CC BY
11Strokovni prispevek
UDC 821.163.3-31.09
APOLOGIJA NEPOSLUSNOSTI IN POCASNOSTI V ROMANU AZBUKA ZA NEPOSLUSNE VENKA ANDONOVSKEGA
Namita Subiotto
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Slovenija
Key words: Macedonian literature, Novel, Venko Andonovski, Slowness,
Summary: In most of his prose works Venko Andonovski creates contrast, a kind of Manichean dualism, from which rise issues on the ethics and morality of human practices and manners, and the change, perhaps decadence of values in the new (present) times. In the novel Alphabetfor the Disobedients (1993), considered in this paper, this is particularly visible. The author discusses the speed in this novel, which raises the sloppiness and mistakes, and favors slowness, which protects the beauty and the truth. By doing so, it seems that he is approaching the defenders of the apocalyptic vision of the world, according to Eco's division of intellectuals in the apocalyptic and the integrated. At the core of their criticism is acceleration and speed, which transform one into insensitive human being, that's why they appreciate the ancient slowness. Andonovski derives from this idea, by beaming the acceleration/speed that he senses in the early nineties into the second half of the "slow" ninth century, which is the narrative time of the novel. He marks the advocates of slowness as "disobedient".
Neposlusnost ni vedno delo, ki ga Bog prezira.
Pojdi sedaj z duso svojo in naredi slova pocasna, resnicna, ne pa hitrih in laznih!
(Venko Andonovski)
Venko Andonovski je ze za svoj romaneskni prvenec Azbuka za neposlusne (1993) prejel nagrado, Racinovo priznanje za najboljsi roman leta v Republiki Makedoniji. Makedonska literarna kritika je o tem romanu zapisala, da je v njem privlacna predvsem njegova vecplastnost, prekrita z navidezno enostavnostjo pripovedi (Arsovski 2001: 326); da je tako rekoc brezhibno izbrusen stil Andonovskega samo povrsina besedila, pod katerim utripa bogata literarnofilozofska in antropoloska vsebina, najveckrat sifrira-
na v paraboli, paradoksu, simbolu in aporiji, in da gre za delo, ki predstavlja novo azbuko v prostoru makedonske sodobne proze (Kletnikov 2001: 329); da velja ta roman postaviti ob bok Hazarskemu besednjaku Milorada Pavica, delom Danila Kisa (Grobnica za Borisa Davidovica in Enciklo-pedija mrtvih) ali Umberta Eca tudi zaradi njegove permanentne fascinacije s srednjim vekom (Kocevski 2001: 331).
Roman Azbuka za neposlusne je leta 2007 (Ljubljana: Drustvo slovenskih pisateljev) izsel tudi v (mojem) slovenskem prevodu in sicer kot prva knjiga v ambiciozni zbirki Sto slovanskih romanov1. Prispevek se naslanja na spremno besedilo Apologija neposlusnosti, ki sem ga pripravila za omenjeno izdajo. Zanimal me je predvsem ze v naslovu izpostavljen pojem neposlusnost, ki se v romanu povezuje s pojmompocasnost.
V prozi Venka Andonovskega2 je ocitna teznja po komunikaciji z bralcem. Avtor z drobnimi navodili vabi bralca, da pogleda, kaj se skriva za videzom stvari, da odkrije tudi druge, sprva nevidne plasti in tako restavrira fresko3, sestavi ali obnovi zgodbo, razresi uganko. Njegova specialiteta je preobleka mitov, aktualizacija vznemirljivih zgodovinskih utrinkov, osvetli-tev profilov osebnosti, ki so zaznamovale svoj cas, s tem pa tudi dolocen prostor (velikokrat prav podrocje Makedonije), zaradi cesar je spomin nanje se vedno ziv, vsaj brlec. Z izbiro in karakterizacijo likov Andonovski v svojih delih oblikuje kontrast, nekaksen manihejski dualizem, iz katerega vrejo vprasanja o eticnosti in moralnosti clovekovih postopkov in manir, ter o spreminjanju, nemara dekadenci vrednot v novih casih. V romanu Azbuka za neposlusne, je to se posebej vidno, saj v njem avtor nemara se najbolj opazno problematizira hitrost, ki poraja povrsnost in napake, in favorizira pocasnost, ki sciti lepoto in resnico. In zdi se, da se tu priblizuje zago-vornikom apokalipticne vizije sveta, glede na Ecovo delitev intelektualcev
1 Zbirka je projekt, ki ga podpira mednarodna ustanova Forum slovanskih kultur, katere namen je promoviranje slovanskih kultur med sabo in na tujem. Vsaka od sodelujocih drzav pripravi seznam desetih reprezentativnih romanov, ki se prevajajo v druge slovanske jezike, kasneje pa naj bi se romani prevedli tudi v nekatere druge svetovne jezike.
