CC BY
6OSEBNA KOREFERENCNOST IN DRUGI TIPI KOREFERENCNOSTI V SODBI
Nina Novak
Univerza v Ljubljani, Slovenija
The article represents the main characteristics of personal, demonstrative, comparative and extended coreference in a judgement, one of the most significant Slovene legalistic texts. Analysis is based on the typology of M.A.K. Halliday and R. Hasan (1976), while the research corpus consists of 30 judgements issued by Slovene civil courts of justice in the period 1997-2003.
Owing to their mandatory and legislative nature, legalistic texts have to provide exactness and unequivocalness of information. These tendencies are also demonstrated in the surface textual organisation of a judgement.
The realisation of personal coreference with personal pronouns as a cohesive source is hardly a special case in a judgement. To ensure the precision and unequivocalness of facts, legal professionals in most cases use repeated lexical reference instead of personal pronouns, which reduces informativity.
Within the demonstrative coreference, anaphoric demonstrative pronouns mostly occur as cohesive sources, appearing autonomously only in the low level distance of the elements in the coreference tie. Otherwise, they occur as reinforced coreferential elements and function as accompanions of repeated reference, in order to emphasise the determination of reference.
Comparative coreference is mostly realised with the superlative and comparative conjunction kot, while extended coreferential ties often occur in adduction of proofs, laws and provisions used by the court to give a judgement.
Regarding the tendency of legalistic texts towards accuracy and unequivocalness, there are only a few cataphoric coreferential ties, namely inadducing inserts, documentation and court costs. With respect to the distance between the elements of the coreferential tie, coreferential ties in a judgementaremain textually in contact. However, owing to the frequent repetition of references and redoubled referents, this does not assure textual comprehension.
© N. Novak, 2006
Uvod
Beaugrande in Dressler (Dressler 1992: 12) navajata sedem kriterijev besedilnosti (kohezijo, koherenco, namernost, sprejemljivost, informativnost, situacijskost in medbesedilnost), ki jih mora besedilo izpolniti, da lahko funkcionira kot »komunikacijska pojavitev«, pri cemer je kohezija kriterij, ki se nanasa na nacine povezovanja povrsinskega besedila. Halliday in Hasanova (Halliday, Hasan 1976: 2) pojmujeta kohezijo podobno - kot nacine, na katere se elementi besedila povezujejo in skupaj tvorijo besedilo kot pomensko enoto jezika v rabi. V svoji tipologiji, ki jo je v slovenski prostor prvi prenesel Gorjanc (Gorjanc 1998), locujeta pet kohezivnih tipov, in sicer referencnost, substitucijo, elipso, konjunkcijo in leksikalno kohezijo. V clanku bomo posvetili vec pozornosti referencnosti, natancneje koreferencnosti v sodbi1, saj je zanjo mogoce pricakovati, da se v pravniskih besedilih zaradi teznje k nedvoumnosti in dolocnosti realizirata drugace kot v drugih besedilih. Za sodbo kot besedilno vrsto smo se odlocili, ker je eno od najpomembnejsih pravniskih besedil v sodnem postopku. (Jelenc Puklavec 1997: 28)
Sodba
Tvorec sodbe je sodnik, ki kot nosilec sodne oblasti po koncanem sodnem postopku v slovenskem standardnem jeziku in v skladu z zakonskimi predpisi sestavi sodbo, ki je sredstvo jezikovnega sporazumevanja med drzavo in drzavljanom v zadevi iz sodne pristojnosti. (Pravo 2003: 339) Sodba je predpisana besedilna vrsta, v kateri je izrazena odlocitev (razsodba) sodisca (sodnika oziroma clanov senata) in pojasnilo, zakaj je odlocitev sodisca taksna, kot je (obrazlozitev sodbe). Besedilo sestoji iz stirih delov (glave, izreka, obrazlozitve in pravnega poduka)2 ter je namenjeno udelezencem (tozencu, tozniku, zastopnikom udelezencev) in neudelezencem sodnega postopka (sirsi javnosti). Pravnomocen izvod sodbe se shrani tudi v arhivu sodisca za sodnike visjih stopenj in druge ob morebitni reviziji sodnega postopka. (Novak 2004: 220)
Referencnost v sodbi
Namen analize je ugotoviti, katere koreferencne vezi so v sodbi najpogostejse in s katerimi sredstvi se uresnicujejo, zanimali pa nas bosta tudi usmeijenost besedilnih vezi (anaforicne ali kataforicne) in razdalja med deloma koreferencnih vezi.
