CC BY
8Strokovni prispevek UDC 316.7:396(049.3)
PRIMERJALNA ANALIZA MOTIVA DEKLICE BREZ ROK
(ATU 706)
Milena Mileva Blazic
Pedagoska fakulteta Univerze v Ljubljani, Slovenija
Paper shows comparative analysis of folktales of handless maiden (ATU 706) type in correlation with Cinderella (AR 510 B) type. In the introduction are presented the previous variants (Straparola, Basile, Perrault, Grim, Gonzenbach) and three Slovenian variants e. G. Lord's wife, Handless maiden and Stepmother. The paper applies feminist approach by Marie Louise von Franz and Clarisse Pinkola Estes and sociological by Jack Zipes that researches this type as motif of incestuous and betrayed father. This motif is part of European culture from Greek, Bible, and medieval and new era. The research emphasises the differences between European and Slovenian variants and also between Slovenian variants.
Uvod
Motiv deklice brez rok je eden izmed odprtih motivov v ATU indeksu tipa 510, ki se pojavlja v razlicnih inacicah in kulturah. Razlicice se povezujejo s pravljicami Pepelka, Obleka iz zlata, sreba in zvezd, Oslovska koza, Kosmatinka, Princesa v skrinji idr.
O tem motivu so poglobljeno razpravljali Marie Louise von Franz v knjigi The Feminine in Fairy Tales (1972, 1993), Clarissa Pinkola Estes v Women who run with Wolves: Myths and Stories of the Wild Woman Archetype (1997), Jack Zipes v The Great Fairy Tale Tradition: From Straparola and Basile to the Brothers Grimm (2001) in drugi.
Pregled dosedanjih objav
Motiv deklice brez rok je povezan z nekaterimi motivi, in sicer z motivom incestuoznega oceta in motivom izdajalskega oceta, kot navaja Jack Zipes v omenjeni knjigi. Med pravljice z motivom incestuoznega oceta uvrsca naslednje: Tebalda (G. F. Straparola, 1550), Bear (G. Basile, 1634), Donkey-Skin (C. Perrault, 1694) in Kosmatinka (J. in W. Grimm, 1857). Med pravljice z motivom izdajalskega oceta pa naslednje pravljice: Dionigia and the King of England (Giovanni Fiorentino, 1385), The Maiden
Without Hands (G. Basile, 1634) in The Maiden without Hands (J. in W. Grimm, 1857).
V zbirki pravljic Laure Gonzenbach iz leta 1870 z naslovom The Beautiful Angiola (2005) sta tudi dve pravljici s to motiviko, in sicer Betta Pilusa (Obleka iz zlata, srebra in zvezd), ki obravnava motiv incestuoznega oceta in Gostilnicarjeva lepa hcerka, ki obravnava motiv deklice brez rok.
Hans Jorg Uther je v klasifikaciji pravljic ta tip pravljice uvrstil pod stevilko 510 (Pepelka, Oslovska koza), pod 510 A (Pepelka) in 510 B (Obleka iz zlata, srebra in zvezd, Oslovska koza, Kosmatinka), drugi tip pa pod 510 B* (Princesa v skrinji). Omenil je bistveni podatek, da se posamezne epizode razlikujejo v razlicnih inacicah, ki jih pozna domala ves svet.
Gradivo in metode
V literarni zgodovini obstaja dolga zgodovina motiva incesta, ze pri Hesiodu v knjigi Teogonija sta Zevs in Hera brat in sestra in pozneje tudi moz in zena (700 p. n. st.), v Sofoklejevem Kralju Ojdipu (470 p. n. st.) se Ojdip poroci s svojo materjo, v Ovidovih Metamorfozah (1. st.) je opisan primer Biblis in njenega brata Caunusa, potem Myrre in njenega oceta.
Zelo znan je tudi primer iz Biblije, in sicer Lota ter njegovih hcerk -starejse in mlajse.
