji hceri v romanu Spowiedz Spiqcej Krolewny oci-ta, da ni nasledila njene lepote, prav tako Francisco de Goya v Saturnu sinu ocita pozenscene poteze in debelost) ali znacajske lastnosti (oceta v Saturnu in Gnoju v svojih sinovih ne vidita pravega moskega, ampak slabica, v Saturnu je temu ocitku dodano tudi ocetovo mnenje (torej mnenje znamenitega slikarja Goye) o sinu brez umetniskega talenta).
Druzina v poljski tradiciji in literaturi predstavlja kljucni zdravi element druzbe, ki oblikuje mladega cloveka, znanje se prenasa z oceta na sina in ma-tere na hcer5. Ceprav je ocetova ali materina vloga v druzini v poljski literarni tradiciji nemalokrat vse prej kot idealna,6 je Kuczok v Gnoju naredil velik premik v smeri prikaza disfunkcionalne druzine. V romanu odkriva, kaj se dogaja za zaprtimi vrati obicajne mescanske druzine in razkraja vse elemente druzinskega zivljenja ter v reportaznem slogu razkriva trpljenje mladega dec-ka, zrtev nasilja. Reportazni slog je tako izrazit in izpoved tako prepriclji-va ter mestoma pretresljivo osebna, da je avtor za preprecitev nefikcijskega branja dela romanu dodal notico o fiktivnosti zgodbe in vseh njenih elemen-tov, kljub temu pa se je moral veckrat zagovarjati, da roman nikakor ni nastal kot posledica lastne izkusnje in da torej v njem ne opisuje lastnega otrostva. Z izbiro tabuizirane tematike druzinskega nasilja Kuczok stopa iz stereotipnih okvirov. Tematski prelom je se vecji, ker se druzinsko nasilje dogaja za zidovi povprecne mescanske druzine in ni del utecene druzinske »tradicije«, nasilni oce ni tak zaradi prezivetega trpincenja v otrostvu ali zaradi alkoholiziranega
3 Romanticna ideja o Poljski, ki predstavlja obrambna vrata Zahoda, temelji na obcutku hkratne manjvrednosti, obrobnosti nasproti Zahodu in moralne vecvrednosti, ki Poljski s trpljenjem daje vlogo duhovne resiteljice nemoralnega Zahoda in s tem upravicuje njeno trpljenje.
4 Po mnenju Marie Janion je lik starega K. popoln novum v poljski literaturi.
5 Naj navedem le nekaj primerov: kratko prozo Pawla Huelleja, Marie Konopnicke, Marka Hlaska, pa tudi dela Stefana Zeromskega, ki vsi upodabljajo topel in ljubec ocetovski lik, po katerem se lahko sin zgleduje.
6 Ocetovski in materinski liki so problematizirani med drugim v delih Granica Zofie Nalkowske, Moralnosc pani Dulskiej Gabriele Zapolske, Tango Slawomira Mrozka.
stanja. Hkrati ne gre za prikaz stereotipnega vzorca obnasanja nizjega, neizobrazenega druzbenega sloja, ko bi lahko rekli, da ljudje ne znajo ziveti drugace, tako kot je tak vzorec ocetovskega nasilja prisoten v sicer poznejsi kratki zgodbi Bokser Daniela Odija iz zbirke Szklana huta (2005). Ne, stari K. iz romana Gnoj je intelektualec in umetnik, ki javno izkazuje svoje, po njegovem mnenju, visje druzbeno poreklo ter se nanj sklicuje kot na cloveka, ki je vzorna podoba pravega Poljaka. Ravno zato sta njegovo nasilje in vzgoja, ki je veliko bolj podobna dresuri, varno skrita pred ocmi druzbe.