Referencnost
Referencnost je lastnost pomensko praznih jezikovnih izrazov, ki jim sele nanasanje na doloceno besedilno ali zunajbesedilno enoto omogoci
1 V analizo je vkljucenih 30 civilnih sodb, ki so jih slovenska sodisca izdala med leti 19972003 in so navedene med viri.
2 Za natancnejsi opis sodbe kot besedilne vrste glej tudi N. Novak (2004).
moznost pomenske interpretacije iz besedilnega oziroma zunajbesedilnega konteksta. (Halliday, Hasan 1976: 32-33) Glede na kontekst locimo zunajbesedilno in besedilno referencnost. Pri zunajbesedilni referencnosti se ne vzpostavlja besedilna kohezivna vez3, ampak jezikovna sredstva deiktiki vzpostavljajo razmerje z zunajbesedilnimi danostmi. (Gorjanc 1998: 41) Pogoj za besedilno referencnost - torej koreferencnost - je prisotnost nanasalnega in naveznega oziroma napovednega izraza (nansalnice in nanosnika), izrazov z isto referenco, ki v besedilu vzpostavljata koreferencno besedilno vez. Koreferencne besedilne vezi so lahko anaforicne [1] ali kataforicne [2]. Prve so z vidika pomenske interpretacije besedila usmerjene nazaj v besedilo, druge pa naprej.4
[1] Upravljanje obsega cel sklop storitev, ki jih podrobneje razclenjuje 24. clen SZ. (P 21)
[2] Tozniku so nastali naslednji utemeljeni in priglaseni pravdni stroski za: sestavo tozbe - 300 tock, dopis sodiscu 03.03.1995 - 20 tock, pristop na narok 13.03.1995 - 75 tock, /.../ (P 17)
Zunajbesedilne referencne prvine so v sodbi prisotne pri navajanju in opisovanju dejstev in okoliscin, ki so pomembni za sodni postopek in so se zgodili pred njim. Najbolj opazno je to v povezavi med glavo sodbe, ki prinasa osnovne informacije o sodnem postopku, in drugimi deli sodbe. V glavi sodbe so zunajbesedilni podatki (imena udelezencev, sodnika, senata ipd.) povezani z obcnoimenskimi poimenovanji, ki izhajajo iz razmerij v sodnem postopku in dolocajo vloge v sporazumevalnem procesu (sodnik = ime, priimek, funkcija; toznik = ime, priimek, naslov; ipd.). Enako velja za okoliscine sodnega postopka (cas = 13. 4. 2003; kraj = Ljubljana ipd.).