2 Ostala njegova prozna dela so: prozni zbirki Kvart lirikov (Kvartot na liricarite, 1989) in Freske in groteske (Freski i groteski, 1993) ter romana Popek sveta (Papokot na svetot, 2000) in Carovnica (Vestica, 2006).
3 Lahko bi rekli, da je »restavriranje fresk« avtorjeva obsesija ali vodilo, ki ga spremlja skozi vecino njegovega proznega opusa. Svojo »restavracijsko« strast zeli prenesti na bralca, ki naj bi s svojo participacijo zapolnil bele lise v pripovedi. Zbirko novel Freske in groteske celo uvaja s posebnim poglavjem z naslovom Navodilo za branje fresk in restavracijo poskodovanih me st, kjer »v imenu sestavljavca zbirke« zapise: »To kolekcijo sem sestavil zato, ker razumem sporocilo odsotnosti.« (Andonovski 2001: 138).
na apokalipticne in integrirane, ki jo omenja tudi Mitja Cander v svojem eseju Bajanje o casu, kjer pise, da je v jedru kritik »apokaliptikov« danasnjega casa pospesevanje oziroma hitrost, ki spreminja cloveka v brezcutno bitje (2008: 20). Nasproti hitrosti sedanjosti zagovorniki apokalipticne vizije sveta postavljajo nekdanjo pocasnost, ugotavlja Cander (prav tam). Andonovski v svojem romanu izhaja iz te ideje, s tem ko pospe-sevanje/hitrost, ki ju obcuti v zacetku devetdesetih let prejsnjega stoletja (ko pisateljske pisalne stroje mnozicno zamenjajo osebni racunalniki in ko se plete svetovni splet), prezarci v mocno oddaljeno drugo polovico »pocasnega« devetega stoletja (ko se knjige prepisujejo na roko na drago-ceni pergament), torej v dogajalni cas romana. Zagovornike pocasnosti Andonovski oznaci za »neposlusne«.
Azbuka za neposlusne je torej postavljena na koordinati dogajalnega casa in prostora, ki zrcalita dejanski zgodovinski utrinek - zadnje dni intenzivnega pripravljalnega obdobja na moravsko misijo slovanskih prosvetiteljev, svetih bratov Cirila in Metoda. Gre torej za cas, ko se izoblikuje slovanska pisava, s prvimi slovanskimi prevodi bogosluznih knjig pa se postavijo temelji starocerkvenoslovanskega knjiznega jezika. Vendar pa si Andonovski to zgodovinsko dejstvo izposodi le zato, da bi okrog njega stkal samosvoj mit o skrivnostnem rojstvu pisave, spocete z bozanskim navdihom.
