CC BY
12strokovni prispevek УДК: 821.163.3-31.09
KONTINUITETA MOTIVA ZMAJA V MAKEDONSKI KNJIZEVNOSTI 21. STOLETJA NA PRIMERU ROMANA VLADA UROSEVICA ZMAJEVA NEVESTA
Una Softie
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Slovenija
Keywords: Macedonian prose, Macedonian folk literature, dragon, mythology
Summary: This article explores the influence of Slavic folk beliefs in dragons on Macedonian literature, from Marko Cepenkov and the Miladinov Brothers to The Dragon's Bride, a contemporary novel by Vlada Urosevic. We examine the parallels between the old and new, tradition and innovation, attitude and interdependence.
Kljucne besede: makedonska proza, makedonsko ustno slovstvo, zmaj, mitologija
Povzetek: V clanku je raziskana kontinuiteta motiva zmaja ter vpliv staroslovanskih verovanj o zmajih na sodobno makedonsko knjizevnost. Predstavljena je povezava med ljudskim slovstvom, zbranim v zbornikih Marka Cepenkova in Bratov Miladinov, ter sodobnim romanom-bajko Zmajeva nevesta, folklorno sago Vlada Urosevica, kot tudi vzporednice med starim in novim, med tradicijo in inovacijo, njihov odnos in eksistencialna soodvisnost.
Zmaj je bajeslovno bitje s potezami ptica, kace in kuscarja, v vecini primerov z vec glavami, ki bruhajo ogenj. Je simbol vladarskih in zivljenjskih moci, povezan s strelo in rodovitnostjo. Obravnavan je kot nadnaravno bitje, ki z zivalskimi lastnostmi predstavlja elemente ogenj, zrak in vodo (Witzel 2008). V juznoslovanskih jezikih se simbolika zmaja pogosto pojavlja predvsem v mitoloskem gradivu: v besedilih ustne knjizevnosti, pesmih (tako epskih, kot tudi lirskih), pravljicah, rekih, bajkah, verovanjih, izrekih, pregovorih, ugankah itd. Tudi danes je v juznoslovanski knjizevnosti se vedno prisoten motiv zmaja ter v sodobni literaturi zlahka prepoznamo vzporednice med starimi ljudskimi izrocili in novo knjizevnostjo, ki izhaja iz njih.
V makedonskem ljudskem slovstvu so razsirjena izrocila o zmajih, ki spadajo v skupino od ljudi izoliranih mitoloskih bitij, ki branijo mesto ali vas pred sovrazniki, najpogosteje pred drugimi mitoloskimi bitji, ali celo pred drugim zmaj em. V primeru napada na naselje zmajevo telo spi, medtem ko dusa izstopi iz telesa in se v nevihti bojuje s sovrazniki. Zmaj se
medtem ne sme zbuditi, saj dusa vec ne bi nasla telesa. Vsak zmaj brani svoj »atar«, z mejami doloceno ozemlje, zato se je kot zascitnik mesta vse do danes ohranil kot simbol na grbih mest. V nekaterih primerih se zmaji fizicno ne spopadajo s sovrazniki, temvec zgolj opozorijo mestne oblasti na prezeco nevarnost. Prav tako pomagajo prebivalcem z zagotavljanjem dobre letine, saj uravnavajo vremenske razmere in cuvajo pridelke pred grabezljivimi kacami. V redkih primerih je zmaj zascitnik pomocnik sv. Ilije, ki se bori z lamjo, negativno mitolosko zivaljo, unicevalko letine. Med nevihto z grmenjem in bliskanjem v boju proizvaja ognjene strele zaradi cesar je pogosto primerian s sijem »zmajeve zvezde«, ki naj bi zmajcka dojila z »zmajevim mlekom«. Le v ljubezenskem zanosu lahko zmaj zanemari svoje dolznosti obrambe in skrbi za ugodno vreme.
V makedonskih izrocilih so zmaji lahko antropomorfnega, -zoomorfnega ali demonskega porekla. Najpogosteje se zmaj rodi zenski, ki je imela spolne odnose z zmajem ali soncem. Pri antropomorfnem zmaju se v makedonskem ljudskem slovstvu najveckrat pojavljajo zgodbe o neveijetni spolni moci in nagonu, medtem ko se zoomorfni zmaj, nastal iz strupene kace, goza ali ribe, ki mu po pravljicnih 40 dneh brez stika z ostalimi bitji izrastejo krilca, redko povezuje z visoko spolno slo. Dosledna uporaba pravljicnih stevil narekuje nosecnost z zmajem (11, 15, 18 ali 20 mesecev, v nekaterih pripovedkah tudi tri leta), stevilo ob porodu prisotnih babic (9), stevilo deklet, zadolzenih za sivanje srajcke, ki bi zmajcku prikrila krilca ter mu dala bojno moc (12), ter mnoga pravila in obrede, ki preprecujejo, da bi ta posebni otrok umrl ali odletel. Tako se novic o rojstvu otroka ne sme siriti 40 dni, prav tako pa je otroka 40 dni prepovedano gledati. Kasneje ga razen starsev in brata nihce ne sme videti golega, saj bi v tem primeru smrt doletela tako zmaja, kot tudi krsitelja pravila. Po rojstvu zmaj v nekaj dneh ze shodi. Zmaji imajo po navadi od 3 do 40 glav, in 40 je tudi pravljicno stevilo dni, kolikor se zmaja doji:
»Во старо време родила една жена едно дете со кршда во Нижоополе и го до]ала до четириесет дни.« (Цепенков 1972:117).
