Elipsa kot stavčnopovedni in besedilni pojav Текст научной статьи по специальности «Языкознание и литературоведение»

izvirni znastveni clanki

UDC 811.163.6'42 ELIPSA KOT STAVCNOPOVEDNI IN BESEDILNI POJAV

Mira Krajnc Ivic

Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru

Andreja Zele

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Key words: ellipsis, valence, coherence, cohesion, communicative principles

Summary: The paper Ellipsis as a sentence and textual phenomenon presents ellipsis as a textual valence phenomenon and its recognition in text/discourse on the material of Slovene language. Ellipsis is a linguistically-systemically predictable omission. As a systemic phenomenon, it belongs (based on frequency of occurrence) primarily to the textual plane. Ellipsis can be seen as expressionless content, or the non-worded content of textual valence; it is therefore an expression of textual valence within the sentence structure (and broader) and often a stylistic phenomenon. Ellipsis is more likely to occur in narrower-interest dialogical texts with predominantly practical-communicative content and verbs with absolute semantic valence ranging from one- to three-valence verbs. One would expect the appearance of ellipsis to be less frequent in monological wider-interest texts: for instance, in speeches by members of city council.

With its textuality, the text creates alternatives and provides a selection of these, so that recurrence of particular sections of text is either permitted or withheld in accordance with its participants' (author's and recipient's) beliefs and presuppositions, which are also reflected in the economy of language and in the flout or/and violation of the maxims of Grice's co-operative principle. That is also connected to the functional sentence perspective with its possibility of adapting word order to the content or actual meaning of the sentence.

0 Uvod

Elipsa kot jezikovnosistemska prvina prispeva k ekonomicnosti izrazanja in/ali kot stilna prvina uvaja v besedilo posebne stilne ucinke. Omenjeno, tj. ekonomicnost in stilskost,1 lahko v primeru elipse deluje povsem neodvisno.

Prispevek se gradivno sicer omejuje na zglede iz slovenskega jezika, se zlasti govorjenih besedil, torej se pri obravnavi elipse odkrivajo zlasti

1 Pojem stilskost je razumljen v najsirsem pomenu besede, tj. v smislu kakrsnega koli dodatnega nedenotativnega ucinkovanja.

besedilne lastnosti slovenscine, pogojene z v stavcno poved vkljucenimi glagoli, a glagolska vezljivost kot lastnost glagola, ki doloca udelezenske vloge, tudi v drugih jezikih omogoca glagolsko sopojavnost in udelezensko soodnosnost, ki se kazeta v besedilni vezljivosti, katere pojav je tudi elipsa.

Elipsa je izhodiscno sistemski pojav, in je neke vrste trenutnemu posameznemu kontekstu prilagojeno udejanjanje sistema v besedilu, zato je pojav elipse aktualen tako z vidika sistema kot besedila. S stalisca za slovenscino znacilnega prostega besednega reda v besedilu je aktualna tudi besedilna clenitev po aktualnosti, ki omogoca prilagajanje besednega reda vsebini oz. dejanskemu smislu sporocenega.

1 Elipsa z vidika jezikovnega sistema

Elipsa je jezikovnosistemsko predvidljiv izpust in kot sistemski pojav sodi po pogostnosti pojavitev predvsem na besedilno ravnino, sicer pa je kot sistemska elipsa lahko obravnavan ze neizrazeni potencialni stavcni clen (Danes, 1987: 62-63; Danes, 1999: 97).

Elipso osmisljajo skladenjski obrazci - tako stavcni kot besedilni. Je rezultat tesne medsebojne povezanosti besedilnih sestavin in zato spada v besedilno koherenco in posledicno tudi v kohezijo, tudi med neke vrste konektoije. Bistvo koherence so pomenska soodvisnost, povezanost in kontinuiteta besedilnih sestavin, z izpustom, ki sodi ze v izrazni kohezijski del besedila, pa lahko dosezeno vsaj dvoje - neubeseditev zaradi komunikacijske irelevantnosti ali neubeseditev z namenom doseci opaznost in doloceni komunikacijski ucinek.