Zgodba se dogaja spomladi leta 863 v samostanu Polihronos na Olimpu v Mali Aziji, kjer ducat semeniscnikov pod budnim ocesom strogega in stremuskega oceta Eftimija prepisuje in na ta nacin razmnozuje knjige, ki jih potrebuje oce Ciril za moravsko misijo. Ker se s pripravo knjig mudi, saj naj bi Ciril Filozof vsak hip prisel po njih, se Eftimij, v zgoci zelji, da bi kar najbolje izpolnil svoje dolznosti in si tako zagotovil napredovanje v karieri, domisli nekaj trikov, s katerimi bi pospesil delo: na primer pisanje stojé in z jeklenim (namesto belim labodjim) peresom ter poenostavljanje crk oziroma izpuscanje »nepotrebnih« okrasov. Tako sicer pridobi na hitrosti, a izgubi na lepoti, s tem pa tudi na resnicnosti oziroma bistvu crk, ki naj bi v svojem drobovju skrivale slike, v njih pa cele povesti. Nekega dne mirno zivljenje v semeniscu zmoti nenavadni in seveda usodni prihod lepopisca in slikarja ikon in fresk Isijana, izrazitega zagovornika pocasnosti v korist lepote in resnice: »Na vratih se je prikazal mladenic, lep kakor slika. Pod pazduho je nosil skrinjo. Zunaj vidno, znotraj ne. Za pas si je bil zataknil sekiro.« (Andonovski 2007: 12.) Ta prihod, ki ga napove fantasticna slika bika z zareco dlako, inicira zaplet in drama v semeniscu, katere esenca je spopad med dobrim in zlim, pa tudi med sta-rim/pocasnim/lepim/resnicnim in novim/hitrim/povrsnim se lahko pricne.
Ceprav se sprva zdi, da je pripovedovalec te nenavadne a navidez preproste zgodbe le eden (in se ta anonimen), pa Andonovskemu pripoved uspe popestriti tudi z drugimi glasovi in to ne le z dobesednim navajanjem premega govora. Pripovedovalec zgodbe, semeniscnik, pisar v samostanu Polihronos, eden od lepopiscev, ki v slogu srednjeveskih prepisov religijskih besedil in samostojnih tvorb, na primer zitij, iz poniznosti ostane anonimen, nam sam izda svojo skrivnost o pripovedovanju: »In zato sem v letu 863, cetrtega meseca v letu, enajstega dne v mesecu, sklenil, da vam predam vse tisto, kar se je zgodilo, in to na naslednji nacin: o tistem, cemur nisem bil prica, bom govoril s svojim glasom, a s tujimi usti, kajti ta so tako povedala, jaz pa sem slisal in si zapomnil vse.« (Andonovski 2007: 20.)
In resnicno, tuja usta »glagolajo« v drugacnem slogu. Medtem ko skromni anonimni pripovedovalec tozi, da besede niso njegove bliznje prijateljice in zaveznice in da jih uporablja z veliko muko (kar ilustrirajo tudi nekatere precej dolge in zapletene povedi), pa hinavec in laskavec Eftimij v svojih diskurzih zveni precej vzviseno, ponekod celo kicasto, njegove izpovedi, notranji monologi pa se tudi graficno razlikujejo od ostalega besedila, saj so zapisani v dveh stolpcih, paragrafi pa so oznaceni s stevilkami - kot v Bibliji. Izbrusen arhaicni slog, ki ilustrira nekaksen starocerkvenoslovanski tip diskurza, pa dici najstarejsa semeniscnika: oceta Amfilohija in oceta Varlaama. Pripoved anonimnega zapisovalca je pravzaprav nekaksna kronika, popis dogodkov dolocenega casovnega obdobja, vendar se realnost njegovega tukaj in zdaj vse bolj polni z nekimi cudeznimi dogodki in predmeti, ki pa se jih pripovedovalec v skladu z duhom davnega devetega stoletja ne trudi razumsko pojasnjevati, pac pa vseskozi napeljuje bralca, da bi mu verjel.