Koreferencnost
Glede na koreferencna sredstva, ki zagotavljajo kohezijo, locujeta Halliday in Hasan (Halliday, Hasan 1976: 37) osebno, kazalno in primerjalno koreferencnost, kot poseben koreferencni podtip pa navajata se razsirjeno koreferencnost. (Halliday, Hasan 1976: 69)
Osebna koreferencnost
Za obravnavo osebne koreferencnosti v sodbi je treba natancneje predstaviti osebno referencnost. Osebna referencnost, v katero Halliday in Hasanova (Halliday, Hasan 1976: 48) vkljucujeta tudi osebnosvojilno in povratnosvojilno referencnost, locuje med osebami, ki so definirane s svojo
3 Besedilna vez je osnovno besedilotvorno razmerje med nanasalnico (referenco) in nanosnikom (referentom). (Gorjanc 1998: 39) Ce se besedilna vez v besedilu veckrat ponovi z istim referentom, je mogoce govoriti o besedilni verigi. (Halliday, Hasan 1976: 3, 15)
4 Anafora je besedilna vez, pri kateri je interpretacija besedilno praznega elementa pogojena z izrazom, ki ima svojo lastno referenco, medtem ko je katafora besedilna vez, pri kateri je interpretacija pomensko praznega elementa pogojena z necim, kar bo v besedilo sele uvedeno. (Gorjanc 1998: 41)
vlogo v govornem dejanju, in vsemi ostalimi danostmi. Prva in druga oseba sta tako govoreci oziroma tvorec besedila in ogovorjeni oziroma naslovnik, tretja oseba pa se nanasa na neudelezence in ostale entitete v govornem dogodku. Toporisic (Toporisic 2000: 254) deli osebne zaimke podobno - na tiste, ki zaznamujejo udelezence (prva in druga oseba), in druge, ki zaznamujejo neudelezence (tretja oseba) »pogovora«, pri cemer je pri njem tretja oseba sicer izlocena iz govornega dejanja, ni pa posplosena na vse druge danosti (entitete). Tudi Benveniste (Benveniste 1988: 274) locuje prvo in drugo osebo od tretje. Meni, da izhaja prava karakteristika oseb »jaz« in »ti« ravno iz njune posebne enkratnosti - »jaz«, ki izreka, in »ti«, na katerega se »jaz« naslavlja, sta namrec vsakic enkratna, medtem ko lahko »on« oznacuje neskoncno subjektov ali pa nobenega. Ker tretja oseba ne implicira nobene osebe, lahko stopi na mesto katerega koli subjekta ali pa nobenega, tako da jo lahko uporabimo, kadar oseba ni posebej imenovana, se posebej v izrazih, ki se uporabljajo neosebno. Locevanje prve in druge osebe od tretje je tudi z besediloslovnega vidika smiselno, saj se v besedilu le tretja oseba anaforicno ali kataforicno navezuje na besedilo in se z vidika okoliscin, v katerih poteka sporazumevanje, kaze kot nevlogovna, pravzaprav kot neoseba - je to, kar nista ne prva ne druga oseba. (Halliday, Hasan 1976: 48-49)
Glede na delitev osebnih zaimkov, ki se nanasa na vloge, ki jih imajo osebe v sporazumevalnem procesu, katerega rezultat je jezikovni znak besedilo, se prva oseba nanasa na tvorca besedila (eden ali vec), druga oseba na naslovnika (eden ali vec) tretja oseba pa na neudelezence sporazumevalnega procesa. Razmerja med vlogami v sporazumevalnem procesu in pripadajocimi nanosniki (osebni oziroma svojilni zaimki) v besedilu so ponazorjena v tabeli 1.
VLOGA V SPOR. PROCESU OSEBNI ZAIMEK SVOJILNI ZAIMEK
TVOREC jaz moj/-
TVOREC + drugi midva/medve mi/me najin/-, nas/-
NASLOVNIK ti tvoj/-
NASLOVNIK + drugi vidva/vedve vi/ve vajin/-
NEUDELEZENEC on/ona njegov/-, njen/-
NEUDELEZENEC + drugi onadva/onidve oni/one njihov/-
Tabela 1: Delitev osebnih in svojilnih zaimkov glede na vlogo v sporazumevalnem procesu
V sodbi bi se tako prva oseba morala nanasati na tvorca besedila in vrsilca dejanja (sodnika oziroma predsednika senata), druga oseba na udelezence sodnega postopka (toznik, tozenec, prica ipd.), tretja oseba pa na neudelezence sodnega postopka in ostale entitete. Vendar pa se prva in druga oseba obicajno (razen v okviru dobesednega navajanja izjav) ne realizirata, ampak se vse - tako za udelezence kot neudelezence sporazumevanja in vse ostalo - rabi le tretja oseba, kar je razvidno tudi iz slike 1 (gl s. 23) in navedenih primerov.