V inacici J. in W. Grimma z naslovom Kosmatinka brata Grimm projicirata krivdo za to, da se oce poroci s hcerko, na druge:
• zelja pokojne zene kraljice: "Ko je zacutila, da bo umrla, je poklicala kralja in mu rekla: »Ce se bos po moji smrti znova porocil, nikar ne jemlji zene, ki ne bi bila tako lepa kot jaz in ne bi imela zlatih las. To mi pa ze moras obljubiti.«;
• svetovalci, ki pravijo: "Tako ne gre vec naprej. Kralj mora biti ozenjen, da ima dezela kraljico.";
• hci "j e bila prav tako lepa kot nj ena mrtva mama";
• hci "je imela tudi prav take zlate lase";
• "tudi druge neveste, ki bi bila podobna sliki umrle zene, ni mogel dobiti";
• hci rece: "Preden izpolnim vaso zeljo, moram dobiti tri obleke".
Ce podrobneje analiziramo zacetek besedila, je vec kot razvidno, da sta J. in W. Grimm nevtralizirala odgovornost kralja oz. oceta, s tem, ko sta ga naredila za "pasivnega" uresnicevalca volje pokojne zene in sta namesto kralju odgovorno za dejanja incestuoznega oceta pripisala kraljici. Gre za ideolosko strategijo zavajanja, ki sta jo pogosto uporabljala J. in W. Grimm v stevilnih svojih pravljicah, tudi v Janku in Metki, kjer je oce razbremenjen
vse odgovornosti in samo "uboga" prvo mater, v drugi inacici pa maceho, ali v Pepelki, kjer je oce prav tako razbremenjen odgovornosti. Pri Kosmatinki je vloga odgovornosti se dodatno nevtralizirana, ker kralja v poroko spodbujajo svetovalci, saj kralj "mora" biti ozenjen, tudi hcerka je "kriva", ker je prav tako lepa, ker ima prav take zlate lase, pa tudi ker "revez" druge neveste, ki bi uresnicila "zeljo njegove mrtve zene", ni mogel dobiti. Tudi hcerka ne rece ne, pac pa: "Preden izpolnim vaso zeljo, moram dobiti ...", kar kralja dodatno razbremeni odgovornosti. J. in W. Grimm sta uporabila vse tehnike nevtralizacije, da bi zmanjsala odgovornost kralja, zmanjsala sta pomen zrtve/hcerke v imenu domnevno visjih ciljev - ces, kralj mora biti ozenjen, dezela mora imeti kraljico in kralj je le "pasiven", ker realizira zeljo svoje zene na smrtni postelji.
Tudi v Bibliji je odgovornost Lota zaradi patriarhalnega konteksta zmanjsana, odgovornost za incest v visje namene pa je nalozena starejsi in mlajsi hcerki. V Bibliji se odgovornost hcerk se stopnjuje. Ugotovita, da je oce star, da v dezeli ni moza, ki bi se jima priblizal po obicajih dezele, nato starejsa hcerka leze k ocetu, ter nagovori mlajso hcerko, da se ona leze k ocetu, z namenom da obudita zarod - zarod po ocetu. V nadaljevanju odlomka je oce, ki je povrhu se star, razresen odgovornosti, saj "ni zaznal, ne ko je legla, ne ko je vstala." Potem obe hcerki rodita sinova ocetu. V kratkem odlomku srecamo izrazit primer favorizacije prvorojencev moskega spola, zrtvovanje zensk, ter pripisovanje vse odgovornosti zenskam.
John B. Thompson je v knjigi Ideology and Modern Culture (1990), ki jo apliciramo pri analizi pravljic, nastel pet ideoloskih strategij, ki v obliki narativizacije legitimizirajo ideologijo. V tem primeru je uporabljena strategija narativizacije za incestualno pocetje. Potem je aplicirana strategija prikrivanja z evfemizacijo (zlata, srebrna in zvezdna obleka) ali prikrivanja z visjimi cilji (dezela je brez moskih/sinov/zaroda). Glede na to, da z Biblijo, Grimmovimi in podobnimi besedili socializiramo mlade bralce, s tovrstnimi besedili tudi generiramo in naturaliziramo ter eternaliziramo incest, ne da bi ga poimenovali. Gre za pasiviacijo bralcev.