»Да не кажуа MajKa му на детето никому до Ч_етщие_0.етте дни, и ке си останело змевчето, а ако раскажи на жените ма)ка му, ке си летнело, као што летнало, змевчето од Пелистер и како што je летнало едно змевче на Сща, жената му на Туши ма]сторот во Прилеп.« (Цепенков 1972: 119).
Ljubezenska razmerja med zenskami in bajeslovnimi bitji ali soncem so pogost motiv makedonskih ljudskih izrocil. Dekleta, v katera se zaljubijo zmaji, so v ustnem izrocilu karakterizirana kot tiha, zalostna, jokava in zelo introvertna. Dostikrat so bila spoceta ali rojena na isti dan kot zmaj sam. Usodna ljubezen ugrabljenim dekletom prepoveduje spreminjanje svojega
naravnega videza (s krasenjem in umivanjem), izkazovanje ljubezni drugemu pa bi tudi v primeru resitve iz zmajevega ujetnistva dobilo tragicen epilog, saj bi zmaj izbranko nasel in jo vrnil v svojo jamo, kjer bi umrla. Najpogosteje si zmaj izbere najlepse dekle v vasi in jo v casu praznika (npr. na veliko noc) ugrabi iz »ora«. Ugrabitev sredi proslave krscanskega praznika se v celoti ujema z vsesplosno teorijo mitov o zmajih, in sicer da zmaj predstavlja poganske sile kaosa v boju s krscanstvom (Softic 2012: 7). »Коа дошло змевчето на годике да се женит, отишло во с. Оптичари (околу два саата до Битола) и си бендисало една убаа чупа, што го трагало орото, чунШ__В_елШЖн_ _б_ило_ _и._чупите._оро_ .играле. настред село и се завиле едни виулици, та ja грабнале и ja кренале угоре, во облаци, пред очите на сите селани.« (Цепенков 1972: 117).
»Во ближните села си .играле .моми .некоаш.оро..ср.ед .с.ел.о, и си грабил змеот една мома, та си ja имал за невеста.« (Цепенков 1972: 203).
V drugih primerih ljudskega slovstva se zmaj spusti k svojemu dekletu skozi dimnik ob preobrazbi v lepega mladenica, katerega lahko vidi le dekle, ki ga zares ljubi. Kljub romanticnem izhodiscu tudi tu prevladuje tragicna mistika, saj dekle nikomur ne sme zaupati o skrivnih obiskih (nasprotno bi bilo zanjo usodno). Zaradi zmaj eve neverjetne mere spolne moci ugrabljeno dekle po desetih do dvajsetih letih zivljenja s prisluhi in prividi najpogosteje umre zaradi spolne izcrpanosti, bolezni ali samomora.
Po nekaterih razlagah naj bi vsako bajeslovno bitje predstavljalo enega od stirih elementov: ogenj, vodo, zrak, ali zemljo. Zmaj simbolizira ogenj, ki cloveku ob nevarnosti in moci predstavlja tudi zascito in zavetje., Kot zascitnik doma, vasi ali mesta preganja zivali in prinasa toplino. Razsiijeno je prepricanje, da zmaj proizvaja ogenj, hkrati pa ga lahko rani le »ognjeno« orozje, v redkih primerih tudi sol:
»Му донесла сол мajкa и го отруле змejoт, та си ja зела керка си.« (Цепенков 1972: 203).
Tudi v 21. stoletju se v makedonski knjizevnosti pojavljajo dela, ki se tematsko mocno naslanjajo na stara izrocila. Osrednja tema sodobnega romana Vlade Urosevica, Zmajeva nevesta (Невестата на зме]от), je zmajeva ugrabitev deklice. Avtor je delo sam zanrsko opredelil kot roman-bajko, saj je v marsicem podobno tradicionalnim ljudskim stvaritvam in se mocno nanasa na znane makedonske bajke, vendar pa osrednjo temo obravnava na svojstven nacin. Glavni junak dela je osemnajstletni Denko, ki se preko gora in dolin Gornje Dezele v iskanju zmajevega gnezda sooci s stevilnimi izzivi in po vzoru junaskega epa resi ugrabljeno sestro. Na poti mu pomagata poosebljena literarna lika; podgana Mus Rattus in osa
Dzumbarka. V delu se pogosto vzporedno pojavljata knjizevni osebi s pomenljivimi imeni Patentalija in Keles, ki sta dobro seznanjena z mitologijo, uroki, pravljicami in samim Zelenim Zmajem. Lik z imenom Patentalija se pojavlja tudi v ljudski pripovedki o ugrabljeni Dunji-Gjuzeli, ki jo ugrabi zmaj, vendar v tem primeru kot junak, ki se zoperstavi zmaju: »Кога я кренал орелот, спискала Дуньа Гьузели, што йе гърло течи, и чул царев син, чул и юнако Патенталия (така му било името на юнако), и я виделе кай що я однесол орелот.« (Цепенков 1998: 19).
