CC BY
5STIRI ZENSKE AVTOBIOGRAFIJE
Irena Novak Popov
Univerza v Ljubljani, Slovenija
The paper presents four Slovene autobiographical novels: Podobe iz mojega zivljenja (1964) by Ilka Vaste, Ure mojih dni (1985) by Mira Mihelic, Zaznamovana (1992) and Saga o kovcku (2003) by Nedeljka Pirjevec. Two decades separate respectively the three women writers by their years ob birth and by the publication years of their last works, which should allow for a comparison of the writers' life stories as well as for a respective autobiographical subject construction. The comparison demonstrates a development of self-consciousness, of acceptance and deconstruction of social roles and of the situation of women in society. The subject has undergone a change from a strong, competitive, rebellious woman, willing to succeed in public sphere, to a softened, yielding, responsive being, eventually ending in an apparent subordination which in fact equals the capability of allowing the other to be and thus overcoming the relation of rivalry between sexes. In this manner essentialist (fatalist) concept of gender is surmounted and a shift into historically variable social constructions of sex roles is achieved. At the same time narrative strategies evolve: a simple dialogue between the narrator and the autobiographical heroine grows into a polyphonic literary structure, the autobiography acquires fictitiousness, and the traditional realistic manner of narration withdraws before minutely elaborated and disseminated modern writing.
Pricujoce besedilo je spodbudilo branje razprave Neve Slibar Zenski avtobiografski diskurz (1996), ki se je ob narascanju sodobne produkcije in konzumacije zenskih avtobiografij v nemskem govornem podrocju lotila nacelnega razmisleka o posebnostih avtobiografskega diskurza. Tematsko-oblikovne specificnosti zanra je povezala z mestom zenske v simbolnem redu, zgodovini in literarni vedi. Opozorila na paradoksni, 'histericni' polozaj konstrukcije in destrukcije, potrjevanja in subvertiranja norm, stereotipov in vrednotenja, ki so jih (bile) delezne avtorice, problematicnost identitete (zenskega) subjekta, zavest o konstruiranosti vsakega, tudi referencialno vezanega jezikovno posredovanega sveta so me usmerili v analizo avtobiografskih romanov treh slovenskih avtoric: Ilke Vaste (1891 -1967) Podobe iz mojega zivljenja,1964, Mire Mihelic (1912 - 1985) Ure mojih dni, 1985 in Nedeljke Pirjevec (1932 - 2003) Zaznamovana, 1992 ter Saga o kovcku, 2003.
Podobe iz mojega zivljenja, zadnje besedilo avtorice zgodovinsko-biografskih pripovedi,1 je tradicionalna, na nacin realisticnega romana pisana zgodba lastnega zivljenja. Kontinuirano pripovedovanje se zacenja z raziskavo rodbinskega izvora in nato kronolosko sledi odrascanju, izobrazevanju, sluzbovanju, selitvam, osnovanju druzine in pisateljevanju kot dokoncno najdenemu smislu eksistence. Od tradicionalne zivljenjepisne forme se avtorica odmika le v avtotematskem uvodu in epilogu, ki poudarjata dialosko naravo avtobiografskega besedila - zavest o razliki med avtorico kot oblikovalko besedila in prvoosebno pripovedovalko ter jazom kot likom, ki ga je sele treba vzpostaviti skozi prikaz medosebnih razmerij s sodobniki, skozi zivljenjske odlocitve in dejanja, s katerimi se je vpisala v javnost in kolektivni spomin. V uvodnem prizoru fiktivnega obiska »najboljse prijateljice Ilke« pri pisateljici Ilki Vastetovi pojasnjuje motivacijo pisanja, t.j. potrebo po izpovednosti, ki je ostala v objektivisticno naravnanih besedilih neizziveta, njun pogovor iz epiloga pa je paradoks avtobiografskega razkrivanja, ki za bralce ni »nikdar dovolj intimno«, za avtorico pa je zmaga nad zadrzanostjo/sramezljivostjo.
Ce presojamo razmerje med zunanjim dogajanjem in dusevnim odzivanjem, se izkaze, da je izpovedno-emocionalno dozivljanje manj izrazito od intelektualno-spoznavnega. To je videti iz doslednosti in enovitosti ravnanja, misljenja in vrednotenja avtobiografiranke. Kakor skusa pripovedovani jaz obvladati kaoticno zivljenje, odriniti malodusje in obup z obsesivnim delom, samopozabo in skrbjo za druge, skusa pripovedovalka obvladati raznovrstnost spominskih epizod s sklicevanjem na enake nacine argumentiranja, rabo enakih nacel in znacajskih lastnosti ter s tem za nazaj podeliti zivljenju preglednost in smotrnost. Tako je samopredstavitev vzrocno-posledicno verizenje izkusenj, ki rastejo v modrost, ta pa je vidna v doslednem izpolnjevanju osebnih nacrtov in eticnih imperativov. Koherentnost zivljenjske poti prikriva razpoke, ki bi utegnile destabilizirati subjektovo trdnost. Izkljucena so nakljucja, custvena in razpolozenjska nihanja, stranpoti, brezciljno iskanje, in celo izcrpanost, bolezen, staranje so le motnja v premocrtnem uresnicevanju jazovega poslanstva. Vendar smotrno in osredotoceno delovanje poskoduje telo, zanimivost pripovedi pa je zrtvovana eksemplaricni shematicnosti -zivljenje je priblizevanje idealu o zivljenju, uresnicevanje idealne uciteljice, matere, soproge, pisateljice, preskus posameznicine moci, volje, zmoznosti in vzdrzljivosti pri premagovanju zunanjih ovir. Distanciranje od
1 Njen opus obsega dela Pravljice (1921), Mejasi (1923), Vrazje dekle (1933), Roman o Presernu (1937), Zaklad v Emoni (1933 -1935), Visoka pesem (1940), Rozna devica (1940), Upor (1950), Svet v zatonu (1953), Gricarji (1956), Izobcenec (1960).
modemega dvoma in negotovosti vidimo v rabi pripovedne instance, ki si povsem podredi svoje predhodne razvojne stopnje in se s komentarji ograjuje od se nerazvidnih zasnutkov. Soroden ucinek ima (samo)kriticnost: drugi niso prikazani samo kot pomocniki ali ovire, temvec kot ogledala, ki pogosto odsevajo popaceno podobo in so zato vredni posmeha ali prezira idealiziranega j aza.
