CC BY
5Philological Studies 17,1, (2019) 221-235
Strokovni prispevek
UDK: 821.163.6-31.09:821.163.42-31.09"19/20" doi: 10.17072/1857-6060-2019-17-1-221-235
DVA OTOKA - PA TAKO RAZLICNA (PRIMERJAVA ROMANA FILIO NI DOMA BERTE BOJETU BOETA IN OSMIPOVERJENIK RENATA BARETICA)
Andraz Stevanovski
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Ljubljana, Slovenija
Kljucne besede: antiutopija, distopija, utopija, spolnost, eskapizem, otok, hierarhija.
Izvlecek: V romanu Filio ni doma in v romanu Osmi poverjenik lahko zasledimo lastnosti antiutopije, distopije in utopije. Dogajalni prostor je v obeh delih otok, gre torej za prostorski eskapizem. Na teh otokih pa je za razumevanje romanov pomembno predvsem razumevanje spolnosti, odnosov med moskimi in zenskami ter njihovih vlog, ter oblasti in hierarhicne ureditve.
TWO ISLANDS - YET SO DIFFERENT (COMPARISON OF THE NOVELS FILIO NI DOMA BY BERTA BOJETU BOETA AND OSMI POVERJENIK BY RENATO BARETIC)
Andraz Stevanovski
Faculty of Arts, University of Ljubljana Ljubljana, Slovenia
Key words: anti-utopia, dystopia, utopia, escapism, sexuality, island, hierarchy.
Summary: In the novels Filio Isn't Home (Filio ni doma) and The Eighth Commissioner (Osmi poverjenik) we can observe characteristics of anti-utopia, dystopia and utopia. As the setting in both works is an island we speak of spatial escapism. To understand the novels set on these islands it is crucial to understand sexuality, male-female relationships, gender roles, authority and hierarchical organisational structure.
1 Antiutopicni, distopicni oz. utopicni roman
Kadar se literarna obravnava dotakne romana Berte Bojetu Boeta, se razprava ze na zacetku prelevi v obravnavo antiutopije oz. antiutopicnega romana, ki pa je zelo tesno povezan tudi z utopijo oz. utopicnim romanom. Metaforicno tako lahko govorimo o razmerju eros - tanatos, kjer je utopija prvo ter antiutopija drugo, oz. obratno, odvisno za katero vrsto antiutopije gre. Pri B. Bojetu gre za nazadnjasko, oz. retrogradno, pri Bareticu pa smo v dvomih, saj lahko razumemo dogajanje na Trecicu1 kot napredno, vizionarsko, ceprav ljudje na njem delujejo kot nekaksno pleme, katerega clani so enakopravni, kot nazadnjasko.
Pojmi antiutopija, distopija in utopija se v vlogi oznake vrste romana, v slovenski literaturi, prekrivajo. Antiutopija vsebuje oz. podaja skepticizem in kritiko prihodnosti - predvsem enosmernosti industrializacije in birokratizacije, gre torej za nekaksno opozaijanje oz. oznanjanje negativnih posledic sodobne druzbe. Osrednja ideja vsake klasicne antiutopije je skodljivost totalitarizma in nedemokraticnosti. (Zupan Sosic, 2017: 247, 250) Od vseh teh postavk sicer obravnavani deli rahlo odstopata -»antiutopicna dramaticnost nepomirljivega boja osebnega in druzbenega, prostorsko in casovno izmikanje realisticnim okvirjem ter izbira tipicnega pripovedovalca so zanrski kriteriji, ki so jih slovenski romani z antiutopicimi potezami v devetdesetih letih upostevali.« (Zupan Sosic, 2000: 247) Omeniti pa je potrebno se antiutopicni determinizem - junakovo akcijo, ki je ze v osnovi zavrta, posledicno pa se nujno konca neuspesno. (Zupan Sosic, 2017: 250) Antiutopija lahko prikazuje tako pozitivno kot negativno druzbo. Distopija pa prikazuje samo negativno druzbo. (Zupan Sosic, 2017: 247) Lahko recemo, da ce je utopija2 izmisljena fiktivna druzba, v kateri socialne, politicne in ekonomske tezave odpravljene, je »distopija izmisljeni svet, v katerem postanejo utopicne sanje nocna mora«. (Zupan Sosic, 2017: 249)
1 Izmisljeni otok, ki je se bolj oddaljen od celine, kakor otoka Prvic in Drugic. Na njem se odvija vecina dogajanja romana Osmi poverjenik.