Kot ugotavlja ze Eftim Kletnikov (2001: 328), je v tem romanu aktualizirana subtilna filozofija manihejstva, saj so prvine dualizma, cistosti, askeze in vere v clovekovo odresitev prisotne v vseh plasteh tega romana. Na prvi pogled se zdi, da so tudi literarne osebe v tem duhu razdeljene v tabor dobrih/neposlusnih/pocasnih (dobrodusni in modri oce Varlaam, ponizni in iskreni Mihael Brezmadezni, Isijan, imenovan Prelepi, dobrosrcna in brezmadezna Nun, preudarni in milostni nadstaresina Amfilohij ter anonimni pripovedovalec in zapisovalec zgodbe) in tabor zlih/ poslusnih/hitrih (stremuski in zavistni oce Eftimij, necimrni Prezbiter Peter in hinavski povzpetnik Natanail Poslusni). Toda ce upostevamo avtorjev indic oziroma nauk, da se za videzom stvari skrivajo prave stvari, kmalu ugotovimo, da je to navidez jasno nasprotje vprasljivo, saj se boj med dobrim in zlim, med svetlobo in temo, v obliki moralnih dilem pravzaprav bije v vecini literarnih oseb tega romana, najbolj nazorno v anonimnem pripovedovalcu, ki se mu zaradi duhovne razklanosti tudi jezik razcepi na
dvoje. Poleg tega lahko kaj hitro postane vprasljiva dobrota modrih ocetov Varlaama in Amfilohija, ki pasivno spremljata Eftimijeve nakane in kljub pooblastilom ne naredita prav veliko, da bi jih preprecila. Morda zato, ker veijameta v ciklicnost casa. Prav tako postane vprasljiva Eftimijeva zloba, ce upostevamo, da pravzaprav stremi k popolnosti v svojem poklicu in da je za to pripravljen zrtvovati nenavadno veliko - tudi svojo duso.
Stvari vsekakor niso tako preproste, kot se zdi na prvi pogled. Tudi dobri se v tej knjigi omenjajo kot neposlusni (ker ne poslusajo ukazov svojega nadrejenega) in so predstavniki ustvarjalnega logosa, duhovne posvecenosti, ki se priklanja nacelu svetlobe. Bistvo njihove neposlusnosti je v tem, da se ne pokoravajo slepo zakonom in pravilom neke postave, pa ceprav jo nekateri razglasajo za Bozjo ali, kot pravi oce Varlaam v romanu: »Kdor slepo poslusa, bo slepo poslusal tudi hudica, kajti v slepoti ne bo videl, ako se mu je oglasil Bog ali Satan.« (Andonovski 2007: 24-25.) Neposlusni so radovedni, imajo cisto srce in se ne bojijo novega in neznanega (a so kljub temu na nek nacin konzervativni!), pri tehtanju zakonov pa se strogo in preudarno drzijo osnovnih moralnih nacel, ki temeljijo predvsem na ljubezni in socutju do drugega; to pa so nacela, ki jih je siril tudi Jezus Kristus.
Podobno kot na primer v Mojstru in Margareti Bulgakova se tudi v Azbuki za neposlusne skriva svojevrstna interpretacija novozavezne zgodbe o Kristusu, ob tem pa avtor usmerja bralcevo pozornost tudi na odkruske ali spodnje sloje fresk Stare zaveze ter nekaterih drugih znanih besedil, srednjeveskih zitij, ljudskih pripovedk, mitov.
Vendar pa se signali, kazalci, indici, ki bralca spomnijo na neko znano besedilo, nikakor ne vsiljujejo v pravzaprav povsem preprosto zgodbo, temvec se pokazejo kot nekaksne vabe, ki zapeljujejo, kot zapeljujejo uganke. Resitev uganke pa povzroci ugodje. Zanimiva »past za bralca« se nahaja na zadnjih straneh romana. V dodanem poglavju z naslovom Odpiranje skrinje (samo za tiste s prosojnimi ocmi) se nahaja ilustracija skrinje s kljucavnico, pod njo pa navodilo: »Skrinjo se odpre tako, da se zapro oci, v sebi pa se glasno izgovori »zajin«! Ko prsti zadrhte, se stran obrne, oci pa se odpro.« Ce bralec sledi temu navodilu, ce je torej potrpezljiv, zbran in v svoji radovednosti in zelji, da bi spoznal vsebino, misli na »zapah«, se skrinja (roman?) odpre in razkrije bogato vsebino. V nasprotnem primeru, ko nepotrpezljivi bralec skrinjo odpre (razbije?) z odprtimi ocmi ter pri tem glasno izgovori »gimel«, se pred njegovimi ocmi prikaze le dvoglava sekira. Tudi tu da hitrost slabsi rezultat.