Besedilna elipsa - zveza besedilna elipsa je ze pleonazem, ce se zavedamo, da elipso lahko pogojuje besedilo in besedilna vezljivost - se locuje po stavcnoclenskih merilih, npr. 1) elipsa v povedku pri On je danes z vlakom, Tako se ne sme, 2) elipsa v imenskem delu pri On je vedno proti, Rad kar naprej podarja, Dobil je tri okrog uses, Rad se vraca, Stanovalci v Shakespearovi ulici imajo sicer en problem, in to je ta, da ne smejo, ee, da majo postavljen znak, da ne smejo zavijat na levo na Stantetovo, ampak samo na desno (Krajnc, 2005: 316), 3) stavcna elipsa pri Pa to ni res ..., Kot da nepozna na uro ... ipd.

Elipsa ima torej nekaj tipicnih lastnosti: 1) pri ubeseditvi je nezaseden polozaj, za katerega se sistemsko predvideva, da je sicer zaseden, 2) z vidika clenitve po aktualnosti je najveckrat izpuscena tema, nikoli pa ne jedro sporocanega, 3) nezasedenost polozaja sporocilno omogoca sobesedilo oz. sirsi kontekst, 4) elipticna zgradba mora ostati sporocilna enakovredna neelipticni oz. se med seboj lahko samo stilno razlikujeta, 5) elipsa mora biti in ostajati v soglasju z jezikovno normo. Nasproti npr.

aposiopezi vedno vkljucuje in uposteva stavcno intonacijo in je s tem sestavni del besedilne kohezije. Spontano govorjena besedila imajo posebno vrsto situacijske oz. eksoforicne elipse, ki pa je zaradi nesistemskosti govora tudi sama nesistemska. Sicer pa tudi sistemska elipsa lahko postane nesistemska, ce ogrozi enoumnost besedilnega sporocila ali celo povzroci besedilno dvoumnost (o tem prim. Paduceva, 2007: 176).

2 Elipsa z besedilnega vidika

V okviru besedila je smiselno locevati med jezikovnosistemskimi izpusti (ki upostevajo skladenjske vzorce), npr. dialog kot Pa bodo lahko prisli? Ja, upam!, in situacijsko-pragmaticnimi izpusti (kjer je prednostno cimbolj neposredno razumevanje sporocanega, npr. opozorilni napisi, pozdravi ipd.), npr. Mi izstopamo na naslednji, Lepe praznike!, Vsem skupaj lep pozdrav (Krajnc, 2005: 312).

2.1 Dialoska besedila

Najbolj tipicna besedilna potrditev elipse kot sistemskega pojava, uresnicevanega v besedilih, so dialoska besedila [1].

Zgled 1

a)

C1 : Kaj kar tu?

A1 : Ja, kar kar naprej.

b)

M: Jaz sn vas ze skor zamudila, ne? Pozdravljeni, M. S. Kar izvolte. Kjer zelite.2 Jz sm pa res zadnji trenutek tut aa, pritekla sm. Sn cist sama. c)3

ZP4, Z: Naprej.

ZP20,Z: Naprej, prosim.

ZP2, Z: Izvolite. Prosim.

ZP11, ZP13, ZP14, ZP16, ZP23, Z: Prosim.

Elipsa kot rezultat tesne povezanosti besedilnih sestavin z nejezikovnim kontekstom tvori ustaljene jezikovne, besedilne obrazce in vedenjske

2

Zgled potrjuje, da je kjer zelite res le navidezno samostojni odvisni stavek, saj je motiviran z neposrednim dogajanjem med potekom pogovarjanja, tj. govorec M opazi, da sogovorec nekaj

izbira in pri tem omahuje.