2 Utopija je v celoti fikcija, ki vsebuje potencialno utopicno komponento in tako projicira svet, ki je drugacen od resnicnega. (Zupan Sosic, 2017: 248)
V romanu Filio ni doma zeli Helena Brass na otoku uvesti solo3; prav tako sama izobrazuje »svoja«4 otroka. Pri uvajanju sole ima vec dela kot s pripravo samega objekta, z njeno legalizacijo, ki ji jo osebe, ki so po hierarhiji visje od nje, mocno otezujejo. Tako se zaplete z njimi v nekaksen boj, ki pa poteka, bolj ali manj, na ravni nje same. To idejo o soli lahko povezemo s skepticizmom, probleme, ki jih ima pri uvajanju, pa lahko povezemo s kritiko birokratskega sveta. Prav tako o tem ali sola bo, ali ne, ne odlocajo prebivalke Gornjega mesta5, o tem odlocajo njihovi nadrejeni, tu lahko govorimo o kritiki totalitarne oblasti in nedemokraticnosti, ki pa je se bolj razvidna pri tem, da si prebivalci otoka ne morejo sami izbirati (spolnih) partnerjev, ampak o tem odlocajo seznami, ki jih prav tako sestavljajo nadrejeni. Ob branju dela moramo biti pozorni tudi na kulturno-zgodovinski okvir, ko je bila spremenjena politicna situacija tistega casa -to je bilo obdobje osamosvojitvenih naporov. Delo je tako tudi vizionarsko, saj metaforicno kaze na posledice vojne na clovekovi dusevnosti in telesnosti. Pri Osmem poverjeniku je prav tako zaznati skepticizem, le ta se pojavi trikrat oz. trojno. Prvic pri prebivalcih Trecica, saj so zelo skepticni do volitev in vzpostavitev politicnega rezima, kot ga zahteva Ustava RH. Drugic pa pri Sinisi6, kjer je dvojen, prvic se pokaze skozi negativen odnos, ki ga ima do svoje naloge ter prebivalcev Trecica, drugic pa se pokaze pri tem, ko premieru7 ne da vedeti, ce se bo vrnil (s Trecica) v Zagreb ali ne. Kritika industrializacije in birokratizacije se pokaze v tem, da na otoku ni omrezja, posledicno ne more uporabljati e-poste, raznih aplikacij, posiljati SMS-sporocil in telefonirati. Na zacetku se mu to zdi velika tragedija, kasneje pa se na to navadi oz. od mobilnega telefona in racunalnika odvadi. Prav tako sta v Sinisi prisotna osebni in druzbeni boj - osebnega dozivlja ze ob dejstvu, da ni vec v Zagrebu, ampak nekje dalec, na Trecicu, kjer je odrezan od sveta. Druzbenega pa v odnosu do prebivalcev, ki ne zelijo niti slisati za njegovo nalogo oz. prizadevanje. V casu sedmih mesecev8 se ta druzbeni boj, sicer zgolj v obrisih, prelije v boj z ljudmi, s katerimi je prej
3 Pisateljica pod psevdonimom Daughter of Eve, v svojem delu Zenska utopija, prav tako ponudi resitev v odpravi inteligencnih razlik z uvedbo boljsega solskega sistema. (Zupan Sosic, 2017: 248)
4 Filio je njena vnukinja, z Urijem ni za res v sorodu, vendar zanj skrbi, ima ga kot za svojega.
5 Na otoku v Gornjem mestu zivijo samo zenske, v Spodnjem mestu, pa samo moski.
6 Glavna oseba romana, politik, ki so mu namestili skandal, zaradi katerega se je, za ugled svoje politicne stranke, umaknil na otok Trecic, kjer ima nalogo, da izvede volitve v skladu z Ustavo RH, ki narekuje, da mora imeti vsaka lokalna samouprava svojega predstavnika, ki sodeluje v politicnem soodlocanju.
7 Hkrati pa tudi bralcem.
8 Toliko casa je na Trecicu.
sodeloval v Zagrebu, nekako zacne prevzemati kulturo in navade prebivalcev Trecica, njegova politicna prizadevanja uplahnejo, postane aktivni clan skupnosti otoka, to se pozna celo na tem, da vse bolj uporablja dialekt9. Do svoje nekdanje ljubice, ki je bila njegova tajnica, sedaj pa je tajnica in ljubica premiera, zacne pocasi otopevati, prav tako mu ni vec tako mar za premiera, kot na zacetku.
Poleg obravnavanih lastnosti antiutopije pa je potrebno se pokomentirati antiutopicno determiniranost. V Filio ni doma Helena, Filio in Uri sicer nimajo neke specificne naloge, pa vendar za seboj10 pustijo majhne, a pomembne spremembe. V Osmem poverjeniku Sinisa naloge sicer ne opravi, pa vendar se vkljuci v novo zivljenje, ki mu ocitno ustreza, saj se ob moznosti vrnitve ne vrne, oz. sploh ne da vedeti, ce se bo. Hkrati lahko smrt njegovega prevajalca in pomocnika, ki spominja na nekaksnega Sanca Panso, ce Sinisa s svojim neuspesnim bojem spominja na Don Kihota, lahko razumemo, kot nekaksen »padec mostu« med Siniso in Trecicem, kar pa je lahko tudi metafora za Sinisevo asimilacijo in stalno nastanitev in vkljucitev. Prav tako lahko metaforicno razumemo, da je dal Tonino s tem, ko je umrl, prostor Sinisi, ki pa ga je zasedel, saj opravlja vse naloge, ki jih je prej opravljal Tonino, celo za njegovega hudobnega bolnega oceta skrbi. Na podlagi zapisanega v tem odstavku lahko zakljucimo, da ima delo sicer veliko lastnosti antiutopije, a vseeno ne gre za cisto antiutopijo.
Kar se tice distopicne komponente obeh del - se pravi prikaza negativne druzbe, je ta prisotna v obeh delih. V Filio ni doma so vloge moskih in
9 Renato Baretic je v svojem romanu oblikoval poseben jezik, ki velja za narecje tega otoka. (Navajam nekaj znacilnosti tega jezika, ki jih navaja S. Vrsaljko. Opozarjam, da gre za izvimik, oz. da je dialekt v slovenskem prevodu drugacen.) Namesto izraza »niti en« uporabi »niedon«, namesto »uclaniti«, »uoclaniti«, namesto »zacne, »puoce« itd. V navedenih primerih jotacije ni. Te specifike so znacilne za cakavscino, oz. govore sibeniskih otokov, na katere delo tudi aludira. Govor tega podrocja pripada juzno cakavskem dialektu, ki karakterizira uporaba diftonga -ua-, npr. »gruad« namesto »grad«. V delu je prisoten tudi lik Bosanca Selima, katerega govor je prav tako specificen, saj pripada novostokavskem ikavskem dialektu, ki se govori v centralni Bosni, npr. »A kads vec spomeno zajebanciju, jel znas onaj kad je Fata dosla kuc utri ujtru i Mujo pita de je dosad. Ona govori [zajebala] sam se moj Mujo. Kako [zajebala], pita on, a Fata veli isto ko iti kad dodes kasno, pa kazes Fato, halali, ja se zapio.«. Redukcija vokalov a, i in u, kot v primerih »jel«, »kuc«, »ujtru« itd., kontrakcija glagola »spomeno« namesto »spomenuo«, ter turcizem tipa »halali« pripadajo govornemu podrocju centralne Bosne, od koder Selim tudi prihaja. Glavni lik, Sinisa, prihaja iz Zagreba, v svoj govor vnasa dialektizme tipa »Mozemo zakljucati ured ranije i fino otic doma, smrznuo sam se t.«. Izraz, kakor je »fino«, redukcija zakljucnega -i v infinitivu glagola »otici« ... so lastnosti zagrebskega govornega podrocja. Prav tako je prisotnih veliko vulgarizmov, npr. ». sta si ti fakat fuko Severinu.« (Vrsaljko, 2008: 124-125.) Poleg nastetega so prisotni se italijanizmi in anglicizmi.