V literarni zgodovini je zelo znan pisni vir motiva deklice brez rok iz leta 1220, in sicer: La Manekine (Philippe de Remi, 1220), Kanteburijske zgodbe (Geofrey Chaucer, 1387),: Bela Helena iz Konstantiopola (Jean Wauquelin, 1448) in podobne 'pravljice'. Za raziskovanje je zanimiva pravljica La Manekine, ki pripoveduje o madzarskem kralju, ki se zaljubi v lastno hcerko z imenom Joy (Veselje). V srednjem veku so bile tovrstne zgodbe z motivom obtozb plemkinj imenovane chancon d'aventure. Besedilo vsebuje tudi ilustracije. V njem se incestualni oce prav tako sklicuje na poslednjo zeljo svoje zene na smrtni postelji, naj se poroci le s
tisto zensko, ki ji bo podobna. Po stevilnih zapletih se oce zeli porociti oz. ukaze, da se bo porocil s svojo hcerko "na katero misli ves cas". Hcerka s pomenljivim imenom Joy (Veselje) se odloci in si sama odreze levo roko. Po takratnih (srednjeveskih) zakonih se kralj ni smel porociti z zensko, ki ji je manjkal del telesa. Potem hcerka odide s kraljevega oz. ocetovega dvora. Sledi zgodba o deklici brez rok, ki odide, sreca kraljevica, se poroci z njim, v casu rojstva otrok/a moz odide na vojsko, pride do zamenjave pisem, izgona z dvora in srecnega snidenja kraljevica, deklice brez rok in njunih otrok/dvojckov itn.
Pojmovanje dekleta brez rok lahko razumemo dobesedno, lahko tudi metaforicno. Gre za zrtvovanje zensk za moske cilje.
Jack Zipes v Fairy Tales Tradition: From Straparola to Basile navaja tudi madzarsko inacico pravljice iz srednjega veka, ko se hoce kralj porociti s svojo hcerko. Ta si sama amputira roko - motiv samoamputacije zensk lahko zasledimo v motivih kastracije zensk, npr. v Grimmovih pravljicah, in sicer Pepelka, Sinjebradec, Sneguljcica, kasneje v avtorskih pravljicah H. C. Andersena: Rdeci ceveljci, Mala morska deklica, Stanovitni kositrni vojak ipd.
Zanimiva je primerjava C. Perraultove inacice (1694) z naslovom Oslovska koza, Grimmove Kosmatinke (1857) in Gonzenbachove Beta Pelussa (1870). V Perraultovi in Gonzenbachovi inacici pobeglo hcerko pred incestuoznim ocetom v gozdu resi mlad kraljevic, s katerim se po vseh zapletih na koncu tudi poroci. V Grimmovi inacici pa je incestuozna intenca oceta zabrisana, saj ni povsem jasno, kdo resi dekle v gozdu (kraljevic ali kralj?). Na koncu se izkaze, da kralj (in ne kraljevic) najde "Kosmatinko" v gozdu in jo pripelje na grad, po nekaterih dogodkih in lascivnih povedih tipa: "Prijel jo je za roko in jo cvrsto drzal in ko se mu je hotela iztrgati in zbezati, se je kozuh razprl in zvezdna obleka se je zalesketala. Kralj je prijel plasc in ga slekel, prikazali so se zlati lasje in pred njim je stala Kosmatinka v vsej svoji lepoti, ki je ni mogla vec skrivati". Na koncu 'pravljice za otroke', si Kosmatinka (ze naslov in njegov prevod sta sporna) umije saje in pepel z obraza. Zanimiva primerjalna prvina je, da je v kitajski simboliki -od koder izhaja motiv pepelke oz. majhnega stopala in njegovo povijanje -pepel simbol za incest. Grimmova "pravljica" se konca "srecno", kralj in njegova preljuba nevesta sta "zivela srecno do smrti", v resnici pa se je oce porocil s hcerko, torej tovrstne "pravljice" legalizirajo incestualna razmerja in jih generirajo z nekriticnim pristopom.
