CC BY
25Современный социум в культуре, языке, литературе
PROBLEM ODNOSA MED POSAMEZNIKOM IN DRUZBO PRI PREDHODNIKIH SOCIALNE PSIHOLOGIJE
Matej Cernigoj
Univerza v Ljubljani, Slovenija
Basically, social psychology is centered around the only question: the relationship between the individual and society. Is the society just a sum of individuals or are individuals just elements of the society? We can approach the essence of this question by studying the work of some authors who could be regarded as predecessors of social psychology. First we have Wilhelm Wundt and Emile Durkheim as historically acknowledged forefathers of social psychology's both parent disciplines, namely psychology and sociology. Then we have George Herbert Mead, whose life was dedicated to the integration of these two disciplines and who could therefore be regarded as the first social psychologist. The article presents some basic ideas of these authors concerning the question about the relationship between the individual and the society.
Socialna psihologija se v osnovi ukvarja z enim samim vprasanjem: odnosom med posameznim clovekom in druzbenim okoljem, v katerem zivi. Kaj je primarno, posameznik ali druzba? Je druzba vsota posameznikov ali so posamezniki le elementi druzbe? Bistvo tega vprasanja lahko najbolje razumemo, ce pogledamo, kako so ga obravnavali nekateri avtorji, ki bi jih lahko steli za predhodnike socialne psihologije. To sta najprej Wilhelm Wundt in Emile Durkheim kot zgodovinsko priznana oceta obeh starsevskih disciplin socialne psihologije, torej psihologije in sociologije, potem pa se Gorge Herbert Mead, ki je svoje zivljenje posvetil poskusu integracije teh dveh disciplin in bi ga zato lahko steli za prvega socialnega psihologa.
Wilhelm Wundt
Wilhelm Wundt je v psihologiji znan predvsem kot ustanovitelj prvega eksperimentalnega psiholoskega laboratorija. Manj pa je znano to, da je precej vec svojih ustvarjalnih moci posvetil nekaksni obliki socialne psihologije, ki jo je sam imenoval Völkerpsychologie, psihologija ljudstev. Zelo pomembno je, da je Wundt obe vrsti psihologije strogo loceval. Na eni strani naj bi tako imeli fiziolosko eksperimentalno psihologijo, na drugi pa socialno ali etnopsihologijo. Del naj bi je spadal med naravoslovne (Naturwissenschaften), del pa med druzboslovne, ali bolje, duhoslovne (Geisteswissenschaften) znanosti. (Farr 1983) Jaspars (1983) pravi, da so Wundtova dela o eni in drugi psihologiji med seboj popolnoma locena in da je celo tam, kjer je obravnaval obe v eni knjigi, zelo tezko najti kakrsnokoli povezavo med njima.
Vzroki za tako strogo locevanje med obema psihologijama naj bi lezali v Wundtovem zanasanju na introspekcijo kot najpriljubljenejso tehniko za raziskovanje dusevnih pojavov. Menil je namrec, da introspekcija ni primerna metoda za raziskovanje clovekovih visjih kognitivnih procesov. Posamezen cloveski um naj bi ne mogel ozavestiti sil, katerih produkt je tudi sam - procesov zgodovinskih sprememb in razvoja. Völkerpsychologie naj bi zato preucevala tiste mentalne produkte, ki jih ustvarjajo cloveske skupnosti in jih je torej nemogoce pojasniti zgolj na podlagi delovanja posameznih umov, saj zahtevajo reciprocno delovanje
© M. Cernigoj, 2006
mnogih. Wundtova laboratorijska in socialna psihologija pa sta se poleg predmeta preucevanja razlikovali tudi v metodologiji: prva je bila zakoreninjena v dozivljanju osebe, ki je podajala introspektivno porocilo, naloga druge pa je bila interpretacija produktov kolektivnega zivljenja -mitov, religij, magije ipd. (Farr 1983)
Z vidika problema odnosa med posameznikom in druzbo je predvsem pomembno to, da je Wundt obe psihologiji obravnaval loceno. Zavedal se je pomena obeh, v razresitev problema njune povezanosti pa se ni spustil. Wundtova socialnopsiholoska prizadevanja, ceprav v kasnejsi psihologiji in socialni psihologiji skoraj popolnoma prezrta, pa le niso bila popolna slepa ulica v razvoju psihologije in druzboslovja nasploh. Mocno so vplivala na Durkheima, katerega ostro razlikovanje med individualnimi in kolektivnimi predstavami je natancen odsev Wundtovega razlikovanja med eksperimentalno fiziolosko in socialno psihologijo (Farr 1983).