[3] Sodisce je po sodniku v zadevi X proti Y /.../ opravilo /.../ in razsodilo: /.../(V 16)
[4] Tozena stranka je navedla /.../in prilozila /.../(V 27)
[5] Toznik je pri tukajsnjem sodiscu vlozil tozbo /.../ ^ navedel je, da ga v kadrovski sluzbi niso opozorili /.../ (V 9)
[6] Dezurnipolicist napostaji je v svojem porocilu opisal, /.../(V 22)
Nerabo prve in druge osebe v sodbi je mogoce pripisati teznji
pravniskih besedil k nepristranskosti in formalnemu nacinu navajanja dejstev. Po Benvenistu (Benveniste 1988: 275) se prva in druga oseba namrec nanasata na govorno realnost in poudarjata subjektivnost, kar pomeni, da bi se z njuno rabo v sodbi po nepotrebnem poudarjala povezava med tvorcem in naslovnikom besedila ter besedilom.
Tvorec besedila, torej sodnik oziroma predsednik senata, je v sodbi poimensko naveden v glavi in na koncu besedila, vendar pa je v sodnem postopku pomemben kot izvrsevalec sodne oblasti (nosilec funkcije), in ne kot posameznik, kar najverjetneje pojasnjuje izkljucitev prvoosebnega
izrazanja. Posebnost sodbe je tudi prenos odlocitve in postopkov, ki jih sicer izvaja sodnik, na sodisce. Gre za metonimicni prenos z vrsilca dejanja, ki je hkrati tudi tvorec besedila, na pravosodni organ. Ce bi bil na mestu vrsilca dejanja naveden sodnik, bi se primer [3] glasil, kot je navedeno v primeru [7].
[7] Sodnik je v obravnavani zadevi sodisca opravil /.../ in razsodil /.../
Prva oseba in druga oseba se v sodbi realizirata le v zapisu premega
govora, pri dobesednem navajanju izjav udelezencev sodnega postopka [8]. Pri tem se prvoosebni in drugoosebni zaimek najpogosteje rabita za dodatno poudarjanje glagolskokoncnisko izrazenega nanosnika.
[8] Tozeca stranka je navedla, da je tozenki rekla: »Ce vam nic ni, bom pa jaz odsla« in ona ji je pokimala, zato se je vrnila v svoj avto in previdno odpeljala. (V 22)
V sodbi v okviru osebne koreferencnosti v vlogi navezovalnih sredstev le redko nastopajo osebni zaimki, saj se zaradi teznje k natancnosti in nedvoumnosti5 tam, kjer bi bilo mogoce pricakovati rabo zaimka, najpogosteje ponovi nanasalnica [9]. Koreferencne vezi torej nadomescajo vezi s ponovnimi pojavitvami leksema, kar zmanjsuje informativnost.
[9] Razvidno je, da je zbor stanovalcev na omenjenem naslovu odpovedal sodelovanje tozeci stranki s 30. 11. 1996. Hkrati je prosil tozeco stranko za primopredajo novemu upravniku. (V 12)
Raba tretjeosebnega zaimka je v sodbi redka in najpogosteje redundantna - v vecini tovrstnih primerov bi namrec za vzpostavitev kohezije zadostovala ze pojavitev glagolskokoncniskega nanosnika [10].
[10] Te vrednosti spora po tem, ko je sodisce postopek po prvotni tozbi razdruzilo, tozeca stranka ni spremenila, kar bi sicer bila dolzna storiti ona. (V 23)
Podvajanje nanosnikov je opazno tudi v pri povzemanju izjav udelezencev sodnega postopka [11]. Tvorec besedila poskusa z dodatnim navajanjem zaimka poudariti nedvoumnost, vendar pa ravno s podvajanjem vnasa nejasnost.