Andonovski je eden tistih pisateljev, ki jih nenehno obseda ciklicnost casa, ponavljanje istih zgodb v razlicnih casovnih intervalih in tkanje carobnih niti med njimi. To idejo v romanu Azbuka za neposlusne
eksplicitno postavi v usta meniha, modrega starca Varlaama, ki pouci ano-nimnega pripovedovalca oziroma zapisovalca cudnih prigod v samostanu, da »zivimo na sredi kace, ki si lovi rep in zato se nam zdi, da obstaja zacetek in konec in da je staro na zacetku, novo pa na koncu. To pa samo dokazuje, da se je tisto, kar se se ni zgodilo, ze zgodilo, in da je cas, ki prihaja, ze bil, vse se je ze zgodilo, nic ni novega.« (Andonovski 2007: 88.)
Ciklicnost casa in s tem ujetost v neizbeznost usode pa ilustrira ze avtorjeva pripovedna strategija, nacelo zgodbe v zgodbi, na kar nekako namiguje tudi parabola anonimnega pripovedovalca o podobi sveta kot velike skrinje, v kateri so manjse skrinje, ena v drugi. Tako lahko ugotovimo, da esenca fabule romana pravzaprav tici v reminiscenci oceta Varlaama na neko cudno azbucno povest o bogu, o katerem je vedel le to, »da se je rodil z bikovo glavo, da je imel dvoglavo sekiro, ki je z ene strani sekala preteklost, z druge pa prihodnost, da je potiskal svetilo dnevno na nebu in da so ga ubili tisti, ki so mu zavidali moc; ubili pa so ga s prevaro in z nevoljno, izsiljeno pomocjo zene, na koncu pa je umrl prostovoljno, da bi dosegel zvelicanje, da bi od mrtvih vstal, kajti preprical se je v hudobijo ljudi.« (Andonovski 2007: 52.) Tudi stremuski vodja seminarja, Eftimij, v svojih nenavadnih izletih v spodnji svet izve, da je njegov greh pravzaprav zalostni refren njegovega zivljenja. Usodi ni moc ubezati. Kljub temu se Eftimij ne spremeni in vztraja pri nacelu hitrega prepisovanja (pri cemer je inovativen, na nek nacin revolucionaren!), ki povecuje kvantiteto in zmanjsuje kvaliteto.
Azbuka - kot ustaljeno zaporedje crk v slovanskih pisavah glagolici in cirilici - ima v tem romanu osrednje mesto, saj naj bi (podobno kot v kabalistiki) predstavljala kljuc, s katerim se da odkleniti skrivnost sveta. Ta enigmaticnost, tako zelo znacilna za srednji vek, je se en avtorjev trik -vaba za radovednega bralca. Sla po odkrivanju tistega, kar se skriva za crko, za oznacevalcem, odseva tudi v naslovih posameznih poglavij v romanu. Vsako poglavje namrec uvaja po ena hebrejska crka (tri poglavja pa po dve), crke si sledijo po abecednem redu, spremlja pa jih eden ali dva samostalnika, ki sta esenca vsebine dolocenega poglavja (na primer Alef: bik, Bet: hisa, labirint).
O kultu cascenja crk in njihovega zaporedja pise Sergej Averincev v razpravi Beseda in knjiga, in sicer da v starojudovski kulturi iz stoletja v stoletje zori predstava o sveti knjigi, ki je znacilna zanjo in za srednji vek, da so vse crke sakralnega besedila prestete in ima vsaka svoj sakralni pomen. In ko Evripid za crke pravi, da so »zelisce proti pozabi«, mu Platon oporeka, ces da bo ta iznajdba v dusah tistih, ki se je naucijo, zaradi zane-marjanja spomina povzrocila pozabo in da pisava ni zdravilo za spomin, pac pa za spominjanje (2005: 265). Podobne dvome lahko zasledimo v azbucni
filozofiji oceta Varlaama. S pozabo, pravzaprav zeljo po pozabi naj bi bil, kot pravi Milan Kundera v romanu Pocasnost, obseden tudi nas cas. In da bi zadostil tej zelji, gorece casti demona hitrosti.