Émile Durkheim
Durkheimova bistvena znacilnost je predstava o dualizmu clovekove narave. Ceprav je bil ustanovitelj sociologije, se je zavedal, da vsako preucevanje cloveskih skupnosti prej ali slej trci ob lastnosti posameznika, ki je njihov osnovni element. (Durkheim 1960) Spraseval se je, kako je mogoce, da obstajajo pri prakticno vseh cloveskih skupnostih predstave o clovekovi dvojni naravi. Na eni strani clovek iz mesa in kosti, s svojimi egoisticnimi potrebami, na drugi strani clovek, ki se lahko nesebicno zrtvuje za dobrobit drugih, clovek, ki je ustvarjen po bozji podobi. Na eni strani umrljivo, materialno telo, na drugi strani vecna, nematerialna dusa. Menil je, da tako splosna razsirjenost podobnih pojmovanj ne more biti posledica golega nakljucja. V cloveku morata dejansko obstajati dve naravi, le njun pravi izvor je najveckrat narobe razumljen.
Durkheim je videl v cloveku, njegovem razumu in vedenju, dva nasprotujoca si pola. Na eni strani cuti s svojim nacinom dojemanja sveta in svojimi teznjami, na drugi strani konceptualno misljenje in moralno delovanje. Ti dve naravi naj ne bi bili le razlicni; v resnici naj bi si bili popolnoma nasprotni in nasprotujoci. Cutne zelje so nujno egoisticne. Njihov edini cilj je lastna zadovoljitev. Konceptualno misljenje in moralno vedenje pa, nasprotno, temeljita na pravilih, ki jih je mogoce univerzalno dolociti in zato ze po definiciji sluzita neosebnim ciljem. Druzba lahko obstaja le, ce prodre v zavest vsakega posameznika in ga preoblikuje po svoji podobi, zato je ena njenih glavnih nalog v tem, da po kar najhitrejsih poteh preoblikuje vsako novo generacijo primarno egoisticnih in asocialnih bitij v ljudi, ki so sposobni druzbenega in moralnega vedenja. (Durkheim 1981) Po njegovem mnenju se posameznik s svojo lastno voljo nikoli ne bi vzdignil nad raven zivalskih potreb in apetitov. Ljudje, neobrzdani z neko zunanjo silo, ne bi mogli nikoli sodelovati. Vladal bi kaos in vojna vseh proti vsem. Le neka kolektivna zavest, ki presega naravni egoizem vsakega posameznika, nas lahko prisili v sodelovanje. V spoznavnem smislu pa po Durkheimu clovek ne bi mogel preseci ravni golih obcutkov. Cloveski razum v pravem smislu se lahko razvije le s pomocjo od zunaj podanih stabilnih kategorij, kolektivnihpredstav, ki organizirajo zaznave in misljenje. (Hatch 1979)
Kolektivne predstave lahko obravnavamo z dveh vidikov. Z intelektualnega vidika so to sistemi idej in verovanj. Predstavljajo pojmovni okvir, s pomocjo katerega posamezniki razumejo svojo lastno druzbo in objekte, ki nanjo delujejo. Zaznavni svet obcutkov presegajo v dveh smislih. Po eni strani vsilijo cvrstost in stabilnost nestalnemu in neprestano spremenljivemu toku zaznav, po drugi strani pa v objekte nasih zaznav projicirajo vrednosti. Znamka ni drugega kot koscek papirja, pa vendar je lahko vredna celo premozenje. Kolektivne predstave pa lahko obravnavamo se iz njihovega moralnega vidika. V tem smislu predstavljajo orodje, s katerim je mozno doseci, da se vsak posameznik zrtvuje za druzbo. Druzbeno zivljenje zahteva, da se
posameznik vzdigne iznad svojega osebnega sebe. Pristati mora na sebi tuje ideje, verovanja in nacine delovanja. Obstoj druzbe brez te zrtve in discipline ni mogoc.