[11] Tozena stranka je navedla, da sta bila na avtomobilu, ki ga je vozila ona, razbita zarometa in zvit pokrov motorja. (V 22)
Kazalna koreferencnost
Kazalna koreferencnost se v sodbi najpogosteje uresnicuje z anaforicnimi kazalnimi zaimki. V sticnem polozaju se pogosto uporablja neke vrste anaforicni kazalni zaimek s clenkom le [12], kar je mogoce
5 Tudi Beaugrande in Dressler (1992: 50) navajata, da »besedilno navezovanje« z zaimki omogoca zgosceno in jedrnato sporazumevanje, vendar zmanjsuje stopnjo natancnosti.
pripisati teznji pravniskih besedil k nedvoumnosti. Ta okrepljena anafora ima enako besedilnonavezovalno funkcijo kot sam kazalni zaimek.
[12] Kar zadeva pasivno legitimacijo v predmetni pravdi, je le-ta (v okviru pravne ureditve mednarodnega zavarovanja uporabnikov oziroma lastnikov motornih vozil proti odgovornosti) podana nesporno na strani pooblascene Zavarovalnice d.d., kateri je bila s strani Slovenskega zavarovalnega biroja prepuscena likvidacija nastalega zavarovalnega primera. (V 7)
Anaforicni kazalni zaimek redko nastopa samostojno [13], sicer pa obicajno stoji ob ponovljeni nanasalnici in dodatno poudarja njeno dolocenost [14]. Ta kohezivni postopek navezovanja ni gospodaren, hkrati pa zmanjsuje informativnost. Kljub navedenemu se tvorec besedila v sodbi zanj pogosto odloca, saj zeli dodatno poudariti nedvoumnost.
[13] Ce se sredstva sicer zbirajo pri tozeci stranki, pa to ne pomeni, da gre za sredstva tozece stranke. Ta jih zbira zgolj z namenom, da jih prenakaze raznim dobaviteljem in izvajalcem.
[14] Sporna garaza je bila zgrajena po pogodbi med lastniki stanovanj v hisi Vodnikova x ze 21.1.1967, po kateri je postal lastnik te garaze priimek ime. Ta pa je to garazo s pravico dostopa do nje prodal tozeni stranki in njenemu mozu priimek ime s kupno pogodbo z dne 24.12.1992. (V 30)
Pogosta je raba pridevnika slednji, ki se podobno kot krajevni prislovi nahajanja in vrstilni stevniki nanasa na razlicne nanasalnice glede na njihovo zaporednost v besedilu in natancneje opredeljuje nanasalnico, na katero se navezuje nanosnik, kadar se navedeno nanasa na dve ali vec oseb oziroma drugih entitet [15].
[15] Tozena priimek ime in priimek ime sta tozbenemu zahtevku nasprotovala. Slednii je poudarjal, da ne odgovarja /.../ (V10)
Kazalna koreferencnost se v sodbi pogosto vzpostavlja tudi s prostorskimi [16] in casovnimi [17] zaimki.
[16] Ker je toznik izpovedal, da se je oglasil v pravni sluzbi zato, da bi podpisal sporazum, in da so ga tam ponovno seznanili z vsemi pogoji upokojitve, /.../(V 2)
[17] /.../ Za prej opisano neskladje gre tudi ob ugotovitvi, da sta prispevka strank enaka, saj je toznik zasluzil enkrat vec kot toznica, dnevnice in potne stroske pa je imel na posebnem kontu. (V 1)
Primerjalna koreferencnost
Primerjalna koreferencnost se v sodbi najpogosteje uresnicuje s preseznikom in primerjalnim veznikom kot [18].