10 Helena umre od starosti, Filio in Uri pa zbezita.
zensk zelo tradicionalne. Berta Bojetu se v svojem delu upre enodimenzionalni vlogi zensk v antiutopijah: pozrtvovalne ljubimke in gospodinje - tako v delu ironizira stereotipno zaprtost zensk v kuhinje in salone in spalnice - dekorativno vlogo zenske tako zastavi kot distopicni poskus razveljavitve druzine. Prav tako so negativne plati prebivalcev otoka tudi anomalije, ki se kazejo kot dusevne hibe, ki se najpogosteje reflektirajo preko fizicnega nasilja in pa pohabljenosti oz. telesnih hib, kot so sepavost, grbavost ... ki so, vsaj tako je nakazano v romanu, verjetno namerna posledica nacrtovanja spolnosti in reprodukcije oz., kadar pa gre za zdravega otroka - abortusa. Avtorica poleg povrsnosti in agresivnosti druzbe obsodi tudi nezmoznost komuniciranja med spoloma (Zupan Sosic, 2000: 243). V Bareticevem romanu je druzba prav tako negativna, prva negativna skupina so Sinisevi kolegi iz Zagreba, ki so mu namestili skandal11 ter njegova nekdanja ljubica, ki postane premierova ljubica ki je (bil) Sinisev »prijatelj«. Druga negativna skupina12 pa je bosanski tandem -nimfomanska porno igralka Zehra, ki jo tihotapi Selim, ki ima opraviti z italijansko mafijo.
V obeh delih je prisotna najstarejsa se utopicna iznajdba pisanja dnevnika (Zupan Sosic 2000: 246). V Filio ni doma pise dnevnik Helena Brass. Ta dnevnik je celotno osrednje poglavje. Pri Osmem poverjeniku pa si v dnevniski obliki obcasno kaj zapise Sinisa na racunalnik. Ce komentiramo se navedbo, da so v utopiji socialne, politicne in ekonomske tezave odpravljene, lahko to na videz pri Filio ni doma sicer potrdimo, ce pa analiziramo »pod povrsino« vidimo, da je ravno ta ureditev krivec za odtujenost, nasilje, neslisanost, apaticnost in neosebnost na otoku. Pri Osmem poverjeniku ekonomskih tezav sicer ni, so pa politicne, vendar le z aspekta Republike Hrvaske, z aspekta prebivalcev Trecica pa je vse dobro urejeno, saj vseeno za njimi stoji Bonino Smeraldic, njihov Tito, kapitalist s socialnim instinktom, clovek, ki je angaziral italijansko mafijo, da redno oskrbuje otok, poleg tega tudi koordinira njihovo odlocanje oz. politiko. Socialna tezava pa je edino v tem, da je prebivalstvo Trecica staro, ni mladih, ampak tudi to je le navidezna tezava, saj se nanj vracajo le ostareli, ki so bili na zacasnem delu v Avstraliji.
Z zgornjimi tremi odstavki, oz. s primeri opisanimi, argumentiranimi in interpretiranimi, lahko torej potrdimo, da gre v obeh romanih za preplet,
11 V javnosti se pojavi informacija o tem, da so ga novinarji nasli v omoticnem stanju z anonimno blondinko iz Belorusije.
12 Ta ni zgolj negativna, saj je Sinisa njun prijatelj in zascitnik.
antiutopije, distopije in utopije, pri cemer pa najvec motivov oz. motivnih sklopov pripada antiutopiji.
2 Eskapizem in krajevna komponenta kronotopa oz. dogajalna prostora romana
Eskapizem, na splosno, je izogibanje neprijetnim, dolgocasnim, zahtevnim, strasljivim ali banalnim vidikom vsakdanjega zivljenja. Lahko je uporabljen tudi kot pojem, ki definira dejanja, ki se jih ljudje polastijo, da se olajsajo nenehnih obcutkov depresije ali splosne zalosti.
Eskapizem je vsekakor nekaj, kar je potrebno obravnavati v kontekstu nasih dveh romanov. Povezimo ga s tem - A. Zupan Sosic v Teoriji pripovedi zapise, da je najizvirnejsa lastnost Moorove Utopije satiricna komponenta z idejo, da je idealna druzba drugacna od avtorjevega druzbenega polozaja v casu nastanka dela. (Zupan Sosic, 2017: 248) To velja tudi za obravnavana romana.
Krajevni eskapizem je postavitev zgodbe na (fikcijski) kraj, kjer je njena izpeljava mozna, najbolj ustrezen za to je otok, kot upodobitev nekaksne drugacne, alternativne druzbene ureditve. »Otok postane mit idealnega prostora, absolutni otok je neobstojec prostor, antiutopije ga izkoriscajo v namen , kjer clovek izgubi svojo individualnost, postane »srecna stevilka« mnozice.« (Zupan Sosic, 1998: 318).
Krajevna komponenta kronotopa je zelo jasno izrazena. Oboje se dogaja na otoku. Pri Filio ni doma gre za otosko, od sveta odrezano, totalitaristicno drzavico (Zupan Sosic, 2000: 245), na katero je Helena Brass odpeljana po brodolomu. Ta otok je razdeljen na dva dela, moskega in zenskega. O otoku samem ni veliko podatkov, ob branju ne izvemo niti njegovega imena. Opisane so le skrivne poti na njem, ter slaba infrastruktura, ki jo Helena sicer postopoma obnavlja. Izvemo tudi to, da je na njem zapuscena sola, cerkev, kjer se ob nedeljah srecajo moski in zenske13 ter zapor in pa »Mala hisa fantov« ter objekt otoske uprave.