Na tej podlagi je Durkheim zasnoval sociologijo kot samostojno znanost. Trdil je, da naj bi kolektivne predstave in druzbene sile obstajale kot stvari: »Ker se moralna dejanja, kakrsno je samomor, ponavljajo ne le enako, temvec se bolj uniformno, moramo zatorej prav tako priznati, da so odvisna od sil, ki so zunaj posameznika. Le da morajo biti te sile druzbene, saj so lahko le moralne, zunaj individualnega cloveka pa ni drugega moralnega bitja, kot je druzba. A ne glede na to, kaksno ime jim damo, je pomembno, da priznamo njihovo realnost in jih pojmujemo kot skupek energij, ki nas od zunaj pripravijo do dejanj, prav tako kakor fizikalno-kemijske energije, katerih dejavnost dozivljamo. Tako zelo so stvari sui generis, ne pa verbalne entitete, da jih lahko merimo, primerjamo njihovo relativno velikost, kakor to pocnemo pri intenzivnosti elektricnega toka ali svetlobnih zarisc.« (Durkheim 1992: 22) Le taksno pojmovanje socialnih pojavov namrec nudi osnovo za oblikovanje nove znanosti, saj: »Ce sociologija obstaja, je lahko le preucevanje se neznanega sveta, drugacnega od tistih svetov, ki jih raziskujejo druge znanosti. Ta svet pa ni nic, ce ni sistem realnosti.« (prav tam). Sociologija, ali druzbena psihologija, kot jo tudi imenuje, ima po njegovem mnenju svoje lastne zakone, ki so popolnoma drugacni od zakonov individualne psihologije. S tem ko je Durkheim na ta nacin utemeljil sociologijo, je bil oder, na katerem se odvija zgodba sodobne socialne psihologije, postavljen.
George Herbert Mead
Delo ameriskega pragmatista Georgea Herberta Meada sodi nekam v cas po Wundtu in pred oziroma ob zacetek razvoja moderne psiholoske socialne psihologije. Na nadaljnji razvoj glavnega (psiholoskega) toka socialne psihologije je imelo zelo malo vpliva. Nastalo in razvijalo se je le malo pred in v casu najmocnejsega vzpona behaviorizma, zaradi cesar je bilo v glavnem toku psihologije v Ameriki preprosto prezrto. Klasicni behaviorizem je Meadovo delo v celoti zaobsel, ker z njegovo osnovno paradigmo ni bilo zdruzljivo. Watson, ki je bil na univerzi v Chicagu Meadov student, naj bi nekoc celo prostodusno priznal, da Meada v predavalnici preprosto ni razumel. (Farr 1996) Mead, ki je nekaj let studiral v Evropi pri Wuntdu, je svoje zivljenjsko delo posvetil zdruzevanju tistega, za kar je Wundt mislil, da je treba obravnavati posebej. (Farr 1983) Socialna psihologija v je bila v Meadovem casu usmerjena na preucevanje dozivljanja socialnih situacij z vidika posameznika. Sam je predlagal pristop, ki bi to dozivljanje obravnaval s stalisca druzbe. To pa ne pomeni, da bi morala socialna psihologija zavreci individualni pristop k dozivljanju, le usmerila naj bi se na tisto specificno dozivljanje, ki je pogojeno s pripadnostjo posameznika neki socialni strukturi oziroma druzbenemu redu. Polje socialne psihologije je po njegovem mnenju preucevanje dozivljanja in vedenja posameznega organizma oziroma sebstva v odvisnosti od skupine, ki ji pripada. (Mead 1997) Prav vpeljava pojma sebstva je tista kljucna inovacija, ki je Meadu omogocila integracijo psiholoske in druzbene ravni clovekovega obstoja.