[18] V sedanji fazi postopka je torej sporno le se vprasanje zavrnitve preostalega toznikovega (prvotno podrejenega) zahtevka, vezanega na
tozencev nasprotni zahtevek, da mu tozenec placa preostanek kupnine (glede na to, da vlaga revizijo toznik), to je vec kot x SLT s pogodbenimi in zakonitimi (odlocba pritozbenega sodisca) obrestmi. (V 10)
Primerjalna koreferenca se v sodbi realizira tudi z navezovalnimi zaimenskimi sredstvi istosti in enakosti [19], ki vzpostavljajo pomensko prekrivnost na ravni leksema.
[19] Tudi imetniki pravice uporabe imajo pravico do pravnega varstva, ki je podobna pravici lastnika oziroma solastnika po 37., 42. in 43. cl. ZTLR. P 30
Razsirjena koreferencnost
Razsirjene koreferencne vezi [20] so v sodbi pogoste pri navajanju zakonske podlage in dolocil, ki so bili uporabljeni pri sprejemanju odlocitve sodisca, in povezavi teh z okoliscinami danega sodnega primera.
[20] Obstoja zatrjevanega dejstva ni treba dokazovati, saj ga je tolmaciti le kot toznicino izbiro solidarnega dolznika. Ce je za isto obveznost solidarno odgovornih vec druzbenopravnih oseb, lahko zahteva upnik izpolnitev obveznosti od vsake solidarno odgovorne druzbenopravne
osebe po svoji izbiri. \To pomeni da lahko toznica izpolnitev svojega reintegracijskega zahtevka uveljavlja neposredno od tovarne; saj so za njen zahtevek izpolnjene zakonske predpostavke /.../ (V 6)
V redkih primerih se razsirjena koreferenca vzpostavlja med delom besedila in imensko besedno zvezo s pridevniskim kazalnim zaimkom, ki z jedrom imenske zveze poimenuje del besedila, s katerim vzpostavlja besedilno vez [21].
[21] Ob prej navedenem pa je tudi nedvomno, da je toznik neupraviceno odklonil sprejem ostanka kupnine v (takratni) dinarski valuti. Ne takratni, ne sedaj veljavni predpisi ga niso opravicevali do zahtevka kplacilu
preostanka kupnine v tuji valuti. \Ta okoliscing kaze na opraviceno ugotovitev, obeh sodb
da je toznik padel v upnisko, zamudo, ko je odklonil prevzem ostanka kupnine v dinarski valuti. (V 10)
V primeru [21] imenska zveza ta okoliscina vzpostavlja besedilno vez s predhodno navedenim besedilom, ob tem pa je kohezivni element tudi poimenovan z imensko zvezo. Taksno navezovanje je z vidika besedilne zgradbe zelo gospodarno, saj se hkrati z vzpostavljanjem kohezije siri tudi pomensko polje, vendar pa je v sodbi redko, pravnisko besedilo namrec ne dovoljuje sirjenje pomenskega polja in vnasanja novih prvin.
Usmerjenost besedilnih vezi
V sodbi se le redko uresnicujejo kataforicne besedilne vezi, kar je razumljivo ob upostevanju dejstva, da pravnisko besedilo tezi k nedvoumnosti, natancni dolocenosti in predvidljivosti, medtem ko so
kataforicne besedilne vezi besedilno sredstvo, ki je usmerjeno k naslovniku in vnasa neke vrste pricakovanje in negotovost (Beaugrande, Dressler 1992: 51). Katafora se v sodbi realizira le pri navajanju prilog, listin in drugih potrdil [22], ki dokazujejo resnicnost navajanih dejstev, ter pri navajanju stroskov.
