IZBRANI PRIMERI INTERFERENC V SLOVENŠČINI PRI ROJENIH GOVORCIH RUŠČINE Текст научной статьи по специальности «Языкознание и литературоведение»

izvirni znanstveni clanek

UDK:811.163.6'342:811.161.1

IZBRANI PRIMERI INTERFERENC V SLOVENSCINI PRI ROJENIH GOVORCIH RUSCINE

Leon Sabo,

Ljubljana, Slovenija

Key words: interference, language transfer, contrastive analysis, Russian, Slovene

Abstract: The article focuses on selected examples of language errors made by native speakers of Russian in their spoken Slovene. All analysed examples origin in the transfer of structures from the foreign language, in our case Russian, which is also known under the term of "interference". One of the aims is to demonstrate the repeatability of these errors by presenting their occurrence in individual speakers as well as in the group as a whole. Featured interference errors are analyzed and presented on different levels of language and are further divided into individual groups.

Kljucne besede: interferenca, jezikovni prenos, kontrastivna analiza, ruscina, slovenscina

Izvlecek: Razprava obravnava izbrane primere jezikovnih napak rojenih govorcev ruscine v njihovih govornih besedilih v slovenscini. Obravnavane so le tiste jezikovne napake, katerih izvor je mogoce pripisati prenosu struktur iz tujega jezika, konkretno iz ruscine, in ki so znane tudi pod pojmom interference. Eden izmed ciljev je tudi prikaz ponovljivosti tovrstnih napak tako pri posameznem obravnavanem govorcu kot splosneje pri vseh govorcih. Predstavljene interference so analizirane in predstavljene po jezikovnih ravninah in znotraj njih ponekod po posameznih skupinah.

Predstavljeni clanek povzema osnovne ugotovitve in primere iz avtorjevega diplomskega dela (Sabo, 2016)1, v katerem je preucevani predmet govorjeni slovenski jezik v Sloveniji zivecih tujcev, torej pripadnikov tuje jezikovne skupnosti, ki so znanje jezika svojega novega okolja, tj. slovenscine, preverjali na Centru za slovenscino kot drugi/tuji jezik. Gradivo, pridobljeno v omenjeni ustanovi, je vsebovalo videoposnetke z govornega dela izpita iz slovenscine, ki so bili posneti v okviru enega izmed Centrovih pilotnih projektov. Razprava poleg predstavitve osnovnih pojmov, metod in pristopov k izbrani problematiki vkljucuje konkretno analizo posameznih izjav iz govorjenih besedil stirih razlicnih govorcev, ki so kot svoj prvi oz. materni jezik navedli ruscino, z osredotocenjem na napake, ki so posledica prenosa elementov oz. struktur iz ruscine.

Pirih Svetina (2003: 17) jezikovno napako definira »... kot neuspel del jezika in kot obliko ali kombinacijo oblik, ki jih tvori uceci se posameznik. Gre za oblike, ki jih v enakem kontekstu in v enakih pogojih govorci prvega jezika ne bi tvorili.« Pojem prvi jezik v slovenski strokovni javnosti opredeljuje tudi termin rojeni govorec oz. domaci govorec, ki sta se uveljavila za poimenovanje angleske besedne zveze native speaker. Po Kocjancic Pokorn (1999: 257) je rojeni govorec nekega jezika posameznik, ki ta jezik govori kot bodisi svoj prvi, dominantni ali domaci jezik, oz. kompetentni govorec tega jezika, ki ga zna uporabljati idiomaticno. V povezavi z ucenjem drugega oz. tujega jezika, se ozje pa v teoriji jezikovnega prenosa sta poleg pojmov prvi, drugi oz. tuji jezik v rabi tudi "izvorni" oz. izhodiscni jezik (source language) ter ciljni jezik (target language) (Odlin, 1990: 12). Ciljni jezik je jezik, »... ki se ga nekdo uci z namenom, da bi ga obvladal bodisi kot svoj prvi, drugi ali tuji jezik.« (Pirih Svetina, 2005: 139). Izhodiscni jezik je definiran kot jezik, »... iz katerega se nekdo uci vse druge ali tuje jezike ...« (Pirih Svetina, 2005: 140), kar je najpogosteje tudi izvor napak, ki se pripisujejo jezikovnemu prenosu in so imenovane tudi kot interference (prav tam).