Avtoportret Vastetove na ozadju zgodovinskega, socialnega, politicnega in kulturnega dogajanja ima nezamenljive individualne posebnosti, izvirajoce iz znacaja in spola. Zaznamovanost s spolom se v samozavedanje in interakcijo jaza s svetom zarezuje se globlje kot nacionalna identiteta, svobodomiselni nazor, izobrazevalne in poklicne izbire, socialna obcutljivost. V prikazu dozivetij deklice, dekleta in zenske pripovedovalka dokazuje intelektualno, moralno in karakterno enakovrednost moskim vrstnikom (bratom, bratrancem, prijateljem, mozu, kolegom), s cimer se zavestno upira vzorcem obnasanja in ravnanja, ki jih je patriarhalna druzba predpisovala in zahtevala od zensk. Od najzgodnejsega otrostva kaze trmoglavost in upornistvo, zapleta se v konflikte z vzgojitelji, ki so nosilci vsakovrstnih omejitev osebne (misljenjske) svobode, radovedno bere, namesto lahkomiselnim ljubezenskim avanturam in zabavam se posveca resnemu in zavzetemu pedagoskemu delu, raziskovanju in pisateljevanju. Se najbolj konvencionalno je njeno pojmovanje zenske brezmadeznosti, ki ga je ponotranjila v osebno moralno nacelo in kasneje dopolnila z idealom dokoncno zveste soproge.
Vsestransko nadarjeni, razgledani in inteligentni mladenki pred prvo svetovno vojno ni bilo lahko pridobiti si enako izobrazbo, kot so jo imeli fantje. Zato je v ozadju osebnega oblikovanja grenko spoznanje, da se je morala v korist studija mlajsih bratov odpovedati studiju v tujini, ki si ga je zelela. V duhu zgodnje zenske emancipacije zvenijo besede prijateljice Dane, ki je hotela prakticno preskusiti enakopravnost spolov pri prvi avtoriteti - Ilkinem ljubecem, vendar z razmerami omejenem ocetu:
»Mislim, da imajo hcere iste pravice do podpore starsev kakor sinovi.« [...] V bridki ironiji je prislo iz mene: »Ves kaj, Dana? Skupaj odpotujeva v London, se uvrstiva med sufrazetke in kricali bova po cestah: 'Dajte nam zensko enakopravnost! Privoscite tudi zenskam ministrske stolcke!' Norcevala sem se v grenkem zasmehovanju svoje otroske poniznosti iz pogumnih bojevnic za zensko enakopravnost, toda prvikrat sem se bridko zavedala, da se mi godi krivica le zato, ker sem - zenska.« (79)
Eksplicitno sklicevanje na emancipacijo ter »bridka ironija« usmerjata bralcevo pozornost k avtoricinim pojasnilom, kako je nastajala
njena bojevita, asketska, skoraj nezenstvena osebnost. Najbolj zenska je pravzaprav v tem, da v kljucnih odlocitvah pozablja nase, da bi laze ziveli in uzivali drugi, in si nalaga necloveski napor, da bi dosegla priznanje poklicnega in pisateljskega dela. Iz slednjega izhaja tudi interpretacija preteklosti: posameznica ni bila le zrtev zgodovinskopoliticnih razmer (klerikalizma, fasizma in nacizma), ampak tudi patriarhalnih vzorcev, ki so zenskam dokazovali omejen prostor zasebnosti in sluzenje drugim. Za individualizacijo, ki vkljucuje tudi ustvarjalnost, so potrebovale izjemno voljo, samozavest in garasko disciplino.
Spontani feminizem kot upor druzbenemu pojmovanju zenske prihaja do izraza tudi v prevzemanju druzinskih vlog in dolznosti. Mlada uciteljica, soproga in mati dveh deklic dozivi v Trstu znacilno preobremenjenost in razcepljenost na mnoge funkcije, zaradi cesar se zamaje njena ljubezen. V ljubljenem mozu prepoznava mosko »oblastnost«, »ljubosumno varovanje njegove namisljene moske avtoritete« (121), zeljo po gospodovanju, neprepoznavanje njene popustljivosti in prilagodljivosti. Mozevo lagodnost pripovedovalka imenuje sebicnost, on pa v zeninem zatajevanju izbruhov prepoznava uzaljenost in zanicevanje. Obe perspektivi vodita v zavedanje vecvrednosti zenske in pogojujeta znacilno strategijo, ki naj bi ohranila harmonijo in ne razdrla moske samopodobe: »mocnejsi ni tisti, ki z besedami prevladuje, mocnejsi je tisti, ki zna o pravem casu stisniti zobe in utihniti, tudi kadar ve, da ima prav.« (122)
Zenska, ki si je znala racionalno urediti zivljenje, je dosegla veliko, ceprav za to ni bila nagrajena, kot bi bil na njenem mestu moski. Zaradi posega v takrat ekskluzivno mosko pisateljsko sfero so jo oznacevali omalovazujoce in ovirali, toda »domisljavemu zanicevanju zenskega dela in brezmejni zavisti« s strani znanega literarnega zgodovinarja, ki ga je diskretno skrila za inicialko dr. K., se je uprla s tem, da je prevzela tudi zaloznistvo in distribucijo svoje najpomembnejse knjige, Roman o Presernu.
Avtobiografija predstavlja skoraj heroicno osebo, ki so jo prizadeli mnogi udarci: vdovstvo v cvetu zivljenja, polozaj samohranilke brez premozenja, naglusna in slaboumna prvorojenka. Spoznanje zivljenjskega konteksta literarnega ustvarjanja, raziskovanja in objavljanja njenim delom sicer ne more podeliti dodatne estetske vrednosti, bolj obcutljivo pa sprejemamo zensko interpretacijo minulosti, ki se na vseh javnih podrocjih zivljenja kaze kot seksisticna, mizogina in diskrimitarona. V drugacnem smislu od intendiranega so 'pedagoska' neizrecena sporocila eksemplaricne avtobiografije: nevidna stran javne uveljavitve je izgubljena, zrtvovana zenskost (vdovstvo), sredstva za dosego osebnega zadovoljstva mejijo na mazohisticno destruktivnost (samopozaba), pisanje zgodovinskih del je beg
iz resnicnosti, subjektivnost avtobiografije je objektivizirana individualiziranost.
