CC BY
7ANTROPOLOSKO-ETICNI TEMELJI CLOVESKE KULTURE
Janez Juhant
Univerza v Ljubljani, Slovenija
From old times the religion, philosophy and arts make the grounds of the man's culture. The man found in them his anthropological and ethical origins and his centre. A characteristic of the classical cultures was to preserve the originality and the profoundness of life. The development of the culture of New Ages made these grounds outer and total. Many (post)modern thinkers pay attention to these problems. After all experiences with the modern totalitarian regimes, it is becoming more and more urgent to find these cultural origins again. The subtle dialog of culture should be cultivated. All areas of culture must be involved, not only religion, philosophy, arts and sciences, but also the politics, economy, all branches of production. Whether the man is prepared to find out and to implement the mechanisms of the long duration, demanded by the logic of the Christ's Sermon on the mount (Lc 5, 1-12), that is the problem of his survival.
Clovek simbolno bitje
Antropologi in drugi znanstveniki in misleci, ki se ukvarjajo s clovekom soglasajo, da je temelj cloveka njegova simbolna sposobnost. Po njej je clovek bitje, ki ni nikoli dokoncno dodelan, zato tudi nikoli zadovoljen z dosezenim. Odtod clovekova stalna potreba, da ustvaija, da presega dosedanje in ustvarja novo. Cassirer je v svoji knjigi »An Essey on Man«, ki jo je izdal na Yale University 1944, oznacil cloveka kot po svoji naravi simbolno bitje. (Cassirer 1944: 23-26) Delo je dopolnitev in vrhunec Cassirerjevega preucevanja in razglabljanja cloveka kot bitja simbolnih form, katere odkriva na cloveku, ko ga primerja z zivaljo. Ugotavlja, da je clovek nepopolni zivljenjski sistem, medtem ko je zivljenje zivali oziroma ostalih zivih bitij doloceno, urejeno in izpopolnjeno za njihov nacin delovanja. Clovek se mora stalno prilagajati oziroma mora svoj sistem stalno dograjevati. Clovekov nacin dojemanja, urejevanja in obvladovanja stvarnosti je zapleten sistem in proces, ki ima vec razseznosti, ki se prek clovekove umske sposobnosti stekajo v sistem govorice. Govorica oziroma jezik ni le logicni oziroma pojmovni sistem, pac pa je se bolj pomemben kot emocionalni sistem, ker »prvenstveno izraza custva in razpolozenja.« (Cassirer 1944: 25) Zavzema se zato, da ne bi zozili cloveka zgolj na razumsko raven, pac ohranili njegovo celovitost, ki jo izraza opredelitev cloveka kot simbolnega bitja.
Ta opredelitev se sklada tudi s prepricanjem filozofov govorice, ki poudarjajo, da je prvotni clovekov jezik dejavnostna govorica. (Kamlah:
© J. Juhant, 2006
1967: 25) Tudi antropologi, ki raziskujejo clovekov razvoj se strinjajo z opredelitvijo cloveka kot bitja govorice in trdijo, da je dejavnost kot clovekova prapotreba osnova, iz katere clovek oblikuje govorico in tako ves svoj simbolni svet. Ta sposobnost »zgoscevanja« raznolike clovekove resnicnosti omogoca, da si clovek na svoj nacin sam organizira stvarnost, jo obvlada in se v njej cimbolj znajde. Z njo postaja od trenutnega in neposrednega polozaja neodvisno bitje. (Gehlen 1978: 46-50) Aristotel pravi v svoji »Metafiziki« (Aristotel 1995: I, 2, 982b) da je modremu lastno urejevati, s cerner opredeli cloveka kot bitje, ki urejuje in tako izpostavlja ravno to clovekovo prednost pred ostalimi zivimi bitji, ki jim ni treba nicesar urejevati, ker najdejo vse tako kot je in se na to le odzivajo.
Clovek kot urejevalno bitje ob rojstvu (dejansko ze s spocetjem) vstopa v ta ze urejeni simbolni svet, vendar potrebuje razmeroma dolgo, da se vanj lahko vzivi in da ga potem tudi sam sooblikuje. To je najpomembnejse obdobje clovekovega zivljenja, saj so posebno prva tri leta odlocilna za to, kako bo clovek razvil mehanizme svojega odnosa do sebe in sveta. Negativna izkusnja tega procesa so otroci, ki so rasli pri zivalih ali razlicne patoloske oblike rasti in razvoja otrok, ki so posledica neurejenih druzinskih oziroma sirsih socialnih razmer. V tem obdobju se clovekov simbolni svet zelo mocno emocionalno, custveno obarva, kar ga zaznamuje za vse zivljenje. (Ivic 1978: 140)
Kljub temu da mora clovek urejevati, mu vendar ni treba vsega delati na novo. Tako v njegovem filogenetskem razvoju vrste kakor v ontogenetskem razvoju osebka mora clovek v zacetku v vecji meri vzpostavljati vse na novo, kasneje le se dopolnjuje in preverja. Zaradi tega so misleci sklepali, da je clovekov civilizacijski in kulturni razvoj neprestan napredek oziroma stalna rast k vedno boljsemu. Ta nazor je vprasljiv tudi zaradi tega, ker zgodovina cloveskega rodu in posameznika pozna tudi padce in celo vracanje nazaj. V tem procesu se clovek pokaze kot bitje navad in obicajev, ki jih prevzema prek dednosti ali okolja in zato ima ze stalno oblikovane vzorce, po katerih se ravna in neprestano poenostavlja svoje oblikovanje sveta.
Grki so zato cloveka imenovali eticno bitje, bitje navad in obicajev. Eticnost pa predstavlja tudi tisto, kar je stalno clovekovi naravi in kar clovek vzdrzuje, obnavlja in ohranja. Eticnost tako ohranja cloveka cloveskega, kar pa pomeni, da si mora clovek prizadevati, da to vedno znova sebi izbori. Pojem etike (gr. éthos) (Hauskeller 1997: 11) pove, da gre v tem procesu za ohranjanje ustaljenega, kar cloveku olajsa delo. Ni mu treba vsega na novo urejevati, ampak lahko stvariteljsko ponavlja. Tako npr. ne delamo vsak dan na novo na tem, kako bomo nekoga zjutraj pozdravili, ali kako bomo sedli za mizo in zajtrkovali, kar bi bilo zelo naporno,
posebno ce se nam zjutraj mudi v sluzbo. Svoje delo opravljamo torej tako, da se navadimo. Dobro pa je, da clovek svoje navade tudi stalno preverja, ker sicer okostenijo, kot razlaga indijski mislec Sri Aurobindo, ko razclenjuje clovekov razvoj od prvotnih neposredno simbolnih, prek tipskih, konvencionalnih, individualisticnih in koncno ponotranjenih, subjektivnih oblik clovekovega delovanja. (Aurobindo 1980: 14) Take ponotranjene vzorce ravnanja bo morala oblikovati ravno sedanja doba, ker so povsod po svetu zaceli propadati ustaljeni eticni sistemi sicer bo nase zivljenje samo se zgolj funkcioniranje.