Zgodbo vseskozi spremlja Stari Cuk, ki vlogo pripovedovalca prevzame z aforizmom, da je cas zmajev ze minil. Razplet zgodbe nastopi ob ugotovitvi, da so Letko ugrabili zlobni ljudje Spodnje Dezele, katerim se Zeleni Zmaj zoperstavi. Fantasticna zgodba s prvinami ljudske pravljice ostaja ob sozvocju elementov ljudske dediscine in sodobne druzbene kritike vseskozi napeta in nepredvidljiva. Roman je sestavljen iz dveh delov in dodatka. V prvem, obseznejsem delu, se skozi zgodbo o iskanju Letke seznanimo tipicnimi elementi ljudske pripovedke (bajeslovnimi bitji, poosebljenimi zivalmi, pravljicno pokrajino in neveijetnimi dogodivscinami). Pravljicni narativni diskurz ohranja vtis, da se zgodba odvija »v davnih casih za sedmimi gorami in sedmimi vodami«, vendar pa nas od te iluzije redko, a ucinkovito odvrne nenavaden dogodek ali komentar. Najveckrat nas na sodobnost dogajanja opozori Denkov izobrazeni prijatelj, Norvezan Mus Rattus, ki slikovito pravljicno dogajanje prekine z nagovori, faktogafskim podajanjem enciklopedicnih informacij, komentira premocno »folklornost« hana »Pri Kelesu«, izrazi mnenje o slabo izobrazeni mladini v njihovi od »Evrope« oddaljeni dezeli, ali se posali, da Orient Ekspres ze caka na potnike. Drugi del je precej drugacen, saj se dogajanje odvija v urbanem okolju in na pravljicnost namigujejo zgolj liki iz prvega dela zgodbe. V dodatku gre za precej strokovno razpravo o tematiki.
Avtor junake predstavi ob domacem ognjiscu, ko zunaj vihra huda nevihta in naznanja prihod zmaja. Motiv iskanja ugrabljene sestre je avtor prevzel iz folklornih virov:
»Чупата имала деветмина брака, сите ко] од ко] ]унаци, тргнале да бараат од планина по планина, само да может да jа наjдат милата cecтра, али жива, али умрена, барем гробнина да й знаат.« (Цепенков 1972: 117).
Kot zmaji opisani v ljudskih izrocilih, je tudi Zeleni Zmaj krilato bitje:
»Во старо време родила една жена едно дете со крилjа во Нижоополе и го доjала до четириесет дни« (Цепенков 1972: 117).
»Пагаше во мрачните бездни само за миг, потоа ги разви крщата: во воздухот неговото тело го доби сворт вистински облик, се ослободи од тежината, се заобли.« (Урошевик 2008: 12)
»Врз боковите му беа залепени крилjата, со речици проsирни ципи затегнати помегу 'рскавични здебелувааа.« (Урошевик 2008: 109).
Zelenega zmaja odlikuje izjemno izostren cut za voh, saj lahko od dalec razloci zivali in celo rastline, ob tem pa pogosto zacuti pohoto, kar oznacuje njegovo spolno moc in zeljo, ki se zmajem pripisuje ze od zacetkov ljudskega ustvarjanja:
»Змерт jасно ги разликуваше овие мириси - според нив то] можеше со доста сигурност да определи дали низ шумата се движи срна или дива свиаа, дали во карпите се гнездат диви гулаби или орли-мршоjади.« (Урошевик 2008: 11).
Izrazito poosebitev Zelenega Zmaja predstavlja njegova izobrazenost (v knjigi bere poglavje o »moci mitov in njihovih posledicah«). Zelja po stiku z ljudmi je ponazoijena z opazovanjem in obcudovanjem ognjisc in obcutenjem praznine v srcu ob prvem opazanju Letke. Odlocitev o ugrabitvi deklice v gorsko votlino se sklada z ustnim izrocilom:.
»Под лажичката му се создаде некаква празнина, скокот му мина низ 'рбетот.« (Урошевик 2008: 14).
Kot v izrocilih je tudi v sodobni bajki Zmaj obcutljiv le na ognjeno orozje, zato nanj ne ucinkuje urok babice Mare, kot tudi »vsakdanja« orozja
tatarnik, kosir in tokmak.