Tudi avtobiografija Mire Mihelic Ure moji dni je zadnje literarno dejanje plodovite pisateljice, dramaticarke in prevajalke, le da njene poti skozi cas in prostor ne vodi doseganje zastavljenega cilja, temvec kontingeca, t.j. obcutljivo sprotno odzivanje in prisluskovanje, sodelovanje, poskus razumevanja vzrokov, neizrecenih pobud, skrite globine oseb, skrivnosti in raznovrstnosti zivljenja, nenadnih zasukov in nepredvidljivih prelomov, katerih posledice je mogoce uvideti sele naknadno ali nikoli povsem pojasniti. Avtobiografsko besedilo prikazuje preteklost kot neposredno cutno, custveno in intelektualno izkusnjo, kot vzajemno zrcaljenje sveta v jazu in jaza v drugih. Individuum in svet ostajata kompleksna uganka, ki je ne razresi nobeno medsebojno osvetljevanje. Lastnost, ki jo iz svojih preteklih dejanj naknadno razbira pripovedovalka, je pogosto imenovana prilagodljivost, nekaksno plavanje s tokom, vendar s tem ni konotirana nemoc ali apriorna podrejenost volji in nacrtom drugih. Nevednost, dvom ali neobvladanje polozaja tudi niso znamenja fatalizma ali filozofije determinizma, temvec subjektove zavesti o hkratni omejenosti in odprtosti eksistence, posledica pa je prizanesljivost sodb o sebi in drugih. Pripovedovalka si na zacetku postavlja eno samo omejitev: da ne bo prebujala v pozabo potisnjenih spominskih posasti, ce bo to zahtevalo prekoracitev »spostovanja do drugih«, hkrati pa ne bo zamolcala temnih plati svoje preteklosti samo zaradi ozira do spodobnosti.
Spominsko besedilo sledi naravni kronologiji, vendar ne poudarja razvoja, zaradi cesar sta bivanjski in bitnostni vidik pojavnosti pred teleoloskim. Motivacija avtobiografije je enkratnost, spontana individualizacija, rezultat pa besedilna struktura z ohlapnejso povezavo epizod in opisov: ponavljanje posameznosti, asociacijski preskoki med razlicnimi segmenti preteklosti, eksplicitne vezi med preteklostjo pripovedi in sedanjostjo pisanja, ponavzocanje, ki s historicnim sedanjikom za hip ukine casovno distanco in dolocen trenutek pripovedi izvzame iz minevanja.
Literarna veda je avtoricine kvalitete videla v prikazu razkrajajocega se liberalnomescanskega sveta, sele raziskovalke pa so pozornost preusmerile v opazovanje njenih zenskih likov skozi zensko pripovedno perspektivo: v dotlej spregledane deklice, dekleta, mlade in zrele zenske, soproge, matere, sluzkinje, delavke in intelektualke, v svez pogled na poroko, zakon, druzinsko zivljenje, razmerje med oceti, materami in hcerami, materinstvo, razvezo zakona, svobodno ljubezen, poklicno uveljavljanje, na drzne podobe zenske spolnosti, kar vse izhaja iz avtoricinih osebnih dozivetij.2 Zasebnost in javnost nista loceni sferi,
2 Primerjaj Slodnjak (1975: ?), Grdina 1994 (270-275), Borovnik (1995, 61-76).
temvec medsebojno prepletena procesa v enkratni ustvarjalni osebnosti. Pripovedovalka na mnogih mestih omenja, kako je resnicne osebe amalgamirala v fiktivne literarne like, ki so zaziveli avtonomno, se iz resnicnosti resevala v literatura, prijateljevala s pisatelji,3 v kaksnih okoliscinah je tipkala izvirna dela in prevode, kako se je odzivala na pokroviteljske nasvete in posege v svoje tekste in kaj je napolnjevalo njeno vsakdanjost.4
Avtotematska izjava »Spomini so preteklost, toda brez sedanjosti ni preteklosti in moja sedanjost je se zmerom hisa, v kateri zivim« (6) bralca usmeri v opazovanje pomena prostora in stvari. Hisam, stanovanjem in stvarem pisateljica posveca veliko opisne pozornosti, saj delujejo kot gradivo za oznacevanje oseb, medosebnih odnosov, mescanske kulture, izgubljanje dragocenih preprog, knjig, slik in nakita pa je barometer razrednega pogreza in revolucionarnih sprememb.5 Toda enodruzinska mescanska hisa v Ljubljani je vec kot lastnina - zagotavlja trdnost, je trajna prica nenehnega spreminjanja, tako da postane custveno obarvan metaforicen simbol, ziv spomin preteklosti.
Avtobiografija izbira nepozabna in travmaticna dozivetja nekdanjega jaza. Kljucna je izguba matere, operne primadone v Zagrebu, ki jo je moz poskusal prevzgojiti, jo po prevari nagnal, se uradno razvezal in ji prepovedal vsakrsne stike s hcerko.6 To je izvor vecnega primanjkljaja custvene topline, nemira, zatekanja v domisljijo, iskanja neznosti in prijateljske naklonjenosti, kajti tudi odnos z ocetom, ki hcerko prepusca v oskrbo sorodnikom, varuskam in vzgojiteljicam, je odtujen. Nepozabno in bolece je otrokovo odkritje spolnosti oziroma nekaksna spolna zloraba s strani starejse sestricne in prvo dozivetje nepravicne obtozbe odraslih, da je pokvarjen otrok. V zavest deklice, mladostnice in mlade zenske se bolece
3 Luisa Adamica predstavlja s povzemanjem njegovega pisma, Ludvika Mrzela, Vladimira Bartola in Janeza Zagarja kot pripadnike iste kulturniske skupine v OF, Lili Novy, Antona Vodnika, Izidorja Cankarja, Cirila Kosmaca kot prijatelje in pajdase.
