LEKSIKOGRAFSKI PRISTOPI K OSNOVNEMU BESEDIščU Текст научной статьи по специальности «Языкознание и литературоведение»

Pregled

UDC 81'374 811.133.1'374.82=161.1 811.133.1'374.82=163.6

LEKSIKOGRAFSKI PRISTOPI K OSNOVNEMU BESEDISCU

Ana Monika Pirc

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Slovenija

The article discusses the concept of basic vocabulary. It aims to demonstrate the scope of basic vocabulary and the methods of determining it. Although its range may vary from 600 to 15,000, it usually contains ca. 2,000 words. The selection of basic vocabulary is based on statistical text analyses which yield the frequency of text elements. According to this frequency, the key words of corpuses representative of a given language are chosen. However, as the majority of the most frequent words of a language are grammatical words, the frequency list should be supplemented by other selection methods. Thus, various researchers have maintained that beside the frequency list another one should be defined by means of surveys or the lexicographer's choice. Apart from the frequency list the basic vocabulary hence consists of the so-called "available vocabulary," a list of thematic words referring to extradis-coursive reality. The list of the most frequent as well as the most necessary words of a given linguistic community, obtained by this method, is most commonly used in lexicography of learner's dictionaries. Some of these dictionaries, both mono- and bilingual, are reviewed in the final section of the article.

Leksikografija kot jezikoslovna disciplina se danes umesca med jezi-kovne tehnologije, na tisti del jezikoslovja, kjer sodelujejo tehnoloske vede in jezikoslovje. Podrocji se v leksikografiji tesno prepletata, zato je temelji-to upostevanje obeh nujno. Leksikografija uporablja tudi spoznanja korpus-nega jezikoslovja, zlasti razlicne korpusne analize racunalniskih zbirk bese-dil, nujne za kakovostno preucevanje besednih pomenov in oblik (gl. Ver-donik, 2008: 232-234). Prvic se leksikograf sreca z analizo dolocenega korpusa pri izbiri samega geslovnika, ki ga dolocajo kriteriji, kakrsni so pogostnost besed, njihova oblika, uporabnost v dolocenih kontekstih ipd.

Podrobneje se bomo posvetili problematiki izbora osnovnega besedisca dolocenega jezika, ki v glavnem temelji ravno na statisticni obdelavi bese-

dil. Poleg tega bomo na kratko predstavili sestavljanje slovarjev osnovnega besedisca in si ogledali nekaj znacilnih slovarskih clankov.

Osnovno besedisce

Ce strnemo razlicne definicije koncepta osnovnega besedisca (gl. Zgus-ta 1971, Aleksejev 2001, Novikov 2002, Gougenheim 1956, Sauvageot 1962) in upostevamo razlicna poimenovanja koncepta,1 lahko recemo, da je osnovno besedisce najpogostejse ali najuporabnejse besedisce dolocenega jezika. V nasprotju s koncepcijo o tezavrski leksiki so pri preucevanju osnovnega besedisca v ospredju splosna raba, univerzalnost in koristnost. Ocene o tem, kako obsezno je osnovno besedisce, se sicer med jezikoslovci mocno razhajajo. Omenjajo stevila gesel od 600 do 15.000, v splosnem pa velja, da naj bi jedro jezika stelo okoli 2000 besed (gl. Srebnik, 2001: 4950). Za razumevanje in vsakdanjo komunikacijo se namrec po statisticnih raziskavah uporablja ravno med 2000 in 3000 besed.

Sama ideja o osnovnem, minimalnem besediscu se pojavi razmeroma pozno. Prvi slovarji in tradicionalno slovaropisje nasploh temeljijo na aka-demskem raziskovanju cim vecjega stevila besed v dolocenem jeziku. Sele ob koncu 19. stoletja se jezikoslovci spoprimejo tudi s sistematicnim in znanstvenim krcenjem leksike (prim. Gougenheim, 1956: 10, Sauvageot, 1962: 3). Med prvimi pomembnejsimi tovrstnimi besednjaki posebej izstopa Basic English, ki je zasnovan kot slovar univerzalnega jezika na podlagi anglescine. Izhaja iz ideje, navzoce ze pri Leibnizu, da lahko misel izrazimo na simbolen nacin in tako nadomestimo obicajni govor. Po mnenju avtorjev Basic English je jezik predvsem sredstvo analize in ne komunikacije. Ker naj bi jezik ne ustrezal vec potrebam izraza, bi se morali omejiti na tiste elemente, ki jih zares potrebujemo. Zato Basic English predvideva besedn-jak, mali slovar, ki naj ne bi bil le pripomocek za ucenje, ampak dejansko univerzalen jezik, ociscen odvecnih besed, pojmov in nepotrebnih konstruk-cij. V tem jeziku naj bi bilo mogoce izraziti vse, ne le prve in osnovne po-mene (gl. Gougenheim, 1956: 20).