Clovek mora torej svoj svet neprestano urejevati, stalno preverjati in mu vlivati zivljenja, ce noce da ta okosteni, da ne postane zgolj potek, funkcioniranje, okvir, ki dusi zivljenje. V tem primeru etika - vodila Clovekovega ravnanja postanejo nezivljenjska in takrat je treba pravila na novo (vz)postavljati. Ko namrec neka druzba preide s svojim simbolnim svetom v zgolj funkcioniranje, takrat se morajo dogoditi spremembe, ki prinesejo nove okvire za Clovekovo ravnanje. Ljudje pa se ob spremembah tezko dogovorimo za (nova) pravila, cemur smo price ravno v dobi tranzicije pri nas in v drugod. Etika je ravno tedaj kot veda o ustaljenem najbolj potrebna, saj dosedanja pravila nimajo vec moci. Ne gre za neko izumljanje, pac pa za dogovarjanje o spostovanju temeljev cloveka in osnovnih pravil njegovega delovanja.
Moznosti in meje clovekovega simbolnega sveta
Prvotni okvir clovekovega simbolnega pojmovanja oziroma organiziranja sveta je bil mit. Mit (gr. míthesthai, pripovedovati, bajati -bajka) je clovekova prvinska resnica o izvoru, stanju in pogojih njegovega bivanja. Zivljenje posameznika in druzbe je odeto v pripoved, ki skusa razgrniti bistvo cloveka in sveta. Znacilnost mita (pripovedi) je, da je zdruzeval to, kar je pozneje prevzela filozofija oziroma kar sta vsebovali religija in umetnost. Znacilnost pripovedne (mitske) govorice je celovit prikaz clovekovega sveta, njegove resnicnosti. Filozofija je svet ze razclenjevala, zato je izgubljala stik to s prvotnostjo. Preprosto receno: Cimbolj namrec clovek svet razclenjuje, tembolj se povecuje prepad med prvotnostjo bivanja in dejanskim zivljenjem. V pripovedi, v mitu se ohranja prvotnost bivajocega ter moc zadnjih temeljev in vpetost cloveka kot naravnega a obenem kulturnega bitja. Clovekova teznja je, da bi svet oblikoval po svoje (lat. colére) in ga tako (iz)trgal iz prvotnosti oz. surovosti. Clovek kot umno bitje kot logos hoce svet obvladovati, si ga prisvojiti, ga oblikovati po svoje. Tako ga razclenjuje in trga iz njegove prvotnosti.
Prvotna celostna (mitska) kulturna podoba simbolnega sveta se spreminja z uveljavljanjem filozofije. Ta proces ne poteka enoznacno; novi
kulturni okviri stalno narekujejo poglabljanje clovekovega iskanja prvotnega.
Clovek je kot omejeno bitje v kulturnem delovanju v najsirsem smislu stalno pred dilemo, kako parcialno delovanje postaviti v sirsi miselni okvir in ga povezati s celoto. Ko so se ljudje zaceli ukvarjati z rudarstvom, ker so potrebovali nove surovine, se niso razmisljali npr. o posledicah onesnazevanja okolja itd. Prav tako ljudje na zacetku niso dojeli posledic sevanja atomskih reakcij in so pri prvih poskusih kar od dalec opazovali, kaj se je dogajalo. Sele zdaj ugotavljamo posledice izsekavanja gozdov, onesnazevanja zraka z izpusnimi plini itd. Tudi vzgojne pomanjkljivosti in odklone opazimo ponavadi ko jih ni moc vec popraviti. Posledice Clovekovega oblikovanja na mnogih podrocjih zivljenja zal niso niti dovolj predvidljive a tudi Clovek kaze pomanjkanje pripravljenosti za dolgorocno nacrtovanje. Clovek, ki se ukvarja z dolocenim podrocjem, kot znanstvenik ali tehnik ali politik ali clovek vsakdanjih razseznosti ni pripravljen svojega delovanja omejevati ali spreminjati, bi moral »priznati svoj neuspeh.«
Clovekov svet je omejeno bitje in iz starozavezne prepovedi, naj si clovek ne dela bogov po svoji zamisli - ker na svetu ni nihce in nic bog -opozarjajo cloveka, da naj ne prekoraci svojih pristojnosti. Clovek mora priznavati svojo omejenost in se stalno preveijati, da bi mogel ziveti skladno s svojo (omejeno) resnicnostjo. Ker pa hoce clovek obvladovati svet in ga osvojiti, je razpet med to prizadevanje (popolnoma) vladati svetu na eni strani in nezmoznostjo, da bi svetu popolno zavladal na drugi.