V ljudskem verovanju zavzemajo zmaji predvsem vlogo posasti, ki kljub morebitnem zascitniskem statusu zbuja strah in trepet pri ljudeh. Vendarle pa najdemo tudi primere zmajevega prijateljstva z ljudmi:
» - Е, виде, ]уначе - му рече змеот на Егуптинот - што рнасто имам? Aj бидуам да бидиме побратими?« (Цепенков 1972: 126).
>^ас адааде, ти одонаде, да спотераме низ планинава некои еле^ или некоjа срна за да ватиме - му рекол змеот и влегол в планина.« (Цепенков 1972: 126).
Zeleni Zmaj je izjemno dobrodusen, veder in ustrezljiv. Pripravljen je braniti »svoje« ljudi pred sovrazniki in jim nuditi zavetje. Tako predlaga:
» - Слушаj, му се доближи змерт на Денко, ова со сестра ти излезе лошо. Она што сега е важно е да ja спасиме од тие лоши луге. Потоа -ке видиме.« (Урошевик 2008: 112).
»Ке треба да патуваме, рече змевот кога виде дека гостите се веке преjадени. Д^дете ваму да ви одберам соодветна облека. Тука, во орманите. Само напред, не срамете се! Одберете си она што ви прилега.
Не, не таму, таму се женските фустани и други такви женски работи.
Тука, тука!« (Урошевик 2008: 113).
Pripovedke, v katerih clovek vzbudi strah pri zmaju, so redke:
»Откоа чу змерт то] збор, му трепнало срцето от страв и му рекол: - На париве, побратиме, оти ]ас ке се вратам назад за да ти донесам
уште еден тоар.« (Цепенков 1972: 129).
Avtor je v delu dosegel cudovito sozvocje arhaicnosti in sodobnosti, saj so dogodki vtkani v vznemirljivo igro med tradicijo in inovacijo, med svetim in posvetnim, kjer nas po sledeh ustnega izrocila, znanega predvsem iz del, zbranih v Cepenkovih zbornikih, vodi domisljena predstavitev sodobnega sveta. Na stilski ravni je pogosta je uporaba ukrasnih pridevkov, na semanticni dodajanje nepredvidljivih elementov, ki prekinejo casovno in prostorsko linearnost dogajanja. Tako na primer v kovacnici, kjer mojster obvladuje in kroti (zmajev simbol) ogenj, pravljicno idilo v opisu malih hisnih duhov, ki medtem sedijo na vrhu dimnika, razbije modni dodatek crnih motoristicnih ocal za kosmatimi oslovskimi usesi, ki pri teh bajeslovnih bitij dodajo zivahno, a vedno bolj sprejemljivo sliko okolja.
Dinamika je dosezena tudi z menjavo pripovedovalca, ki je skoraj v celoti tretjeosebni, medtem ko se prvoosebna pripoved glavnega junaka pojavi v dveh poglavjih in dodatku. Tu gre za osebno izpoved Denka, ki v zadnjem poglavju prvega dela opise pot skozi svetovne dimenzije iz Zgornje Dezele v Spodnjo Dezelo. Prav tako nas v drugem delu caka poglavje, v katerem Denko prvoosebno izpove izkusnjo vrnitve iz Spodnje Dezele v Zgornjo Dezelo. Dodatek je zapisan v slogu osnutka znanstvenega eseja, saj navaja Denkovo mnenje in utemeljitev na podlagi izkusenj in prebrane literature. Prvooseben je tudi opis dedkovega potovanja v Spodnjo Dezelo v ter znanstveno predavanje Musa Rattusa o alkimiji, med katerim pojasni, da ima zmaj s svojim dahom sposobnost pretvoriti neplemenite elemente v zlato. Mus Rattus izpostavi tudi, da tej sposobnosti pripomore zmajev stik s kovinami med cuvanjem podzemnega sveta. Zmaj, ki grize svoj rep, simbolizira vecno krozenje snovi in energije. Po starem slovanskem verovanju naj bi zmaji tvorili premog, imenovan tudi »crno zlato«. »Premog« je stara slovanska beseda za zmaja in ljudje so vcasih verjeli, da je premog (v danasnjem pomenu besede) pravzaprav strjena zmajeva kri (Snoj 2003: 567). To ustreza lavrazijski mitologiji Michaela Witzela (2008), ki kot predpogoj za habitat zivih bitij navaja zemljo, prepojeno s krvjo primarnega bitja. Zato ni nenavadno, da Keles in Patentalija svojem posestvu hranita crne podolgovate skatle oz. kazane za premog z vgraviranim crnim zmajem.