1 Ang. basic vocabulary (»osnovno besedisce«) in core vocabulary (»srediscno besedisce«). Nem. Allgemein-, Kern-, Alltagswortschatz (»splosno«, »jedmo«, »vsakdanje besedisce«), Grundsprache (»osnovni jezik«), Elementarlexik (»elementamo besedisce«), lexikalisches Minimum (»besediscni minimum«), Standardvokabular (»standardno besedisce«). Fra. vocabulaire de base (»osnovno besedisce«), vocabulaire essentiel (»bistveno besedisce«) in vocabulaire fondamental (»temeljno besedisce«) ipd. Rus. bazovaja leksika (базовая лексика - »osnovno besedisce«), naibolee upotrebitel'nye slova (наиболее употребительные слова -»najuporabnejse besede«), leksiceskij minimum (лексический минимум - »leksikal-ni minumum«) ipd.

Leta 1943 je seznam, ki je vseboval 850 besed, izsel pod naslovom Basic English And Its Uses. Je torej univerzalni jezik na osnovi anglescine, kjer je sicer nacin izrazanja precej tuj naravnemu govoru, a je kljub temu postal ucinkovito sredstvo razsirjanja anglescine.2

Pogostnost po statisticni metodi

Namena dolocanja osnovnega besedisca sta omejevanje besedisca in dolocanje osnovnih slovnicnih pravil. Opraviti imamo tedaj s kvantitativno vejo leksikografske vede. Vse teoretske in prakticne raziskave osnovnega besedisca imajo svoj izvor v t. i. pogostnostni leksikografiji. Ceravno se mnenja razhajajo in je izbor odvisen tudi od nekaterih drugih kriterijev, je najpogostejsi pristop k izboru besedisca vsekakor statisticna raziskava pogostnosti besed. Rezultat taksne statisticne obdelave korpusa je frekvencni spisek besed: frekvencni slovar.3

Vecina sestavljavcev frekvencnih slovarjev kot svoj konkreten cilj navaja ravno opredelitev osnovnega besedisca dolocenega jezika. V. V. Morkovkin trdi celo, da nam pogostnost omogoca dolocitev minimalnega besedisca in da je v tem njena najvecja vrednost (gl. Morkovkin, 1985: 598).

Danes pogostnost dolocamo s pomocjo elektronskih korpusov, ki nam brez tezav, avtomaticno izracunajo pogostnost elementov teksta in poleg tega analizirajo posamezno besedo po razlicnih kriterijih. Ker gre za racunalnisko vnesene tekste, lahko pridobimo informacije o vseh besedah tudi najredkejsih, in sestavljamo sezname na podlagi razlicnih kriterijev, kakrsni so pogostnost, oblikoslovne lastnosti, vezljivost, slovnicne posebnosti.

Pred izborom korpusa je bistveno, da dolocimo tip in namen slovarja ali drugega gradiva, ki bodo sestavljeno na podlagi pridobljenih rezultatov. Posebej pomembno je, da pri dolocanju osnovnega besedisca pravilno izberemo korpus, saj je to omejeno z minimalnim stevilom besed in je zato tezko doseci zeleno reprezentativnost. Zato moramo tudi pri skrcenem besediscu analizirati dovolj velik korpus in primerno tematsko raznolika besedila. V vsakem primeru pa bo frekvencni slovar tezko zajel jezik v celoti.

2 Tako Basic recimo namesto obicajnega ang. to ask predvideva to make a request, to put a question, namesto husband predvideva married man, namesto many predvideva a number ipd. (gl. Gougenheim, 1956: 25).

3 Frekvencni slovar slovenskega jezika ne obstaja, a kljub temu lahko danes s sodobnimi sredstvi samodejne analize besedil in elektronskimi korpusi ugotavljamo pogostnost posamezne besede v jeziku.