"Pravljice za otroke" ali "najlepse Grimmove pravljice", Biblijo in tovrstno motiviko bi seveda morali obravnavati, vendar problemsko, ne pa nekriticno prikazovati poroke oceta in hcerke kot "happy end". Gre za druzbeno neodgovorno dejanje odraslih.
V Sloveniji je pravljica J. in W. Grimma izsla pod naslovom Kosmatinka, v zbirki veliki pravljicarji, brez kakrsnekoli spremne besede, ali pojasnila urednika ali prevajalke. V bistvu gre za povrsno razumevanje globljega in skritega pomena pravljic, ki so ali niso namenjene mladim naslovnikom.
Rezultati
Zanimiva je interpretacija femine v studiji Marie Louise von Franz Feminine in Fairy Tales na primeru Deklice brez rok (1972, 1993), ki je zelo poglobljena studija zenske psihe. Franzova analizira rusko inacico motiva deklice brez rok, vendar ne navaja pred-zgodbe, ki bi pojasnila, zakaj je mati brez rok. Materi brez rok, ki ima okoli prsi zavezano culo in v njej otroka, ta pade v deroco reko. Poglobljena analiza ranjene zenske, ki je v situaciji, da ne resuje le sebe ampak tudi otroka, je pomenljivo prikazana. Literarna oseba doseze individuacijo, in sicer tako, da preseze lastno trpljenje. Ker ji je otrok padel v vodo, se mati brez rok obrne po pomoc k arhetipski fantaziji in nadnaravnemu. Franzova razlaga, da se mati trikrat obrne po pomoc k arhetipu modreca, ki ji vsakic rece, naj iztegne roke in naj resi otroka iz reke. Dvakrat mu odgovori, da nima rok, tretjic jih iztegne in resi otroka. Odprto ostaja vprasanje, ali gre za carobne roke - dobesedno ali metaforicno - ali za materializirano energijo matere oz. individuacijo junakinje, ki se zmore samopreseci v imenu visjega cilja, ki zmore moc in resi otroka iz deroce reke. Samopresezno dejanje matere pomeni zakljucek procesa trpljenja, ki je po Franzovi korak k notranjemu procesu dozorevanja.
Podobno arhetipsko in s stalisca feministicne vede motiv brezroke deklice razlaga Clarissa Pinkola Estes v knjigi Zenske, ki tecejo z volkovi, kjer med devetnajstimi pravljicami analizira inacico Deklice brez rok, podobo Grimmovi inacici. Estesova razlaga proces zenske individuacije na primeru Deklice brez rok od zacetnega dela, ko oce/mlinar sklene kupcijo z vragom/hudicem oz. "ocetovim" resiteljem. Ali gre za ocetov alter ego, ki tudi spolno zlorabi hcerko, ki se v "pravljici za otroke" kaze kot vrag/hudic, je odprto vprasanje. Oce nespametno obljubi vragu/hudicu "tisto, kar ima pod drevesom/za hiso/za mlinom" - torej slepo kupcijo, ki jo lahko razumemo le kot izgovor. Mati dekleta je del scenografije in je pasivizirana, kar pomeni, da dekle nima pozitivne identifikacije. Hcerka se sprijazni z ocetovo "zeljo", da ji odseka roki, in ceprav se poskusa zascititi z umivanjem, carobnim krogom, solzami, ji to ne uspe. Oce mlinar custveno in verjetno spolno izsiljuje hcerko, sicer v podobi vraga/hudica, s pomocjo katerega tudi obogati, torej dvigne svoj socialni status. Oce je pojmovan kot plenilec, otrok/hcerka pa kot plen, toda ocetova odgovornost je zmanjsana
in/ali nevtralizirana, in sicer tako, da se nevarnost/spolni nadlegovalec kaze v preobleki hudica/vraga/zveri. Dekle odide, dobesedno in metaforicno brez rok. Estesova meni, da je potovanje deklice brez rok notranji proces dozorevanja, pretresljivo prikazan v "pravljici za otroke". Nadaljnji razplet dogajanj je podoben, sledi poroka s kraljevicem, njegov odhod v vojsko, rojstvo otrok/a, zamenjava sporocil, pregon, gozd, vrnitev kralja, iskanje zene - brezroke deklice z otrokom/a in zdruzitev.