Prikazano stanje v druzini je odraz razmer v tranzicijski druzbi zahodne civilizacije, v kateri so vse (moralne) vrednote in vzorci primernega obnasanja postavljene pod vprasaj, gre za »simptom globljih strukturnih sprememb v nasi druzbi in v njeni kulturi« (Jameson, 2012: 65). Doba, ki jo je Lyotard po-imenoval postmoderna, je prazna doba, clovek je obsojen na svobodo, zaradi katere se pocuti negotovo, ne prinasa mu takega zadovoljstva, kot je menil, in vsekakor ga ne osvobodi strahov in custvene vklenjenosti. To je cas cas brezkompromisnega dvoma v vse, kar nas obdaja, v tradicionalne vrednote, institucijo in velike zgodbe, ki jih prinasata tako cerkev kot tudi sola, in seje razpoke v vsak druzbeni element, celo v osnovno celico druzbe, kot je druzi-na. Ravno to omogoca avtorjem generacije 70. odstreti tancico in prikazati vse brutalne resnice druzbe in z njo tudi druzine. S tem je seveda povezana sama osebna izkusnja avtorjev te generacije, soocene z naglimi in korenitimi druzbenimi spremembami, ki so posledica politicnega preloma leta 1989 in prehoda Poljske iz totalitarne v demokraticno druzbeno ureditev.
Ceprav na videz popolnoma obicajna druzina ostaja v tradicionalnih shematskih okvirih (mati, oce in otrok), jo od znotraj razjedajo sprevrzeni medcloveski odnosi, ki jih zaznamujejo zvizganje in vpitje kot sredstvo ko-munikacije ter dresiranje »otroka cloveske pasme« namesto vzgoje. Decek zaledja pred ocetovim fizicnim in psihicnim trpincenjem ne najde v materi, ki ga sicer pretepenega sprejema v svoje narocje in obtozuje oceta brutalnosti, vendar ni dovolj mocna, da bi prekinila patriarhalno ozracje v druzini in otro-ka obvarovala pred nadaljnjim trpincenjem. Za otrokovo trpljenje je slepa tudi druzba, se vec, decek, ki v sebi cuti, da je drugacen7, se panicno boji, da bo druzba to odkrila, in kaj kmalu je njegov strah upravicen, saj ga druzba zavraca, decek se pocuti izobcen, pa naj bo na otroski zabavi v maskah, kjer edini nastopi kot Curro Jimenez, medtem ko so preostali otroci nasemljeni v kavboje, ali v sanatoriju za pljucne bolezni, kjer kot edini otrok, ki ne trpi za astmo in je torej po mnenju sotrpinov zdrav, postane tarca njihovih frustracij,
7 Obcutek izobcenosti, izkljucenosti je se en izmed simptomov postmoderne druzbe in njene kulture, obcutek odtujenosti in »izpraznjene eksistence« je simptom tezav z identiteto v sodobni druzbi.
zato ga druzno pretepajo. Decek se pocuti kot tujec v »volcjem krdelu«, zara-di cesar zahrepeni po svojem domacem mucitelju in pobegne domov.
In takrat sem se zalotil pri prav srhljivi misli: da je bil pri vsem mojem domotozju tudi prostor za bic starega K. (...) Ko sem torej v svojih mukah odkril starega K., ko sem z grozo dojel, da je ta, po komer se mi tozi, pravzaprav tukaj z menoj, da stoji ponoci nad posteljo, da mi on mece rjuho cez glavo in udriha po meni z zvitimi namocenimi brisacami, da je del te sopece mnozice rok, ki me iztr-ga iz spanja, da je on v vsaki marogi, s katero mi vtisnejo bolecino moji vrstniki, ko sem pomislil na vse to, sem se odlocil za beg.
(Kuczok, 2009: 92)
Kuczok v romanu spodkopava idejo pravega moskega, s tem, da po-kaze, da je to le vloga, maska, ki jo zahtevata od cloveka druzba, Cerkev, sola in celo druzina sama. Tako je moski, ki ne zadosca standardom, ki jih je zanj ustvarila druzba, postavljen v ozadje, celo izkljucen, kar se dogaja ne le malemu decku, ampak tudi njegovemu stricu, ki ga opredeljuje njegova gov-orna napaka, zaradi katere svoji sestri in bratu prepusca odlocitev o svojem zivljenju. S tem po Przemyslawu Czaplinskem roman opravlja subverzivno vlogo.
V romanu sta dekonstruirani tudi temeljni druzbeni ustanovi, ki pomaga-ta oblikovati mladega cloveka: sola in Cerkev. Obe pripovedovalec prikaze kot podaljsek domacega represivnega okolja, v soli vladajo prav tako spre-vrzeni medcloveski odnosi, ki jih oznacuje nenavaden nacin komunikacije, temelji namrec na pljunkih, ki imajo lahko vec pomenov, od zanicevanja do ciste objestnosti.