[22] Visino materialne skode je toznik dokazal z naslednjimi listinami:
- 07.11.1994 - x SITzaplacilo vlecne sluzbe
- 06.12.1994 - x SIT za placilo rezervnih delov in kleparskih storitev
- 10.12.1994 - x za placilo licenja in lakiranja vozila
- 07.02.1995 - x SIT za placilo montaze osebnega vozila po licenju
- 16.12.1994 - x SIT za placilo ciscenja vozila). (P 10)
Razdalja med deloma koreferencne vezi
Razdalja znotraj kohezivne vezi, torej fizicna razdalja med nanasalnico in nanosnikom v besedilu, lahko teoreticno znasa od nic do celega besedila. (Stoddard 1991: 21) Gorjanc (Gorjanc 1998: 58) jih deli na razdalje znotraj povedi, razdalje med sosednjima povedma in razdalje med nesosednjima povedma. Prve in druge imenuje sticne, zadnje pa oddaljene. Sprejemanje besedila med sticnimi kohezivnimi vezmi je lazje, s povecevanjem razdalje pa se stopnjuje tudi napornost sprejemanja besedila. (Stoddard 1991) V sodbi se vzpostavljajo le sticne besedilne vezi, ki pa kljub svoji majhni kohezivni razdalji ne omogocajo lazjega sprejemanja besedila, to je namrec zaradi pogostih ponovitev nanasalnic in podvajanja nanosnikov otezeno.
Sklep
Analiza koreferencnosti v 30-ih »civilnih« sodbah slovenskih sodisc je pokazala, da se teznje pravniskih besedil po natancnem, jasnem in nedvoumnem navajanju dejstev in informacij kazejo tudi na povrsinski strukturi besedila. Osebna referencnost se z osebnimi zaimki kot kohezivnimi sredstvi v sodbi le redko realizira, saj se zaradi teznje k natancnosti in nedvoumnosti tam, kjer bi bila pricakovana raba zaimka, najpogosteje ponovi nanasalnica, kar zmanjsuje informativnost besedila. Kazalna referencnost se najpogosteje uresnicuje z anaforicnimi kazalnimi zaimki, pri cemer anaforicni zaimek le redko nastopa samostojno, sicer pa obicajno stoji ob ponovljeni nanasalnici in poudarja njeno dolocenost. Primerjalna koreferencnost se najpogosteje vzpostavlja s preseznikom in primerjalnim veznikom kot, razsirjene koreferencne vezi pa se v sodbi pojavljajo le pri navajanju zakonske podlage in dolocil, ki so bili uporabljeni pri sprejemanju odlocitve sodisca, in povezavi teh z okoliscinami sodnega postopka. Ker pravniska besedila ne dovoljujejo dvoumnosti in tezijo k predvidljivosti, se kataforicne besedilne vezi v sodbi redko uresnicujejo, in sicer le pri navajanju prilog, listin, potrdil in druge dokumentacije, s katerimi se dokazuje resnicnost navedenih dejstev, ter pri
navajanju stroskov. Zaradi teznje po nedvoumnosti so za sodbo znacilne le sticne besedilne vezi, vendar pa te kljub majhni kohezivni razdalji ne omogocajo lazjega sprejemanja besedila, to je namrec zaradi pogostih ponovitev nanasalnic in podvajanja nanosnikov otezeno.
Viri
(V 1): Sodba Vrhovnega sodisca RS v Ljubljani, opr. st. II Ips 125/97;
(V 2): Sodba Delovnega sodisca v Mariboru, opr. st. Pd 958/97;
(V 3): Sodba Okroznega sodisca v Mariboru, opr. st. P 80/97;
(V 4): Sodba Delovnega sodisca v Mariboru, opr. st. Pd 3355/97;
(V 5): Sodba Okroznega sodisca v Kranju, opr. st. P 199/97, 25. 9. 1997;
(V 6): Sodba Vrhovnega sodisca RS v Ljubljani, opr. st. VIII Ips 59/97, 27.