Posebna skrb velja izboru korpusa, ce zelimo s pomocjo taksnega slovarja seznaniti ucence z besediscem vsakdanjega, uporabnega govora rojenih govorcev. Raziskovanje »govora« bo takrat igralo bistveno vlogo. Ta sicer ocitna nujnost pa implicira tudi zelo tezavno nalogo: pridobivanje in analizo govora nasploh, kaj sele vsakdanjega, splosno pogovornega jezika.4

Analizo ustnega govora pa tudi zelo odmeven slovar osnovnega besedisca je prva opravila skupina francoskih jezikoslovcev v 40. letih 20. stoletja. Na pobudo Unesca je Georges Gougenheim s sodelavci leta 1947 zacel projekt t. i. »Français élémentaire« (elementarne, osnovne francoscine), ki si je za cilj postavil oblikovanje slovarja in slovnice francoskega osnovnega besedisca. Zato da bi predstavili najpogostejse in najuporabnejse francoske besede v vsakdanjem govoru, so se njihove raziskave brez izjeme opirale na preucevanje ustnega govora. Posnetke ustnega govora so pridobili s snemanjem pogovorov na najrazlicnejse teme. Sogovornike in nacelno temo pogovorov so sicer izbrali jezikoslovci sami, nadaljnjega poteka pa niso usmerjali. Frekvencni seznam (najpogostejsih) besed francoskega vsakdanjega govora je bil dragocena novost.

Med zanimivejsimi so naslednje njihove ugotovitve:

Vse najpogostejse besede so slovnicne besede, izjemi sta le être in avoir, ki pa sta kot pomozna glagola tudi v slovnicni vlogi. Za slovnicnimi besedami so glagoli, nato pridevniki, prvi samostalniki pa se pojavijo sele pri frekvenci 545 (in sicer heure, jour, chose - »ura«,»dan«, »stvar«).

Poleg bistveno razlicne pogostnosti na zacetku seznama je ocitna razlicna razporejenost besednih vrst po celotnem seznamu. Glagoli so stabilnejsi kot pridevniki in samostalniki, ki so bolj vezani na zunanje, kontingentne okoliscine pogovora. Slovnicne besede so stalne ne glede na okoliscine in pogoste predvsem pri visokih frekvencah5 (gl. Gougenheim, 1956: 113).

Naslednji presenetljiv podatek je bil, da ze z 278 besedami dosezemo 80 % razumevanja. Delez 100 % je dosezen s 7995. besedo. To pomeni, da 312.135 uporabljenih besed zajema le 7995 razlicnih besed. Med njimi pa ze prvih 38 besed zajema 50 % slehernega govorjenega besedila (gl.

4 Zivega govora se jezikoslovci sicer lotevajo redkeje kot pisnih besedil, v zadnjih letih pa so se tudi na tem podrocju zacela temeljitejsa raziskovanja. Prim. P. Vitez (ur.), 2008.

5 Kljub tedaj ze obstojecim frekvencnim slovarjem in slovarjem osnovnega besedisca je novost Gougenheimove skupine zvestoba pogostnosti. Prejsnji seznami so namrec a priori izpustili najpogostejse besede, ki so vnaprej jasne, namrec stevilne slovnicne besede.

Gougenheim, 1956). Izhajajoc iz predpostavke, da je osnovno besedisce statisticno najpogostejse besedisce, so pricakovali sklep dela na tej stopnji.

Rezultati pa so pokazali nekoliko drugacno sliko. Ker je namrec besedisce slovarja omejeno le na okoli 1000 besed, je pridobljeni seznam (najvec slovnicnih besed, veliko glagolov in nekaj samostalnikov splosnega znacaja) za ucne potrebe skoraj neuporaben. Zato so morali uvesti dodatne metode izbora.

Drugi nacini pridobivanja osnovnega besedisca

Najpogostejse besede nam sicer predstavijo najpogosteje izrazene besede dane jezikovne skupnosti, ne omogocajo pa produkcije v danem jeziku, tj. govora na razlicne teme iz vsakdanjega zivljenja.

Pomembnost pogostnosti se je torej zmanjsala, saj je pri komunikaciji pomembno merilo pri izboru osnovnih besed postala predvsem raba besedisca v dolocenih situacijah. Ta pa je dolocena s kriteriji, kakrsni so uporabnost, domacnost, didakticna primernost, govorne navade, ucinkovitost, t. i. indeks pokritosti, splosna razumljivost, splosna veljavnost in nepogresljivost (gl. Srebnik, 2001: 38). Danes je denimo kriterij »nalog«, ki jih lahko z jezikom opravimo, temelj Skupnega evropskega referencnega okvira za jezike (Common European Framework of Reference for Languages - CEFR). Cilj tega okvira je s pomocjo kataloga kompetenc in sestavin jezikovnega znanja omogociti ucinkovitejse ucenje tujih jezikov.