Averincev ugotavlja tudi, da se je v pozni antiki rodil kult knjige, ki mu je botrovalo v krscanstvu navzoce cascenje Biblije kot pisno fiksiranje Bozje besede in pa v poznojudovskem, poznopoganskem in gnosticnem sin-kretizmu navzoce cascenje abecede kot zakladnice neizrecenih skrivnosti. Vsaka crka judovske abecede, od alefa do tava, ima skrivnosten pomen. Tudi grski okultisti pozne antike so imeli podoben odnos do pisave, gnostik Mark je na primer vsaki od stiriindvajsetih crk grske abecede dal mesto v zgradbi misticnega telesa bozanske resnice. Averincev poeticno nadaljuje, da je bil srednji vek po eni strani »crnilni« vek, da so to casi poboznega cascenja svetinje pergamenta in crk. Duh crnilnega veka je vsekakor mocno prisoten tudi v romanu Azbuka za neposlusne, vendar se da nekje »za stvarmi, za besedami« zaslutiti tudi polemiko z divjim bezljanjem »digitalnega« veka, z (za cloveka iz devetega stoletja nepredstavljivo) revolucijo v komunikaciji, s tako rekoc nekontroliranim instantnim pre-tokom ogromne kolicine informacij, ki ga je omogocila vzpostavitev svetovnega medmreznega labirinta. Poleg tega se v zacetku devetdesetih let dvajsetega stoletja vse bolj mnozicno uporablja osebni racunalnik, ki (se bolj?) pospesi pisanje ter omogoci enostavno urejanje besedila, npr. brisanje napak z enostavnim pritiskom na tipko. Kaksen pomen, tezo, veljavo imajo misli, zapisane na ta nacin? Kako jih lahko sploh primerjajo z mukotrpnim prepisovanjem menihov iz druge polovice devetega stoletja na dragoceni pergament?
Andonovski v romanu skozi nauk lepopisca in slikarja Isijana in skozi Varlaamova dognanja osvetljuje aktualni problem casovne stiske, ki vpliva tudi na rahljanje moralnih nacel, opravicuje, ce ne celo vzpodbuja povrs(i)n(sk)ost in zanemarja globino, predvsem pa vodi v to, da clovek izgubi tla pod nogami, stik s samim seboj in da pozabi na bistvo svojega obstoja ali na resnicnost stvari, ki se skrivajo za videzom stvari. Vse to Isijan Prelepi spretno zavije v parabolo, ki jo ponudi svojemu ucencu Mihailu Neposlusnemu, ki edini ne podleze vplivom strogega Eftimijevega zakona in ne modificira svoje pisave v korist hitrosti:
19. Prelepi pa je rekel: »Ne boj se svoje duse, kajti ta se spominja tistega, kar je vedela in pozabila zaradi strahu pred tistim, ki ji gospoduje;
20. in vedi, da so se crke, ki jih rabis, drzec se zakona oceta Eftimija, pokvarile zaradi hitrosti, s katero jih zapisujete;
21. in nie, kar je hitro, ni resnicno, kajti nic ni hitrejse od casa in nic pocasnejse od hitrega ni, kajti v hitrosti se dela napake.
22. In ne boj se, ko pises, ampak pusti dusi, da se ti spusti v prste; tedaj bos videl prave oblike stvari, kajti prave crke so slike in tako je bilo od vekomaj.
23. Ljudska lenoba in hitrost pa sta jih pokvarili, pa danes niso vec podobne tistemu, kar naj bi predstavljale;
24. kot tudi vse drugo, kar je dal Gospod cloveku, ta pa je vse to pokvaril iz lenobe in podlosti.«
(Andonovski 2007: 38, poudarki moji).
Eftimij evemu zakonu hitropisa se pod vplivom Isijanovih svetlih in prepricljivih naukov upre le najbolj neposlusen ucenec - Mihael Brezma-dezni, ki je zaradi svojega cistega srca, zelje po znanju in poguma nagrajen z talentom in bozjim navdihom, ki ga v romanu simbolizira Isijanovo darovanje belega peresa iz angelovega krila. Zanimivo je, da Andonovski z nekaj signali Mihaelu pripise avtorstvo glagolice, pisave, ki mu jo narekuje sam Vsevisnji.