Pri Osmemu poverjeniku pa gre za otok Trecic, ki je se bolj dalec stran od celine in se bolj »odrezan od sveta« kot otoka Drugic in Prvic14. Krajevnost kronotopa je profilirana ze na osnovi inovativnega in edinstvenega dialekta, ki ga govorijo na Trecicu. Prav tako pa tudi s celotnim nacinom zivljenja, ki je drugacen od ustaljenega hrvaskega. Na otoku se dogaja zivljenje znotraj ene izolirane lokalne sredine, ki je razvila
13 Drugace se srecujejo le ponoci, kakor veleva seznam spolnih aktivnosti.
14 Dejansko obstajata dva jadranska otoka, ki se imenujeta Prvic.
svoje specificne druzbene konvencije, avtonomni moralni kodeks in skupne rituale, kar prisleku, ki se s tem sreca prvic, deluje cudno, na zacetku odbijajoce, potem pa postane privlacno (Viskovic, 2006: 85). Surovost prostora v katerem vladajo skoraj plemenski zakoni, nemoc komunikacije s kopnim, zaradi oddaljenosti otoka, spreminjajo Sinisevo delo v sizifovo (Tomic, 2015: 53), hkrati pa njegovo bivanje na njem pocasi zacne prehajati v razumevanje, empatijo in simpatijo. Trecic je pravzaprav slika nasprotij; na vseh hisah so postavljeni solarni kolektorji, a je zato otok nedostopen vsem mobilnim omrezjem, prebivalci in prebivalke v hise nimajo napeljanega vodovoda, pijejo pa avstralsko pivo Foster's ... (Zima, 2006: neznana stran15). Hkrati pa je dvojnost oz. nasprotje tudi v tej njegovi odrezanosti od sveta in tem, da je otok pravzaprav, preko morja, povezan s celim svetom.
3 Telesni odnosi
V delu Filio ni doma veljajo pravila16, ki temeljijo na odtujevanju cloveka od cloveka. Tako so spolna srecanja nacrtovana tako, da se partnerji ne srecujejo redno, da med njimi ne pride do kaksne custvene vezi. Urejena so s seznami. Kot ze receno, moski in zenske zivijo loceno, srecujejo se le ponoci, ko pridejo moski, glede na to kako seznam veleva, k zenskam. Podobne ideje lahko opazimo ze v Platonovi Drzavi, kjer je podan predlog o kontroliranih spolnih srecanjih, prav tako pa obstaja urnik spolnih srecanj tudi v Zamjatinovem delu Otocani. V Filio ni doma lahko govorimo o drzavnem urejanju spolnosti, posledicno tudi natalitete, nadzoru spocetij, rojstev in izlocanje ali zamenjavi otrok ter njihovi vzgoji, se pravi gre za utopicno idejo evgenicnih sistemov pregleda populacije17 (Zupan Sosic, 2017: 249). Imamo pa tudi dve izjemi, prva je spolno zivljenje Helene Brass, ki jo redno obiskuje Poveljnik otoka. Zaradi njega je na otoku tudi ostala, namrec prvo noc jo je posilil - lahko govorimo o tem, da je Helena razvila neko anomalijo stockholmskega sindroma, kjer se zrtev custveno, v tem primeru tudi seksualno, naveze na ugrabitelja in ga celo zagovarja. Druga izjema sta srecevanje Filio in Urija. Uriju se sicer seznami spolnih srecanj gnusijo in jim ne sledi, ko pa opazi, da je na njih tudi Filio, ki mu je privlacna, se zacne menjati s tistimi moskimi, ki so napisani pod njenim
15 Parafraziral sem skeniran clanek, ki pa ni vseboval ostevilcenih strani.
16 Vec o tem v poglavju o oblasti in hierarhicni ureditvi.
17 Taksne ideje nadzora natalitete najdemo tudi v Huxleyjevem Krasnem novem svetu, le da sem tam spolnost ne odvija, saj jo nadomescajo aparature.
imenom. Njuno srecevanje je pogosto, tako se med njima, ceprav Filio ne ve, da gre za Urija, razvijejo tudi custveni odnosi.
V Filio ni doma je mocno tematizirano eroticno nasilje, ki je nekaksen nacin obvladovanja in ponizevanja tistih, ki brez Helenine pomoci in vztrajnosti niso nikoli presegli svojega strahu in nevednosti. (Zupancic, 1995: 11) Posilstvo je na otoku dejansko edini uzakonjeni nacin telesne ljubezni, saj so ostale interakcije prepovedane. (Zupan Sosic, 2000: 247) Hkrati pa menim, da je v romanu zelo subtilno napeljano na prijetno in lepo spolnost s prispodobo igre »mlincke talat«, ki jo ima Filio zelo rada. Pri tej igri so se otroci dotikali rok drug drugega, ta odnos Filio do te igre, pa kaze na prijetnost in lepoto dotika, neznosti, blizine drugega ... Ostala spolnost pa je kruta, necloveska - A. Zupan Sosic pise o apokalipticnosti spolnih antagonizmov, preko katerih B. Bojetu ozavesca o vseprisotnem nasilju (Zupan Sosic, 2017: 251). Vsi ti akti spolnih prisil in nasilja pa so nekaksna metafora za ogabne medcloveske odnose. Tako so v romanu prikazani homoeroticni odnosi, ki so posledica nepotesenosti deckov, ki niso se dovolj stari, da bi bili na seznamu spolnih srecanj.