Frekvencni seznam je potemtakem za sestavo uporabnega osnovnega besedisca treba dopolniti z drugimi, ki lahko podajo konkretne besede. Pri projektu Français élémentaire so pogoste besede (mots fréquents) postavili nasproti »razpolozljivim besedam« (mots disponibles).6 Te so v zavesti cloveka stalno navzoce leksikalne enote brez lastne frekvence, saj je njihova pogostnost odvisna od stevila situacij, v katerih so dejansko izgovorjene. V govoru so redke in nestabilne, a vseskozi pripravljene za uporabo, saj se nanasajo na predmete, ki nas obkrozajo v vsakdanjem zivljenju.7

6 Pojavljajo se tudi termini »tematske« in »atematske« besede ter »obicajno« in »interesno« besedisce (gl. Gougenheim, 1956: 141-142).

7 To razpolozljivo besedisce so pridobili s pomocjo anket, v katerih so infor-manti v omejenem casu sporocili 20 po njihovem mnenju najpotrebnejsih besed, ki so jih asociirale na vsako izmed 16 danih tem (na primer clovesko telo, dom, pohistvo, hrana). Kot pricakovano je bilo med besedami najvec samostalnikov, nekaj pridevnikov in glagolov, ni pa bilo slovnicnih besed. Koncni seznam FF zajema 1374 najuporabnejsih besed francoskega jezika: 46,5% samostalnikov, 23,5% glagolov, 17,6% slovnicnih besed, 6,9% pridevnikov, 5,5% nacinovnih prislovov.

Novikov kot moznost izbora omenja se pregled tematsko najbolj bistvenih besed ali osnovnih tem in govornih situacij. Posebnost osnovnega besedisca je po njem v tem, da vsebuje »notranje dialekticno nasprotje. Leksikalni minimum mora po eni strani zajemati /.../ (ce je le mogoce) vse tekste dolocene tezavnosti, dolocenega profila ipd., ostati minimalen in ne prevec konkreten, po drugi strani pa mora biti prakticno uporaben v poljubnem besedilu dolocene vrste, tj. vsebovati osnoven konkreten material« (Novikov, 2002: 451). Zaradi kombinirane namembnosti naj bi vkljuceval po naravi razlicne kategorije besed (strukturne, pogoste, tematske, situativne), ki skupaj omogocajo resevanje razlicnih nalog v procesu izobrazevanja. Podobno kot pri izboru Français fondamental naj bi po Novikovu vsak ucni slovar vseboval:

a) visokofrekvencne slovnicne besede,

b) pogoste polnopomenske besede (ki se uporabljajo v velikem stevilu tekstov, a so sibko povezane s tematiko besedisc in zato nezadostne za uresnicitev govorne situacije),

c) tematske, situacijske besede (ki so mocno povezane z doloceno temo in jo dolocajo - niso visokofrekvencne, kot konkretno-tematske besede se uporabljajo v omejenih govornih situacijah, so pa nujno potrebne za njihovo realizacijo).

Tudi drugi jezikoslovci so podvomili o statisticni zanesljivosti preucevanja pogostnosti leksike.

Denimo Frumkina raziskuje zanesljivost subjektivnega predvidevanja. Razlikuje med subjektivno in objektivno pogostnostjo, ki sta sicer pogosto vsaksebi, ob govorcevi izkusenosti pa se vse bolj priblizujeta. Po Frumkini je ena glavnih razseznosti clovekovega vedenja govorno vedenje (»речевая деятельность«), zato se posveti predvsem raziskovanju besedisca. Informa-tika govor obravnava kot verjetnostni proces, katerega osnovne zakonitosti se opisujejo z njegovimi statisticnimi znacilnostmi. Kakor vsako lahko po Frumkini tudi govorno dejavnost verjetnostno predvidimo. Zato si Frumkina postavlja dve vprasanji:

a. Ali lahko clovek razlikuje elemente govora po verjetnosti, na primer loci pogoste elemente od redkih?

b. Ce a. drzi, na kaksen nacin je po verjetnosti organizirana govorna izkusnja in kako govorec na podlagi izkusenj predvideva nadaljnji potek govora (gl. Frumkina, 1971: 4)?