Dialog kot preseganje omejitev
Bistvena razseznost kulturnega oblikovanja v Grciji - podobno velja za judovstvo in krscanstvo je dialoskost. Temeljni pogoj za spoznavanje sveta je ze od sofistov in Sokrata dalje dialog. Clovek si svoj svet oblikuje le prek dialoga, kar pomeni, da ne more sam spoznavati in urejati svet, pac pa lahko to doseze le v dialogu z drugim. Za dialog je clovek odprt ze ob prihodu na svet, ko mu mati omogoca, da se ji odpira in prek nje oblikuje svoj simbolni svet. Ta dialog mora potekati tudi v nadaljnjem clovekovem zivljenju in v vseh njegovih dejavnostih: posebno pa seveda v politiki, znanosti skratka v clovekovih najpomembnejsih kulturnih razseznostih. Ker clovek lahko s svojim delovanje kulturne okvire celo rusi, je tak dialog nujno potreben. Le prek odpiranja drugemu, prek izmenjave medsebojnih izkusenj zmanjsujemo moznost destrukcije, ki gre lahko tako dalec, da clovek dobesedno ugonobi tudi samega sebe. To je proces ustrezne vzgojne kulture. (Zalec 2000)
Najbolj primerna pot clovekovega obvladovanja sveta je dialog, za katerega je clovek naravnan ze od rojstva. Potekal naj bi tako med ljudmi kakor tudi med clovekom in Bogom. Globalizacija je dobra osnova za tako
urejevanje sveta. Problem je, da globalizacijski dialog zapostavlja posameznike, skupine, narode in celine kot enakopravne partnerje. Vodilo je le gospodarsko-financna moc, ki spet diktira in vlada svetu in gospodarsko nemocnim ne odpira enakopravnega prostora za prezivetje v tem globalizacijskem svetu. Zato prihaja do enotretinjske druzbe bogatih in dvotretinjske druzbe revnih - tudi v razvitih dezelah. Zato je svet globalizacije preskusni kamen evropske in svetovne kulture, ki ima svoje izvore v antiki.
Dialosko razseznost cloveske kulture oziroma oblikovanja clovekovega simbolnega sveta potrjuje izrocilo clovestva. Odlocilno so ga zaznamovali trije stebri: Jeruzalem, Atene in Rim. Evropski in iz njega izhajajoci svetovni kulturni in civilizacijski okvir temelji namrec na teh izvorih, ki jih simbolno opredeljujemo po njihovih izvornih srediscih: Jeruzalem kot izvor judovsko-krscanskega verskega izrocila, Atene kot izvor filozofske misli in Rim kot izvor pravnega reda.
Zdi se, da je grski filozofski nacin urejevanja clovekove resnicnosti posebno od Aristotela dalje najbolje znal potesiti clovekovo potrebo po redu in urejenosti. Ta se je krepil s prevodom grske filozofije v latinski jezik, kar je doseglo vrhunec z Aristotelovimi prevodi in komentarji v 13. stoletju. To je povezano z zacetki visokega solstva po Evropi. Mocno je to urejevanje spodbudil rimski pravni jezik, ki zdruzuje teznjo po urejenosti in redu s filozofskim iskanjem in ob prevodih grske filozofije v latinski jezik. S tem se je v zahodni kulturi stopnjevala sistemskost clovekovega simbolnega sveta oz. njegove kulture, vedno manj se je uposteval dialog in moznost neposrednih zivljenjskih tokov. Celotna cloveska kultura postaja zgolj funkcioniranje in delovni proces v teznji k okostenelosti in sistemskem funkcioniranju, ki ne zajema neposrednega zivljenja. Clovek se mora vedno znova v medsebojnem dialogu boriti za svoj prostor pod soncem in ne sme dopustiti, da bi v od njega ustvarjenem svetu, on postal sredstvo lastnega sistema. (Kant 1957: 248)
Na problem zivljenjskega izpraznjenja je koncem 19. stoletja zelo korenito izpostavil Friderik Nietzsche (München Nr: 8292: 337-350), za njim tudi Heidegger in eksistencialisti, v novejsem casu filozofi dialoga kot Martin Buber, Emanuel Mounier in Emanuel Levinas. (Klun 2000) V Sloveniji na te probleme evropske misli opozarja Ivan Urbancic. (Urbancic 1993: 195) Zahodnoevropska kultura se je pozunanjala in oddaljevala od prvotne biti cloveka in postajala zgolj funkcionalni sistem. Cloveka je ta proces, ki je dosegel svoj vrhunec v dvajsetem stoletju, po zelo plasticnih besedah Güntheija Andersa postavil v antikvariat (Anders 1992: IX), se pravi, je vazno le se delovanje sistema, medtem ko je clovek kot bitje nepomemben. Ce pogledamo danasnje druzbeno in osebno zivljenje, je
Anders v dvajsetih letih 20. stoletja zelo dobro opisal clovekovo ujetost v sodobne sisteme.
Religija, umetnost, filozofija
Razvoj cloveske kulture bistveno zaznamuje prehod iz miticnega v logicni svet, ki je najbolj odmeven in dolgorocen pri Grkih okoli 6. stl. Pred Kr. Tak »cas osi« poznajo tudi drugi narodi, npr. Indijci, Kitajci itd. To je zacetek filozofije, s katero clovek prvotno povezanost religije, umetnosti in filozofije pri odgovarjanju na temelja vprasanja sveta in cloveka zacne razclenjevati in svet urejati v sistem. To je zaradi prevladujoce vloge filozofije in posredno tudi znanosti in srednjeveski teologiji in v celotni v kulturi posebnost zahodnega sveta.
Religija, umetnost in filozofija skusajo doseci in opredeliti - vsaka na svoj nacin - zadnje izvore in temelje clovekovega pojava na tem svetu. V njih clovek opredeljuje svoj odnos do sveta in z njimi odraza stanje svoje zavesti v toku zgodovinskih premen. Umetnost, filozofija in religija so znanilci in posredovalci stanja cloveske zavesti, clovekovih uresnicenih hotenj, izrazenih v pojavnih oblikah kulture in civilizacije.
Pojem religija je latinskega izvora, njegov pomen pa sporen. Po eni razlagi naj bi pojem izhajal iz religare, kar pomeni zbirati ljudi med seboj in okrog Boga. Tako je pojem opredelil krscanski mislec sredi tretjega stoletja Laktantius. (Laktantius 2003: VII, 28) Cicero na drugi strani religijo izpeljuje iz relégere, kar pomeni »skrbno cascenje bogov.« (Cicero 1995: II, 72) Pojmu pripisuje torej izrazito kultni pomen. Z religijo danes na splosno opredeljujemo sistem verovanj in prepricanj, ki izrazajo clovekov odnos do Boga. Schmidt (Schmidt 1912: I, 5.) je opredelil religijo kot sistem, ki vkljucuje »priznanje enega ali vec osebnih bitij, ki presegajo nadzemske in casovne okvire.«
Med seboj religije delimo po razlicnih vidikih. Najbolj ustaljena delitev je delitev v razodete in nerazodete religije glede na to ali imajo sistem razodetih resnic ali ne. Bolj sociolosko-imperialna delitev razlikuje svetovne in ostale religije. V prvem primeru gre za religije razsirjene po »celem« svetu, v drugem za religije bolj krajevnega znacaja.