Posamezni nezeleni rezultat zgoraj opisanega jezikovnega prenosa, tj. vpliva prvega oz. izhodiscnega jezika na drugi oz. ciljni jezik, se sicer najopazneje izraza kot odstop od norme ciljnega jezika, tj. napaka, kot je definirana zgoraj, a je v kontekstu sorodnih si jezikov, kot sta ruscina in slovenscina, treba upostevati tudi pozitivne rezultate tovrstnega jezikovnega

1 Diplomska naloga z naslovom Interferenca v slovenscini pri rojenih govorcih ruscine, zivecih v Sloveniji je nastala pod mentorstvom doc. dr. Mladena Uhlika in red. prof. dr. Marka Stabeja.

prenosa, ki ucecemu se olajsujejo samo ucenje. Za rojenega govorca ruscine je mogoce domnevati, da bo dolocene slovnicne kategorije v slovenscini usvojil prej kot na primer nekdo, cigar prvi jezik je anglescina, po drugi strani pa je prav jezikovna podobnost med slovenscino in ruscino vzrok za pojavljanje izrazitih interferenc med ucecimi enega oz. drugega jezika, saj se njuni govorci slabse zavedajo razlik med njima. Kar interference loci od drugih jezikovnih napak, je, da se kot jezikovne napake v dolocenem ciljnem jeziku pojavljajo na enakih mestih in pri opaznem delu med seboj primerljivih rojenih govorcev istega jezika, so torej ponovljive, najopaznejse pa so na glasoslovni ravnini in so kot take tudi eden izmed vzrokov za t. i. tuji naglas (Sabo, 2016: 31).

Izhodiscni jezik obravnavanih govorcev je torej ruscina, njihov ciljni jezik je slovenscina, kot bi jo v nekem podobnem kontekstu govorili njeni rojeni govorci, njihova razlicica tega ciljnega jezika pa ima lastnosti tako slednjega kot izhodiscnega, kar je znacilnost t. i. vmesnega jezika2. V slednjem je, ko ga primerjamo s ciljnim jezikom, mogoce zaznati morebitne napake, katerih obravnavo po t. i. metodi analize napak v svoji razpravi po posameznih korakih strnjeno povzema Pirih Svetina (2003), znotraj omenjene metode pa je za obravnavo in dolocanje interferenc eden izmed postopkov tudi analiza jezikovnega prenosa (transfer analysis), ki se ukvarja z razlikami med vmesnim in ciljnim jezikom, za katere je mogoce predvidevati, da so se pojavile kot rezultat jezikovnega prenosa (James 1998: 6). Za razlago in opis tovrstnih napak oz. za pojasnitev, kako je lahko neka napaka posledica jezikovnega prenosa, je treba v primerjavo vkljuciti tudi izhodiscni jezik, gre torej za rabo primerjalne oz. kontrastivne analize.

Namen analize izbranih primerov je torej izpostaviti jezikovne napake, ki so bile poprej dolocene kot posledice jezikovnega prenosa, z opisovanjem znacilnosti ruscine pojasniti njihov izvor in opredeliti ter ovrednotiti vpliv ruscine na slovenscino pri posameznih govorcih. Izbrani primeri so posamezne izjave iz besedil obravnavanih govorcev, ki so v celoti zapisana v Sabo (2016). Masila in medmeti v njihovi funkciji razen iz ruscine prenesenih nepolnopomenskih besed vecinoma niso zapisani. Zapis je

2 Vmesni jezik po Jamesu (1998: 6-9), Corderju (1982) ter Ferbezar in Pirih Svetina (2005: 5-10) predstavlja sorazmerno nestabilno fazo oz. jezikovno razlicico v procesu ucenja tujega jezika, ki je na pol poti med znanjem in neznanjem ciljnega jezika in na zacetku procesa ucenja kaze le zelo malo znacilnosti ciljnega jezika, potem pa vse vec, poleg tega pa ga zaznamujejo tudi povsem samosvoje znacilnosti. Zacetno, skoraj nepopolno znanje ciljnega jezika se nenehno spreminja in pomika proti jezikovni zmoznosti rojenega govorca (prav tam).