Po izvedenih empiricnih poskusih Frumkina ugotavlja, da govorci precej uspesno razlikujejo med pogostimi in manj pogostimi leksikalnimi enotami. Uspesni so celo do te mere, da so subjektivne ocene pogostnosti razlicnih elementov tako zanesljive, da jih lahko uporabimo namesto objektivnih ocen pogostnosti, pridobljenih s tezavnimi analizami tekstov.

Pri eksperimentih je Frumkina uporabljala frekvencne slovarje in ugotovila, da je vcasih celo bolje uporabljati subjektivne ocene rojenih govorcev.

Frumkina domneva, da govorci pogostnost besed dolocajo na podlagi celotne govorne izkusnje. Prav tako kot Gougenheim pa opazi besedisce, ki opisuje v realnem zivljenju pogoste predmete, vendar statisticno redko uporabljene besede. Vecina primerov razhajanja med subjektivno in objektivno frekvenco je ravno na podrocju teh razpolozljivih besed (»mots disponibles«, »obihodnye slova« - »обиходные слова«) (gl. Frumkina, 1971: 57). Razlika je v delovanju jezika in predstavi o njem pri govorcih. Frumkina pravi, da so to »besede s pogostimi referenti, ki dobijo visoko oceno pogostnosti pri vprasanih. /.../ Rezervnost in pogostnost sta razlicni obliki pojavljanja ene in iste dejanskosti - verjetnosti besede v govorcevi zavesti« (Frumkina, 1971: 58).

Analize francoskega in ruskega jezika so torej pokazale zelo podobne rezultate. Domnevamo lahko, da gre za splosno jezikovno dejstvo: razlika je ne le med pasivnim in aktivnim besediscem, ki ga govorci obvladajo na razlicne nacine, ampak tudi med »aktivnim uporabljenim« in »aktivnim uporabnim« besediscem. Stopnja obvladovanja enega in drugega naj bi bila enaka, in sicer zelo visoka, zato naj se oboje vkljuci v zacetno ucenje jezika. Vprasamo se sicer lahko, ali se v poljubnem paru jezikov zgodi enako in v koliksni meri so dobljeni rezultati odvisni od metode dela (na primer Gougenheima in Frumkine). Poleg tega bi bilo morda tudi pri ucenju tujega jezika potrebno razlocevati med dejansko govorjenim jezikom in jezikom, ki ga govorci obvladajo. Ce naj se poucuje dejansko govorjeni jezik, seveda ni treba preucevati celotne jezikovne kompetence rojenih govorcev. V vsakem primeru se besedisca, ki ga rojeni govorec usvaja desetletja, ni mogoce nauciti v kratki dobi (zacetnega) ucnega procesa. Aleksejev se na primer sprasuje, cigavo jezikovno dejavnost upostevamo pri izboru ucnega jezikovnega gradiva - jezik cele skupnosti ali dolocenih skupin? Pri razpolozljivosti so lahko razlike se veliko vecje kot pri uporabi. Mar to ne pomeni, se sprasuje Aleksejev, da bi seznam rezervnega slovarja morali zastaviti kot celoten tezaver, ki bi odseval splosno sliko sveta v zavesti vseh govorcev ali vsaj teh, katerih jezikovno dejavnost modeliramo za namene poucevanja jezika? Ce se omejimo z osnovnim besediscem, je to nemogoce in omejevanje nujno.

Slovarji osnovnega besedisca

Slovarji osnovnega besedisca so vecinoma namenjeni ucencem, da bi z malo znanja ali brez njega usvojili najpomembnejse leksikalne enote za izrazanje v tujem jeziku. Kljub skrajni omejenosti besedisca so zelo

priljubljeni pri uporabnikih, na kar najbrz vpliva tudi cena slovarja (prim. Perko, 2004: 105).8

Za kratek pregled slovarjev osnovnega besedisca smo izbrali le nekaj slovarskih clankov, ki nakazujejo, kako slovaropisci na razlicne nacine pristopajo k razlagi ali prevodu gesla v malem slovarju.