Bistven pogoj za nastanek sebstva je zmoznost clovekovega zivcnega sistema, da reagira na svoje lastne naravnanosti. Zunanji drazljaji namrec ne vzbudijo takoj opazljivega vedenja. Vzbudijo najprej njegov prvi, notranji del, naravnanost. Zavedanje te naravnanosti pa predstavlja nov drazljaj, ki vzbudi novo naravnanost, in tako naprej. Ta proces samozavedanja omogoca organizmu nameren nadzor in organiziranje njegovega delovanja v odnosu do razlicnih socialnih in fizicnih okoliscin, na katere reagira. Ta refleksivna sposobnost clovekovega uma je pogoj za oblikovanje sebstva kot veznega clena med posameznikom kot biolosko enoto in druzbo kot sistemom medsebojno povezanih posamezikov. S tem ko je cloveski um sposoben reagirati na svoje lastne naravnanosti in kretnje, omogoca obravnavanje samega sebe kot objekta. Sebstvo je
torej tisto, kar je lahko samo sebi objekt. Po tej znacilnosti se razlikuje od drugih objektov in od telesa. Pomembno je razumeti, da sebstvo v svoje dozivljanje ne vstopa neposredno, kot subjekt, ampak le tako, da postane najprej sebi objekt. Svojih dejanj se zavemo sele takrat, ko jih ze izvrsimo, oziroma ko se zavemo naravnanosti za njihovo izvrsitev. V svoje dozivljanje zato vedno vstopamo z nekoliko zamude. Obstoj sebstva pomeni tudi obstoj nove oblike zavedanja. Obcutki in zaznave niso vec le obcutki in zaznave, na katere ljudje preprosto reagiramo. Postanejo namrec nasi obcutki in zaznave. Po Meadu vsi neizogibno tezimo k temu, da bi vse dozivljanje na doloceni stopnji zapletenosti organizirali v izkustvo sebstva. Predvsem svoja custvena izkustva tako mocno istovetimo s svojim sebstvom, da se moramo kar potruditi, da se zavemo moznosti njihovega neodvisnega obstoja. Pravimo, da smo zalostni, da nas boli zob, da smo uzaljeni.
Temelj geneze sebstva predstavlja sposobnost prevzemanja naravnanosti drugih do sebe, ki jo omogoca predvsem jezik kot skupek simbolov z univerzalnim pomenom. Mead pa je identificiral se mehanizme, ki sebstvo vzpostavljajo na bolj specificen nacin. To sta predvsem individualna in skupinska igra. Na zgodnejsi razvojni stopnji se otrok igra individualno, pri cemer prevzema vloge odraslih okoli sebe, ki nanj vplivajo in je od njih odvisen. S tem izgrajuje svoje sebstvo, saj postaja vse bolj sposoben takih odzivov na svoje lastno vedenje, kot bi se nanje odzvali starsi. Otrok se graja, si zapoveduje, se usmerja in tako naprej. V tej fazi se posameznikovo sebstvo konstituira z organiziranjem specificnih naravnanosti drugih ljudi tako do njega kot v njihovih medsebojnih odnosih. Na kasnejsih razvojnih stopnjah pa individualno igro zamenja skupinska. Otrok, ki v njej sodeluje, mora biti sposoben prevzemanja naravnanosti vseh drugih soigralcev do razlicnih podrocij ali vidikov skupne socialne dejavnosti in prizadevanj, v katerih sodelujejo vsi kot clani organizirane skupnosti ali socialne skupine. Skupnost, od katere posameznik dobiva enotnost sebstva, Mead imenuje posploseni drugi. V tej fazi razvoja se sebstvo ne konstituira le z organiziranjem specificnih individualnih naravnanosti, ampak tudi z organiziranjem socialnih naravnanosti posplosenega drugega ali socialne skupine kot celote. Taksno vnasanje sirsih socialnih dejavnosti katerekoli socialne celote ali organizirane druzbe v izkustveno polje posameznika, ki je v to celoto vpleten oziroma vkljucen, je bistven pogoj polnega razvoja njegovega sebstva. Tudi v dozivljanju odraslega cloveka je razlika med obema nacinoma vzpostavljanja sebstva se vedno prisotna. Po eni strani ima nase sebstvo toliko obrazov, kolikor razlicnih odnosov z razlicnimi ljudmi imamo. Multipla osebnost v tem smislu je torej normalna. Po drugi strani pa obstaja sebstvo v odnosu do posplosenega drugega in sele ta odnos mu daje trdnost in stabilnost.