Estesova je amputacijo deklicinih rok interpretirala kot incestualno pocetje in kot amputacijo kreativnosti, obred zrtvovanja zensk, poskus podkupovanja hcerke s strani oceta ipd.
Slovenske inacice motiva deklice brez rok1
V slovenscini obstaja nekaj inacic motiva deklice brez rok, ki je podoben in hkrati razlicen od ostalih inacic, in sicer: Lepa hcer, Medvedja koza, Macoha in Maceha/Sirota (510 B), ter pravljice, ki bodo predmet primeijalne analize: Grascakova zena, Deklica brez rok iz Strekljeve zapuscine in Macoha, tudi besedilo iz Strekljeve zapuscine. Pravljica Grascakova zena se v nekaterih elementih navezuje na motiv deklice brez rok, in sicer v naslednjih motivnih prvinah: dekle brez rok, motiv hrusk se navezuje na inacice iz drugih kultur, poroka s kraljevicem je stalnica, zamenjava pisem, pregon od doma z otrokom/otrokoma, zatocisce v gozdu, kralj/moz jo isce in najde ter koncna zdruzitev druzine in carobna vrnitev rok, ki je prisotna v tej inacici, ne pa v vseh inacicah.
Na osnovi primerjalne analize med Grimmovo inacico Deklice brez rok, se slovenska inacica Grascakova zena2 razlikuje v naslednjih motivnih prvinah: motiv revnega oceta kocarja s tremi hcerkami - predzgodba; motiv lepo oblecenega moza/tujca/gospodarja, ki se izkaze, da je razbojnik oz. ravbar; motiv prepovedi vstopa v vse prostore razen enega (podobnost motiva Sinjebradca), v tej inacici so to vrata s krizem; nov motiv v slovenski inacici je, da jo lepo oblecen moz/ravbar/gospodar kaznuje, in sicer tako, da ji strazniki posekajo roke in noge. Motiv usmiljenja je podoben motivu Sneguljcice, kjer dekle prosi, naj jo spustijo, ces da nikdar vec ne bo prisla pred gospodarjeve oci. Spustijo jo tako, da ji odsekajo "le" roke in noge. Pretresljivo je dejstvo, da je v slovenski inacici dekle brez rok
1 Vse inacice slovenskih ljudskih pravljic/pripovedk so z Instituta za slovensko narodopisje, ZRC SAZU, Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi, ki jih je v studijske namene svetovala in posredovala vodja instituta, dr. Monika Kropej http://isn.zrc-sazu.si/index.php?q=sl (2008).
2 Slovenska ljudska pravljica z naslovom Grascakova zena sodi v arhivsko gradivo Instituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, kot cas zapisa je navedeno leto 1911, uvrscena je v ATU indeks 706 in sodi v Strekljevo zapuscino.