Nadvse domiseln, pronicljiv, celo zabaven segment tega romana pa je nekaksna »crkarska pravda«, ki se vname med zagovornikom hitrosti in pragmaticnosti, mladim Eftimijem, in zagovornikom pocasnosti, lepote in resnice, starim Varlaamom. Ta filolosko-filozofska razprtija, ki med drugim problematizira arbitrarnost znaka, doseze vrhunec v spopadu (Amfilohijeve in) Varlaamove teze crke so slike z Eftimijevim prepricanjem crke so glasovi. Trk teh dveh tez je lepo in nazorno ilustriran v zapisu slavceve pesmi. Eftimij jo zapise z grafemi, ki predstavljajo vsak svoj glas: »Fid! fid! fid! krr! ci,ci - dorido ririderit / Tci tci tci - lololo lu / Fid! a ckvo ckvo ckvo - tirrirrirri / Li li li - lollollollu.« (Andonovski 2007: 45), Varlaam pa narise crko vau, v bistvu skicira slavca. Anonimni pripovedovalec zgodbe pa ugotovi, da je Eftimijev zapis res poseben, toda crka vau vsebuje »vse slavceve pesmi in veliko vec jih je kot ena in vse so razlicne; in ko vidimo sliko ptice, pomislimo na vse pesmi istocasno, kajti slika je nema, tisina pa v sebi skriva vse mogoce pesmi, ne pa ene posebej, kot pomislimo, ko nam beres svoje delo ti, oce Eftimij!« (Andonovski 2007: 47.)
V prispevku sem skusala prikazati, na kaksne nacine je Venko Andonovski v romanu Azbuka za neposlusne osvetlil izginjanje pocasnosti v prid hitrosti in s tem problematiziral spreminjanje vrednot v sodobni druzbi. Izhodiscno idejo je projiciral skozi anonimnega pripovedovalca, ki je kljub svoji eksplicitno izrazeni razklanosti ves cas bolj naklonjen pocasnosti, saj ta ohranja lepoto in s tem resnico. Nacelo pocasnosti pa v zgodbi zastopajo neposlusni.
Literatura:
Andonovski, Venko. 2001. Azbuka za neposlusnite. Freski i groteski. Skopje, Kultura (Biblioteka Najcitanite).
Andonovski, Venko. 2007. Azbuka za neposlusne. Prevedla Namita Subiotto. Ljubljana: Drustvo slovenskih pisateljev (Sto slovanskih romanov).
Arsovski, Tome. 2001. Roman so visok estetski znak. V: Andonovski, Venko. 2001. Azbuka za neposlusnite. Freski i groteski. Skopje, Kultura (Biblioteka Najcitanite). 326-327. [Lik, st. 310 (8. 2. 1995). Skopje.]
Averincev, Sergej. 2005: Beseda in knjiga. V: Poetika zgodnjebizantinske literature. Prevedel Pavle Rak v sodel. Z Matejo Komel Snoj. Ljubljana: KUD Logos. 255-292.
Cander, Mitja. 2008. Bajanje o casu. V: Kuvertirana poteza. Ljubljana: Literarno-umetnisko drustvo Literatura. (Zbirka Novi pristopi). 11-21.
Kletnikov, Eftim. 2001. Nova azbuka vo nasata proza. V: Andonovski, Venko. 2001. Azbuka za neposlusnite. Freski i groteski. Skopje, Kultura (Biblioteka Najcitanite). 328-329. [Vecer, 25. 1. 1995. Skopje.]
Kocevski, Danilo. 2001. Neposlusnata prozna azbuka na Venko Andonovski. V: Andonovski, Venko. 2001. Azbuka za neposlusnite. Freski i groteski. Skopje, Kultura (Biblioteka Najcitanite). 330-331. [Postmoderni tekovi. Skopje: Kultura, 1996]