3

Navedeni zgledi so del gradiva, zbranega o razgovorih zdravnika (Z) s pacienti. Sifra ZP4 pomeni cetrti razgovor zdravnika, opravljen na dan snemanja. Udelezenci so v snemanje predhodno privolili. Vec glej Krajnc Ivic 2009.

vzorce. Tako pri povabilu soudelezenca, da naj sede, stopi naprej v prostor, besede le spremljajo nejezikovno dejanje: Kar izvolte: v pomenu 'ne imejte zadrege (pri izbiranju sedeza /stopiti naprej), izvolite (sesti/stopiti naprej)'. Navedeno v oklepajih se glede na posamezni komunikacijski stik spreminja. Zdi se, da je zveza spodbujalnega clenka kar in glagola izvoliti v medmetni rabi, pri cemer je glagol lahko izpuscen, ustaljena leksikalizirana elipsa, da gre torej za uslovarjeno govorno dejanje. Kadar stik zacnemo le z naprej, je jasno, da gre za povabilo. Ce pa ga zacnemo s prosim in/ali izvolite, s kombinacijo naprej, prosim, lahko to pomeni zacetek aktivnosti, torej da naj npr. pacient zdravniku ze kar pove, zakaj je prisel, in ne le povabilo za vstop ali poziv, da naj npr. pacient sede in izroci kartoteko. Govorec v takih primerih z eno repliko uresnici vec govornih dejanj idealnega sekvencnega zaporedja, kar potrdi ugotovitev D. Schiffrin (1995: 85-88), da vec izrekov lahko predstavlja eno govorno dejanje, lahko pa en izrek predstavlja vec govornih dejanj. Tu se potrjuje delovanje elipse kot prvine, ki izrazito prispeva k ekonomicnosti izrazanja in je povezana s komunikacijsko relevantnostjo izrecenega.

Soudelezenca lahko povabimo, da vstopi tudi tako, da izrecemo le prosim [1, c]. Prosim govorca postavi v vlogo poslusalca, v pasivno vlogo, vlogo naslovnika tezav (troubles-telling), ne v vlogo moci oz. usmerjevalca dvogovora. Po SSKJ z glagolom prositi pod tocko 1 izrazamo komu zeljo, da a) kaj da, naredi in b) kdo postane delezen cesa. Pod tocko 2 pa v medmetni rabi izrazimo vljudnost pri nagovoru. Slednje je skladno s Toporisicevo (42000: 462) umestitvijo prosim in hvala med velelne oz. namerne (Vidovic Muha, 2000: 87) medmete (zvalnice in pozdravi).4 Glagol prositi sodi med glagole rekanja s poudarjeno pomensko sestavino '|ne|popolne in |ne|izrazene informacije' ali 'zgoscene informacije' (Zele 2001: 204-205), poudarjena je pomenska sestavina 'oddajanja informacije', to je 'vplivanje na naslovnika'.5 Iz stavcnega pojasnila pomena je lahko razvidno, ali je leksem uslovarjeno govorno dejanje, saj take stavcno strukturirane razlage vsebujejo izraza/poudarja. »Razlaga torej ne posreduje slovarskega pomena, (slovarske) vrednosti leksema, ampak namero tvorca besedila kaj povedati, tudi poudariti.« (Vidovic Muha, 2000: 86). Tako rabljen leksem prosim je predmet raziskovanja tudi pri Stubbsu (1983: 7173) in Levinsonu (1995: 66-100). Prvi prosim (please) umesca med t. i. stavcne prislove (sentence adverb) in ugotavlja, da se prosim lahko pojavlja

4 »Sem nekako spadata tudi prosim in hvala.« (Toporisic, 42000: 462).

5 Pri glagolu hvaliti je poudarjena pomenska sestavina sonahajanja/sopojavljanja/pripadnosti, in sicer ohranjanje sonahajanja (Zele, 2001:196).

na zacetku, sredini ali na koncu izreka: prosim, ali lahko odpres okno; ali lahko, prosim, odpres okno; ali lahko odpres okno, prosim. Kot najbistvenejse navaja stiri znacilnosti »prislova« prosim: 1) ne moremo ga stopnjevati, kot je to znacilno za druge prislove, 2) lahko stoji namesto celotne povedi: Bi caj? - Prosim; 3) je funkcijsko jezikovno sredstvo, saj je njegova edina funkcija funkcija oznacevalca vljudnosti ali ublazitve; razlika med hitro in prosim je v tem, da je prosim denotat, ki nima svojega designanta, ni o cem; 4) v svojem bistvu je interakcijski: njegova bistvena funkcija je pridobiti koga, da kaj napravi, zato je vecinoma omejen na govorjeni jezik in se lahko pojavlja le ob tistih govornih dejanjih, ki jih lahko razumemo kot zahtevo.