Med enojezicnimi si oglejmo Slovar osnovnega besedisca francoskega jezika (Dictionnaire fondamental de la langue française, 1958) Georgesa Gougenheima. Ta ucni slovar naj bi ucencem omogocil aktivno obvladovanje skrajnega minimuma besedisca (okoli 2000 besed), s katerim pa naj bi nemoteno komunicirali na vsakdanje teme in razumeli razlage besed v drugih enojezicnih slovarjih. Razlage samih gesel so prav tako vezane na tocno doloceno omejeno besedisce, t. i. besedisce definicij (»defining vocabulary« /Svensén 135/, »vocabulaire des définissants« /Gougenheim idr./), ki niso del osnovnega besedisca (tj. t. i. »français élémentaire«), pac pa so v posebnem poglavju opisani predvsem vrstni in abstraktni samostalniki (na primer »action«, »qualité«, »instrument«). Neredko je ob razlagah uporabljena tudi slika ali nazoren primer rabe.

ménage [menaj], n. m., 1. le fait de s'occuper de la maison : cette dame est très occupée par son ménage ; elle tient bien (mal) son ménage ; faire le ménage, nettoyer la maison, mettre de l'ordre dans la maison ; femme de ménage, femme qui vient travailler dans la maison : cette dame emploie une femme de ménage une heure tous les jours. 2. le mari et la femme : un jeune ménage, un mari et une femme qui ne sont pas mariés depuis longtemps ; un vieux ménage, un mari et une femme qui sont mariés depuis longtemps ; un bon ménage, un mari et une femme qui sont d'accord (contraire : un mauvais ménage) ; fig. : ces deux amis font bon ménage, ils sont bien d'accord. (Gougenheim 1958, s.v. ménage.)

Nekateri mali slovarji kot edini nacin razlage pomena uporabljajo sintagmatsko nacelo. Skozi vrsto besednih zvez in povedi prikazujejo besedo z njenimi razlicnimi pomeni in hkrati slovnicnimi lastnostmi. Primer takega slovarja je slovar osnovnega besedisca Sanskega (4000 najuporabnejsih besed ruskega jezika - 4000 наиболее употребительных слов русского языка, 1986). Tak nacin se nam zdi uporaben, se zdalec pa

8 Raziskave kazejo, da so mali osnovni ucni dvojezicni slovarji med najuporabnejsimi pripomocki pri zacetnem pa tudi nadaljevalnem ucenju tujega jezika. Prim. raziskavo o uporabnosti slovarjev pri ucenju jezika, objavljeno v knjigi Using Dictionaries: Studies of Dictionary Use by Language Learners and translators 1998, ur. Atkins; in Hartmann, James 1998; ter Novikov 2002.

ne zadosca pri zacetnem ucenju tujega jezika, saj bo ucenec pogosto v dvomih o tocnem pomenu podanega primera.

весна (-ы; мн. всны, вёсен, вёснам) ж. Поздняя, ранняя, тёплая, холодная весна. За зимой следует весна. Пришла, наступила весна. Начало весны. Любить весну. Радоваться весне. (s.v. весна). /Ob slovarskem Clanku je fotografija kopnecega snega./

умелый (-ая, -ое, -ые; кр. ф. умел) кач. прил. Умелый человек. Умелые руки. (s.v. умелый).

Poznamo tudi hibridne slovarje. V osnovi so sicer enojezicni razlagalni, kot pomoc pa navajajo prevod osnovnega pomena besede v enega ali vec drugih jezikov.9 To velja za Kratki razlagalni slovar ruskega jezika V. V. Rozanove (Краткий толковый словарь русского языка, 1978), ki prevoda v predgovoru niti ne omenja kot poseben element clanka in ga pristeva kar k »opredelitvi pomena (ali pomenov)« (Rozanova, 1978: 4).

ВЕСН l A, -ы, мн. вёс I ны, -ен, -нам, ж. Время года, которое наступает после зимы (ср. Лето, Осень) [spring; printemps; primavera; Frühling]. Тёплая, рйнняя веснй. Веснй наступила. / Весéнний, -яя, -ее, -ие. Весéнний день. Весéнние каникулы. / Весной, нареч. Это было прошлой весной.

Pri obravnavi pravih dvojezicnih slovarjev podajmo primere clankov iz Rusko-slovenskega ucnega slovarja J. Severja, L. I. Pirogove in B. Orozen. Avtorji v predgovoru poudarjajo, da so slovar opremili s stevilnimi slovnicnimi opombami, da bi bil kar najbolj poucen. Osnovni podatki so vedno dodani, vse oblike posamezne besede pa le izjemoma, saj lahko paradigme uporabnik preveri v tabelah sklanjatvenih in spregatvenih vzorcev na zacetku slovarja.