Za nas namen je pomembno, da religija izpolnjuje osnovno clovekovo tezenje po smislu in je zato temelj clovekove kulturne ustvarjalnosti. Glede na to je religija sociolosko danes vedno manj sporen pojav - ce s tem primerjamo stanje druzbene zavesti o religiji v 19. stoletju, ko je vladalo izrazito negativno razpolozenje do religije. (Knapp 2006: 10) Tretje tisocletje naj bi bilo sploh tisocletje religij.
Vsaka druzba po Tomazu Luckmannu potrebuje smiselnostne podlage, da lahko deluje in prezivi. Te so v preteklosti zapolnjevali religijski sistemi, danes druzba gradi na »nevidni religiji« (Luckmann 1997), ki je temelj
urejanja zivljenjskih problemov posameznikov in druzbe. Luckmann se kot sociolog zaveda, da je za urejeno zivljenje in delovanje druzbe potrebna smiselnostna podlaga in to je tisto, kar nudijo religije. Sociolosko znova prihajamo k izvorom druzbenega zivljenja, kakor so jih v preteklosti zagotavljale in ponujale religije.
Pojem umetnosti je raznoroden, a morda najblizji temu, kar mislimo s pojmom kultura v najozjem smislu. Pojem umetnosti (gr. téhne, lat. ars) ima svojo posebno zgodovino, po kateri je pojem oznaceval predvsem to, kar zadeva clovekovo osebno spretnost, se pravi vse tisto, kar clovek dela bodisi po naravnih bodisi po pridobljenih sposobnostih. Latinski pojem pove, da gre za svobodno, prosto dejavnost (artes liberales). V ospredju te clovekove dejavnosti ni proizvod ampak clovekov habitus, njegova navada oziroma lastna sposobnost ali spretnost, da lahko deluje. Umetnost za razliko od proizvodnih spretnosti usposablja cloveka, medtem ko proizvodna spretnost (gr. poésis) ustvarja nekaj izven njega: pesem, ekonomske dobrine. (Aristoteles 1999: 1064a) Clovek mora biti za to usposobljen, spreten, pridobiti si mora navado oz. spretnost (gr. areté). Na umetnost je zelo vplivala Platonova opredelitev posnemanja mímesis (Janeway 1995: 58-59) ki pri njem pomeni posnemanje oziroma posnetek idejnega sveta v podobah. Ozadje te predstave je celotna Platonova podoba sveta, po kateri delimo svet v prvotni, temeljni, idejni svet in pojavni svet, ki je njegov posnetek. (Platon 1993: 97sl.) V tem smislu so se kot receno v grski kulturi uveljavile tako imenovane svobodne umetnosti: trivium in quadrivium: gramatika, retorika dialektika oziroma glasba, astronomija, matematika, geometrija. (Schupp 2003: 199sl.) Umetnost kot spretnost kasneje pomeni predvsem posnemanje narave. Nekateri misleci trdijo, da umetnost ustvarja naravo. Kant v svoji transcendentalni estetiki govori o clovekovi stvariteljski cutno-zaznavni moci. Temelj te predstave je clovek kot stvariteljski subjekt, ki ustvarja svoj svet.
Splosno sprejeto stalisce danes je, da k umetnosti stejemo razlicne clovekove dejavnosti kot slikarstvo, glasba itd., gre skratka za posebno, tudi v nekem smislu visjo zvrst kulturne ustvarjalnosti cloveka. Clovekova ustvarjalnost prek umetnosti tezi za tem, da prodre do zadnjih temeljev sveta, da na njej lasten nacin posreduje clovekov svet in s svojimi sredstvi razvozla tudi njegove zadnje uganke. Umetnost je zato vedno transcendentna, saj presega clovekove neposrednosti in odpira vecne razseznosti.
Pojem filozofije izraza ljubezen do modrosti, ki jo ima po Aristotelu clovek, ki ima nalogo urejati stvari. (Aristoteles 1999: 1003a 21) V odnosu do religije in umetnosti, torej do treh panog o izvoru vsega, je najnovejsa in pomeni logicno urejanje sveta ter tako predstavitev njegovih zadnjih
temeljev kot je opredelil Aristotel v svoji »Metafiziki.« (Aristoteles 1999: 982) Filozofija najodlocneje stopa na pot dokoncne ureditve sveta po meri clovekovega uma. Sposobnost urejevanja so pred Aristotelom poznali ze njegovi predniki npr. Heraklit, ki so pripisovali to logicni (sistemski) ureditvi sveta. (Sovre 1998: 76) Ze sama grska beseda za svet (gr. kösmos) poudarja to razseznost: Svet je urejen svet, ker ga po-ureja clovek, tako da s svojo dejavnostjo prodira v red sveta. To je mogoce zato, ker vlada med logosom cloveka (clovekovim umom) in logosom sveta (svetovnim Umom) medsebojna ustreznost: zato je tudi clovek mikrokosmos (svet v malem) v odnosu do makrokosmosa (sveta v velikem). Clovek kot urejevalno bitje bi si rad uredil svet in si postavil dokoncne temelje, svet pa ostaja kljub stevilnim poskusom odprt in clovek, kot sta rekla ze Platon in Aristotel, zacudeno bitje, ker ga svet neprestano preseneca, mu odpira vedno nove moznosti. (Aristoteles 1999: 982b) Zato se filozofija nikoli ne konca, clovekovo prizadevanje visi v stalni razpetosti med urejenim svetom in odprtimi moznostmi, ki vcasih kot prepadi prezijo na cloveka. Pascal je ta clovekov polozaj oznacil kot razpetost med dve skrajnosti, ki jih clovek ne more zaobjeti, zato pa »gorimo od zelje, da bi nasli nekaj trdnega, neki koncni zanesljivi temelj, na katerem bi zgradili stolp, ki kipi v neskoncnost, a vsak nas temelj popoka in zemlja se odpre v brezdanji prepad.« (Pascal 1999: 52)
Ti prepadi so se se povecali z postavitvijo cloveka v sredisce dogajanja, s cemer je clovek se bolj spoznal svojo velicino in svojo bedo, kot spet pravi Pascal. (Pascal 1999: 148) Ravno pot filozofije je jasneje razkrila to clovekov dvojnost, ker si je clovek stalno hotel narediti sistem, dokoncni svet, iz njega mu je odteklo zivljenje. Clovek je hotel narediti dokoncni pozunanjeni svet, a ni uspel ujeti temelja zivljenja. Na tak enostranski razvoj je vplivalo pomanjkanje dialoga med razlicnimi skupinami, kulturami in dejavnostmi v najnovejsem razvoju clovestva.