2.2 Monoloska besedila

V monoloskih besedilih elipsa besednozvezno izraza umanjkanje besedila in se potrjuje kot kohezijski pojav, npr. umanjka lahko dolocilo imenske zveze [2], prvi in/ali kateri drugi delovalnik [3], predhodni jedrni povedek [4], lahko pa gre za situacijsko-pragmaticni izpust [5].

Zgled 2

Pred mesecem dni smo imeli burno sejo Mestnega sveta in je mesto ponorelo - ker so clanice in clani - ko je nekdo dal izjavo, da Maribor nima kandidatov (za ...). (Krajnc, 2005: 325)

Zgled 3

/.../, da se tu z gospodom Zlendrom ze dolgo strinjama. (Krajnc, 2005: 323)

Zgled 4

Zame ni vprasanje, Holding tu ali tam. (Krajnc, 2005: 318)

Zgled 5

Jaz mislim tako, da Maribor je sigurno v tem obdobju tranzicije in centralizacije, ce hocete, oblasti v Ljubljani, bil mesto, ki je bil najbolj prizadeto in na vsak nacin se je ta odnos Ljubljane do Maribora, ne bi zelel, da bi kdo misli, da gre tu za nek dvoboj. Niti slucajno. To smo danes na Mestnem svetu tudi jasno povedali in pokazali, ampak gre za to, da tak, kot je prej Joze povedal, ne morejo vse stvari vodit iz enega centra. (Krajnc, 2005: 285-286)

Z besedilnega vidika mora elipsa upravicevati komunikacijsko relevantost, ki je rezultat kumulativnega (skupnega) vpliva komunikacijske,

zlasti pa tvorceve namere, fizikalnega razmerja med udelezenci in drugih okoliscin. Za uspesno komuniciranje je nujen racionalni princip, tj. Griceovo nacelo sodelovanja (cooperative principle). Zlasti pomembni sta maksimi kolicine in relevantnosti (Schiffrin, 1995: 196). Maksima kolicine vodi naslovnika, da isce kolicino informacij v besedilu, maksima relevantnosti pa ga vodi, da uporabi informacijo na dolocen nacin, tj. najde njeno relevantnost glede na jezikovni in nejezikovni kontekst. Maksimi relevantnosti in kolicine usmerjata naslovnika k informaciji in ustvarjata sredstvo njene rabe, tako da mu pomagata inferirati tvorcevo nanasanjsko namero. Te jezikovnopragmaticno zasnovane izbire pomagajo ustvariti sovezne pare, nize in so tako deloma odgovorne za razlicne diskurzivne strukture, torej tudi besedilo, ki kot eno bistvenih prvin vkljucuje elipso.

Sobesedilo je pomemben vir informacij (maksima kolicine), glede na katere so nanosniki v zgodbi relevantni (maksima relevantnosti) [6], saj se tvorec nenehno odloca, kateri tip informacije (jezikovni ali nejezikovni) bo ubesedil do katere stopnje na lestvici med izraznima jasnostjo in ekonomicnostjo. Ta nastajajo ne le sovezni pari z nicto koreferenco, ampak tudi navidezno samostojni odvisni stavki, ki vsebujejo deikticne izraze (to), katerih pomen je dolocljiv iz konteksta.

Zgled 6

Ker to je pa popolnoma neopraviceno. (Krajnc, 2005: 322)

Elipsa je tako popolna nedolocnost in neizrecnost izraza (neubesedenost) in popolna dolocnost ter izrecnost pomena, vsebine; pri tem se termin dolocnost nanasa na tvorcevo namero in predvidevanja o tem, kaj se pricakuje, da naslovnik ve, izrecnost pa je deloma motivirana s tvorcevimi sodelovalnimi nameni, tj. informacija je predstavljena tako, da bi naslovniku omogocila, da razbere nameravan (predviden) nanosnik. Lahko je paradoksalno, vendar je elipsa kohezijska prvina, tj. izrazni oznacevalnik, neizrazene vsebine - elipsa je torej vsebina brez izraza, je neubesedena vsebina besedilne vezljivosti oz. besedila. Skladno s trenutnim potekom komuniciranja in ob tem nastajajocim besedilom se tvorec odloci med dogovoijenimi jezikovnimi izbirami, med sprejemljivo paleto moznosti, da se kar najbolj pribliza nacinu, ki bi mu omogocil kar najvecjo verjetnost, da zadovolji svoje komunikacijske potrebe [7].