хозяйство IIa gospodarstvo, gospodinjstvo; сéльское х. kmetijstvo; единоличное х. zasebno gospodarstvo; плановое х. nacrtno g.

умéлый spréten, izkùsen; -ые руки s. roke

9 Obstaja tudi poseben tip kombiniranega slovarja, t. i. »semi-bilingual dictionary« oziroma poldvojezicen slovar, ki vse razlage podaja v tujem jeziku, hkrati pa besede prevaja v ucencev materni jezik (gl. Svensén, 1993: 13). Pri nas je v devetde-setih letih 20. stoletja izsel tovrstni slovar za anglescino: Madzarevic, 1992.

весна 1в, мн. вёсны, вёсен pomlad; в. наступила zacela se je p., в. пришла p. je prisla; ранняя в. zgodnja p., поздняя в. pozna p., дружная в. prijazna p.

Izpostavili bomo se Mali aktivni francosko-ruski slovar (Petit dictionnaire pratique français-russe, 1963) V. G. Gaka, ki je prvi enkodirni slovar za francosko govorece ucence ruscine. Geslovnik zajema 4000 najpogostejsih besed in je pretezno povzet ravno po Gougenheimovem geslovniku Français fondamental. Gak uvede dosledno diferenciacijo pomenov ustreznic s pomocjo tudi tipografsko oznacenih dolocil, obicajne slovnicne, stilno-plastne, terminoloske, ekspresivne in druge kvalifikatorje (denimo péj., fam., dim., gram., prép.) in oznacevanje vezljivosti z dolocenimi skloni s pomocjo velikih tiskanih crk (npr. +A = se veze s tozilnikom). Pomemben podatek pri glagolu je podajanje obeh vidskih oblik in spregatve nepravilnih glagolov. Tudi graficni znaki (posevnice, navpicne crte, tri vrste oklepajev, tilde, oznake pri frazemih ipd.) so uporabniku v veliko pomoc.

ménage m 1. (économie domestique) a) хозяйство1" n sg; un ~ bien [mal] tenu налаженное [запущенное] хозяйство; tenir son ~ вести seul. ipf хозяйство; vaquer aux soins du ~ хлопотать ipf по хозяйству; une femme de ~ приходящая домашняя работница: faire le ~ делать ipf уборку; faire des ~s быть приходящей домашней работницей; un pain de ~ домашний хлеб; b) обстановка3*" f дома и всё неоходимое для хозяйства; fam. обзаведение n sg; 2. (famille) a) семья8*d f (Gpl семей); un bon ~ хорошая семья; un ~ uni дружная семья; b) пара!"f; un jeune ~ молодая пара; faire bon ~ avec qn жить seul. ipf в мире (ou ладить ipf, дружить seul. ipf) с кем-л.; faire mauvais ~ avec qn ссориться ipf (не ладить ipf) с кем-л.

Kot zadnjega navedimo clanek iz francosko-slovenskega slovarja, ki se pripravlja v okviru projekta prevoda Gougenheimovega slovarja Dictionnaire fondamental de la langue française v manjse jezike (Institut National des Langues et Civilisations Orientales, Pariz). Geslovnik prevzema besedisce »français fondamental«, prevodna stran pa je prav tako omejena na osnovno besedisce (slovar naj bi bilo mogoce preoblikovati v francosko-slovenski slovar). Namenjen je govorcem francoscine, zato je aktivnega tipa in na strani prevoda navaja vec slovnicnih in oblikoslovnih podatkov, ki omogocajo pravilno rabo prevodnih ustreznic (na primer vidski pari glagolov, spol samostalnikov, pomenska diferenciacija ipd).

ménage m 1. (économie domestique) gospodinjstvo n, domace délo n ; (tâches) gospodinjska opravila n.pl ; elle tient bien, mal son ~ dobro, slabo skrbi za gospodinjstvo/za réd v hisi ; 2. (famille) druzina f ; (couple) zakonca m.du, zakonski par m ; un jeune, vieux ~ mlada, stara zakonca ; un bon ~ srécen zakon ; fig faire bon ~ odlicno se razuméti ; faire le ménage (po)cistiti -im, pospavljati -am (pospraviti -im) /stanovanje/ ; je fais le ménage tous les samedis ob sobotah pospravljam /stanovanje/ ; femme f de ménage gospodinjska pomocnicaf, cistilkaf.