4 Ze Igor Grdina, n. d., je ugotovil, da je zelo malo prostora posvecenega vsakdanjim zenskim opravilom - pisateljica je v ta namen najemala gospodinjske pomocnice -ne drzi pa, da se pretezno ukvarja z malimi ljudmi brez zgodovine, saj v njej vrvi od pomembnih imen, v prvi polovici iz slovenskega politicnega, v drugi iz domacega in evropskega literarnega sveta.
5 »Nakit je ostal stricu in to je bilo edino, kar je resil, da smo ziveli med vojno in se po vojni - tetin nakit in nekaj perzijskih preprog.« (83)
6 Mama naj bi se hceri odpovedala za ceno nakita, ki ji ga je podaril moz in bi mu ga ob locitvi morala vrniti. Bralec si lahko to razlaga kot znamenje brezpravja zensk, kot kazen, ki dokazuje moski prav in pojmovanje pravicnosti, kot zgodbo, s katero je oce hceri ocrnil mamo.
odtiskujejo bolezni in smrti deda, oceta, strica in babice. Pripovedovalka je ironicna do svoje nekdanje razvajenosti, sebicnosti in necimrnosti,7 posledic mescanske vzgoje dekleta, ki je popolnoma nepripravljena na prakticno spopadanje z zivljenjem. Custveni naboj njenega prvega zakona se zacne razkrajati v predvojnem brezdelju in dolgocasju in se po vojni kljub stirim otrokom povsem iztrosi. Locitev pomeni tudi prevzem financne odgovornosti zase in otroke. Predvojne preteklosti se osvobodi sele po mozevi odselitvi, poroki s slikarjem Mihelicem in delovanju svobodne prevajalke in pisateljice.
V prvi polovici besedila je pripovedovani jaz v podrejenem polozaju, v vlogi hcerke in vnukinje, ucenke, dijakinje, privatistke, internatke, studentke, zacetnice v urejanju in pisanju, ilegalne sodelavke OF, rezimske osumljenke, zapornice. Vseskozi je predmet manipulacije, ukazov, nasvetov, pricakovanj in dolznosti, ki ji jih nalagajo drugi, odvisna, nemocna in nevedna. V kompleksnem ideolosko-ekonomskem sistemu druzbenih relacij njen zenski subjekt nima besede, zenske vrednote pa prihajajo do izraza v nekako sprevrnjeni obliki. Njene odrasle sorodnice so oblastne, ambiciozne, preracunljive, necimrne, lahkozive, nepravicne, pa tudi podjetne, skrbne, prakticne, velikodusne, obcutljive in socutne. Pozneje prijateljuje z velikodusnimi vrstnicami, sposobnimi solidarnosti, in obcuduje izjemne zenske - »nenavadno, ocarljivo in vcasih tudi grozljivo damo« Lili Novy, iniciatorko literarnega krozka »liga lepe lenobe«, soproge literatov Doro Vodnik, Zdravko Kocbek, Vlasto Kozak, in tri 'junaske vdove', ki jih je izguba moza zadela v najlepsih letih. Ne posebej karakterizirana in imenovana kategorija zensk, so gospodinjske pomocnice, ki so ji s skrbjo za gospodinjstvo omogocile pisanje in o katerih bi lahko napisala romane, ter uciteljice, ki so ji priblizale tuje jezike in jo s tem pripravile na bodoci poklic. Prikazovanje zensk je kompleksno in raznovrstno, vendar ne feministicno suberzivno. Perspektiva in oblikovanje lika avtobiografiranke vodita v spoznanje, da je zenska nema zato, ker si ne vzame besede, in nesvobodna zato, ker si ne zaupa in ne upa tvegati, vendar besedilo ne obracunava z moskim svetom, iz realnih moskih ne ustvarja nasprotnikov in iz pripovedovane protagonistke ne eksemplaricnega lika osvobojene. Delna osvoboditev ni izid zavestnega boja za enakopravnost, temvec spleta okoliscin, ki jih je znala izrabiti enkratna posameznica.
7 Iz oddaljenosti mnogih preizkusenj se samoironicno imenuje »suha trlica, zvedava, polna romanticnih pojmov o zivljenju iz knjig, polna pricakovanja« (48), »dvanajstletna smrklja« (51), »suhljato, radovedno, zivljenja zeljno bitje, ostrizeno na fanta, ki ga je druzina poslala, da bi postalo perfektna dama« (53), »petnajstletna trapa« (54), »tisto domisljavo bitje« (59), »razvajen[a] otrok[a] privilegirane druzbe« (61).
Pozitivno deluje spravljiv pogled avtobiografiranke na konfliktne situacije, kakrsna je socutna gesta do sestradanih nemskih vojakov, enako nemocnih zrtev vojne, kot je bila sama, postopno razkrajanje vere v novi druzbeni red zaradi montiranih sodnih procesov, protikulaske povojne politike do kmetov, obvezne druzbene dejavnosti pisateljev ter zavzemanje za mednarodno uveljavitev slovenske kulture s predsedovanjem slovenskemu PEN-u. Na drugi strani pa se zdi omejena avtoricina ocena oporceniske revije Perspektive, za katero se kot predsednica Drustva slovenskih pisateljev ni zavzela, ker so se ji sodelavci revije »zdeli nestrpni in nasilni.« (205), naivno pa deluje tudi njeno razmisljanje o znamenitem Kocbekovem intervjuju iz l. 1975, ki je z razkritjem povojnih likvidacij razburkal slovensko in mednarodno javnost: »Kaksni iluziji se je se [Kocbek] vdajal, mislec, da bo s tem resil svojo vizijo o pluralisticni druzbi v socializmu?« (251). Ceprav hkrati priznava, da so od strahu o povojnih likvidacijah in dachauskih procesih molcali vsi, v casu pisanja Ur mojih dni kolektivnega strahu ni povezala s totalitaristicno naravo rezima. Ob kljucnih prelomih v kulturi in politki ni zmogla tako odkritosrcnega priznanja kot v prvih letih javnega uveljavljanja: »se moram kot pripadnica premaganega mescanskega razreda kar najbolj potruditi, da dokazem svojo pravovernost« (189).