Slina. Pljunki, hrklji, izbljuvki, smrklji. Sola je bila njihovo za-vetisce. Slina je v njej oznacevala ozemlje, slina je sluzila za spora-zumevanje, slina je bila izraz ljubezni ali prezira.
(Kuczok, 2009: 69)
Slina je bila moja prva uciteljica, spravljala me je v red, prekinjala nam je igre (...) slina me je prva naucila cuvanja zaupnosti.
(Kuczok, 2009: 71-72)
Cerkev, ki jo odrascajoci fant, ze najstnik, koncno ostro zavrne, tako kot stari K. kaznuje vsak odmik od norme in ne dopusca nobenega izraza kriticnega dvoma niti najmanjse radovednosti, zelje po razumevanju reci, ki
so malemu decku nejasne. Pravila so vedno postavljena od zunaj, malemu decku pa se vidijo kot nelogicna, toda njegova vprasevanja so grobo zatrta s podukom o obstoju enega samega »pravilnega razmisljanja«, ki ne dovoli odstopanj. Tako je tudi ocetovo nasilje predstavljeno kot nelogicno, saj nima zaledja v druzini, katere zgodovino pripovedovalec opise v prvem delu romana. Nasploh se ocetov sistem kaznovanja, ki je metafora za celoten druzbeni represivni sistem, decku zdi popolnoma nelogicen in zato tudi nevzgojen, ne more namrec vzgojiti mocnega moza, pravega Poljaka, kot bi zelel oce. Decek tudi odrasel ostaja po ocetovem mnenju slabic.
Skrajno intimna zgodba, ki je tesno povezana z iskanjem lastne identitete pri odrascajocem decku in oblikovanjem lastnega jaza, je osredotocena sko-raj izkljucno na prostor druzinske hise in njeno bliznjo okolico, a ima uni-verzalne razseznosti, podaja namrec svojstven pogled na poljsko druzbo in prevprasuje atribute, ki dolocajo pravega moskega in pravega Poljaka. Oce, stari K., se ima za potomca sarmatske8 tradicije, katere nacela so strnjena v geslo: bog, torej (katoliska) vera, ponos (ali neomadezevan ugled) in domovi-na. Stari K. pogosto poudarja svoje ugledno mescansko poreklo in s prezirom gleda na proletarske sosede in celo z ljubecimi pridevki (kot na primer »moja najljubsa tepcica« ali »najlepsa trcena piskica«), s katerimi je v prvih letih zakona svoji zeni, ki je proletarskega porekla, izkazoval neznost in ljubezen, poudarja svojo vecvrednost nasproti njej. Sinu zeli privzgojiti tradicionalne vrednote, vendar pa v tem »miroljubnem svetu«, ko clovek ne trpi ne poman-jkanja ne strahu pred vojno, zanj obstaja le ena resitev, ki bo otroka utrdila v mocnega moza: stroga vzgoja po nacelu, kar te ne ubije, te okrepi. V razume-vanju trpljenja se kaze razlika med generacijama, ki jo predstavljata stari K. na eni strani in pripovedovalec na drugi. Za starega K., ki trpljenja ni dozivel, ga pa zadaja, je trpljenje nujno, opravicljivo, ceprav je popolnoma zbanal-izirano in je le-to v imenu starih vrednot samo na papirju. Drugacno podo-bo trpljenja podaja pripovedovalec, ki se mu zdi vse to nasilje nelogicno, nasploh je do starih vrednot zrelo zadrzan, v luci gombrowiczevske tradicije dvoma in ne slepega sprejemanja vsega in navdusevanja nad tem, kar velja za sveto in vrednoto, naj gre za vero, solo ali domovino. Sin izkazuje popolno nasprotje tega, kar mu zeli oce priuciti z bicanjem in pregovori. Pretepanje ga ne krepi, ampak ostaja sibak, »kilav«, poleg tega se mu iz nosu pogosto ulije kri, k cemur pripomore tudi sam v zelji po miru in tisini, ki ga obdaja v casu bolezni. Ne izkazuje pripadnosti krscanski veri, saj se mu zdijo zakramenti naravnost »kanibalski«, v Cerkvi pa vidi le se eno orodje represije, v cerner
8 Prepricanje, da poljski visji druzbeni sloj izhaja iz anticnega bojevitega plemena Sarmatov, izhaja iz poljskih srednjeveskih kronik in je kljucno oblikoval poljsko miselnost in druzbo, njegov vpliv pa sega se v 20. stoletje
ga s svojim mnenjem utrjuje tudi stari K., ki od njega zahteva, »naj bi bil odtlej obvezno in brezpogojno ubogljiv« (Kuczok 2009: 102).