Filozofija je posebno v aristotelski podobi napravila urejen filozofski sistem, ki ga je po Tomazu Akvinskem prevzelo krscanstvo in iz religije naredila urejeno »znanstveno« podobo clovekovega sveta. Clovek sam se je tako dobesedno ujel v lavorike lastno pridobljenega sveta. Znanost mu je to samogotovost v svojem zanosu tehnicne obvladljivosti sveta le se stopnjevala. Comtova pozitivna doba je znanilka tega novega urejevanja cloveskih problemov. Z marksizmom, razlicnimi drugimi pozitivisticnimi in materialisticnimi tokovi se je ta trend le stopnjeval. (Kolakovski 1967: 201 sl.) Podzigala ga je obsedenost od uspehov znanosti in zanesenost tehnicne obvladljivosti sveta, znacilna posebej za moderne totalitarne sisteme. Danes clovestvo ze placuje davek za te pridobitve, ki so nam sicer
omogocili udobnejse zivljenje, tezko pa bo obvladovati posledice, ki jih bodo morali popravljati tudi zanamci.
Eticna kultura kot ravnovesje med religijo, filozofijo, umetnostjo in znanostjo
Znotraj okvirov prvotnih narodnih kultur se zrcalijo temeljna vprasanja clovekovega bivanja na tem svetu. Moc clovekovega duha napaja civilizacijo in kulturo in jima zagotavlja usklajen okvir cloveskega. Vendar je clovekove lasne ustvarjalnosti neprestano ogrozen, clovek lahko iztiri in gre s svojim prodornim duhom izven svojih okvirov, ce izgubi obcutje za svojo cloveskost. Sicer poznamo take krize tudi v preteklosti, kot je pokazal Jacob Burckhardt (1934) za Grke. Stopnjujejo se ob prehodu iz miticnega sveta v razclenjeni svet filozofije, umetnosti in religije in dosezejo svoje kriticne tocke v zadnjih stoletjih z znanstveno-tehnicnimi oziroma liberalno-kolektivisticnimi perfekcijami sodobnega sveta in njegove civilizacije (in kulture). Delitev med civilizacijo in kulture je namrec ravno plod te clovekove nemoci, ki ne zna in ne zmore zdruziti clovekovih dejavnosti in zato razlikuje svet ciste tehnicne racionalnosti in svet kulture, svet visjih vrednot. Tezava je v tem, da imata ta dva svetova praviloma vsak svojo logiko. Krize osebne in druzbene kulturne zavesti pomenijo preverjanje clovekovega svet in vzpostavljanje njegovih novih temeljev. Antropolosko je to tudi problem razkoraka med umnim in custvenim svetom, zato opozarjajo sodobni psihologi, da je um sicer najvisji clovekov »organ«, ni pa najmocnejsi. (Satura 1970: 51) Dokler je clovek urejeval svoj svet celostno, je poleg uma imelo pomembno vlogo tudi obcutje, clovek je zaznaval in urejeval samega sebe in svoj svet v kontekstu custvene obarvanosti. Ko pa je samega sebe izdvojil iz svojega simbolnega sveta in naredil iz njega (zgolj) funkcionalni sistem, se je ta dvignil nanj. Ameriski mislec Munford to opisuje z prispodobo cloveka, ki je ustvaril stroj, naslednja podoba pa prikazuje danasnje stanje cloveka, ko robot drzi cloveka za vrat. (Munford 1986) Ni problem v tehnicni dopolnitvi zivljenja, problem je v tehnizaciji in funkcionalizaciji cloveka, ki tako postaja stvar med stvarmi. Tako je clovekov svet oropan cloveka kot custvenega bitja, njegove zlitosti z drugim, s svetom in predvsem s samim seboj. Odtod izvira tragicno obcutje zivljenja kot pravi Unamuno (1983).
Celostno obcutje zivljenja je povezano tudi s teznjo po vseobseznosti in ukoreninjenosti sveta v globlje temelje. Grska oziroma srednjeveska krscanska kultura sta se ohranjala to kulturno celostnost. Srednjeveska je sledila zdruzitvi judovsko-krscanskega izrocila s pravnimi okviri rimske in filozofsko pojmovnostjo grske kulture. Nadaljevala se je enotnost »arhaicnega« sveta, ki jo poglabljala vera v osebnega troedinega Boga, kar je uveljavljalo v tem svetu krscanstvo. To je vsemu civiliziranemu svetu
posredovalo pojem cloveka kot osebe in sicer v povezavi z Bogom, zaradi cesar je Tomaz Akvinski lahko zakljucil svoje poti k Bogu: »cemur vsi pravijo Bog.« (Akvinski 1999: 333) Celotna srednjeveska druzba je priznavala, da je Bog temelj clovekovega delovanja in clovekovo naravno hrepenenje najde svojo izpolnitev v Bogu, kot koncnemu cilju. K njemu se dvigajo mogocne srednjeveske katedrale, skozi njihova okna prodira njegova svetloba, napolnjuje cloveka s pestrostjo njegovega stvarstva in mu omogoca stik z bozanskih, s svetom obcestva svetih, katerega del je tudi clovek. Zato ni dovolj, da se clovek le sklanja k zemlji in sluzi vsakdanji kruh (labora), ampak je potrebno, da se iz zemeljskega dviga tudi k svojemu nebeskemu Gospod(arj)u (ora). Ko se je vez z Bogom in z njo tudi vez ljudi med seboj v Novem veku vedno bolj trgala, ce ne celo popolnoma izgubila, je nastal tudi problem medcloveskih odnosov in z njimi povezano vprasanje clovekovih pravic. Lahko ta temelj postavimo sicer kakorkoli drugace, vendar clovek brez smiselnostnih, zadnjih podlag ne more.