fonemsko-foneticni , zaradi omejenega prostora pa je za potrebe dane razprave uporabljen le zapis v mednarodni foneticni abecedi IPA. Foneticne besede so med seboj locene s presledki, kar olajsa analizo na visjih jezikovnih ravninah. Besedila oz. posamezne izjave in njihovi deli so tako analizirani na glasoslovni ravnini, oblikoslovni in leksikalni ravnini ter na skladenjski ravnini, kjer so na slednji zaradi lazje analize predstavljeni ortografsko v standardni (knjizni) normi. Pred vsako izmed izjav oz. njenega dela, je, kjer je to smiselno, zapisana tudi zveza G in stevilke posameznega govorca, npr. G3 predstavlja tretjega govorca.

1 Glasoslovne razlike med jezikoma so podrobneje predstavljene v Sabo (2016: 33-43), strnjeno je mogoce povzeti, da je v sistemu ruskega knjiznega jezika v primerjavi s slovenscino skoraj dvakrat vec soglasniskih fonemov, ki vecinoma nastopajo v parih kot trdi in mehki, vedno mehki so (ч), (щ), (й), vedno trdi pa (ц), (ш), (ж). Sistem ruskih samoglasniskih fonemov in njihovih polozajnih variant je v primerjavi s slovenscino pestrejsi, saj je njihov izgovor odvisen od soglasniskega okolja, tj. sosednjih mehkih in trdih soglasnikov, ter naglasnega mesta v besedi.

Mehcani izgovor nekaterih soglasnikov oz. pojav mehkih soglasnikov, prenesenih iz ruscine, je v spodaj prikazanih primerih mogoce povezati s samoglasnisko okolico, tj. ko soglasniku sledita sprednja samoglasnika (i) in (e). Slovenski sprednji samoglasniski glasovi so po izgovoru namrec podobni naglasenim sprednjim samoglasnikom v ruscini, ko ti sledijo mehkim soglasnikom, npr. [i] v липа in lipa; [e] v петь in peti. Izgovor [i] in [e] je v ruscini mogoc le za mehkimi soglasniki, zato so ti v slovenscino pogosto preneseni skupaj z izgovorom [i] in [e]. Rezultati analize vseh obravnavanih izjav v besedilih vseh stirih govorcev so sicer pokazali, da je stevilo mehkih soglasnikov, ki se pojavijo pred sprednjimi samoglasniki, pri vseh obravnavanih govorcih vecje od polovice vseh mehkih samoglasnikov

4

v posameznih besedilih .

G1: zdai 'ie:em ak'tivrn 'ie:em g'fedbm s'luz¡bo za'to 'tud^i se u'teim steVenski 'jezi k

G2: in po'mojem ti 'padej not za'rat 'tega ker pate tut mo'gotee prt'jiwlbf s'voje 3iw'fenJi ki ga ti rti'morJe/ mW

3 Obravnava razlicnih moznosti zapisa govorjenih besedil je sirse predstavljena v Sabo (2016: 31-33). Grafemi v oklepajih oznacujejo foneme, bodisi slovenske bodisi ruske, znaki IPA v oglatih oklepajih pa njihove glasovne realizacije.

4 Povzeto iz preglednice in komentarjev v Sabo (2016: 91).

G3: zdrev'nikow ni'kolJi ni pr^e'vete ker kok je M'di tok je bo'lezri ttm'v%te to se 'titee 'mislim sloVenii

G4: ja ne vem se s'pomnem ko pri sotsia'lizmu ko si kon'tjaw uni'verzo si 3e i'mJeKrtekaj mo'gotee za zn'teetek 3e 'nekaj i'mtel- 'kakjns s'huz¡b9

Naslednji primeri prikazujejo izgovor slovenskega (c) in sklopa se, ki ga trije govorci izgovarjajo skladno z znacilnostmi izhodiscnega jezika, tj. kot vedno mehka (h) in cetrti govorec pa tudi kot [tj] oz. [ftj]:

G1: 'ríete; Mp'rostsm 'teasu; 'lepo 'sontensjs v'rJemb; 'teísta 'm^esta; ie:em;

G2: rts'nitenostni Jow; mo'gotee; te'lowk; naj 'vetea 'muxa;

G3: u'teiteM; to se 'titee; 'psrve pomo'tei; tee; bom prMv'rati tei'kala; ' tisote

G4: natesrto'vatJ; kapitalis'titeni; za'teetek; kon'tjaw; u'tjiw; isko'riftja; 'iftee;

Redukcija nenaglasenih samoglasnikov (a) in (o) ter (i) in (e) je povezana z naglasnim mestom, saj je v ruscini naglaseni zlog v foneticni besedi njen izrazito najmocneje izrazeni del. Nenaglaseni samoglasniki so poleg kvantitativnih podvrzeni se kvalitativnim spremembam, najizraziteje pri samoglasnikih (a) in (o), ki se po trdih soglasnikih v enakem nenaglasenem polozaju glasovno ne razlikujeta - gre za t. i. akanje v ozjem smislu (EpoMnen u gp., 2005: 37). Analiza reduciranih (a) in (o) je pokazala na diskrepanco med steviloma omenjenih samoglasnikov, kar je posledica pomanjkljivosti uporabljene tehnologije, saj ta ne omogoca dovolj kakovostne zaznave kracin in napetosti pri izgovoru.

G1: udBm'z¡atex; ne'^alssti; steVenski 'jezik; pspBk'Mtsu; 'feps nn'ravs;

G2: Msi g'fedams; pn'lek 'tega; pBt'rudíi;

G3: zdrev'nJikow ni'koH ni pr^e'vete; 'nujno pn'mote;

G4: da 'morsjs iti; i'mJeKkakJns s'lu^bs; nVvem d^bi.

V ruscini nenaglasena (i) in (e) glasovno sovpadeta v nezacetnih zlogih, v prvem prednaglasnem zlogu gre pri omenjenem sovpadu za pojav t. i. ikanja (Ястребова, 2008: 23):

G1: prVjawfena; zstíi'mJivi grat; p^'dobni ta'sJedi; trt'nutns; se sprVxajsg

G2: rts'nitenostni Jow; MVvizja; prt'pWi; skriw'nostt; 'radi g'fedaiï

G3: 'taki sm^i'ri; torn Vete; ni'koiï; spremVnit; prMv'rati

G4: is'kuJM 'kakJnimJi; z'lastt; 'rtikstere d'ruge; nVvem.

Soglasniki (c), (z), (s) so v nekaterih primerih izgovorjeni z glasovnimi znacilnostmi ruskih neparnih trdih soglasnikov. Tovrsten izgovor posledicno vpliva tudi na kvaliteto predvsem sprednjih samoglasnikov za njimi, saj se njihov izgovor pomika proti sredini:

G1: tegka; pBg'fedbg'tsela; z¡j Veti

G2: neg'fedsg; na"tsEsti, vendar 'pewtsi

G3: teg'ko; 'morag;'nagim; 'vagjjm; s'targi ; z¡j 'vijo; sotsial^no

G4: d@r"z,av6'; najto s'hjz¡bo; sots'i al^na; situ'atsii

Izgovor (v) v polozajih pred soglasniki in v izglasju:

Pri G1 je izgovor slovenskega glasu (v) v izglasju [f]:

'jezi ksf; pr%bi 'vaWtssf; h'rtbsf;

razen v primeruprebi 'vaVtsow, ko je dvoustnicni.

Pred soglasniki se pojavita tako zobno-ustnicni [v]: g'l-avnB; kot dvoustnicni [w]: prii'jawPena.

Pri vzglasju in predlogu v so dosledno uporabljeni dvoustnicni varianti [w] oz. [m] ter izgovor kot [u] razen v primeru:

'lepo 'sontensjs v'rtemb.

Pri G3 se glas (v) pred soglasniki izrazi bodisi kot zobno-ustnicni [v] ali njegova nezveneca varianta [f]:

zdrev'tfikow; zd'rafstvom; fsiak.