V romanu so mocno prisotni metateksti, vendar pa se le-ti ne nanasajo le na makedonsko ljudsko izrocilo, temvec tudi na svetovno knjizevnost. Prvo temeljito srecanje bralca z Zelenim Zmajem poteka med zmajevim branjem »Primitivne mitologije«, delom znanega francoskega antropologa Luciena Lévy-Bruhla (Lévy-Bruhl l935: 3), medtem ko Mus Rattus pogosto navaja informacije iz znane angleske enciklopedije »Britannica« (http://www.britannica.com/). Dodatek je na tem podrocju posebej bogat, saj vsebuje kar l7 metatekstov iz makedonskih in mednarodnih virov, ter 2 citata, ki bi lahko pripadala Denku ali Musu Rattusu. Mnogo metatekstov aludira na vzporednice med vsebinskimi elementi ljudskih pripovedk in dogajanjem v romanu. Dedkovo pripovedovanje zgodbe o cesarju, ki je imel na glavi rog (znane makedonske ljudske pravljicel) nazorno pokaze, da je prebivalisce ugrabitelja v obeh primerih visokogorska votlina:
»Два се змеа на планина. збиле,
От сила ми м'тен Дунав течит« (Миладиновци 1962: 310).
»И таман на четириесетте дни cи летнало, коа го развила од пелените и си oстанала жената само со пелените, и отишло на. _врв. планинат.а. .Пелиcтер, та ш влегло во сараите што биле под езерото и тамо си живеало ка^ друзите стари змери.« (Цепенков 1972: 117).
»Во cвоjата раскошна. пещгер_а .под врвот на планината Зелениот Зме] се беше разбудил.« (Урошевик 2008: 11)
»Во таа.душа_ .живеал некоаш еден змев.« (Цепенков 1972: 203).
V sedmem poglavju romana sta opisani tudi dve pravljici, prva o Dunji-Gjuzeli, junakinji, znani iz Cepenkove zbirke ljudskih pravljic (Цепенков l972: 45), in druga o junaku, ki je iskal najlepso pravljico na svetu. Tu v slogu pisanja prepoznamo mnoge elemente ljudskega izrocila, saj je besedilo bogato s pomanjsevalnicami, okrasnimi pridevki, stalnimi ljudskimi stevili in pretiravanji. Terminolosko arhaicnost dopolnjuje uporaba stevilnih turcizmov. Ze samo ime glavne junakinje, Дуъа Гузели, je prevzeto iz turske besedne zveze dünya güzeli, kar v dobesednem prevodu pomeni 'najlepsa na svetu' (Аго 2996: 65), vendar se najpogosteje uporablja kot 'draga, lepa, moje dekle'. V Cepenkovih lahko zbornikih o tej junakinji zasledimo vec pripovedk:
»Царо што ]а грби Дуаа Гузели и ке го праеше од стар на 25-годишто момче« (Цепенков 1972: 45).
»Детето од дрварот што му пораснаа два рога и две тсуаги, едната чоечка и другата магарешка, и Дун) а Гузели« (Цепенков 1972: 147).
»Дуаа Гузели и царскиот син« (Цепенков 1972: 82).
l Slovenski prevod te pravljice se nahaja v zbirki Sonceva sestra : makedonske ljudske pravljice. Ljubljana: Oddelek za slavistiko Filozofske fakultete, 2006.
»Дуаа Гьузели, що я искаше царскиа син, я граби орело (змей), и
пак сполучи царскиа син да я земи с многу мъки« (Цепенков 1998: 16).
Prav tako nas pripovedovalec sooci z obstojem cesarjeve Kitabhane (kitab-khana v perzijscini pomeni 'knjiznica' (Steingass 1992: 1014)), kar zgodbi doda orientalski pridih in bralca opozori na kulturni vpliv bliznjega vzhoda, ki je mocno zaznamoval makedonsko zgodovino. Pravljice so v size romana vpeljane na subtilen nacin, medtem ko preskok med sodobnostjo in ljudsko dediscino vselej sledi pripovedovalcevi rdeci niti in ohranja naraven tok naracije. V stirinajstem poglavju je na tak nacin predstavljena tudi zgodba dedka Ivana o bivanju v Spodnji Dezeli, »pecalbi«, cuvanju ovac, zivljenju bogatih trgovcev in ostalih okoliscinah, ki so v prejsnjem stoletju pustile pecat tudi na nove generacije Makedoncev in se vedno ostajajo pomemben dejavnik v dojemanju socioloskih odnosov v makedonskem kulturnem in jezikovnem prostoru. Pri sodobni tematiki se je avtor z aluzijami, avanturisticnimi liki (npr. grskimi pirati Klefti (http://bg.wikipedia.org/wiki/%D0%9A%D0%BB%D0%B5%D1%84%D1 %82%D0%B8)), zgodovinskimi dogodki in fascinantnimi artefakti (npr. daljnogledom, oznacenim z arhaizmom »dulbija«) izmaknil razumskemu pogledu na danasnji svet ter zgodbi dodal misticno noto.