Znacilnost srednjeveske filozofije vsaj do Tomaza je bila, da je ostala zvesta prvotnemu in v tem smislu je pretezni del filozofije v novem veku ostal kriticen do instrumentalnega uma. Zato je spanski mislec Miguel Unamuno lahko zapisal: »Predvsem moram povedati, da je filozofija blizja poeziji kakor znanosti. Vsi filozofski sistemi, skovani kadar si ze bodi kot najvisje sozvocje koncnih rezultatov posebnih znanosti, so bili manj obstojni in manj zivi kot oni drugi, ki so predstavljali celostno hrepenenje duha njegovega avtorja... Dejstvo je, da so nam za nas tako pomembne in za nase zivljenje nepogresljive znanosti po svoje bolj tuje od filozofije. Svoj namen dosegajo bolj objektivno, to se pravi bolj zunaj nas. V bistvu so ekonomska zadeva.« (Unamuno 1983: 38).
Nemski mislec K. Jaspers pravi, da je problem cloveka, da skusa sebe videti kot popolnega cloveka, s tem pa je v nevarnosti, da se kot omejeno bitje naredi za boga. Taka samo-postavitev cloveka za Boga pa oropa cloveka njegove lastne bitnosti in ga napravi za demona. Clovek po Jaspersu zato niha med poslusnostjo absolutnemu (verska drza), med demonizacijo cloveka, kar je napuh postavljanja samega sebe za Boga ter popolnim zavracanjem, ki je nihilizem, s cemer Jaspers misli negativno zivljenjsko drzo brezbostva, to je popolnega zavracanja smiselnosti nase resnicnosti. (Jaspers 1974)
Problem enotnosti in prevrednotenje vrednot ali nazaj k temelju
Novoveska druzba je se nekaj stoletij ohranjala to celostnost biti, dokler ni prevladal novoveski razcep oziroma atomizacija sveta, kar je doseglo vrhunec s prehodom v tako imenovano postmoderno druzbo, ki ravno zato znova isce univerzalne povezave. Umetnost je sicer vztrajala pri
skladnosti dobrega in lepega (kalókagathía), sholastika je to povezanost utrdila tudi v filozofiji, ko izpostavila enotnost bivajocega kot resnicnega, dobrega in lepega. Odlicnost (gr. kalós, lep; kaí, in; ter agathós, dober) bitja oziroma bivajocega je v njegovi vsestranskosti, izvrstnosti, prvovrstnosti, v njegovi popolnosti. Popoln je svet sicer sele takrat ko je celostno, to je bivanjsko povezan v Bogu, ki cloveku ne dovoljuje, da bi samega sebe napravil za absolutno bitje, ampak sebe vidi v dialogu z drugim. Dokoncni smisel pa ima dialog v Bogu. Zato je zadnji temelj medcloveskih odnosov odprtost za Boga, ki je garancija, da bo clovek spostoval socloveka kot osebo. Govoijeno v modernem sekulariziranem jeziku: Pravice in dolznosti cloveka kot osebe so lahko upostevane, ce verujemo in absolutno spostujemo dostojanstvo cloveka kot osebe. Krscanstvo demonizacijo cloveka preprecuje z vero v smiselnost globljega (Mahnic 1912: 12; Coreth 1964: 393-399) temelja, ki to dostojanstvo omogoca. Sekularizirana religija danes prav tako zahteva vero v ta globlji smisel, ki sele zagotavlja, da prezivimo kot druzba svobodnih in medsebojno zavezanih oseb.
Umetnost, filozofija in religija nam zagotavljajo, da obstojajo globlji temelji biti, ki presegajo nase dojemanje simbolnega sveta oziroma sveta kulture in zagotavljajo njegovo enotnost. Clovekova govorica svet sicer zamejuje, kot bi dejal Wittgenstein, vendar ga prav tako odpira v dialogu za so-govor in za pripravljenost za drugo, torej ga nikoli ne zapre. Z instrumentalizacijo in funkcionalizacijo sveta in zivljenja so se kot ostala podrocja clovekovega simbolnega sveta tudi religija, filozofija in umetnost instrumentalizirala. Kot pravi Ivan Urbanicic (Ivan Urbanicic 1993: 220), so v novejsi novoveski zgodovini izgubljale te panoge prvinskost in utemeljenost v skrivnosti bivajocega. Ta izguba je prizadela predvsem cloveka v njegovi prvinski bitnosti, ga ohromila v njegovi borilni sposobnosti za obvladovanje kaoticnih sil in pri gospodovanju silam narave ter ga prikrajsala pri uresnicevanju clovekove svobode.
V tem smislu si je prizadeval Anton Mahnic koncem 19. stoletja in zahteval skladnost in druzbeno ucinkovitost resnice, dobrote in lepote zato tudi skladnost religije, filozofije umetnosti, znanosti, torej celotnega zivljenja sploh.
Bolj radikalno se je Friderik Nietzsche izrazil, kaj se je zgodilo s clovekom in druzbo v casu industrijske revolucije, torej v nasem modernem casu, kot ga imenujemo, ko je zahteval prevrednotenje vrednot. (Heidegger 1998: 72-99)
Filozofija in umetnost sta vedno bolj izpostavljala ta razpad clovekovega sveta v moderni Novoveska emancipacija cloveka ni prinesla samo clovekove osvoboditve ampak ga je zasvojila sistemsko. Kot je zapisal Maijan Rozanc: »Konkretizacija clovekovih interesov se prek
naroda in v narodu vse bolj izpricuje kot ozkost, kot kolektivna sebicnost.« (Rozanc 1981: 29) Ali na drugem mestu: »in da je zmaterializirani clovek slednjic spregledal, da ne more postati Clovek, kaj sele Nadclovek, ko Bog ni vec Bog.« (Rozanc 1981: 47) Totalizacija cloveka pomeni njegovo ukinjanje. (Gerjolj 2000)
Po besedah Güntherja Andersa (1992) danes govorimo o »antikviiranju cloveka«. Clovek je za »staro saro«, zato da lahko namesto njega vlada proizvodnja, katere suzenj je zdaj postal tudi clovek. Kako naj torej simbolne forme (umetnost) potem se odrazajo »odnos duse in telesa kot zgled in vzorec za cisto simbolno relacijo«, kot pravi Cassierer (Cassierer 1974) v kateri naj se odraza »svoboda v naravnosti«. Ce ukinimo cloveka, potem tudi ni vec svobode v naravnosti oziroma v pojavnem svetu.