Pri G4 glede posebnosti izgovora (v) podobno kot pri G3 izstopa le besedafsak, katere izgovor je, kot bo pojasnjeno nadalje, posledica prenosa na morfemski oz. leksikalni ravnini.

2 Pri obravnavi prenosa morfemov oz. celotnih leksemov iz ruscine predstavlja glavno tezavo dolocitev jezikovne ravnine, na kateri je prenos potekal, saj so si nekatere ruske in slovenske besede glasovno zelo podobne. Besede oz. besedne zveze so zbrane iz vseh izjav vseh obravnavanih govorcev. V grobem je mogoce med seboj po oblikoslovni in leksikalni ravnini lociti polozaje, ko so pri govorcih:

a) pri glasovno podobnih besednih enotah iz ruscine prenesene glasovne realizacije enega ali vec ruskih morfemov. Nekateri primeri so tezko dolocljivi, saj bi jih lahko pripisali tudi prenosu na glasoslovni ravnini:

1) prenos ruskih korenov besed:

'jezik; prib'l^izns; pr%bi'vaWtssf; ak'tovrn 'ie:em; z¡i'v¡im; 2¡i'v¡eti;vi'soko;

2) prenos ruskih koncnic in drugih obrazil:

na'z¡afostJ; pri'xodností; h'rtbi; g'ledala; zgad^'v^inskaja 'm^ests; 'sontensjs v'rtemb; zsnVmJivi grat; nVmorejo; nVvem

3) umanjkanje morfema se: sva sdte'teil^i;

b) glasovno podobne besede prenesene skupaj z njihovimi pregibalnimi in skladenjskimi znacilnostmi. Tovrstne primere je sicer mogoce obravnavati znotraj prenosa glasov in morfemov, a mejijo na leksikalno ravnino:

bi 'la s'iuzjbs; prtg'la; rts'nitenostni Jow so; 'kameri ; popu'l%rnostJ; problema; fs^ak; sots'i alJn;i'mJeb, 'dabi ;

c) uporabljeni leksemi, ki so sicer glasovno lahko podobni slovenskim, a jih rojeni govorec slovenscine v nekem podobnem kontekstu ne bi uporabil:

d¡er'z¡ava; kak; tak; ja; teem; i; 'puqktow 'nujne pomo'tei.

3 Analiza na skladenjski ravnini zajema ponovljive napake in skusa dokazati ponovljivost nekaterih napak, omejenih na kontrastivne razlike med ruscino in slovenscino:

• raba glagola biti oz. v nasprotju z ruscino neupravicena odsotnost slednjega v slovenskih stavkih,

• raba zaimka to v za slovenscino netipcnih polozajih v povedi,

• raba osebnih zaimkov in ozje njihova redundantna raba

• in besedni red, izvira iz ruscine.

3.1 Odsotnost glagola biti je predstavljena v stirih skupinah glede na polozaje, kjer biti v slovenskem stavku nastopa kot:

a) polnopomenski glagol v pomenu nahajati se, obstajati: G1: V Sloveniji zelo lepi hribi.

b) glagol z oslabljenim pomenom (kot del ob povedkovem dolocilu):

G1:

• ne moram reci, da to majhno mesto ... To podobno kak cela Slovenija, ali zelo lepo, cisto mesto in na to ja zelo ponosna;

• Druzina majhna moja;

• v Sloveniji mi tudi vsec, da drugac klima;

G2:

• Lahko bi rekla, da to ena modna muha, ane;

• Da vsi gledamo, ko osem ura;

G3:

• Ker to taki smeri, ki vedno bojo vprasanja za to;

• Jih razvidno, ker slabo obleceni;

G4:

• da tezje najti sluzbo visoko izobrazenim mladim

• da premajhno mesto, premalo ljudi;

c) pomozniska klitika pri tvorbi preteklika:

G1: A to tak prisla in zdaj zivim v Sloveniji;

G3: ker sebe iskala veliko casa;

G4: Mogoce za zacetek ze nekaj imel, kaksno sluzbo.