Zgled 7

Hm?

Okej? / Vredu? /Prav?

Se strinjas? / Ti je prav?

Se strinjas s tem?

S tem te sprasujem, ali se s tem, kar sem ti predlagal, strinjas?

Tako izrecno, kot je le mozno, se tvorcu zaradi sporocanjske rutine ni treba vedno izrazati. Pragmaticna sestavina pomena stavcne povedi za razumevanje vsakega besedila, ki naj bi ucinkovalo kot govorno dejanje, je neobhodno potrebna; sodi k najpomembnejsim vprasanjem o tem, kar se skriva med vrsticami ze pri vsaki temeljni vsebini povedi (von Polenz, 1988: 195). Ker izrecemo torej res nujno potrebno - kar potrjuje Searleovo (1971: 32) ugotovitev, da tvorec lahko misli vec, kot dejansko izrece - pri (ne)upostevanju maksim sodelovalnega nacela in ekonomicnosti v jeziku zaradi velike verjetnosti, da bo doloceni motivacijski repliki, npr. vprasanju Ali imas uro? pri pritrdilnem odgovoru sledilo se vprasanje Koliko je ura?, naslovnik poda kar najbolj relevanten odziv: Ura je 13. Zgled, vzet sicer iz dvogovornega besedila, je ob Ducrotovi (1988) predpostavki, da je v vsaki povedi dvogovor, mozno implicirati tudi na monoloska besedila [8].

Zgled 8

Ee, v zvezi z danasnjo obravnavano tocko - najprej preliminarno -Svetniska skupina SLS je seveda za sedez Holdinga v Mariboru. Da ne bo nesporazuma. (Krajnc, 2005: 299)

3 Elipsa glede na clenitev po aktualnosti

Dolocnost ali nedolocnost izpusta, ki hkrati pomeni tudi aktualnost ali neaktualnost izpusta,6 je vezana na obveznega ali neobveznega udelezenca (Uo/n), npr. Ta zavida (komu? - elipsa obveznega udelezenca (Uo)) vsako stvar, Kar naprej samo isce (koga/kaj? - elipsa obveznega udelezenca (Uo)), Znanstveniki svarijo (koga/kaj? - elipsa neobveznega udelezenca (Un)). Zelo mi je zal, meni, staremu casnikarju, ampak protestiram (eUn). (Mladina /VC/, 2009)

Pri upovedovanju je pri linearnem ali nelinearnem nizanju bistvena clenitev po aktualnosti - vse izrazno urejanje in preurejanje ter preoblikovanje povedja in udelezencev mora potekati v mejah ohranjanja istega sporocila, ki pa se seveda nujno aktualnostnoclenitveno modificira. Ravno clenitev po aktualnosti namrec omogoca in tudi osmislja cimbolj naravno izpustnost. Elipsa je torej jezikovnosistemsko predvidljiva posledica prepletanja in krizanja stavcnih propozicij v enovito sporocilno

6 V zvezi z izpuscanjem obveznega udelezenca P. Sgall (1986: 130-131) govori o aktualni elipsi.

smiselno in tudi stilno nenerodno besedilo (zgled 9 s smiselno preoblikovanim besedilom na zacetku in manj ustreznim izvirnikom, povzetim po reviji Gea). To potrjuje, da vse elipse ne nastanejo nujno iz matricnega skladenjskega vzorca, ampak je nujno tudi upostevanje konteksta in komunikacijske relevance sploh; komunikacijska funkcija je namrec dvosmerna - z namenom vecje opazenosti se lahko obravnavano izpusca tako zaradi nepomembnosti kot zaradi pomembnosti.