Zapomni si, sinek, prvo obhajilo je dan, od katerega naprej sam odgovarjas za svoje grehe, zdaj se tvoj angel varuh ne bo vec po-tegoval zate pri gospodu Bogu, zdaj se bos moral za vse izpovedati osebno. Ne pozabi, od danes naprej te Bog gleda dan in noc in vidi,. ce se grdo obnasas, celo vse tisto, cesar jaz ne vidim in te ne utegnem pravocasno kaznovati. Bozja kazen je tisockrat strasnejsa od mojih udarcev, zato si moras pred vsako spovedjo zelo natancno izprasati vest in sestaviti seznam grehov, da ne bi slucajno katerega pozabil.
(Kuczok, 2009: 102)
Ko ga spovednik na poti v odraslost sprasuje o podrobnostih njegovih morebitnih grehov seksualne narave, se od Cerkve tudi jasno odvrne. Potepta pa celo tretjo vrednoto - patriotizem. Sovrastvo do lastnega oceta je mocne-jse, zato se mu ob omembi vojnega stanja9 zasvetijo oci, zeli se pridruziti Rusom, da bi bil na drugi strani kot stari K. in bi imel legitimen razlog, da ga ubije, pri tem pa ne tvega strasljive usode ocetomorilca: ce bi ga ustrelil v mirnodobnem stanju, bi postal ocetomorilec, stari K. pa je zmeraj govoril:
- Zapomni si, kdor dvigne roko nad oceta ali mater, se mu roka posusi! Nisem hotel, da bi se mi posusila roka, vsak dan sem zjutraj pogledal, ce se mi ni ze zacela susiti, kajti v sanjah, v vsakih sanjah, sem dvignil roko nadenj, v vsakih sanjah sem bil ocetomorilec.
(Kuczok 2009: 50)
Ocetova podoba o lastni vecvrednosti in ugledu v druzbi je naceta z drobnimi pripetljaji, ki jih opazi tudi pripovedovalec. Tako oce, ki pov-elicuje svoj status med drugimi rezervisti na oroznih vajah, domov prinese le pokvarjene petarde, njegovo delo v slikarskem ateljeju, v katerega nima vstopa noben clan njegove druzine, ne prinasa ne denarja ne ugleda, a to prip-isuje osovrazenemu rezimu. Caka na nove case, ki mu predstavljajo vrnitev tradicionalnih vrednot in z njimi moznost, da zasije pravi Poljak, Poljak po njegovi meri, in v imenu tega tudi pretepa svojega sina, da bo spoznal trpljen-
9 Vojno stanje je leta 1981 v zelji po ohranitvi socialisticnega rezima razglasila poljska socialisticna oblast kot posledico prizadevanj gibanja Solidarnost po ukinitvi enopartijskega rezima.
je, ki ga bo utrdilo v mocnega moza, tako kot je on spoznal trpljenje v tezkih vojnih in povojnih casih, vendar se pri tem globoko usteje. Ze njegov brat, ki je pravzaprav odrascal v istih razmerah kot stari K., nikakor ni podoba mocnega moza, je popolnoma v podrejenem polozaju, z njim pometata tako stari K. kot celo pregovorno sibkejsi spol, sestra, s katero brat zivi. Toda stari K. pozabi se na eno spremenljivko - novi cas, na katerega caka, je popol-noma drugacen, gre naprej, z njim prihajajo spremembe, ki so nujne in celo hitre in stari K. na spremembe ni pripravljen, tako v casih hitrih druzbenih sprememb, ceprav tihi nasprotnik rezima in zagovornik drugacnih casov, ne dozivi priznanja, ki si ga po svojem mnenju zasluzi, kandidira na volitvah, a je popolnoma prezrt, ostaja zadaj, pozabljen.