tudi dekle brez nog. Motiv je dodatno poudarjen, in sicer tako, da je dekle imenovano reva, ki se valja na pol mrtva, da se hrani z gozdnimi rastlinami (motiv desetnice) in da se enkrat privalja tudi do grajskega vrta ter "na sreco" zleze skozi majhno luknjo in se tudi naseli v vrtu, ker bi drugace revica umrla, ker je ze zelo oslabela. Potem pride motiv zlate hruske (motiv prepovednega sadeza). Motiv obgrizenih hrusk je zanimiv, ker se grajski ljudje cudijo, ces le kdo je obgrizel hruske. Potem pride motiv resitelja -grascakovega sina; motiv zdravnika, ki ji pomaga, se zaljubi vanjo, jo neguje itn. Dekle brez rok tudi grascaka ljubi iz hvaleznosti, sledi poroka, rodi sinova Rudolfa in Alfreda. Potem pride motiv odhoda grascakovega sina na vojsko, motiv zamenjave pisem (s strani coprnice), potem sledi ponoven "ukaz", naj jo zazgejo na grmadi z obema sinovoma, drugic se je usmilijo, potem ji povezejo rjuho okoli telesa in dajo vanjo oba otroka in sledi motiv valjanja oz. lezenja naprej skozi gozd. Sledi srecanje s starim mozem, ki jo vprasa, kam gre. Ona pove, da se sama ne ve in da niti nog nima. Stari moz ji rece, naj, ko pridejo do prve vode, da prvemu sinu piti in naj da eno nogo v vodo, ko pa pride do druge vode, naj da drugemu sinu piti in naj da drugo nogo v vodo. Po obeh dejanjih dobi noge, sledi hvaleznost. Potem ponovno sreca istega starca in oba prizora se ponovita, tokrat z rokami. Nato se pojavi majhna lepa hisa v gozdu z vrtom, nov je motiv dvanajstih mladenicev, ki ji pomagajo. Ta motiv je povezan z motivom dvanajstih mesecev. Po okrepcilu zivijo nekaj let v hisi, kjer sinova zraseta v krepka mladenica. Sledi razplet z mozem grascakom, otrokoma. Moz jo prosi odpuscanja, pove, da je prislo do (usodne) zmote, potem sledi vrnitev v grad. Sto metrov od hisice pa izgine hisica z vrtom. V zadnji povedi pise, da so tam, kjer je bila grmada, postavili lepo kapelico.
V slovenski ljudski pravljici Deklica brez rok3 je zacetna situacija motiv moza in zena, ki imata eno "punco" oz. hcer. Sledi motiv prve zene, ki umre, potem motiv druge zene oz. macehe, s katero "dobi" spet hcer. Sledi motiv tekmovanja med dekletoma, katera je lepsa. Naslednji motiv je motiv odhoda oceta: v pricujoc inacici gre moz na sejem, pred odhodom prosi stiri moze, da bi mu priskrbeli drva. Zena ponudi vsakemu izmed njih dvajset goldinarjev, da v gozdu ubijejo neljubo ji pastorko. Kot dokaz pa zahteva, da ji prinesejo njene oci in roke (modifikacija motiva Sneguljcice). Deklica prosi, naj njenemu psicku izkopljejo oci in naj njej odsekajo roke kot dokaz. Potem odide skozi gozd in zvecer pride do grascakovega vrta. Sledi motiv dekletovega objedanja sadja. To se zdi cudno grascaku, ki vzame pusko, zleze na drevo in trikrat vprasa, kdo je pod drevesom. Po
3 Slovenska ljudska pravljica z naslovom Deklica brez rok v arhivu Istituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU nima naslova, vendar je podnaslovljena po motivu - Deklica brez rok in je uvrscena pod ATU 706.
razkritju identitete jo grascak odpelje s seboj v grad, ji najame streznico, ki ji pomaga. Cez cas se porocita, grascak gre k vojakom (variacija motiva, gre na lov, gre od doma), sledi rojstvo dveh sinov.
V tretji slovenski inacici motiva z naslovom Macoha4, je kratka obnova dogajanja naslednja: maceha ima hcerko in pastorko, ki se je zeli znebiti. Lepa in dobra pastorka zeli v cerkev, maceha ji zato nalozi nemogoco nalogo, naj loci makova zrna od pepela. Njej to uspe s pomocjo pticke pomagalke, nato odide v cerkev. Maceha to ve, zato doma naroci hcerki in pastorki naj pokazeta roke. Maceha pastorki odseka roke, pod pretvezo da preveri katera ima lepse. Potem sledi prvi pregon. Deklica se zatece na grajski vrt, kjer objeda sadje (v nekaterih inacicah so to hruske, zlate hruske, jabolka ali preprosto sadje). Tam jo najde grajski gospod/grof/grascak in se z njo zaroci (misljeno je poroci). Moski "mora" tik pred porodom oditi na lov (v drugih inacicah v vojsko, ali preprosto mora oditi). Po porodu pride do zamenjave pisem in deklica/mati/zenska mora v izgnanstvo. Sledi vec ali manj znani razplet - grof (moz/grascak/plemic) odide iskat zeno, najde jo v gozdu/koci/hisi. V Grascakovi zeni moz prosi zeno na koncu pravljice za odpuscanje, v Deklici brez rok zena poklekne in prosi moza za odpuscanje, v Macohi pa ni motiva odpuscanja, le da zena noce iti domov, tudi ko moz poslje sluzabnike po njo s kocijo, domov odide sele, ko hisa v gozdu izgine, kar razume kot znamenje. Inacici Macoha, podobno kot Deklica brez rok, se zakljucita s telesnim/smrtnim kaznovanjem macehe - zenske. Motiv kaznovanja moskega iz prve inacice - Grascakove zene ni prisoten, ceprav je jasno, da je on kaznoval zeno.