10. 1997;
(V 7): Sodba Okroznega sodisca v Mariboru, opr. st. P 407/97; (V 8): Sodba Visjega sodisca v Ljubljani, opr. st. II Cp 502/97, 11. 6. 1997; (V 9): Sodba Vrhovnega sodisca RS v Ljubljani, opr. st. II Ips 591/95, 1. 4. 1997;
(V 10): Sodba Okrajnega sodisca v Mariboru, opr. st. III P 235/95-70, 24. 3. 1998;
(V 11): Sodba Vrhovnega sodisca RS v Ljubljani, opr. st. II Ips 555/2000;
(V 12): Sodba Okrajnega sodisca v Ljubljani, opr. st. VI P 185/98;
(V 13): Sodba Okrajnega sodisca v Ljubljani, opr. st. V P 2347/2003;
(V 14): Sodba Okrajnega sodisca v Ljubljani, opr. st. V P 412/98;
(V 15): Sodba Okrajnega sodisca v Ljubljani, opr. st. V P 20/99;
(V 16): Sodba Okrajnega sodisca v Ljubljani, opr. st. IV P 631/98;
(v 17): Sodba Visjega sodisca v Ljubljani, opr. st. II CP 1702/99;
(V 18): Sodba Okrajnega sodisca v Ljubljani, opr. st. II P 258/98;
(V 19): Sodba Okrajnega sodisca v Ljubljani, opr. st. IV P 789/2002;
(V 20): Sodba Delovnega in socialnega sodisca v Ljubljani, opr. st. II Pd
2667/94;
(V 21): Sodba Okrajnega sodisca v Ljubljani, opr. st. IV P 1967/2001; (V 22): Sodba Okrajnega sodisca v Ljubljani, opr. st. II P 264/99; (V 23): Sodba Visjega sodisca v Ljubljani, opr. st. II Cp 1321/2003; (v 24): Sodba Okrajnega sodisca v Ljubljani, opr. st. IV P 1453/2003; (v 25): Sodba Okrajnega sodisca v Ljubljani, opr. st. V P 3586/2000; (V 26): Sodba Okrajnega sodisca v Ljubljani, opr. st. IV P 629/98; (V 27): Sodba Okrajnega sodisca v Ljubljani, opr. st. II P 787/2002; (V 28): Sodba Okrajnega sodisca v Ljubljani, opr. st. VI P 111/99; (v 29): Sodba Okrajnega sodisca v Ljubljani, opr. st. VI P 931/2001; (V 30): Sodba Okrajnega sodisca v Ljubljani, opr. st. II P 634/98.
Literatura
Benveniste E. Problemi splosne lingvistike / E. Benveniste. Ljubljana: Skuc, 1988. S. 245-288.
Beugrande R.A. Uvod v besediloslovje / R.A. de Beugrande // Wolfgang Ulrich
Dressler. Ljubljana: Park, 1992. Gorjanc V. Besediloslovni vidiki slovenskega znanstvenega jezika / V. Gorjanc //
Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1998. S. 39-63. Halliday M.A.K. et. al. Cohesion in English / M.A.K. Halliday, R. Hasan. London,
New York: Longman, 1976. Novak N. Jaz in drugi v pravniskem besedilu / N. Novak // Filologiceskie zametki: mezvuzovskij sbornik naucnyh trudov, ur. T.I. Jerofejeva, J. Vrecko. Perm, Ljubljana: Permskij gosudarstvennyj universitet, Universitet v Ljubljane, 2004. V. 3. S. 219-227. Novak N. Komentar k vprasalniku o tvorjenju pravniskih besedil / N. Novak //
Slavisticna revija. 2006. 54/1. S. 61-73. Pravo: Leksikon Cankarjeve zalozbe. Druga razsirjena in spremenjena izdaja.
Ljubljana: Cankarjeva zalozba, 2003. Puklavec J. Zgradba kazenske odlocbe / J. Puklavec // Pravosodni bilten. 1997.
Letnik 20, st. 1, S. 27-45. StoddardS. Text and Texture: Patterns of Cohesion / S. Stoddard. Norwood, New Jersey: Ablex Publishing Corporation, 1991.