Stari K. pripada svetu, ki ne obstaja vec, in pripovedovalec opaza njego-vo iskreno zacudenje nad spremembami njegovega sveta, najblizje okolice, ki je posejana s proletarskimi domovi, v katerih zivijo potomci najbolj raz-vpite ulice v mestu, Pokopaliske, ulice »nekdanjih, sedanjih in bodocih gro-barjev« oziroma po mnenju matere starega K. ulice kriminalcev in pijancev. Oce ima neomajano veljavo in nadzor le v druzinski hisi, kjer predstavlja edinega pravega moskega. Prevzame popoln primat nad vzgojo otroka, za katerega uporablja enake prijeme kot za domacega psa. Najljubsi ocetov pripomocek je bic, katerega opis in ucinki so bralcu predstavljeni s pretresl-jivo natancnostjo. Njegova vzgoja je naravnana k izenacitvi metod dresure pri sinu in domacem psu. Od druzinskih clanov zahteva popolno poslusnost, sinu se zdi, da postaja le sluh, saj mu ni dovoljeno imeti lastnega mnenja, kakrsnokoli odstopanje od norme, ki jo postavlja stari K., je ostro kaznovano.
Prvoosebni fiktivni pripovedovalec, ki na fabulativni ravni nastopa v vlogi trpincenega decka, v pripovedi analizira lastno zivljenje in svojo druzi-no. Svojega oceta primerja z drugimi clani druzinskega debla in celo s Spod-niakom, proletarcem, rudarjem in povrh se tujcem (torej ne Slezijcem, ampak hribovcem), ki se je z druzino priselil v spodnje stanovanje druzinske hise starega K. Kljub temu, da ima vsak od predstavljenih moskih - oce starega K., njegova strica Gustav in Karel, in celo rudar Spodniak - svoje fobije, so vsi ljubeci do svojih otrok. Pripovedovalec ne najde ocitnega razloga, ki je v starem K. vzbudil nasilje do sina edinca. Celo rudar Spodniak, ki je tujec in zaradi tega potisnjen se nize od proletarcev na druzbeni lestvici, je mile narave, zato prenasa vse zanicevanje, da bi dosegel svojo in zenino am-bicijo - preseliti se iz zloglasne soseske v lastno stanovanje v dobrem delu mesta. Ko doseze svoj cilj, se preda v alkoholno omamo. Toda tudi takrat ni v njem niti trohice nasilja, ne do zanicevanja polnih sosedov ne do svoje zene ali sina, katerega razvoj ljubece opazuje iz svojega kota v hisi, pa tudi ne do pticev na hrastu na dvoriscu, do katerih cuti vedno vecjo blizino, tako
da postane podoba oceta, ki ga je v svojih kratkih zgodbah upodobil Bruno Schulz, in neke zimske noci odide v park, da bi nahranil premrazene ptice. To je njegov konec, a se v smrti drzi odprto zmrznjeno dlan, s katere sinice klju-vajo slanino. Zdi se, da pripovedovalec v tem proletarskem ocetu vidi skoraj idealno podobo ocetovskega lika, umaknjenega v ozadje in prepuscajocega zeni vzgajati svojega sina.
Kompozicijsko je roman razdeljen na tri dele, ki predstavljajo po eni strani tocke na casovni premici, predvsem pa kavzalno doloceno dramsko zaporedje z zapletom, vrhom in iztekom v katastrofo, pa ceprav le v groteskni sanjski viziji pripovedovalca. Kompozicijski elementi se slogovno in temat-sko razlikujejo, prvi del Pred tem, v katerem uporabi zanr druzinske sage, izkazuje izrazit porocevalski slog, drugi del Takrat je osebna reportaza, zelo intimna in mestoma zelo neposredna izpoved o izkusnji zrtve druzinskega nasilja, tretji del Po tem pa opisuje vsakdan ostarelih prebivalcev hise, predvsem pa je utopicna vizija o propadu osovrazene hise, kjer je prisoten fan-tasticen slog.