V zvezi s zenskostjo in literaturo je zanimiva samokriticnost, ki zanika odlocujoci vpliv spola na ustvarjanje in vrednotenje, ceprav v isti sapi govori, da njena dela niso dosegla popolnosti prav zato, ker jih je pisala v pomanjkanju casa. Sprijaznila se je, da ni segla cez mejo dobrega povprecja, in priznala, da je s prevzemom pomembnih druzbenih funkcij hotela dokazati, »da kot zenska zmore[m] toliko kot moji moski kolegi« (200). Pri tem ne problematizira koncepta nevtralne in enotne literature ter zavraca posebna merila za vrednotenje zensk: »Zame je bila literatura dobra ali slaba ne glede na to, ali jo je napisal moski ali zenska, in kadar so se zenske pri svojem delu morale spopadati z vecjimi ovirami kakor moski -tem vecji uspeh je bil zanje, ce so se lahko prebile na vrh, ali so jim to vsaj v zacetku, ko je bilo najteze, vendarle priznavali.« (201) Kot so njeni literarni liki »zenske prehodnega obdobja« (Glusic 1985: 504), je tudi podoba avtobiografiranke med tradicionalno in osvobojeno zensko. Njena individualizacija poteka med sprejemanjem in preseganjem predpisanih vlog. Prvo je povezano z nestabilnim polozajem v druzbi, drugo je dosegla z literarno ustvarjalnostjo.
Zaznamovana in Saga o kovcku Nedeljke Pirjevec imata za avtoricino pisateljsko usodo drugacen pomen kot avtobiografiji Vastetove in Miheliceve. Ne gre za naknadno razlago zivljenja, ki bi znani osebnosti dodala drazljivo zasebnost, ampak avtorico kot pisateljico sele
vzpostavljata. Od tod izvirajo razlike v avtobiografski formi, ki se odpre v literarnost ze v Zaznamovani, kjer pripovedni kontrapunkt vodi oblikovanje svoje in podobe partnerja, karizmaticnega in kontroverznega profesorja Dusana Pirjevca, se bolj pa v Sagi o kovcku, zanrskem hibridu med romansirano (avto)biografijo in druzinsko kroniko. V obeh tekstih se klasicno casovno zaporedje razpusti v preskakovanje med spominskimi epizodami, naracijo vodi izpovednost, ki se prepusca asociacijam in si ne prizadeva ustvariti prepoznavne podobe zunajbesedilne resnicnosti, ampak z oblikovanjem posameznih stavkov, prizorov in poglavij ustvarja vtis eksistencialisticnega obcutja vrzenosti v zivljenje. Protagonistka ne zna ali noce racionalizirati dogodkov, ki jim je prica, dogajanje jo presega, premetava, razjeda njeno mukoma pridobljeno identiteto in integriteto, unicuje njena prizadevanja po ljubezni, uspesni poklicni karieri, zdravju, materinstvu, harmonicnem druzinskem zivljenju, prijateljstvu. Namesto nadosebnih eticnih, socialnih ali filozofskih nacinov hierahizacije in motivacije dejanj so liki sooceni z mnozico nakljucnih sprememb, srecanj, obiskov, selitev. Avtobiografskost ni oblikovana v prvoosebni jaz z avtoricinim imenom, ampak v fikcionalizirano osebo z lastnim imenom, druge osebe in kraji so preimenovani, kar vse rahlja enoumno navezavo na resnicnost. Avtobiografija deluje kot fikcija, osebe kot izmisljeni liki, dejanja kot mogoca in verjetna, ceprav nekatera na robu fantasticnega. Premik k fikcionalnosti8 ima jezikovnostilne in kompozicijske nasledke: povecan artizem, usmeritev na jezikovno invencijo, ki preteklo zgodbo bolj ustvarja, kot razkriva in interpretira.
Zaznamovana je besedilo iniciacije: casovno blizja, v kurzivi zapisana plast pripovedi prikazuje globoko ljubezen in umiranje ljubljenega cloveka, obseznejsa pa je spominsko vracanje v dogodke otrostva, dozorevanja in odraslosti, ki jim osvetljava smrti odvzema ideoloski/politicni pomen in iz aktualnosti lusci ontoloske dimenzije. Kljucno vsebinsko vprasanje je etos politike: zakaj so nekateri med vojno ubijali, kako so jih medvojni dogodki psihicno zaznamovali in kako je to vplivalo na njihovo duhovno preobrazbo. Dozivetja in spoznanja protagonistke gradijo drugacno podobo Andrejca Strnada (Dusana Pirjevca) od mnenj, ki se o njem sirijo v javnosti (krut, domisljav, nevaren, amoralen). Andrejc je zaznamovan s krivdo, za katero se odkupuje z aktivno
8 Alenka Koron (2002) za hibridizacijo Zaznamovane predlaga oznako roman kot avtobiografija, fikcionalizacijo pa razen v zabrisovanju imen prepoznava v posebni casovni organizaciji (teleskopiranje) zgodbe, asociativnem spominskem vezanju pripovedi, ponavljanju motivov, konstrastiranju razlicno oddaljenih casovnih planov. Zaradi rekurentnosti oseb, dogodkov in krajev se avtobiografska referenca na dejanskost okrepi po branju se bolj hibridne Sage o kovcku.
ljubeznijo, Anjin jaz pa z nekonvencionalno zenskostjo in ravnanjem, s katerim intuitivno uresnicuje idejo dopuscanja biti. Tako se poleg zlivanja sedanjih izkusenj z dogodki iz preteklosti,9 zlivata tudi Andrejcev in Anjin nacin razumevanja sveta: tragicno obcutenje zivljenja brez odresilne metafizicne transcendence, avtenticnost kot kontrast oportunizmu, dopuscanje namesto razpolaganja, odgovornost in predanost drugemu.