Po pregledu izbora makrostrukturnih10 elementov smo si torej ogledali se nekaj primerov slovarskih clankov, se pravi, nekaj primerov mikrostrukture11, ki je odvisna od metodologije ucenja, stopnje v ucnem procesu, ciljev in nalog ucenja pa tudi od jezikovne pripadnosti in starosti uporabnikov. Pri slovarjih osnovnih besedisc s pedagosko funkcijo je aktivna komponenta, torej pomoc pri tvorjenju besedil in izrazanju v govoru, se posebej bistvenega pomena. Zato uporabniki potrebujejo vec podatkov o pregibanju, zgradbi besed, besednih zvezah, pomenskem obsegu in slogovnih znacilnostih besed.

Literatura

Gak, V. G. 1963. Petit dictionnaire pratique français-russe. Moskva: Éditions d'état des dictionnaires étrangers et nationaux.

Gougenheim, Georges, Rivenc, Paul, Michéa, René, in Sauvageot, Aurélien. 1956. L'élaboration du français élémentaire - Etude sur l'établissement d'un vocabulaire et d'une grammaire de base. Pariz.

Gougenheim, Georges. 1958. Dictionnaire fondamental de la langue française. Pariz: Didier.

Gougenheim, Georges. 1964. Dictionnaire fondamental de la langue française. (Slownik podstawowy j.ezyka francuskiego, Pañstwowe zaklady wydawnictw szkolnych). Warszawa.

Hartman, Reinhard Rudolf Karl, in James, Gregory. 1998. Dictionary of Lexicography. London, New York: Routledge.

10 Makrostruktura: sestava in struktura celotnega seznama besed po katerem uporabnik isce informacije v prirocniku. Najobicajnejsa oblika v slovarjih evropskih jezikov je razporeditev besed po abecedi (gl. Dictionary of Lexicography, s.v. macrostructure).

11 Mikrostruktura: notranji nacrt posamezne referencne enote, ki prinasa na-drobne informacije o slovarskem geslu (pravopis, izgovarjava, slovnicni podatki, definicija, uporaba, etimologija itd.) (gl. Dictionary of Lexicography, s.v. microstructure).

Madzarevic, Branko. 1992. Password. English Dictionary for Speakers of Slovenian. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije.

Perko, Gregor. 2004. Comment différencier les équivalents dans un dictionnaire bilingue d'encodage (quelques propositions pour un dictionnaire slovène-français). Linguistica, 44. 105-129.

Pirogova, L. I., Orozen, Bozena, Sever, Joze. 1977. Rusko-slovenski ucni slovar (5000 najpogosteje rabljenih besed in njihovih besednih zvez). Ljubljana: DZS.

Sauvageot, Aurélien. 1962. Français écrit français parlé. La langue vivante. Pa-riz: Larousse.

Srebnik, Anita. 2001. Teoreticni problemi sestavljanja manjsih dvojezicnih slo-varjev. Ljubljana: Filozofska fakulteta (Magistrsko delo). Oddelek za anglistiko in amerikanistiko.

Svensén, Bo. 1993. Practical Lexicography. Principles and methods of dictionary-making. Oxford, New York: Oxford University Press.

Verdonik, Darinka. 2008. Govor in jezikovne tehnologije. V: Spisi o govoru. ur. Vitez, P. Ljubljana: Znanstevnoraziskovalni institut Filozofske fakultete.

Vitez, Primoz (ur.). 2008. Spisi o govoru. Ljubljana: Znanstevnoraziskovalni institut Filozofske fakultete.

Zgusta, Ladislav. 1971. Manual of Lexicography. Praga: Academia.

Алексеев, П. М. 2001. Частотные словари. Sankt-Peterburg: Учебное пособие СпбГУ.

Морковкин, В. В., Сафьян, Ю. А., Степанова, Е. М., Дорофеева И. В. 1985. Лексические минимумы современного русского языка. Моskva: Русский язык.

Новиков, Л. А. 2002. Типология учебных словарей. V: Лексикология, фразеология, лексикография. Хрестоматия и учебные задания. ur. Поцебня, Д. М. Sankt-Peterburg: Филологический факультет СпбГУ.

Розанова, В. В. 1978. Краткий толковый словарь русского языка. Moskva: Русский язык.

Фрумкина, Р. М. 1971. Вероятность элементов текста и речевое поведение. Моskva: Издательство Наука.

Шанский, Н. М. 1986. 4000 наиболее употребительных слов русского языка. Мoskva: Русский язык.