Trije kompozicijski deli prinasajo tudi razlike pri pripovedovalcu. V prvem delu se pripovedovalec vzivlja v zivljenja predvsem moskih clanov druzine, pri katerih odkriva razlicne osebnostne znacilnosti, da bi odkril morebitne sledove druzinskega nasilja. Njegova pripoved je distancirana, mestoma celo ironicna. Epizodna zasnova je izrazito kronoloska, pripovedovalec opisuje usode posameznih clanov druzine, njegovo poznavanje nji-hovih zivljenj pa je dalec globlje kot le dokumentarno, pozna njihova raz-misljanja in celo obcutenja; se posebno ko pripoveduje o stvareh, ki bi jih lahko poznal le sam junak, predvsem o njegovih fobijah in psihopatoloskih motnjah, mu preda svoj glas, najbolj ocitno v toku zavesti Gustava ob zadnjih trenutkih njegovega zivljenja.
(... samo cakati cakati cakati da bo mimo kot vihra ko je clovek v zavetju ga strela ne udari oj kako tolcejo mam a zdaj moli zame oce moli zdaj zame o jezus marija nic ne slisim jaz sem bil vendar bolan jaz sem se zdravil saj taki kot jaz ne zmagajo v vojnah nic ne slisim o jezus kri mi tece iz usesa kri menda normalno ne tece nekaj se mi je zgodilo ne cutim ne slisim nocem v tej uniformi nocem umreti v nemski uniformi moram jo sleci moram jo sleci moram jo sleci ... ne cutim ... moja kri ... tako temna . mama . moli ... zdaj.........................................)
(Kuczok 2009:32-33) Osnova prvega dela romana je zanr druzinske sage, vendar je preob-
likovan v podobo razkroja in propada druzine, ki je dosegla svoj klimaks v dedu Alfonzu, mocni osebnosti, katerega vpliv je postal legendaren se za casa njegovega zivljenja. Podoba druzinskega slavja, na katerem je obdan z otroki in vnuki, je ena od redkih vedrih tock romana. Njegove snahe ga obcudujejo in v primerjavi z njim njihovi mozje vedno potegnejo kratko, pravijo pa tudi, da se ga boji celo smrt. Ded, ki si je sam stesal krsto in v njej celo spal, da bi prihranil delo potomcem, nima sebi vrednega naslednika. V njegovih vnukih se zrcali vsa stiska tedanjega casa. Najstarejsi Gustav, ki sicer v druzini velja za genija, saj z lahkoto zdeluje sole in ima neverjeten likovni talent, je hkrati melanholik in zapada v depresije, iz katerih ga koncno iztrga mirna uradniska sluzba brez pretresov, predvsem pa ljubezen mocne zenske. Toda srecnega, mirnega zivljenja ne ucaka, saj svet caka nov pretres, druga svetovna vojna, v kateri umre kot eden izmed vojakov na bojiscu. Njegova usoda je usoda mnogih mladih fantov v tistem casu, njegovi obcutki, melanholija, depresija in zelja po miru pa izrazajo svetovno obcutenje casa dvajsetih in tridesetih let, ki pa se iztecejo v novo vojno.
Druga svetovna vojna mocno prizadene tudi Gustavovega brata, ki ga pripovedovalec imenuje le oce starega K. Zaradi vojne se v njem vzbudi strah, da bo vse, kar je zgradil kot gradbenik, razpadlo, povsod cuti razpoke in iz-votljenost, ne zna si razloziti tega obcutka in hodi po hisah, ki jih je ze zgradil, da bi preucil, ali morda v njih ne nastajajo razpoke, ki bi povzrocile unicenje hise. Koncno se mu posveti, da so razpoke v njem samem, ki ga razkrajajo od znotraj in povzrocajo izvotljenost. Tudi tukaj lahko vidimo ponotranjenje druzbenih sprememb, sesedanje temeljev nekdanje druzbe, v kateri je bil oce starega K. zelo uspesen, uspelo mu je namrec zgraditi mogocno hiso, ki je brez praske prestala tudi vojno, v novem rezimu pa se pocuti brez temeljev nekako izvotljen. Simptomaticno je dejstvo, da se pocuti ponovno cel sele, ko ga prizadene bolezen, ko se v njem razrasca rak, torej zlo. Umre pomirjen, preprican, da bo druzina spostovala njegovo zeljo in iz domacega hrasta, ki ga je posadil ob gradnji hise, stesala njegovo poslednje bivalisce, po zgledu deda Alfonza. To se ne zgodi. Tudi to je odraz krhanja druzinskih odnosov, oce starega K. cuti odtujenost svoje zene in otrok, dominantna mati sinovo-ma in hceri vcepi obcutek vecvrednosti, toda sledi druzinskega nasilja pripovedovalec ne najde. Ni kontinuitete in pripovedovalcu uganka o vzrokih druzinskega nasilja ostaja nerazresena. Na koncu prvega dela triptiha se pri-povedovalec naveze na drugi del, ki predstavlja diametralno razlicno podobo druzinske dinamike, kot smo je bili vajeni v prvem delu. Ucinek drugega dela je tako se toliko bolj pretresljiv. Ce je prvi del komicen, nabit z ironijo in distanco, ko opisuje zgode in nezgode svoje druzine, se pripovedovalec na koncu prvega dela zresni in njegova distanca do upovedenega se zmanjsa,
saj preide na novo tematiko - nasilje v druzini, ki ga je bil delezen kot otrok. Pripovedovalec ni vec komicen, je strasansko resen.