3.2 V nekaterih obravnavanih besedilih se zaimek to pojavlja na za slovenscino neznacilnih mestih in v nenavadnih stavcnoclenskih vlogah, kar je posledica prenosa rabe ruskih kazalnih zaimkov то in это, ko ta nista rabljena v svoji prvotni, tj. strogo demonstrativni funkciji:5

• v prisojevalnih stavkih это najprej poimenuje temo in nato uvede trditev: Минск — это столица Белоруссии;

G1: Belorusija to majhna drzava;

• то je lahko rabljen kot veznik pri dolocenih tipih zgradb. Ko je na prvem mestu v pogojnih, casovnih, vzrocnih odvisnikih, se то pojavlja na zacetku glavnega stavka: Если на улице жарко, то я сижу дома. (Ce je zunaj vroce, sedim doma.). Идем быстрее, а то опаздаем (Gremo hitreje, sicer bomo zamudili.);

G1: Ce je lepo /.../, to se sprehajam;

G2: Ce so kaksni pevci, to pac dviguje svojo popularnost;

• ali kot ponavljajoci se veznik pri nastevanju: На улице то снег, то дождь...

G3: Obstajajo se druge smeri, ki skozi ob njih je potreba. Tudi to ucitelji, tudi to zdravniki, tudi to varstvo, predsolsko varstvo.

3.3 Redundantno rabo osebnih zaimkov v besedilih analiziranih govorcev je mogoce pripisati prenosu pravil rabe osebnih zaimkov iz ruscine, od katere se slovenscina razlikuje v tem, da pozna neizrazanje oz. opuscanje osebnih zaimkov6 oz. je slednje v njej dosti pogosteje in izraziteje. Primeri iz besedila so:

5 Razlaga posebne rabe omenjenih kazalnih zaimkov je povzeta po Timberlake (2012: 238239), navedeni primeri v ruscini pa po Sabo (2016: 44).

6 Angleska terminologija za jezike, ki poznajo opuscanje osebnih zaimkov, rabi izraz ''prodrop language'' (Franks 1995: 372-328). Slovenscina je v nasprotju z ruscino jezik, kjer se osebni zaimki praviloma ne izrazajo in se oseba izraza prek glagolskih morfemov. Ceprav

G1:

• To podobno kak cela Slovenija, ali zelo lepo, cisto mesto in na to ja zelo ponosna;

• Po poklicu ja programerka;

G2:

• Poleg tega jaz bi rekla

• In po mojem ti pades notri zaradi tega, ker pac tudi mogoce prezivljas svoje zivljenje, ki ga ti ne mores imeti;

G3: vsaj drugi osebni zaimek deluje odvecno, v ruscini je njegova raba obvezna, npr.: Если я пойду, то я...

• ce jaz grem nekam, nujno pomoc rabim, nujno pomoc, nekam v bolnico, jaz pridem na vrsto ...

• Ne bodo tebe vprasali, ali imas ti kartico ...

Pojav osebnih zaimkov v njihovi ''polni obliki'' (Franks 1995: 309) je mogoce pripisati prenosu po analogiji iz ruscine, saj ta razen reduciranih pogovornih variant (npr. я те позвоню) drugih oblik osebnih zaimkov ne pozna. Podobno je mogoce izpostaviti nerabo oziralnih oblik zaimkov oz. polozaje, ko so namesto njih rabljeni le vprasalni zaimki:

Me zanima tako stvari, kaj ima zgodovino zanimivo.

Tukaj lahko pogledas zanimivi grad, tudi to mesto, kje se lahko se

sprehajas. ^ также это город, где можно гулять.

v Sloveniji mi tudi vsec, da drugac klima je to, kaj vidim.