Zgled 9

Preoblikovano besedilo

Krokodil hrane zaradi gibanja celjusti le v navpicno smer ne more zveciti, zato je nacin, kako bo ubil svoj plen, odvisen od velikosti plena. Manjsega zmecka v celjustih, srednje velikega si namesti v celjust tako, da ga cim lazje pogoltne; pri tem si pomaga s sunkovitimi gibi glave nazaj. Vecji plen silovito zgrabi, zvlece v globoko vodo in utopi. Nato ga ali z divjim stresanjem glave razkosa ali pa se s koncem celjusti zapne v meso in se s celim telesom pricne vrteti okoli svoje vzdolzne osi. Z vrtenjem preneha sele, ko uspe odtrgati zeleni kos mesa.

Izvirnik

Krokodil ubije svojo zrtev tako, da jo zmecka v celjustih. Vecji plen, ki ga je nemogoce pokoncati na ta nacin, pa ubije tako, da ga silovito zgrabi, zvlece v globoko vodo in ga utopi. Ce plen ni prevelik, si ga v celjustih namesti tako, da ga cim lazje pogoltne. Ker krokodil hrane zaradi gibanja celjusti le v navpicni smeri ne more zveciti, golta cele kose. Pri tem pa si pomaga s sunkovitimi gibi glave nazaj. Ce je ubita zival prevelika, jo razkosa z divjim stresanjem glave, ce tudi to ne pomaga, se s koncem celjusti zapne v meso in se s celim telesom pricne vrteti okoli svoje vzdolzne osi. Vrteti se preneha sele, ko mu uspe odtrgati zeleni kos mesa. (Gea)

V zapisanih besedilih elipso omogoca tudi npr. medbesedilnost: v casopisih objavljene osmrtnice imajo tocno dolocen obrazec, v katerega prvotni tvorec glede na odnos do umrlega pravzaprav le vstavlja spremenljivke, zato so v teh besedilih med posameznimi povedmi z vidika clenitve po aktualnosti pogosti t. i. besedilni/tematski preskoki: Od nase drage ome Helene Ivic se bomo se zadnjic poslovili v sredo, 30. 5. 2006, na pokopaliscu v Limbusu. Zara lezi v mrliski vezici od 11. ure dalje. Vsi njeni.

V vecinoma enogovornih (deloma) spontanih besedilih je opazno tvorcevo prizadevanje ohranjati repliko oz. obdrzati besedo. Tu se kot vsebinska elipsa pojavljajo masila v funkciji zapolnjevanja tisine [10].

Zgled 10

In dajmo enkrat to pravilno zapisat in nehajmo operirat z tem ee, ee terminusom ekoloski tolar. (Krajnc, 2005: 323)

Vsebinska elipsa pa se lahko razume tudi kot nenaden preskok z ene teme na drugo, in je povezana z vsebinskim preskokom (Krajnc, 2004: 479), pri katerem govorec ne izrece vsega, kar je prvotno nameraval povedati [11].

Zgled 11

Drugi je bil pa Cer..., Mestni avtobusni promet d. o. o. Kar se tice vprasanja ... Gospod Pristovnik, se opravicujem, da nisn sou po vrsti. (Krajnc, 2005: 329-330)

4 Sklep

Tudi zaradi jezikovnosistemskih zmoznosti elipse in zmoznosti njene besedilne porabe se besedilo potrjuje kot jezikoslovno neodvisno kvaliteto, ki se lahko razlaga tako na ravni sistema kot na ravni udejanjanja v trenutnem kontekstu.