»Po plavanju ste obicajno polegli. Zbudilo te je kricanje. Andro je brcal in se otepal vecjega fanta. Nic nisi razumel, dokler tudi tebe ni zagrabil neki drugi fant, precej vecji kot ti in te dvignil. Nesel te je za onima dvema, v votlino ob moiju. Otepal si se, ceprav nisi vedel, kaj se dogaja. Votlina je bila polna vrveza in prerivanja, vzdihov in cudnega prerivanja, vonja po potu, ki ga je vrocina se bolj zgostila. V majhnem prostoru vas je bilo nenadoma veliko, ker je imel vsakdo od vas par. [...] Prerival si se in otepal. Videl si, kaj se ti bo zgodilo, zakaj malo nad vama, na skali, je Andro jokal in se sklonjen drzal za korenino, ki je strlela iz mivke. Mlad moski ga je slecenega drzal za boke in zadaj porival vanj. Tolkel je z vso mocjo.« (Bojetu, 1990: 127-128)
Prav tako pa so med njimi tudi scene, ki so zoofilske, saj gre za spolne interakcije s kozami in psi. V prvem primeru gre za moskega, ki posiljuje kozo, v drugem pa za skupino moskih, ki se izzivljajo nad zensko, nad katero spustijo psa, ki jo posili.
»Ko te je ponovno porinil, si se spomnil, da te preganja najbrz zato, ker si ga zalotil pri ovci. Ko si videl, da je za njo, si pogledal se enkrat. Nase je potegnil hlace, zaklel in stekel na drugi konec staje. Zaloputnil je vrata in slisal si ga, kako je krical po hribu v dolino.« (Bojetu, 1990: 153)
»Znasli ste se na j asi, ki je bila vrezana v maj hno dolino. Sredi nje je stal pesjak, dovolj velik, da se je po njej sprehajalo in lezalo kaksnih dvajset psov. Niso se zmenili za vas, ko ste stopili k ograji in sele kasneje ste ugotovili, da so imeli sredi pesjaka nekaj, kar jih je mnogo bolj zanimalo.
Ob stebru si zlezel na vrh ograje in onemel. Med njima je lezala zenska z razkrecenimi nogami. Ni se premikala in najprej si pomislil, da je mrtva. Takoj za tem se je samo majckeno premaknila in narahlo si kriknil. Psi so jo izmenoma oblizovali. [...] Pes je planil nad zensko. Dvignila je glavo samo toliko, da si videl, da je ziva. Ovohaval jo je, lizal, jo tu in tam narahlo zagrizel v meso, se premikal z zadnjim delom sem in tja, poplesaval, da mu je ud bingljal od noge do noge, dokler ni povsem nabreknil. Ustavil se je in poskusal zlesti nanjo. Bila je prenizko, zato so pristopili moski in pod zenski kriz polozili ploscat kamen. Upirala se je, vlekla noge iz kamnov, toda bila je nemocna. Naskocil jo je in se zapicil vanjo. Slonel si ob mrezi in pribit strmel v premikajocega se psa.« (Bojetu, 1990: 140, 154-155)
Eden od teh prizorov izprijene spolnosti, ki jo dela apokalipticno, pa je tudi prizor orgije v zaporu, ki Urija mocno pretrese in mu ostane v spominu. Gre za orgijo, katere je le opazovalec, med svojim delom, ko je pomocnik paznika v zaporu.
»Pred seboj sem zagledal njegov [upravnikov] obraz in nago telo. Porascen s temno, gosto dlako je stiskal nase zensko. Sleceno in onemoglo je vlekel za seboj. Sel sem globlje pod oboke. Naga telesa zensk in moskih zapornikov, prevrnjene steklenice, pripete zenske na orodjih ob zid, smrad in obilje hrane so se mi postavili pred obraz in obsla me je slabost. Oprijel sem se zidu. Kaksen meter stran je na stari odeji lezal star, grbasti vratar, slecen in prvi hip zgnetenega kupa mesa nisem prepoznal. Lezal je in se pustil obdelovati. Bil je na hrbtu, na grbi in se majal kot polomljena miza. Mednozje mu je bingljalo in stalo, viselo in se dvigovalo in se drgnilo ob clovesko kozo nad in ob njem. Samo odsel sem se.« (Bojetu, 1990: 183)
V Osmem poverjeniku spolnost ni tako izstopajoca tema kakor v Filio ni doma. Ko pride na otok glavni junak Sinisa, ga po nekaj tednih zacne muciti spolna abstinenca, to zapise tudi v svojem zapisku na racunalniku, kjer sporocilo oblikuje kakor pismo Zeljki. V pismu jo povabi na otok, zapise: »Rabim te, zelim si te. Tako, se spominjas? / Tvoj modras / P. S. Resno, probaj prit.« (Baretic, 2003: 84) V pismu ji tudi razkrije, da masturbira ob misli nanjo. Prav tako o njegovi nepotesenosti prica drugi zapis na njegovem racunalniku:
»Zenske, zenske, zenske, zzzzzzzz... Picke, joski, noge, ritke, hrbet, usta, lasje, frizure, sminke, parfumi, popek, luknja, lak za nohte, viklerji, nogavice, modrcki, menstruacija, plodni dnevi, celulit, depilacija, dekolte, visoke pete, bradavice, tangice, fafanje, poziranje, vrat, lizanje, od zadaj, nakit, kolena, klitorisi . Popizdil bom!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Tu so samo ovce in koze mlajse od 65 let! Ene same zenske, ki bi se jo vsaj pogledat dalo, ce ze ne kaj vec, ene same ni! Okej, tudi moskih, ki bi se lahko, ni, ampak kaj me
briga zanje. Edino Tonino in jaz. Na celem celcatem otoku. Moral mu bom reci, naj me seznani s kako ovco radodajko. Naj mu sploh omenim to temo? Kaj pa ce je peder, tega ne bi mogel zdrzati, pa ja ne bi guzil kakega dedija! Ali se kakemu dediju nastavljal! Revez Tonino, kakorkoli obrnes. Kaj pa naj jaz? Kako dolgo bom drkal v kahlico? Dokler ne organiziram volitev, jasno. Kurac je politika kurba! Ce bi bila, bi mi dala picko. Voglio una donna!« (Baretic, 2003: 69)
Seveda po tem zapisu ne moremo govoriti o nobeni zoofiliji, ali pa zeljah homoeroticnega razmerja. Gre namrec le za razmisljanje in cinicno samopomilovanje ob spolni abstinenci. Homoeroticni motiv se v delu se dvakrat pojavi, in sicer prvic Sinisa zasaci Tonina pri masturbiranju, drugic pa sanja spolno interakcijo med njima. Se vedno gre zgolj za idejo, ali pa nek tok zavesti, in ne za sam homoeroticen odnos.