3.4 Interference na ravni besednega reda so povzete in razvrscene po posameznih skupinah, razlaga mest, kjer se napake pojavljajo, pa je pospremljena predvsem s prikazom ruskih konstrukcij, ki bi lahko vplivale na besedni red v slovenscini. Prisotnost napak v besednem redu je sicer tudi odraz dejstva, da so bila besedila govorjena, vendar na njihovo pojavnost najopazneje vplivajo naslednje razlike med ruscino in slovenscino:

a) ruscina ne uporablja glagola biti v osebnih oblikah v sedanjiku, zato se slednje v besedilih govorcev pojavljajo na za slovenscino netipicnih mestih,

je opuscanje osebnih zaimkov v nekaterih primerih mozno tudi v stavkih v ruscini, so v primerjavi s slovenscino naslednje konstrukcije brez rabe osebnega zaimka zaradi odsotnosti glagola biti nemogoce, npr.: sem student, zivel sem vMoskvi; я студент, я жил в Москве.

jezika se razlikujeta v razvrstitvi naslonk v naslonskem nizu, opazen je tudi prenos kalkiranih besednih zvez, predvsem sestavljenih veznikov:

G1:

Zdaj iscem, aktivno iscem, gledam sluzbo, zato tudi se ucim slovenski jezik; v ruscini stoji poudarjalni clenek и (v slovenskem stavku ga nadomesca tudi) pred glagolom: поэтому и учу словенский. V slovenscini sicer lahko na enakem mestu, tj. neposredno za veznikom, v isti vlogi stoji clenek pa.

Moram se potrudim, da to bo lepo, bom znala slovenski jezik; besedni red v podcrtani besedni zvezi je posledica kalkiranja iz ruscine: Нужно стараться, что это будет хорошо... ;

To bolj novo pa se moram reci, v Sloveniji mi tudi vsec, da drugac klima je_ to, kaj vidim. Na besedni red v drugem stavku vpliva besedni red v ruski konstrukciji в Словении мне тоже нрявиться;

G2:

In res, da televizija se potrudi, da je zelo zanimivo; polozaj glagolskega prostega morfema se v 8. izjavi: In res, da televizija se potrudi, da je zelo zanimivo. Morfem za izrazanje povratnosti v glagolih v ruscini vedno nastopa kot priponsko obrazilo, zato je umescanje glagolskega prostega morfema v slovenscini za ruske govorce lahko tezavno. Besedni red bi bil lahko tudi posledica prenosa uvajanja povedi v ruscini s pomocjo polstavka s clenkom res, ki v ruscini nastopa kot t. i. uvodna konstrukcija: Правда, что телевидение старается, kar pojasni odsotnost osebne glagolske oblike; npr. res je, da ...

To po moje bo najvecja muha. ^ это, по-моему, будет... Na besedni red v izjavi bi lahko vplival tudi vrinjeni stavek, kot v podobno sestavljeni povedi stoji v ruscini.

Da vsi gledamo, ko osem ura. ^ Сейчас восемь часов — ura je osem.

... pa bojo tam ziveli pa tudi bojo imeli kamere ^ они будут там жить, а также...

G3:

Mislim, da to treba bilo bi spremeniti ^ Думаю, что это надо было бы изменить.

In tudi nimamo zavarovanja niti nobenega. ^ А также у нас страховки нет никакой;

Veliko od njih tudi pomeni. ^ Многое от них тоже зависит.

G4: Naslonski niz je vsaj deloma pod vplivom ruscine: prislovno dolocilo stoji pred obema deloma glagola, clenek mogoce deluje kot vrinjeni stavek:

Po drugi strani tudi se mogoce studentski servis nekako bo pomagal.^ С другой стороны также еще, может быть, сервис как-то будет помогать.

b) V pogovorni ruscini je odraz clenitve po aktualnosti lahko drugacen, na kar nakazujejo glagoli, ki se pojavljajo po novo uvedeni temi, zato je ta bolj v fokusu:

G2: Vsi gledajo televizijo, zato ker resnicnostni sov je na sporedu ^ Все смотрят телевизор, потому что реалити-шоу идет.

G3:

Recimo, ce jaz grem nekam, nujno pomoc rabim, nujno pomoc, nekam v bolnico, jaz pridem na vrsto ali takoj ali maksimalno petnajst minut bom pred vrati cakala. ^ меня примут то ли сразу то ли максимально 15 минут я буду ждать.