Gledano z drugega vidika obstaja v Meadovem pojmovanju sebstva se ena dvojnost. Razlikoval je namrec med dvema fazama sebstva, ki ju je poimenoval jaz (I) in mene (me). Zavest naj bi namrec spremljala le senzoricne procese, motoricnih pa ne. Svojega dejanja se zavemo sele takrat, ko ga ze izvedemo (ali ga zacnemo izvajati). V nasih dejanjih torej obstaja dolocen element nepredvidljivosti. Za odziv ne obstaja nobena mehanicna nujnost; je nekaj, kar se enostavno zgodi, sele potem zares spoznamo, kaj smo storili. Kaj je potemtakem jaz in kaj mene? Jaz je organizem, clovek kot bioloski posameznik, ki se v skladu z lastnimi dispozicijami odziva na zahteve okolja. Okolja pa mu ne predstavljajo le drazljaji iz neposrednega fizicnega in socialnega okolja, ampak tudi ponotranjena socialna struktura, mene: »Naravnanosti drugih tvorijo organizirani mene, posameznik pa potem nanj reagira kot jaz« (prav tam, 133). Ko se odziva jaza zavemo, je ta odziv ze vkljucen v mene, saj so se naravnanosti drugih do nas, ki jih prevzemamo, zaradi tega odziva ze spremenile. Jaz v dozivljanje sebstva vedno vstopa kot zgodovinska figura, zastopnik sebstva izpred sekunde, minute ali dneva. Dan je kot mene, toda
mene, ki je bil pred tem jaz. Obe fazi sebstva sta pomembni. Mene omogoca konstruktivno vedenje v skupini, na njem sloni zavestna odgovornost. Je konvencionalni, obicajni posameznik, ki je vedno prisoten in vkljucuje tiste navade in odgovore, ki posamezniku omogocajo biti clan skupnosti. Toda na taksno organizirano skupnost se clovek vedno odziva tako, da izraza samega sebe, svoj jaz, in to izrazanje je vedno do dolocene mere nepredvidljivo. Sicer se ne bi moglo v socialnem svetu pojaviti nic novega.
Zaradi obstoja sebstev ima cloveska druzba popolnoma drugacne znacilnosti od druzb, ki so jih sposobne ustvariti nekatere zuzelke. Te druzbe so organizirane po nacelu fizioloske plasticnosti, tako da se lahko posamezni organizmi razvijejo v zelo razlicne oblike, ki sploh ne morejo obstajati izven skupnosti (matica pri cebelah se ne more sama hraniti, je le »stroj« za reprodukcijo, delavke se same ne morejo razmnozevati...). Pri zuzelkah lahko skoraj dobesedno govorimo o socialnem organizmu, saj je njihova fizioloska diferenciacija primerljiva z diferenciacijo razlicnih celic v tkivu mnogocelicnega organizma. Z ljudmi je drugace. V bistvu imamo vsi enake fizioloske strukture, razlicne druzbene vloge prevzemajo sele sebstva, ki nato v skladu s temi vlogami ustvarjajo in oblikujejo nova sebstva.
Ze Wundt je torej videl, da sta psiholoska in druzbena raven clovekovega obstoja bistveno razlicni in ju ni mogoce reducirati eno na drugo, a se je zadovoljil z njunim povsem locenim obravnavanjem. Durkheima je zaposlovalo predvsem dokazovanje neodvisnosti druzbene ravni od psiholoske, odnos med njima pa je se vedno videl kot naceloma konflikten. Mead pa je poskusal obe ravni misliti skupaj, oziroma razloziti njun odnos in polje njune interakcije. To je naredil tako, da je vpeljal pojem sebstva in s tem konflikt med obema ravnema prenesel v posameznika samega. Mislim, da noben resen nadaljnji poskus odgovarjanja na vprasanje odnosa med posameznikom in druzbo ne more mimo tega Meadovega dosezka.
Literatura
Durkheim E. Samomor, Prepoved incesta in njeni izviri / E. Durkheim. Ljubljana: SKUC,
Filozofska fakulteta, 1992. Durkheim E. The duality of human nature and its social conditions / E. Durkheim // V.K.H. Wolf (ur.). Essays on sociology and philosophy by E. Durkheim et al. New York: Harper & Row, 1960.
Durkheim E. Vaspitanje i sociologija / E. Durkheim. Beograd: Zavod za udzbenike i nastavna sredstva, 1981.
Farr R.M. The roots of modern social psychology / R.M. Farr. Oxford: Blackwell Publishers, 1996.
Farr R.M. Wilhelm Wundt (1832-1920) and the origins of psychology as an experimental and
social science / R.M. Farr // British Journal of Social Psychology. 1983. № 22. Р. 289-301. Hatch E. Antropoloske teorije / E. Hatch. Beograd: Izdavacko-graficki zavod, 1979. Jaspars J.M.F. The task of social psychology: Some historical reflections / J.M.F. Jaspars. British Journal of Social Psychology. 1983. № 22. Р. 277-288. MeadG.H. Um, Sebstvo, Druzba / G.H. Mead. Ljubljana: Krtina, 1997.