Gradivo:

Delo LI. 2009. Sobotna priloga, 8. avgust 2009. Otroci strahu (Starsi v izrednem

stanju). Prevod iz nemscine. Ljubljana: Delo, d. d. 17-19. Gea: svet je tvoj. 2000. Letnik 10, stevilka 1, Ljubljana, str. 28. Jancar, Drago. 21980. Galjot. Murska Sobota: Pomurska zalozba. Jancar, Drago. 2000. Katarina, pav in jezuit. Ljubljana: Slovenska matica. Krajnc, Mira. 2005. Besedilne znacilnosti javne govorjene besede. Knjizna zbirka Zora, Zora 35. Maribor. Zapisi odlomkov sej mariborskega Mestnega sveta, in sicer 23. 10. 2000, 3. in 10. 9. 2001 ter 1. 10. 2001. Krajnc Ivic, Mira. 2008. Zasebni dvogovori. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Mladina. 2009. Konzum /K/ (st. 28, 17. 7 2009), predstavitev, 68. Komunalni kaos /KK/ (st. 30, 31. 7 2009), komentar, 32-34. Vonj po casopisu /VC/ (st. 30, 31. 7. 2009), komentar pod crto, 41. Ljubljana: Mladina casopisno podjetje d. d.

Literatura in viri:

Danes, Frantisek, idr. 1987. Vètné vzorce v cestinè. Praha: Academia. Danes, Frantisek. 1999, 2000. Jazyk a Text I, II. /JaT I, II/ (Vybor z lingvistického díla Frantiska Danese).Ur. Oldrich Ulicny. Praha: Univerzita Karlova, Filozofická fakulta.

Ducrot, Oswald. 1988. Izrekanje in izreceno. Ljubljana: Zalozba SKUC: Znanstveni institut Filozofske fakultete.

Krajnc, Mira. 2004. Besedilnoskladenjske znacilnosti javne govorjene besede. (Na gradivu mariborscine). Slavisticna revija, 52/4, Ljubljana, 475-498.

Krajnc, Mira. 2005. Besedilne znacilnosti javne govorjene besede. Knjizna zbirka Zora, Zora 35. Maribor: Filozofska fakulteta, Zalozba Oddelka za slovanske jezike in knjizevnosti.

Krajnc Ivic, Mira. 2009. Razgovor kot vrsta komunikacijskega stika. Mednarodna knjizna zbirka Zora, Zora 63. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna zalozba Oddelka za slovanske jezike in knjizevnosti.

Krajnc Ivic, Mira, Zele, Andreja. 2011. Elipsa v dvogovornih in enogovornih besedilih = Ellipsis in dialogical and monological texts. V: Jesensek, Marko (ur.): Globinska moc besede : red. prof. dr. Martini Orozen ob 80-letnici, (Mednarodna knjizna zbirka Zora, 80). Maribor: Mednarodna zalozba Oddelka za slovanske jezike in knjizevnosti, Filozofska fakulteta. 468-478.

Levison, Stephen C. 1995. Activity types and language. Drew, Paul, Heritage, John (ur.). Talk at work: interaction in institutional settings. Cambridge University Press. 66-101.

Paduceva, Elena Viktorovna. 2007. O semantike sintaksisa (Materialy k tranformacionnoj grammatike russkogo jazyka). Moskva: KomKnjiga.

von Polenz, Peter. 1988. Deutsche Satzsemantik. Grundbegriffe des Zwischen-den-Zeilen-Lesens. Druga, pregledana izdaja. Berlin, NewYork.

Schiffrin, Deborah. 1995. Approaches to discourse. Oxford (UK), Cambridge (USA): Blackwell.

Searle, John R. 1971. Sprechakte: ein sprachphilosophischer Essay. Frankfurt am Main: Suhrkamp.

Sgall, Petr, a kol. 1986. Uvod do syntaxe a sémantiky. Praha: Academia.

Stubbs, Michael. 1983. Discourse Analysis. The Sociolinguistic Analysis of Natural Languarge. Oxford.

Toporisic, Joze. 42000. Slovenska slovnica. Cetrta prenovljena in razsirjena izdaja. Maribor: Obzorja.

Vidovic Muha, Ada. 2000. Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete.

Zele, Andreja. 2001. Vezljivost v slovenskem jeziku (s poudarkom na glagolu). Zalozba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana.

Zele, Andreja. 2010. Elipsa med glagolsko intenco in besedilno koherenco (Izpustnost med glagolsko usmeijenostjo in besedilno soveznostjo). Slavisticna revija, 58/1, Ljubljana. 117-131.