Novo leto Sinisa praznuje pri Selimu, ki mu predvaja pornografske filme, sprva to na bralca ucinkuje kot napeljevanje na spolno interakcijo med njima, kasneje pa se izkaze, da je Selim preko pornografskih filmov Siniso spoznaval s porno igralko Mrvico oz. Zehro, ki je v njih igrala. Kasneje mu jo je predstavil tudi v zivo. Do spolnega odnosa med njo in Siniso je prislo ze prvo noc, kasneje pa se je to eroticno razmerje nadaljevalo zgolj zaradi obojestranske potrebe po telesnosti. Zehra je bila nimfomanka, Sinisa pa ni imel druge izbire. Z Zehro je obcasno obceval tudi Selim, vendar le iz razloga lastne potesitve, saj je imel ekstremno majhen spolni ud, ki ni mogel potesiti nikogar. Iz tega razloga je Zehri tudi predstavil Siniso, ki jo je lahko potesil. Ko pa je Sinisa opazil, da je v tem vse manj uspesen, je Zehro predstavil Toninu, saj je ob tem, ko ga je zalotil pri masturbiranju, ugotovil tudi to, da je zelo obdarjen. Po prvem spolnem odnosu se Tonino in Zehra odlocita, da se bosta porocila. Zehra sicer bolj zaradi ekstremnega ugodja, ki ji ga je Tonino lahko nudil v postelji. On pa iz ljubezni do nje. Tu pa prehajamo od telesnosti na dusevnost. Tonino je zacutil ljubezen - na Trecicu pa so bili tisti, ki so bili sposobni custvovanja, obsojeni na propad. To je potrjeno z njegovo absurdno smrtjo - ponoci si je v epilepticnem napadu odgriznil koscek jezika, s katerim se je zadusil (Tomic, 2015: 54).
4 Vloga posameznega spola
Do te tocke je moc ze veliko razbrati o odnosih oz. relaciji med moskim in zenskim spolom. Vendar bomo vseeno temu posvetili samostojno poglavje, saj je ta tema, sploh v romanu Filio ni doma, zelo pomembna.
V Filio ni doma pisateljico preko celotnega dela zanima predvsem razmeije med spoloma. Ravno s tem razmerjem se ukvarja preko celotnega romana. Vloga zenske v romanu je, kot je zapisano ze v prvem poglavju tega clanka, pozrtvovalna ljubimka in gospodinja. Avtorica tako v svojem romanu ironizira stereotipno zaprtost zenske v kuhinje in salone in spalnice. To dekorativno vlogo zenske zastavi kot distopicni poskus razveljavitve druzine. »Moski je [...] nedostopen, oblasten, mocan (vojak), drugace pa vecni otrok in zenski lahko tudi brat. Vsem trem je potrebno posvecati veliko ljubezni, otroku in bratu pa neznosti. Decek se ni moski, zato ima samo pozitivne lastnosti, zenska (mati) mu lahko brez obotavljanja posveca skrb in uvidevnost ljubezni. Ko bo odrasel, bo prav zaradi »moskosti« zapuscen, v otrostvu pa z zensko neguje najbolj vreden cloveski odnos, ki olajsuje kasnejse zivljenje z grehom in izgnanstvom.« (Zupan Sosic, 1998: 320) Hkrati pa zenske in moski v romanu soucinkujejo, zenske z gospodinjskimi opravili, kot so pranje, pomivanje, sivanje ... moski pa z delom izven hise. Ceprav jim je stik, razen ponoci in ob nedeljski masi, prepovedan, tako delajo eni za druge.
Zenska, ki mocno izstopa je Helena Brass, ona ni zenska delavka, ampak razmisljujoca in kriticna zenska. S svojimi liberalnimi reformami zeli olajsati delo zenskam, hkrati pa doprinesti k druzbi na otoku. Njene ideje so zelo socialne, saj je njena ideja poenostavitve napora v slogi, kot so javne pralnice itd. Hkrati tudi izzove medsebojno pomoc pri beljenju slabo ohranjene in vzdrzevane infrastrukture. Prav tako se zavzema za razgledanost in znanje, zato si zeli uvedbe sole. O njej, ce jo primerjamo z ostalimi otocankami, lahko govorimo kot o »razsvetljeni« zenski, ki pa je pripravljena za uresnicitev svojih zelja in idej tudi trpeti, tako prestane zaporno kazen, ki ji je, zaradi krsenja pravil na otoku, zadana. Prenese pa tudi udarce in posilstvo, ki je cena sole, ki jo zeli uvesti. Lahko recemo, da njene ideje ponotranji Filio, ki se po pobegu z otoka izsola in postane umetnica, slikarka. Prav tako pa se ona, ko se vrne ob smrti Helene, ne boji represije otoskega totalitarnega aparata. Ceprav je za pokopavanje zadolzena in edina, ki sme to izvajati Lukrija, Filio vseeno pokoplje svojo babico Heleno Brass. S tem pa nas lahko spomni na Antigono, ki je izvedla simbolicen prepovedan pokop brata, njena kazen je bila sicer smrt, kazen, ki pa jo nosi Filio, so tezke posledice otoka na njeni telesnosti in dusevnosti.
Izstopajoca moska vloga je Uri, tudi njega nekako determinira Helena Brass. Uri je netipicen in razgiban za moski svet. V toku svojega razvoja, je vpil Helenino ljubezen in samosvojost. Tako je odrasel v drugacnega moskega. Od ostalih se razlikuje po tem, da je izobrazen in pa po svoji morali in spolnih praksah. Neznejsi je in obcutljivejsi od ostalih moskih. V
orgijo v jami je prisiljen, drugace pa tovrstna spolnost njemu ni po godu. Prav tako se nikoli ne odzove na svoj red na seznamu spolnih aktivnosti, kar ostali vsakdanje pocnejo. Filio se odzove na seznam sele takrat, ko je na njem Filio, saj goji do nje custva, je moski predstavnik cutne, dusevne ljubezni.