Prelomnica med prvim in drugim delom romana je prehod iz Zgornje v Spodnjo Dezelo. Na opozicijo teh dveh okolij nas v nekaterih primerih opozori pripovedovalec, v drugih lahko nasprotja razberemo iz komentarjev likov. Najbolj slikovit opis Dezel predstavi carinski dokument, ki vsebuje seznam stvari, ki jih je prepovedano izvazati ali uvazati v Zgornjo oz. Spodnjo Dezelo. Prispodoba Dezel kot opozicij med Makedonijo in ostalo, razvitejso Evropo ponazarja nasprotujoca si tokova ljudske dediscine in silovite modernizacije. Spodnja Dezela ne dovoljuje vnosa zmajevih koz, starih knjig in rokopisov, narodnih nos in dodatkov, arheoloskih artefaktov, rocnih del folklornega porekla ter ostalih predmetov, ki so del makedonske ljudske dediscine. Obenem si izkljucno Spodnja Dezela lasti mobilne telefone, gospodinjske aparate, znanstveno-fantasticne romane, reklamna besedila s politicnimi ali verskimi vsebinami, pornografijo, plastiko, Coca-Colo in ostale sodobnemu zahodnemu svetu vsakdanje reci. Avtor na ta nacin ponazarja, da v sodobni druzbi ni prostora za tradicijo, vsekakor ne za ljudske pravljice. Potovanje v Spodnjo Dezelo lahko razumemo kot alkimisticni eksperiment: Iz tradicionalnega sveta mitoloske Zgornje Dezele se skupina junakov spusti skozi cudezni tunel, meddimenzijsko dvigalo, v katero jim cariniki zelijo prepreciti vnos dulbije, zgodovinskega artefakta. Letkini resevalci v dvigalo vstopijo skozi stari vodni mlin, ki ga v modernizirani Spodnji Dezeli nadomesti elektricni. Razvidno je, da
napredni svet stika s preteklostjo ne potrebuje, saj ubira svojo pot, na kateri sta mitologija in tradicija nezazeleni.
Razlikovanje Zgornje in Spodnje Dezele prav tako izhaja iz ljudskih pripovedk:
»Откога 'и врзале сите зборои, се качил царцкио син на горна земjа
и му кажал на брака си оти 'и свршил за некои дево.^ од долна земjа.«
(Цепенков 1972: 117).
Zgornja Dezela v makedonski mitologiji tradicionalno predstavlja primarni element in skupaj z ognjem, vodo in zrakom simbolizira habitatno celoto. V Zgornji Dezeli prebivajo vsa visja in nizja bozanstva, po pokrscevanju makedonskega prostora pa naj bi v tej Dezeli prebivali predvsem angeli, svetniki, apostoli in poslusni verniki (Вражиновски 2002: l30). Spodnja Dezela predstavlja podzemni (tudi posmrtni) svet, ki se je nahajal na zahodu, saj v tej smeri zahaja Sonce in ustvaija noc. Prispodoba »zahoda« je uporabljena tudi v Urosevicevem romanu, kjer Spodnja Dezela simbolizira premik k razvitemu zahodnemu svetu in opuscanju tradicije.
V romanu se poleg zmaja pojavljajo tudi druga mitoloska bitja. Mus Rattus Denka resi pred napadom smrdljive mocvirske posasti, »bauca«, ki ga je (enako kot zmaja) mogoce ubiti le z ognjenim orozjem. Kasneje se Mus Rattus in Denko srecata s tremi golimi lepoticami, vampirkami, a jih Denko nenamerno uroci in poslje v »nepovratno«. Mus Rattus po vzoru Ezopove Basni (http://aesopfables.com/cgi/aesopl.cgi?sel&TheLionandthe Mouse2) o levu in miski znova resi Denka, ko pregrize vrvi in ga osvobodi iz ujetnistva Patentalije in Kelesa. V romanu se pojavijo tudi tri kategorije carovnic, med katerimi je najbolj vplivna carovnica s »pisanimi« ocmi, enim rjavim (prijaznim) in drugim zelenim (zlobnim). Denko jo sreca tik pred odhodom v Spodnjo Dezelo, kjer je opisana kot privlacno dekle, ki na stojnici ukrade ogrlico s podobo zmaja. Pogosto so omenjeni tudi ljudskem slovstvu dobro znani mali hisni duhovi navi, karakondzoli, cesarji, kraljicne, gradovi in trdnjave brez oken in vrat.
V Spodnji Dezeli mitoloska bitja in pravljicni elementi ne prevladujejo. Pisanooka carovnica je pravzaprav lepa dama, ki izstopa iz nocnega kluba »La Signoria« in Denku posreduje informacijo, da je Letka prisiljena delati v nocnem klubu kot »plesalka«. Namesto pricakovanega boja s pravljicnimi posastmi se Denkova skupina sooci z besnim lastnikom kluba ter njegovimi pretepaci. V pomoc jim priletijo bajeslovna bitja Zgornje Dezele (z Zelenim Zmajem na celu) in v sodobni ulicni pretep vnesejo pravljicne elemente. Spopad spominja na zgodovinsko bitko, v kateri naj bi se zdruzili zmaji vseh »atarov« in ubranili balkanski polotok pred napadom zunanjih sil:
»Другите змejoви им се пуштща со стравотен шум на чуварите. Тоа беше нajгoлeм масовен напад на змejoви, уште од пробивакето на Лимесот, кога тие им помагаа на Словените да ja урнат граничната утврдена линща што го штитеше Балканскиот Полуостров од наездата на варварите.« (Урошевик 2008: 155).