Zanimivo je tudi, da v Grascakovi zeni zena rodi dvojcka (Rudolfa in Alfreda), v Deklici brez rok tudi dvojcka (Toncek in Janezka) v Macohi prav tako (Petricek in Janez).
Zakljucek
Feministicna literarna veda raziskuje tudi vlogo spolov, predvsem pa diskurz dominacije v pravljicah. Pravljice za otroke so fenomen star priblizno tri stoletja, ko so zbiralci in zapisovalci zaceli zbirati in zapisovati pravljice, ces, da so za otroke (Charles Perrault, 1697, Jakob in Wilhelm Grimm, 1812-15), v njih pa je jasen zorni kot zapisovalca in patriarhalnega konteksta.
Iz srednjeveske zgodovine je znan primer angleskega kralja Henrija VI. in njegovih osem zena, ki je tudi svoje zene, plemenitega porekla, po
4 Slovenska ljudska pravljica z naslovom Macoha je iz Strekljeve zapuscine SZ II. Pravljico je zapisal Matevz Ravnikar Pozencan, MP III, 87-93, uvrscena je pod ATU 706.
krivem obtozil le zato, da se je ponovno lahko porocil. Motiv incestualnega in/ali izdajalskega oceta se prepleta, odvisno od kulture, z razlicnimi drugimi motivi, npr. z motivom Pepelke, motivom Kosmatinke, potem z motivom po krivem obdolzenih plemkinj (grascakova zena/grofova zena ipd.), z drugimi motivi, tudi motivom Lepotice in zveri, v katerem je poudarjeno custveno izsiljevanje moskih (oceta in "zveri"), medtem ko v pravljici Zabji kralj oce in zabji kralj custveno izsiljujeta hcerko. Ne glede na inacice motiva, je vec kot razvidno, da je osnova incestualnost, ki je potem jasna ali nejasna ali zabrisana. Tudi v Bibliji je motiv poligamije (Genesis 4); motiv Kajnove zene (Genesis 4: 16-17); Genesis 20: 11-12 -Abrahamova sestra je njegova zena; najizrazitejsi primer je prej omenjeni primer Lota in njegovih hcerk (Genesis 19: 32-36), primer Amona in Tamarja (II Kralji 13: 12-, 8-12 in 13-14. ). Ceprav so pozneje v Levictursu 18: 6-18 opazne prepovedi zoper incest in posilstvo (Genezis 34,7; 39,14; 39, 17), obstajajo povezave med motivi v grskih mitih (Mira), Bibliji (Lot), srednjeveskih pripovedih in pravljicah. V obdobju srednjega veka, ko so nastajale osnove za pravljice, je bilo devistvo zensk pred poroko pojmovano kot cast moza in tudi zvestoba mozu po poroki, ne glede na mozevo zvestobo. Gre za asimetricna razmerja, ki so ideoloska, se bolj ideolosko je dejstvo, da tudi na zacetku 21. stoletja poteka socializacija v ohranjanju asimetricnih razmerij. Tudi zenski, odgovorni za amputacijo rok v pravljici s tem motivom, sta kaznovani (coprnica, maceha), medtem ko ravbarski moz ni kaznovan. Poudarjanje dvojckov je neke vrste "nagrada" za dvojno pregnanstvo deklice/zene brez rok. Ostaja odprto vprasanje, zakaj je poudarjen spol otrok - sinova. Gre za moski pogled na amputacijo zensk v motivu deklice brez rok, ki sta ji odsekani obe roki, v Grascakovi zeni tudi obe nogi, zaradi cesar je "nagrajena" z rojstvom dvojckov, in to sinov.