Ja, ker takih punktov prve pomoci mi imamo vec. ^ Потому что таких пунктов скорой помощи у нас больше.

c) v pogovorni ruscini je postavitev levega prilastka na desno stran jedra manj zaznamovana in pogostejsa kot v slovenscini:

Gl :

Druzina majhna moja. Aktualizirani besedni red bi v pogovorni ruscini sicer dopuscal strukture, kot so: Семья моя — небольшая; Семья — небольшая (у меня), tako da je mogoce domnevati, da gre tudi v spodnjih primerih za njegov vpliv:

Me zanima tako stvari, kaj ima zgodovino zanimivo.

G3:

... ker vidim razliko med zdravstvom nasim pa vasim; Takim imajo na zalogi se zdravila brezplacne pa jim dajejo. 4 Zakljucek:

Predstavljene razlike med jezikoma na glasoslovni ravnini so se potrdile v izbranih izjavah. Glasoslovni pojavi, ki so v jezikovnih prirocnikih poimenovani kot redukcija samoglasnikov oz. akanje in ikanje, mehki soglasniki ter obstoj ruskih vedno trdih in mehkih soglasnikov, so prisotni pri vseh obravnavanih govorcih; to potrjuje, da so prenseni iz izhodiscnega jezika. Analizo govorjenih besedil bi bilo mogoce v kontekstu zanimivih kontrastivnih razlik med obema jezikoma razsiriti se na raven prozodije in stavcne intonacije. Za slovenscino tuje prvine so se na ravni morfologije izkazale za tezko umestljive le na eno izmed jezikovnih ravnin, saj sta ruscina in slovenscina sorodna si jezika z glasovno podobnimi koreni in obrazili. Obravnava interferenc na skladenjski ravnini se je zaradi narave govorjenih besedil, ki so pogosto brez ustreznih kohezivnih sredstev, izkazala za najzahtevnejso. Potrdilo se je tudi, da je za opredelitev napak kot posledic jezikovnega prenosa je tako eden izmed nujnih pogojev dobro poznavanje ruskega govorjenega jezika oz. pomoc rojenega govorca, ki izkazuje doloceno jezikovno zmoznost tudi v slovenscini in je ali morda bi dolocene strukture v slovenscini uporabljal tudi sam.

Viri in literatura:

Corder, Stephen Pit. l982. Error analysis and interlanguage. Oxford, Oxford University Press.

Derganc, Aleksandra. Sever, Joze. 2006. Ruska slovnicapo nase. Ljubljana, Cankarjeva zalozba.

Ferbezar, Ina. Pirih Svetina, Natasa. 2005. Slovenscine tujejezicnih govorcev. V: Jezik in slovstvo, 50, ó. 3-l5.

Franks, Steven. 1995. Parameters of Slavic Morphosyntax. New York, Oxford University Press.

James, Carl. 1998. Errors in Language Learning and Use. Exploring Error Analysis. London, New York, Longman.

Odlin, Terence. 1990. Language Transfer: Cross-linguistic Influence in Language Learning. Cambridge, Cambridge University Press.

Pirih Svetina, Natasa. 2005. Slovenscina kot tuji jezik. Domzale, Izolit.

Pirih Svetina, Natasa. 2003. Napaka v ogledalu procesa ucenja tujega jezika. V: Jezik in slovstvo, 48, 2. 17-26.

Pirih Svetina, Natasa. 2001. Razvoj jezikovne zmoznosti pri usvajanju slovenscine kot drugega jezika. Doktorska disertacija. Ljubljana, Filozofska fakulteta.

Pozgaj-Hadzi, Vesna. 2002. Hrvascina in slovenscina v stiku = Hrvatski i slovenski u kontaktu. Ljubljana, Znanstveni institut Filozofske fakultete.

Sabo, Leon. 2016. Interferenca v slovenscini pri rojenih govorcih ruscine, zivecih v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta.

Timberlake, Alan. 2004. A Reference Grammar of Russian. New York, Cambridge University Press.

Бромлей С. В. и др. 2005. Русская диалектология. Москва, Издательский центр Академия.

Князев, С. В., Пожарицкая, С. К. 2011. Современный русский литературный язык: фонетика, орфоепия, графика и орфография. Москва, Академический проект; Гаудеамус.

Ястребова, О. И. 2008. Фонетика. Фонетика? Фонетика!. Москва, Издательский центр РГГУ.