V Osmem poverjeniku je vloga moskih in zensk na otoku manj izrazita, kakor v Filio ni doma. Imamo sest moskih vlog: politik, deklica za vse, znanstvenik, uzivac, trgovec in mafijec. In stiri zenske: tajnica, seksualni objekt, zdravilka in nekdo iz ozadja.
Premier in Sinisa sta politika. Deklica za vse je Tonino, ki je prevajalec, Sinisev pomocnik, voznik barke, vrtnar, pastir, mesar, gospodinja in negovalec bolnega oceta. Znanstvenik je Sinisev predhodnik - sedmi poverjenik, ki je po neopravljeni funkciji prisel nazaj na otok in zacel z znanstvenim ukvarjanjem z matematiko, osamljen na svetilniku18. Uzivaci so moski, ki pred trgovino v kateri dela okoren starec, ki pa mu mozgani se dobro delajo, igrajo karte in pijejo avstralsko pivo. Mafijec, oz. povezan z mafijo pa je Selim.
Siniseva tajnica je Zeljka, ki pa po Sinisevem odhodu postane premierova tajnica. Hkrati je ona tudi seksualni objekt, saj je na zacetku v eroticnem odnosu s Siniso, kasneje pa s premierom. Njo si lahko razlagamo tudi kot »sponzoruso«. Drugi seksualni objekt je Zehra, ki predstavlja nepoteseno nimfomansko porno igralko. Hkrati spominja na Molly iz Uliksesa, saj je vecino casa v hisi, glede na to, da pa nastopa vecinoma v seksualnih prizorih, pa na postelji, z ljubimci. Zdravilka je Muona, ki je nekoc delala v medicini, sedaj pa se prikazuje bolnim v njihovih sanjah, ko pa zbolijo jih zdravi z aboridzinskimi metodami alternativne medicine. Ostale zenske, so v romanu pasivne, samo parkrat omenjene, nimajo nobene vloge, razen tega, da je enkrat eksplicitno omenjeno, da so zenske otoka neopazne - o njih lahko govorimo kot o nekomu iz ozadja, ki le biva in za razvoj romana ni pomemben. Taksna galerija individualcev vzdrzuje ambientalno ravnotezje z nenadno smrtjo tistih, ki pokazejo in spoznajo custva ter z begom.
Primerljiva lika sta Uri in Tonino. Oba se od svoje okolice razlikujeta po tem, da razvijeta custva, ki se jih zavedata in sta zaradi njih tudi prizadeta. Urija ganejo posilstva in seksualno nasilje, Tonino pa, ko se zaljubi v
18 Tudi v tem delu se ocitno pojavi simbol za znanje, ki je luc. To lahko opazimo npr. tudi pri Cankarju v romanu Na klancu, kjer na koncu gori luc na uciteljevem oknu. S tem je metaforicno pokazano, da je upanje v znanju, znanosti.
Zehro, absurdno umre v ponocnem epilepticnem napadu, ko si pregrizne jezik.
5 Oblast in hierarhicna ureditev
V romanu Filio ni doma se nahajamo v otoski, od sveta odrezani, totalitaristicni drzavici. Na celu te drzavice je Poveljnik, ki ga kasneje nasledi njegova hci, ki zivi na celini. Kljub njegovi zamenjavi je totalitarnost se vedno prisotna. To je lahko metafora tega, da dokler ni sodelovanja in dialoga, ni vazno kdo in kako vlada, saj stvari ne morejo steci normalno. Na celu zenskega dela otoka so tri zlobne in grobe zenske -Kate, Mare in Lukrija, ki si dovolijo prakticno vse in so zelo nasilne. Njih lahko razlagamo kot nekoga, ki se pocuti nadclovek19. Na moskem delu otoka je vec razlicnih funkcij, npr. vodja zapora, njegov pomocnik (v tej vlogi je nekaj casa tudi Uri), pazniki, decki, mlajsi moski, starejsi moski ... Hierarhija med njimi ni nikjer jasno predstavljena, razen tega, da so pazniki nad zaporniki, vodja zapora nad njegovim pomocnikom itd.
Na otoku so Heleni predstavljena tudi zelo necloveska pravila, ki temeljijo na odtujevanju med ljudmi, npr. prepovedano je hoditi iz hise, prepovedano je hoditi v Spodnje mesto, prepovedano se je druziti, prepovedano je iskati stik z moskimi, prepovedano je imeti ponoci prizgano luc itd.
Hierarhicni piramidi na moskem in zenskem (sredina levo) in moskem (sredina desno) delu otoka bi lahko izgledali nekako takole:
poveljnik oz. njegova lici
Kate, Mare. Lutaija
prebivalke in prebivalci
V Osmem poverjeniku sta zarisana dva razlicna sistema, en je sistem Republike Hrvaske, ki je parlamentarna republika, ki ima na celu vlade premiera, je razdeljena na dvajset upravnih enot, imenovanih zupanije.
19 Vendar ne nicejansko, saj s tem, ko se povzdignejo nad ostale, nimajo namena doseci necesa splosno dobrega. Prav tako pa niso primerljive z nadclovecnostjo Kantorja iz Kralja na Betajnovi, saj on dela v svoje dobro - te tri zenske pa ne delajo v nikogarsnje dobro, tako se obnasajo preprosto zato, ker se lahko tako obnasajo.