Zenska perspektiva je tudi tu postavljena na ozadje pretekle druzbe s predpisanimi vzorci obnasanja, prikrito diskriminacijo, podprto z moralizmom: sumljiva je neporocena igralka omahljive politicne pripadnosti in porocena zenska, ki je javno prevarala moza. Protagonistka se po vojni odloci igralski poklic, zapise bohemskemu zivljenju, izbira prijatelje med kriticnimi oporecniki, izkazuje nekonvencionalno obnasanje, ki je razumljeno kot brezbriznost do partijske morale ali kot provokacija lahkozivke. Igralkino kariero ovirajo nesrecne, politicno dirigirane ukinitve gledalisc, pokvarjeni medosebni odnosi, poniglavosti nadrejenih in hude bolezni. Njen prvi zakon z novinarjem in pisateljem je obremenjen z atmosfero kolektivizma in nadzorovanja zasebnosti, novo boleznijo, custvenimi pritiski, ljubosumnim prilascanjem. Odlocitev za razvezo vsi njeni bliznji obsodijo, se hujse obsodbe pa je delezna ljubezen z Andrejcem. Kljub uzaljenosti prevaranega moza, ki zeni ocita norost, in kljub svarilom se novo razmerje konca v srecnem in napornem sozitju.
Od obeh predhodnic se Pirjevceva razlikuje v tem, da njena zenska ne tekmuje z moskimi, si ne prizadeva za podobnost in enakovrednost, ker je tudi feminizem ideologija, nadaljevanje boja za prevlado. Moski in zenska sta povezana, drug od drugega odvisna, vendar avtonomni bitji, vsak s svojim podrocjem delovanja, krogom sorodnikov in prijateljev, nedeljivo samoto svojih spominov. Pripoved kaze, da eksistencialni modus profesorjeve soproge ni le brezimna senca, okras, obzirna prica, saj je zaupnica, druzabnica, spremljevalka, sopotnica, poslusalka in bralka, ki preverja razumljivost tekstov. Vrednotenje zenskih in moskih sfer presega stereotipe, tudi koncept zatirane zenske, ceprav najdemo izjavo, ki potrjuje strah vrhunskega razumnika pred tekmico: »Zdaj pa ze nekaj malega vem o vas, rece Strnad, ne spadate med ucene zenske, ucenih zensk me je namrec groza« (72). Njena zenska se cuti srecnejsa, ker ji ni treba delovati kot subjekt moci, se spopadati z ideolosko lazjo in ocitki sokrivde za revolucionarno nasilje: »Sama, preden zaspim, sanjarim o tem, kako sem danes posadila cvetje in posejala travo in kako je zemlja lepo zrahljana in crna in kako bo raslo v pomladanskem dezju, kar me pomirja. Moski verjetno tega ne delajo, zaradi tega z njimi zmeraj socustvujem in jih imam za bolj nesrecna bitja od sebe« (98).
9 Prim. kompozicijsko in vsebinsko analizo Silvije Borovnik (1995, 177-181).
Zaznamovana je najbolj radikalna v neobremenjenem prikazu erotike, skozi katero se tako kot skozi bolezen in smrt izkazuje resnica telesne eksistence. Besedilo govori o eroticnem prebujanju deklice in uprizarja seksualna dozivetja odrasle zenske, od prvega akta, ki je skoraj posilstvo, do orgazmicnega uzivanja s pravim partnerjem. Erotika je podrocje preskusanja notranje svobode (od predsodkov) in zaupanja, zato si ljubimca lahko dovolita vse, kar stopnjuje slast in ne poskoduje drugega. Tako se tudi v telesnem smislu ljubezen izkaze za popolno privrzenost, ceprav je videti, da predvsem zenska izpolnjuje zelje moskemu in ne govori o izpolnitvi svojih, kolikor s tem ne predstavlja se globlje resnice, da je najvecji uzitek preseganje subjektovega sebstva, cudezni dar jaza drugemu: »Beseda je se zmeraj prevec prazna in ne pove, koliksna toplina se mi dela v prsih, da je vse telo napeto v zelji, da bi se pustilo pouziti kot jagnje Bozje« (92). Prav zaradi fizicne in psihicne predanosti zena prenese tudi odkrito spogledovanje moza z drugimi zenskami in njegovo uzivanje v voyerizmu. Toda zadnje spoznanje tragicnosti bivanja je, da celo najneznejsa ljubezen nima moci celjenja rane, ki izvira iz pretekle krivde, in ne more zaustaviti neizbeznega konca. Ce je Miheliceva samogibno sledila dobroti in ljubeznivosti vseh ljudi, je Pirjevceva dosegla najgloblji izvir slasti in bolecine ljubezni.
Anjo je 'zaznamovala' ljubezen znamenitega profesorja, Saga o kovcku pa pripoveduje o tem, kako je nastajala, se preden ga je poblize spoznala. Besedilo za avtorico nima terapevtske vloge consolatia niti ni intimni poklon zadnji ljubezni, ampak je posveceno drugim zivljenjskim sopotnikom, predvsem druzini.10 Pripovedovalka o svojem zivljenju govori v tretji osebi, ki jo poimenuje s prvotnim avtoricinim imenom Dominika, Dominka.11 Zaradi tretjeosebne protagonistke tudi Sago beremo kot roman, dasiravno zivljenjsko gradivo ni izmisljeno, ampak oblikovano iz realnega dogajanja v realnih krajih.12 Fakticnost krepijo opisi druzinskih fotografij, navedki iz pisem, ocetovega dnevnika iz prve svetovne vojne13 v
10 Tudi tu so nekatera realna imena spremenjena, draga pa ohranjena: oce Dominik, mama Emilija, sestra Mili, prijateljica Severina, gospa Paa, dr. Kessler in Derganc, igralka Majola, poltik Macek itd.
11 V belezki za tiskovno konferenco po izidu knjige, ki se je bolna avtorica ni udelezila, si je zapisala razlago, da je o sebi pisala v tretji osebi zato, »da bo lahko povedala kaj vec o drugih ljudeh. Izkazalo se je, da ni mogoce povedati nic o drugih ljudeh - in da lahko (nekaznovano) pisem samo o sebi.«
12 Bralec ga je v obrisih spoznal v Zaznamovani, preverljivo pa je tudi z dejstvi iz intervjuja Rudiju Seligu, objavljenega v Novi reviji 1997.