Primerjalna analiza motiva deklice brez rok je primer Zipsove socioloske teorije pravljic, ki se je razvijala, prilagajala razlicnim kulturam in vec ali manj ohranila kljucno motivno prvino - deklico brez rok. Zipesa zanima predvsem moralna stran pravljic, ki je zelo pomembna. Pravi, da je v svetu 50-75 osnovnih motivov ali pravljicnih genov, ki so replikatorji mentalnih podob ali memov, ki jih imenuje osnovne pravljicne enote. Tudi pricujoci motiv je potreboval nekaj stoletij razvoja, da je v slovenscini dobil obliko, npr. Grascakova zena, Deklica brez rok in Macoha. Tudi slovenske inacice se razlikujejo med seboj. Motiv deklice brez rok govori o prisotnosti tega motiva od antike, starega, srednjega in novega veka. Vec kot ocitno je, da je osnovni motiv deklice brez rok univerzalen, ker le to omogoca aplikabilnost in moznost prilagajanja osnovnega motiva kulturi. Tudi motiv deklice brez rok naslavlja bazicne cloveske probleme, dileme in moralna vprasanja. Z aplikacijo osnovnega motiva in njegovimi inacicami v procesu
civilizacije je tudi ta motiv oblikoval kode, principe in zakone, ki temeljijo na pravilih dolocene kulture in prakticnih izkusenj. Protislovno je, da pravljice govorijo o pomembnosti skromnosti, postenosti, dobrote, vecina pa se jih zakljuci s spremembo socialnega statusa. Protislovno je tudi dejstvo, da so pravljice zapisovali vecinoma moski, zenske pa so jih brale in prispevale h generiranju dolocenih socialnih norm, vrednot in moralnega obnasanja, tudi v skodo zensk.
Literatura
Bettelheim. Bruno. 1999, 2002. Rabe cudeznega: o pomenu pravljic. (The uses of enchantment). Prevod: Jana Unuk. Ljubljana: Studia humanitatis.
Black. Nancy. B. 2003. Medieval Narratives of Accused Queens. University Press of Florida.
Brenner. Athalya. 1998. Genesis: The Feminist Companion to the Bible (Second Series) 1. Continuum International Publishing Group.
Lüthi. Max. 1982. The European folktale: form and nature. Bloomington: Indiana University Press.
Nikolajeva. Maria. 1995. Literature as a Rite of Passage: A New Look at Genres. Compar(a)ison.
Pinkola. Estés. Clarissa. 1995. Women who run with the wolves: myths and stories of the wild woman archetype. New York: Ballantine Books.
Propp. Vladimir. 2005. Morfologija pravljice. (Morfologija skazki, 1928) Prevod: Lijana Dejak. Ljubljana: Studia humanitatis.
Tatar. Maria. 2003. The hard facts of the Grimms' fairy tales. Princeton, Oxford: Princeton University Press.
Thomspon. Stith. 1997. Motif-index of folk-literature: a classification of narrative elements in folktales, ballads, myths, fables, mediaeval romances, exemples, fabliaux, jest-books, and local legends. Revised and enlarged ed. Bloomington, Indianapolis: Indiana University Press.
Zipes. Jack. 2002. The Oxford companion to fairy tales: [(the western fairy tale tradition from medieval to modern]): Oxford, New York: Oxford University Press, cop. 2000.
<http://www.answers.com/library/Fairy%20Tale%20Companion-cid-1845962085.> (Dostopno 24. 7. 2008.)
Zipes. Jack. 2006. Why fairy tales sticks: the evolution and relevance of a genre. New York, London: Routledge.