Zato umetnost, religija in filozofija nimajo torej v tem svetu nic vec tiste simbolne moci, ki ki zagotavljala v preteklosti clovekovo preseznost, ker je sistem clovekove govorice postal tog in zaprt sistem. Po besedah Franceta Vebra (Vebra 1923: 34) pa moremo in moramo umetnisko, filozofsko in predvsem religijsko kulturo motriti le pod vidikom lepote, tj. njihove estetske vrednosti, ki je po Cassirerjevih besedah ravno v simbolni obliki, ki izraza clovekovega duha in je odraz njegove svobode. V tem smislu religija ne more brez simbolne, tj. odprte in torej transcendentne razseznosti. Znanost, sodobni sistemi pa tezijo k dolocenosti, zakljucenosti in zaprtosti in hocejo tako omejiti in spraviti v svoje okvire tudi cloveka.
Nietzsche je zahteval ponovno uveljavitev cloveka in o prevrednotenju vrednot. Zal je stanje po besedah Ivana Urbancica (Urbancica 1996: 37) danes »skrajna in neizogibna kosekvenca transcendentalne kritike kriticnega uma tedaj brezumnost in brezciljnost cloveskega delovanja v celoti.« Vsa clovekova kultura in civilizacija je zato problematicna. Zaradi tega tudi umetnost - isto velja za religijo in filozofijo - v Vebrovem smislu, ni vec motrenje pristne (harmonicne) lepote ampak motrenje necesa, kar smo »naredili« za lepoto. Clovek je dela malike in posledicno ne sledi vec prvotnemu, ki si ga je zato treba dobesedno znova izboriti. Clovek sicer raje pristaja pri ustaljenem, pociva na pridobljenih lovorikah in nima poguma, da bi se soocil s svojim temeljnim prvotnim bitjem. Zaradi tega danes v Nietzschejevem smislu umetnosti, filozofiji in religiji sledi tako rekoc nadcloveska naloga: izboriti cloveku v sodobni civilizacijski ujetosti, propadlosti oziroma enostranskosti znova njegovo lástnost, skratka ga osvoboditi.
Torej so sholasticni misleci pravilno ugotavljali, da gre v sodobni umetnosti za izpostavljanje ne-vrednote za vrednoto, ceprav seveda tudi oni niso imeli recepta za izhod iz zagate, ki je danes temeljni problem post-modernega sveta. To dejansko pomeni profaniziranje kulture, ki se odraza
na vseh podrocjih zivljenja. Gre preprosto za to, da v nasprotju s starozavezno prepovedjo poimenovanja in upodabljanja bozjega, za bozje, za absolutno napravimo to, kar je trenutno in minljivo. Ker je celotno nase kulturno zivljenje postalo malikovanje in ker kultura in civilizacija ne zmoreta vec refleksije same sebe in se gibljeta v pozunanjenostih je malikovalsko zacelo ogrozati clovekove bivanske temelje. Iz tega je razumeljiva zahteva postmodernih mislecev, da je treba spet priceti z zgodbo cloveka.
V tem smislu lahko sele zdaj prav razumemo, kaj se je zgodilo z industrijsko revolucijo in kaj to pomeni za druzbo, cerkve in tudi filozofije, religije in umetnosti. Pragmatizem je dal cloveka in tako tudi dobro v oklepaj, v antikvariat. Vprasanje je torej, ali je post-moderna kultura dovolj kriticna, da bi cloveku uspela ohraniti oziroma izboriti svobodo v teh sodobnih nujnostih.
Temeljni problem sodobne postmoderne kulture je torej vprasanje njenih temeljnih vrednostnih podlag in njihove funkcije oziroma njihovega mesta v druzbi. E. Casierer zahteva, da clovek kot simbolno bijte znova postavlja vrednote in sicer znotraj svoje dejavnosti prek »jezika, mita, umetnosti in religije« spet vzpostavlja svobodo in postane del duhovnega vesolja. (Cassirer 1944) Kljub svoji postmoderni raztrganosti na bi kultura danes s svojimi formami vzpostavljala vezi med posameznimi dejavnostmi in njihove prvine povezala v celoto in tako tudi danes omogocala vesoljnost, ki je pogoj urejenega clovekovega bivanja. Religija, umetnost in filozofija, morajo spet najti govorico svobode. Ne moremo se sicer iz analiticnega sveta vracati v svet mita, ceprav v teznji po analiticnosti ustvarjamo nove in nove mite. Tudi z danasnjimi izraznimi moznosti si moremo izboriti clovesko prvinskost. Za dosego teh ciljev je potrebna izjemna poslusnost cloveka ne le drugemu ampak najprej samemu sebi, svojemu izvoru (Bogu). Ta izhaja iz pripravljenosti za dialog o teh temeljnih dilemah.
Da bi premagali raztrganost cloveka v sodobnem svetu, potrebujemo tako umetniski navdih kakor tudi filozofsko preglednost, predvsem pa religijsko poslusnost, zato ni dobro, da zapostavljamo zadnje temelje, kakor nam jih odpirajo religije. Hans Küng predlaga zato, naj bi se religije povezale v skupnem iskanju tega temelja: gre za tako imenovani svetovni etos, ki naj bi bil skupna antropoloska podlaga iskanja zadnjih temeljev posameznika in druzbe. Vsaka religija lahko k temu prispeva svoj delez, da bi preprecili clovekov samorazpad, vgrajen v kulturi smrti. Kot sestavni del te kulture s to polasca vedno bolj tudi religij.
Danes je zato nujen medsebojni dialog med filozofi, teologi, sociologi in drugimi strokovnjaki. Ko je clovek opuscal dialog, je zasel v slepo ulico. Dialog tudi najbolje odraza clovesko bistvo - clovek je bitje do socloveka in
le skupaj lahko zivimo, kar je pomembno sporocilo tudi za nase kulturne okvire. (Slatinek 2005) Krscanstvo v blagrih (Lk 5, 1-12) ponuja neprecenljivo sporocilo: Clovek ne more obstajati kot kulturno, simbolno oziroma presezno bitje, ce ni pripravljen sveta gradi dolgorocno. Dolgorocnost pomeni ne le obcutljivost za drugega ampak pripravljenost za delitev tega sveta z njim, za to, da drugi zivi ob meni, ne le zdaj pac pa tudi v prihodnje. Le ob takem obcutju za drugega bo lahko clovek prezivel. V tem smislu pravi Krek, da je bistvo krscanskega zivljenja trpljenje in potrpljenje. In znova se bo moral svet tega uciti, ali pa bo propadel.