V drugem delu porocevalski slog zamenja neposredna spominska izpoved otroka o druzinskem nasilju. Kronolosko pripoved in linearno ra-zumevanje casa tu zamenja ciklicnost, posamezne epizode so namrec zakl-jucene celote in prikazujejo ponavljajoce se dogodke v deckovem zivljenju. Ceprav je pripovedovalec v casu pripovedovanja zgodbe svojega otrostva ze odrasel, se vraca na raven otroka in njegova pripoved postaja omejena na fokus otroka, na njegovo razmisljanje in custvovanje. Otroska perspektiva z odrascanjem junaka dobiva sirino in pripovedovalec v zadnjih epizodah, kjer opisuje prestop v najstniska leta in nato v odraslost, postopoma postaja bolj zrel. Njegova osredotocenost pa ostaja usmerjena na druzinsko hiso in njene prebivalce, predvsem pa na oceta, ki ga imenuje izkljucno stari K. Pripovedovalec poudarja, da ne zeli nikogar imenovati oce, saj ni nihce v zivljenju njegovega otrostva, ki ga opisuje, vreden, da nosi to ime. Njegov lastni oce, ki se ponasa z umetnisko duso, namrec ne zna izkazovati ljubezni in ne zna biti pravi oce. Edine neznosti, ki jih je delezen njegov sin edinec, so v casu njegove bolezni, in ceprav je to obdobje cas osovrazene juhe in Haydna, v njem vsaj ni nasilja, oce pa pokaze trohico clovecnosti.
Vrstni red epizod iz zivljenja malega decka se zdi nakljucen, prav lahko bi jih postavili v drugacno zaporedje, a postavitev dolocene epizode na zacetek in konec drugega dela je skrbno premisljen, da doseze najvecji ucinek na bralca in ima kar najvecjo sporocilnost. Tako je zacetek drugega dela pretresljiv opis mucilnega sredstva in bolecine, ki jo je sposoben zada-ti, po posameznih epizodah, ki izkazujejo popis ponavljajocih se dogodkov, decek pocasi odrasca in postaja delezen vedno pogostejsih vprasanj in opazk seksualne narave, tako od oceta kot spovednika, svojo pripoved v drugem delu pa pripovedovalec konca z dvema diametralno nasprotnima dogodko-ma, ki zamejujeta deckovo zivljenje v druzinski hisi - njegov zacetek, ki ga predstavlja trenutek njegovega rojstva, katerega okoliscine je prav tako diktiral njegov oce, in tocka njegovega prehoda v odraslost, ko se iz hise odseli in torej predstavlja konec fizicne povezave z druzinsko hiso - duhovna in miselna povezanost ostaja, pripovedovalec se namrec ne more odtrgati iz stanja decka, ki je zivel v tej hisi.