V tem primeru tradicija nadvlada sodobno surovo druzbo, vendar pa med obiskom Spodnje Dezele meja za prestop v domaci kraj propade. S pomocjo nadobudnega strojnika in carovnice se ob velikim tveganju junaki teleportirajo v Zgornjo Dezelo, a po pretresljivi voznji ugotovijo, da jih na drugi strani caka svet prihodnosti v katerem zivljenje, kot so ga poznali prej, nikoli vec ne bo enako. Zaljubljena Letka se z ranjenim (ustreljenim) Zelenim Zmajem prostovoljno vrne v votlino:
»Летка како да ja разбудила овие зборови - таа дода до змерт ко] седеше под една карпа и легна во неговата прегратка. Тие шепотеа нешто, потоа змерт стана.
- Е, па, по малку свечено почна змерт, до^е време за разделба. Овде веке нема што да бараме.« (Урошевик 2008: 176).
Letka torej sledi svoji mitoloski usodi, kot se tudi v ljudskem izrocilu deklice navadno zaljubijo v svoje ugrabitelje:
»Елате, споти видejнe - му рекла - и ич га)лето да не ми го берите; си живejaм при змер као нeкoja царица.« (Цепенков 1972: 118).
Ostalim junakom ob vrnitvi ne preostane drugega, kot da odprejo bencinsko crpalko. Njihovo vas je pogoltnil cas, ostala je le ena hisa s starko, ki lahko zgodbi tradicionalne Zgornje Dezele doda epilog pred dokoncnim unicenjem. Drugi del se konca s pripovedjo starke o »starih casih« in bitjih, ki so tedaj se zivela, danes pa so zaradi uporabe pesticidov izumrla. Starka se nato spremeni v kobilico in odleti, junaki zgodbe pa ostanejo v Dezeli, ki je nepovratno podlegla vplivu sosednje kulture in z modernizacijo pozabila lastno tradicijo. Tako Spodnja Dezela Zgornjo sprejme v svoj podzemni svet in na onostranstvo prenese mitoloska bitja in z njimi povezane pojave.
Denko se v zgodbi dvakrat sooci z ilustracijami zmaja. Najprej pri moskemu, ki s karavano tovori stare rokopise, zagleda naslikano podobo rojstva zmaja iz zmajeve zvezde (kot to veleva ljudsko izrocilo). Ta zmaj si na naslednji slicici odgrizne rep, na tretji pa je prikazano, kako cesar in cesarica udrihata po njem. Vnovic mu ilustracije pokaze Patentalija. Na njih so upodobljeni tudi ljudje ter dolg vodnjak oz. tunel, skozi katerega potujejo, nato pa so izgubljena bitja postavljena pred nebesni svod in gledajo proti gradu na oblakih. Zadnja slicica je enaka kot pri prejsnji
knjigi, kjer zmaja z odgriznjenim repom napadeta cesar in cesarica. Podobe so vzporedne s samim dogajanjem v romanu. V prvem delu je Zeleni Zmaj tak, kot bi ga pricakovali v Cepenkovih zbornikih. Odgriznjen rep predstavlja klasicen uroboros, vendar pa v makedonskem izrocilu motiv brezrepega zmaja ni prisoten, zato lahko to ilustracijo razumemo kot pozrtvovalnost Zmaja, da bi bil blizje ljudem, kar ponazori s preckanjem meje v Spodnjo Dezelo, kamor ne pripada. V starih pripovedkah je rep izpostavljen kot eden najpomembnejsih fizicnih oznak zmaja. Kljub vsej dobrodusnosti in pomoci ljudem Zeleni Zmaj izgubi nadzor nad svojim atarjem Zgornje Dezele in s tem tudi svoj dom, ugled, druzbeno funkcijo in sam eksistencialni pomen. Po prispevanju »zmajskega daha« v alkimisticnem boju v drugi dimenziji ljudje dokoncno izrinejo mitoloska bitja in jim onemogocijo obstoj. Simbol uroborosa je vecpomenski: »Po eni strani je to vitaliteta kot taka, vecna in neunicljiva, neskoncno rojevajoca in hraneca, vse zdruzujoca. Kolikor je clovek njen del, kolikor ga omogoca, zmeraj fasciniran strmi vanjo, poln cascenja njene obnavljajoce roditeljske moci. Potopljenost v uroboros se kaze kot izgubljeni raj, zlata doba clovestva.« (Goljevscek 1982: 39).