13 Nedeljka Pirjevec in Milica Kacin-Wohinz sta ocetov dnevnik priredili za objavo v Borcu (49/1997, 555-556, str. 23-60).
avtenticnem narecnem in starinskem izrazu, toda minuciozna, skladenjsko zapletena, leksicno raznolika pisava daje besedilu stilno izdelanost modernisticnega romana.14 Romaneskno inventivno deluje razvijajoca se perspektiva pripovedovalke, od naivno otroske do ironicno odrasle, menjava med zunanjo in notranjo fokalizacijo, ki je znamenje empaticnega vzivljanja v drugega, obsezni opisni odlomki in dialogi v sedanjiku ter rekurentni snovni in jezikovni motivi, ki pridobivajo simbolno pomensko vrednost. Pripoved ni osredotocena na lastno zivljenje, ampak enakovredno na druge druzinske clane, s katerimi je protagonistka custveno povezana: oceta, mamo, sestri Mili in Jolando. Ker ima vsakdo tudi svoje lastne sorodstvene in/ali prijateljske valence, je celota stkana iz goste mreze finih niti, drobni vsakdanji dogodki pa konkretizirajo in individualizirajo zgodovinsko prelomne.15
Poleg sestre Mili, s katero si Dominka deli najvec izkusenj, je s posebno milino oblikovan portret oceta, ki mu je umetnisko nadarjena, obcutljiva, zadrzana in telesno krhka Dominka najbolj podobna. Pripoved oceta in o ocetu, vkljucno z njegovim kmeckim sorodstvom, je priloznost za predstavitev politicnih in gospodarskih razmer pred in med drugo svetovno vojno, zaradi katerih so najbolj trpeli mali ljudje. »Sem in me ni« je ocetov izraz za obcutje odvecnosti in neuspesnosti, ki bi ga zase lahko uporabila tudi Dominka, ce bi se prepustila resignaciji in ce se v polozajih najvecje ogrozenosti in izpostavljenosti ne bi resevala s pogumno vztrajnostjo. Ocetova resignacija izvira iz slabe vesti, da kljub veliki navezanosti in odgovornosti ni mogel prepreciti revscine, bolezni, nezakonske nosecnosti, custvenih porazov, razvez in bolezni svojih hcera, saj so vsa njegova prizadevanja in moralno-religiozna nacela povozile druzbene okoliscine. Pripovedovalkina prednost je sirse razumevanje, zato njena Dominka odpusca tudi tiste pomanjkljivosti, ki jih oce in mama ocitata drug drugemu in vsem, ki so druzini povzrocali stiske, jo izkoriscali, utesnjevali in razdruzevali.
Lik protagonistke je oblikovan plasticno, v hkratnem notranjem dozivljanju in zunanjem vrednotenju skozi druge osebe, tako da postaja vse
14 V intervjuju Zenji Leiler (1993) je povedala, da se je zgledovala pri Carston McCullersovi, Rudiju Seligu in Marcelu Proustu.
15 Saga o kovcku je tudi zgodovinska freska Primorske: fasisticnega raznarodovanja v prepovedi rabe slovenscine v soli in pogovorih med dijaki, ponizevanju slovenskih otrok, poitalijancenju imen, unicevanju slovenskih zadrug in posojilnic in s tem gospodarskem zlomu podezelja, fizicnem znasanju nad Slovenci, italijanski okupaciji. Med drugo svetovno vojno prikazuje zivljenje na osvobojenem ozemlju, sodelovanje s partizani, zavzetje in umik iz Trsta, delitev Primorske na zaveznisko in jugoslovansko upravo, povojno konsolidacijo partijske oblasti in strasno pomanjkanje.
bolj kompleksno krizisce pomenov, 'prtljaga' v njenem simbolnem kovcku pa kljub prenasanju le najnujnejsega vse tezja. Tudi tu se zenska perspektiva ne uveljavlja z dokazovanjem enakopravnosti in enakosti. Osrednja oseba je nesamozavestna, molceca in vdana, vendar samostojna in mocna, saj vedno znova zacenja iz nic. Raztresenost, ki jo ocitajo Dominki, je v pripovedi kompenzirana s prodornostjo njenega pogleda. Zaznava komaj opazna znamenja znacaja, temperamenta, druzbenega statusa, sega v globino bliznjika in razbira njegova custva, misli, nazore in interese. Zapomni si zven glasu, narecni izgovor besed, barvo las, sij oci, oblike ustnic, vrste materiala iz katerega so izdelane obleke in cevlji, razporeditev prostorov v hisah in stanovanjih, hrano, (ne)kavalirsko obnasanje in prostorsko razmescanje na partijskih sestankih in interni filmski projekciji, kjer »tovarisice« sedijo za »tovarisi«.