Pomenljivo je, da tocke prehoda v odraslost pripovedovalec ne najde v sebi, v svoji lastni zrelosti ali samostojnosti, ki bi dokazovali, da lahko sam skrbi zase. Zrelost najde zunaj sebe, v odnosu druzbe do posameznika, prava locnica med otrosko in odraslo dobo mu predstavlja stanje navzocnosti, kot otrok je namrec nekdo vedno preverjal njegovo navzocnost, naj bo to v soli, pri verouku ali doma, kjer je oce zahteval popolno in nenehno prisotnost,
medtem ko za pripovedovalca pravi dokaz odraslosti predstavlja konec ne-nehne potrebe po tem, da je navzoc, prisoten, saj »delodajalec zahteva le ucinkovitost«. Pravi dokaz odraslosti je zanj nenavzocnost, dejstvo, da nihce ne preverja navzocnosti posameznika, torej je lahko nenavzoc, in ravno za to se odloci pripovedovalec. V otrostvu decek ni smel imeti lastnega, svojega glasu, postal je torej samo sluh, saj je oce zahteval popolno poslusnost in ubo-gljivost, v odrasli dobi pa se je odlocil, da ga sploh ni, da ni navzoc. Ravno v tem kontekstu je treba gledati na pripovedovalcevo aludiranje na Proustovo Iskanje izgubljenega casa v tretjem delu romana. Pripovedovalec se zateka v spanje ne zato, da bi iskal in obujal preteklost v svojih vizijah pod posteljno rjuho, ampak da bi v svojih vizijah to preteklost in s tem tudi samega sebe popolnoma iznicil, kar lahko stori le z iznicenjem sveta, v katerem je obstajal, torej druzinske hise.
Kljub temu, da je decek s prehodom v odraslost usel ocetovemu primezu in ujetnistvu v osovrazeni hisi, je namrec duhovna in cust-vena ujetost ostala:
Bezal (sem) od te hise. (...) In povsod, kamor sem prispel, sem vlekel za sabo senco te hise, dlje, ko sem bezal, bolj se je napenjala, mi vezala gibe, zadrzevala korak.
(Kuczok 2009: 141)
Z zadnjo sceno drugega dela se zeli vrniti v materino narocje, v tocko svojega neobstoja, pred svojim rojstvom. V to nenavzocnost pa se lahko vrne le v sanjah, v kateri unici vso to patriarhalno druzinsko (in druzbeno) ured-itev. Tako je druzinska hisa, do katere se pripovedovalec vedno pomenljivo obraca kot do te hise in postane torej simbol za kosmos, na koncu romana unicena kot svet v biblicnem vesoljnem potopu, le da je ne prekrije voda, ampak gnojnica, gnoj, s katerim je oce metaforicno obmetaval svojega sina, namesto Noeta pa tukaj prezivi le mati, ki psa, pripovedovalcevega sotrpina iz casa otrostva, ljubece vzame v narocje kot zaslombo pred dezjem. Pripov-edovalec se torej odkrito nagiba proti matriarhatu, novi druzbeni ureditvi, katere zametek lahko predstavlja le zenska, mati.
Trodelna kompozicijska struktura, ki predstavlja trodelno dramsko strukturo, kjer prvi del predstavlja zasnovo in zaplet, drugi del vrh, tretji del pa se iztece v katastrofo, predstavlja tri faze pripovedovalca in kot tak ini-ciacijski proces, ki malega decka brez svojega glasu preobrazi v pripovedo-valca. Pripovedovalec lahko sele skozi svoj pripovedni proces, ki predstavlja neke vrste terapijo, odraste, dozivi iniciacijo in pretrga stike s svojo pretek-lostjo in druzinsko hiso in vsem kar druzinska hisa predstavlja.
Literatura:
Wojciech Kuczok: Gnój. Krakov: W. A. B. 2003. Wojciech Kuczok: Gnoj. Radovljica: Didakta 2009.
Nikolaj Jez: Literatura v prepletu z resnicnostjo. V: Wojciech Kuczok: Gnoj.
Radovljica: Didakta 2009. 145-151. Maria Janion: Niesamowita Slowiansczcyzna. Fantazmaty Literatury. Krakov:
Wydawnictwo Literackie 2007. Dariusz Kulesza: Polska proza po Gnoju. Kuczok, Czerwinski, Sieniewicz i inni. V: Polska proza i poezja po 1989 roku wobec tradycji. Torunj: Wydawnictwo Uniwersytetu Mikolaja Kopernika 2007.