Kot receno nas v dodatku presenetijo Denkovi »rokopisi«, izvlecki znanstvenih clankov na temo makedonske mitologije, ki bralcu podajo precej realno, a komicno predstavo o pomenu nekaterih pojmov. Denko s pomocjo sedemnajstih navedkov iz razlicne makedonske in svetovne knjizevnosti obrazlozi, da je prispodoba o ugrabitvi s strani zmaja le tabuizirana zgodba, uporabljena v primeru, da dekle pobegne od doma s svojim partnerjem. V primeru, da bi dekle pred poroko dobilo nezakonske otroke, bi se v izogib druzinski sramoti razsirili poganski miti. Denko navaja perec problem celotnega Balkana, t.i. endogamijo in eksogamijo, nevarnost, da bi se dekle zaljubilo v mladenica druge narodnosti. V tem primeru balkanski druzini bolj odgovarja moznost, da je bila ugrabljena s strani zmaja, s katero se skusa prikriti resnica, da se je odselila v sosednjo »Dezelo«. Zgornja in Spodnja Dezela predstavljata alegoricno prispodobo danasnje druzbe, ki ohranja vedno prisotno opozicijo med splosnim, sirokim svetom in svetom, omejenim na elitno skupino ljudi. Ceprav je eden mitski, drugi pa stvarni (kot je ponazorjeno v razlikah med prvim in drugim delom romana), se sveta med seboj dopolnjujeta in sta soodvisna. Roman se konca z mislijo, da je prevec tolmacenj, razlag in napacnih zakljuckov. Ljudje se prevec ukvarjajo z iskanjem globljih pomenov, ko pa je resnicno le tisto, kar je doziveto.
Zmaj iz Urosevicevega romana se ujema s splosnim prepricanjem o zmajih, ki je v slovanski in indoevropski kulturi prisotno ze stoletja, vendar pa mu vpliv spreminjajocega se okolja ter predvsem vsezivljenjska
izobrazba dodajajo karakterne oznake sodobnega, cloveskega junaka. Roman Zmajeva nevesta zavraca dvome o obstoju zmaja v 21. stoletju: stvarnost brez mitologije ne more obstajati in cas je le ena od dimenzij, na katero ne moremo vplivati, ona pa neprestano vpliva na nas. Prav tako nas roman opomni na obstoj strasnih bitij v sedanjosti. Bitij, ki niso oznacena s kiili, repi ali vec glavami in jih v stvarnem svetu dojemamo kot samoumevna ter s tem spodbujamo sodobno pripovedko. Kdo je ugrabitelj in kdo resitelj? Kaj je mit in kaj resnicnost? Vse je zgolj velika opozicija, ki si utira pot skozi cas in se v vsakem stoletju pojavi v drugacni luci le zato, da bi nam v koeksistenci s preteklostjo dala vtis, da smo napredovali.
Literatura:
Аго, Актан. 2006: Турските ]азични елементи во ]азикот на Марко Цепенков. Скоще: Логос.
Цепенков, Марко. 1998: Фолклорно наследство. София: Академично
издателство "Проф. Марин Дринов". Цепенков, Марко. 1958-1959: Македонски народни приказни.. Скопле : Кочо Рацин.
Цепенков, Марко. 1980: Народни веруващ'а: Детски игри. Скоп|е: Македонска книга.
Цепенков, Марко. 1972: Пословици, поговорки, гатанки, клетви и благослови..
Скоще: Македонска книга. Цепенков, Марко. 1972: Преданиа. Скоп|е: Македонска книга: Институт за фолклор.
Конески, Блаже, 1980: Речник на македонскиот ]'азик. Скоп|е: Македонска книга.
Lévy-Bruhl, Lucien. 1935: La mythologie primitive. Paris: Alcan.
Миладиновци. 1962: Зборник 1861 - 1861. Скоп|е: Кочо рацин. Snoj, Marko. 2003: Slovenski etimoloski slovar. Ljubljana: Modrijan. Softie, Una. 2012: Etimoloska analiza besede »zmaj« v juznoslovanskih jezikih in
mit zmaja v makedonski knjizevnosti 21. stoletja. Ljubljana: U. Softie. Steingass, Francis Joseph. 1992: A comprehensive Persian-English dictionary. New
Delhi: Asian Educational Services. Subiotto, Namita. 2009: Obsedeni z arheologijo. V publikaciji Vlada Urosevie:
Divja Liga. Ljubljana: Drustvo slovenskih pisateljev. Skaljie, Abdulah. 1985: Turcizmi u srpskohrvatskom jeziku. Sarajevo: Svjetlost. Урошевик, Влада. 2008: Невестата на зме]'от. Скоп|е: Магор. Вражиновски, Танас. 1995. Народна демонологща на Македонците. Скоп|е:
Матица македонска. Вражиновски, Танас. 2002: Речник на народната митологи'а на Македонците.
Скоп|е: Матица македонска. Witzel, Michael. 2008: Slaying the Dragon across Eurasia. In hot pursuit of language in prehistory. Amsterdam: John Benjamins Publishing Company. http://aesopfables.com/cgi/aesop1.cgi?sel&TheLionandtheMouse2
http://bg.wikipedia.org/wiki/%D0%9A%D0%BB%D0%B5%Dl%84%Dl%82 %D0%B8