Pripovedni interes je mnogo vecji meri kot pri avtobiografijah predhodnic usmerjen na zensko telo kot nekaj posebnega, razlicnega in tudi v najsvobodnejsih literarnih predstavitvah neodkritega. Telesnost je skrajni doseg razgaljanja intimnosti in objektificirane zenskosti. V materi Emiliji je predstavljena plodnost in materinstvo, v Dominiki zensko dozorevanje in spolnost, v odnosu med materjo in hcerjo pa razlicne faze osamosvajanja in prevzemanja vlog. Zivahna, vesela in iznajdljiva mati devetih otrok, ki si v majhnih casovnih presledkih delijo njeno narocje, je s pestrno sposobna organizirati zgledno urejeno gospodinjstvo, prenove in selitve, med vojno vse, kar ima, deli z lacno partizansko vojsko in zaprtim mozem, po vojni od dalec ali iz neposredne blizine uziva uveljavljanje hcera in jih sprejema v trenutkih nebogljenosti. Nasprotno podobo zenskosti, Dominko, pripovedovalka kaze kot kosceno, sanjavo, pocasi dozorevajoco deklico z obcutki manjvrednosti, od dalec zaljubljeno v razlicne junake, ki se pojavljajo in izginevajo v vojni. Njena prva avtoeroticna dozivetja so ubesedena z amoralno prostodusnostjo, ki ne sega preko dekliskega uzivanje sebe, tako kot ne sega preko sebe rahel gnus nad ciklicnim delovanjem zenskega telesa in primitivnimi higienskimi pripomocki. Prvi spolni akt je presenecenje in razocaranje, ker se ne razvije v custveno razmerje, uzivanje v naslednjih pa spremlja strah pred nosecnostjo, ki bi unicila zivljenje svobodne umetnice. Njena zenska ni zavrta, a tudi ne lahkoziva, kakor o sproscenih sestrah s Primorske sodi ljubljanska udbovska soseska, vendar pri izbiri moskih nima srece, saj se prva velika ljubezen s porocenim in locenim iz novega visjega sloja konca z izvenmaternicno nosecnostjo in napoveduje, da »morda ne bo[m] vec mogla imeti otroka«. Ob porocnih ponudbah postavlja na tehtnico svobodo in vezanost, custva in premozenje, ljubezen do starsev/sester in moza, samoto in hrepeneje po blizini.
Zaradi drugacnosti in neponovljivosti materinega vzorca zenskosti je odnos do matere ambivalenten. Ze ob dotiku njenih prsi, ki so namenjene naslednjemu dojencku, je odrinjena, pozneje pa ob telesu, deformiranem od mnogih rojstev, zacuti usmiljenje do zenske, posvecene materinstvu in nenehni skrbi za prezivetje. 'Mati korajza' je neusahljiv vrelec ljubezni, ki se razliva tudi na zete in vnuke, hkrati pa nezadoscena v pricakovanjih priznanja in povracila, zaradi cesar se njena zivahnost sprevrze v ljubosumje in zanicevanje moza, ki si ne zna pomagati do boljsega polozaja. Obe zenski vlogi sta nepopolni uresnicitvi posameznice: prva je omejena na dom in otroke, druga na svobodno brezdomstvo brez otrok. Toda enako, ceprav iz drugih razlogov, ostajajo prikrajsani moski, ce ne zmorejo uravnoteziti druzbenih in druzinskih vlog ter ostanejo brez (zenskega/zeninega) priznanja. Zelo pomembna razseznost besedila je globoka custvena vez med ocetom in hcerjo, saj je oce, ne glede na osebno propadanje, posredovalec kulture, eticnih, religioznih, umetniskih in jezikovnih vrednot. Zenski in moski princip pridobivata nove vidike, s tem ko oce predstavlja konstantnost in iluzijo o vrnitvi domov, v preteklost, mama pa spremenljivost in pricakovanje odresitve v prihodnosti.
Poskus s tremi avtoricami avtobiografij naj konca povzetek zanrske preobrazbe. Pripovedne strategije se od preprostega dialoga med pripovedovalko in avtobiografiranko razvijejo v vecglasno strukturo, v kateri pridobivajo pomen avtonomna stalisca drugih (portretiranje). Enoumno razmerje med sedanjostjo in preteklostjo in dominacijo posterioritete dinamizirajo ponavljanja, casovni preskoki, izpovedno posedanjanje in brezcasna sonavzocnost v jazovi zavesti. Iz mocne zenske, ki se uveljavlja s posnemanjem tekmovanja za moc in obvladovanje, se subjekt mehca in prostovoljno zavzame polozaj navidezne podrejenosti, ki pa ni sibkost, ampak moc dopuscanja biti drugega. S tem je presezen esencializem (usojenost) spolne razlike in dosezen premik v zgodovinsko spremenljive druzbene konstrukte spola. Avtenticen glas enkratne zenske se noce »zbrati in disciplinirati v eno samo precizno mosko misel«, temvec »se vrti in isce svoje akcije in reakcije na fluktuacijo dogodkov okrog sebe in dozivljajskega toka v sebi, v svoji obcutljivi notranjosti« (Pirjevec 2003, 275) in v tekstu spleta razsejane pomene. V literarizaciji avtobiografskega besedila postaja opozicija med fakticiteto in fikcionalnostjo nerelevantna. Modernizirana in z drugimi zanri hibridizirana avtobiografska pripoved je v zadnjih dveh obravnavanih delih povzdignjena v estetsko odlicnost, ob kateri bralca manj zanima, kaj je bilo res in kaj bi lahko bilo res, bolj pa to, kako je vsa resnicnost jezikovna.
Literatura
Borovnik, Silvija, 1995: Pisejo zenske drugace? Ljubljana, Mihelac.
Glusic, Helga, 1985: Roman April Mira Mihelic. V: April. Ljubljana: Mladinska
knjiga.
Grdina, Igor, 1994: Avtobiografska knjizevnost pri Slovencih v dvajsetem stoletju. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko. Kacin-Wohinc, Milica, 2004: Dominika Kacin - Nedeljka Pirjevec. Idrijski razgledi, 49/1, 53-55.
Koron, Alenka, 2002: Roman kot avtobiografija. Slovenski roman. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 191-200.
Mihelic, Mira, 2000: Ure mojih dni. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Prijavec, Nedeljka, 1993: Ljubezen in smrt sta zmeraj v paru. Literatura, 5/26-27,
44-53.
Pirjevec, Nedeljka, 1997: Pogovor z Nedeljko Pirjevec. Nova revija 16/183-184, 109-130.
Pirjevec, Nedeljka, 2003: Saga O kovcku. Ljubljana: Nova revija.
Pirjevec, Nedeljka, 2005: Zaznamovana. Po zapiskih iz avtoricine zapuscine
popravljena izdaja. Ljubljana: DZS.
Slodnjak, Anton, 1975: Obrazi in dela slovenskega slovstva. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Slibar, Neva, 1996: Zenski avtobiografski diskurz (O njegovi subverzivnosti in
potrebi po uzavescanju njegovih pravil). Delta 2, 1-2, 65-77.
Vaste, Ilka, 1964: Podobe mojega zivljenja. Ljubljana: Mladinska knjiga.