To je temelj vsake etike in cloveka kot presezenega oziroma bitja simbolnosti. Danes kot pravijo etiki, se bodo za to morale zavzeti ne le politika in znanost ampak predvsem vzgoja, kjer bo treba uskladiti religijo, filozofijo, umetnost in znanost, da bomo sposobne gojiti kulturo prezivetje cloveka. To je namrec mogoce, kot pravi tudi Aristotel ob koncu svoje Nikomahove etike, ob obcutju za druge, v zavesti skupnosti v pripravljenosti deliti svet z drugimi, kar pomeni pripravljenost sprejeti lastno omejenost, skratka ob prijateljstvu. Skupaj z drugimi je mogoce ostati v srediscu, sicer prihaja do prekoracenja vseh mej in meril. Peter Sloterdijk (Sloterdijk 1999) je to oznacil kot kulturo krogle: Clovek se mora spet spustiti v sredisce, od koder izhaja.
Literatura
Akvinski T. Izbrani filozofski spisi / T. Akvinski // Summatheologiae I. q. 2. a 1-3.
Ljubljana: Druzina, 1999. Anders G. Antiquiertheit des Menschen I / G. Anders. München: Beck, 1992. Aristoteles Metafizika / Aristoteles. Ljubljana: ZRC, 1999. Aurobindo S. Cloveski ciklus / S. Aurobindo. Ljubljana: SM, 1980. Burckhardt J. Kulturgeschichte Griechenlands / J. Burckhardt. Berlin, Leipzig,
Wien: P. Aretz, Olten, 1934. CassirerE. An Essay of Man / E. Cassirer. Yale: University Press, 1944. Cassirer E. The Philosophy of Symbolic Forms / E. Cassirer. New Haven, London:
Yale University Press, 1975. Cassirer E. Versuch über den Menschen. Einführung in eine Philosophie der
Kultur / E. Cassirer. Frankfurt/M.: Insel, 1990. Cicero G.T. De natura deorum / G.T. Cicero. Stuttgart: P Reclam, 1995. Gehlen A. Der Mensch. Seine Natur und seine Stellung in der Welt / A. Gehlen.
Wiesbaden: Athenaion, 1978. Gerjolj S. Beziehungen zwischen den Generationen: in einer sich vom Totalitarismus zur Demokratie bewegenden Gessellschaft / S. Gerjolj. Religins. pädagische Beitäge 44, 2000. S. 153-161. Hauskeller M. Geschichte der Ethik (Antike) / M. Hauskeller. München: DTV, 1997.
HeideggerM. Nietzsche v Der Europäische Nihilismus / M. Heidegger. Stuttgart: Cotta, 1998.
Ivic I. Covek, kao animal symbolicum / I. Ivic. Beograd: Nolit, 1978.
Janeway C. Art / C. Janeway. Oxford. The Oxford Companion to Philosophy: UP, 1995.
Jaspers K. Der philosophische Glaube / K. Jaspers. München: Piper, 1974.
Juhant J et. al. Person and Good. Ethical Implications of the Image of the Man in the Postmodern World / J. Juhant, B. Zalec (nr.- 2006). Münster: LIT, 2006.
Kamlah W. et. al. Logische Propädeutik / W. Kamlah, P. Lorenzen. Mannheim: Bibliograph. Institut, 1967.
Kant I. Kritik der Urteilskraft / I. Kant // Theorie-Werkausgabe IX, Frankfurt (Suhrkamp). 1957.
Kather R. Die Relation zwischen Leib und Seele als der Schlüssel zur Definition der Person / R. Kather // J. Juhant, B. Zalec (ur.- 2006). Person and Good. Ethical Implications of the Image of the Man in the Postmodern World. Münster: LIT, 2006.
Klun B. Das Gute vor dem Sein. Levinas versus Heidegger / B. Klun. Frankfurt/M: Peter Lang, 2000.
Knapp M. Verantwortetes Christsein heute / M. Knapp. Freiburg ect.: Herder, 2006.
Kolakovski L. Von der Richtigkeit der Maxime «Der Zweck heiligt die Mittel» / L. Kolakovski // Der Mensch ohne Alternative, München, Laktantius, L.C.F., Divinae institutiones, VII 28. 2003. Angl.: Divine institutes (translated with an introduction and notes by Anthony Bowen and Peter Garnsey). Liverpool: University Press, 1967.
KüngH. Projekt Weltethos / H. Küng. München: Piper, 1990.
Luckmann T. Nevidna religija / T. Luckmann. Ljubljana, 1997.
MunfordL. Mythos der Maschine: Kultur, Technik und Macht / L. Munford. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch, 1986.
Nietzsche F. Werke in zwei Bänden / F. Nietzsche. München: Hanser (brez letnice).
PascalB. Misli / B. Pascal. Celje: MD, 1999.
Platon Der Staat, Sämtliche Dialoge / Platon. Hamburg: Meiner, 1993.
RozancM. Iz krvi in mesa / M. Rozanc. Ljubljana: MK, 1981.
Satura V. Struktur und Genese der Person / V. Satura. Innsbruck: Tyrolia, 1970.
Schmidt P.W. Der Ursprung der Gotttesidee / P.W. Schmidt. Münster, 1912.
Schupp F. Geschichte der Philosophie II / F. Schupp. Hamburg: Meiner, 2003.
Slatinek S. Zakon, ki ga ni bilo / S. Slatinek // Znanstvena zbirka Teologija. Maribor: Slomskova zalozba, 2005.
SloterdijkP. Sphären II, Globen / P. Sloterdijk. Frankfurt: Suhrkamp, 1999.
Sovre A. Predsokratiki / A. Sovre. Ljubljana: SM, 1988.
Unamuno M. de Tragicno obcutje zivljenja / M. de Unamuno. Ljubljana: SM, 1983.
Urbancic I. Zaratustorvo izrocilo I / I. Urbancic. Ljubljana, 1993.
VeberF. Znanost in vera / F. Veber. Ljubljana, 1923.
Zalec B. Doseganje dobrega (Reaching for Good) / B. Zalec. Ljubljana: Studentska zalozba, 2005.
Zalec B. Education from the anthropological point of view / B. Zalec // Anthropologica. Notebooks. Ljubljana, 2000. Vol. VI. №. 1. P. 9-19.