Center, kjer je tudi sedez vseh treh vej oblasti, je v glavnem mestu -Zagrebu. V skladu z Ustavo RH, ki narekuje, da mora imeti vsaka lokalna samouprava svojega predstavnika, ki sodeluje v politicnem soodlocanju, je na otok Trecic poslan poverjenik Vlade Republike Hrvaske, ki je zadolzen na otoku izvesti volitve in dobiti predstavnika otoka. Njegova naloga je po politicni pomembnosti zelo irelevantna, drugace pa, sama po sebi, kar tezka, ker se domorodci bojijo tuje organizacije, saj se bojijo, da jih ne bi skregala. Ta antipoliticnost, ki je idealizacija zivljenja z odmikom od politike, pa je nekako najuspesnejsa ideja romana (Lokotar, 2003: 238).
Poglejmo sam otok Trecic in predstavimo se njegovo politiko in hierarhijo. Na prvi pogled deluje otok kot anarhicna plemenska zveza, ki je do te mere odrezana od sveta, da tam lahko dela vsakdo kar si zeli. Ko pa otok bolje spoznamo, ugotovimo, da je politicno, sploh pa gospodarsko kar dobro urejen. Sicer otocani nimajo svojega vodje, ali pa vaske skupnosti, ali pa nekega vodilnega telesa, vseeno pa za njimi stoji Bonino Smeraldic, njihov Tito, kapitalist s socialnim instinktom, clovek, ki je angaziral italijansko mafjo, da redno oskrbuje otok, poleg tega tudi koordinira njihovo odlocanje oz. politiko. Hkrati je v oskrbo otoka vpletena tudi italijanska mafija, otok pa je hkrati tudi skrivalisce tistih, ki jih iscejo tajne policijske sluzbe, saj so se zapletli v kriminalna pocetja, npr. bosanski tandem. Izpostaviti je treba se cerkev, sicer so prebivalci otoka verni, saj praznujejo bozic itd., ampak ze vec desetletij nimajo zupnika, torej gre spet za bolj alternativne pristope20, z Bogom torej »komunicirajo« neposredno.
Ce primerjamo romana, lahko opazimo, da je v Filio ni doma nadzor in politika absolutno strozja in do otocanov neprijaznejsa, hkrati pa zavira razvoj otoka. Na Trecicu pa je politika svobodnejsa, v korist ljudem, ki se z njo strinjajo in od nje ne odstopajo.
6 Sklep
Tako otok, na katerem se odvija roman Filio ni doma, kot Trecic sta prostora antiutopije, distopije in utopije. Razlikujeta se po tem, da je prvi negativen, drugi pa pozitiven. Na obeh otokih gre za neke ustaljene prakse bivanja, ki imajo svojo politiko ter svoje medcloveske odnose, le da na otoku v delu Filio ni doma, le ti kazejo na nekaj slabega, kar zivimo ali pa se nam obeta. Konec romana pa kaze na to, da se da tej katastrofi izogniti. V Trecicu pa lahko vseeno vidimo veliko pozitivnega, na kar smo pozabili, to je, na zivljenje.
20 Tako kot pri njihovi medicini.
Lieratura / References
Alajbegovic, Bozidar. (2009). Otoce, otoce, volim te otoce. [Father, I love you Father]. In Nesto kao fles [Something like a flash]. Alajbegovic, Bozidar (Ed.). Zagreb: Litteris.
Baretic, Renato. (2006). Osmi poverjenik [Eighth Commissioner]. Transl. Durda Strsoglavec. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Bojetu, Berta. (1990). Filio ni doma [Filio is not home]. Celovec in Salzburg: Zalozba Wieser.
Lokotar, Kruno. (2006). Spremna beseda [Afterword]. In Osmi poverjenik [Eighth Commissioner]. Ljubljana: Mladinska knjiga. Prevedla Durda Strsoglavec.
Pancic, Teofil. (2007). Robinzoni i ficfirici [Robinsons and lovelace]. In Famoznih 400 kilomatara [Famous 400 kilometers]. Zagreb: V. B. Z.
Sablic-Tomic, Helena. (2009). Ima li Drzica u suvremenoj hrvatskoj prozi? [Does Drzic have contemporary Croatian prose?]. URL: https://hrcak.srce.hr/72839 (accessed December 15, 2018).
Sablic-Tomic, Helena. (2015). Izmedu horora, ideologije i tranzicije [Between horror, ideology and transition]. In Dodir teksta [Touch of text]. Zagreb: Meandar media.
Viskovic, Velimir. (2006). Nemoguca misija. U sjeni FAK-a [Impossible Mission. In the shadow of the FAK]. Zagreb: V. B. Z.
Vrsaljko, Slavica. (2008). Razgovornost i usmenost u djelima suvremenih hrvatskih knjizevnika [Conversation and oralness and in the writing of modern Croatian writers]. URL: https://hrcak.srce.hr/35623 (accessed December 15, 2018).
Zima, Zdravko. (2006). Svatko je svoj otok [Everyone is their own island]. In Lovac u Labirintu [Hunter in the maze]. Zagreb: Naklada Ljevak.
Zupancic, Metka. (1995). Feministicnaproza: miti in utopija [Feminist prose: myths and utopia]. Margaret Laurence, Margaret Atwood, Chantal Chawaf, Hélène Cixous, Madeleine Monette, Monique Larue, Berta Bojetu. In Primerjalna knjizevnost [Comparative Literature], 2. 1-16.
Zupan-Sosic, Alojzija. 2017. Antiutopicni roman [Roman anti-utopias]. In Teorija pripovedi [Narrative theory]. Maribor: Litera. 247-252.
Zupan-Sosic, Alojzija. (1998). Na literarnem otoku Berte Bojetu [On the literary island of Berte Bojet]. In Jezik in slovstvo [Language and Literature], 43, No. 7/8. 315-330.
Zupan-Sosic, Alojzija. 2000. Ptici, hrosci in androidi v Smaragdnem mestu: (sodobni slovenski antiutopicni roman ob koncu stoletja) [Birds, bugs and androids in the Emerald City: (contemporary Slovenian anti-utopian novel at the end of the century)]. In 37 seminar slovenskega jezika, literature in kulture [37th Seminar of Slovenian Language, Literature and Culture]. Orel, Irena (Ed.). 243257.
