CC BY
6MORALNI REALIZEM, INTUICIONIZEM IN MORALNA FENOMENOLOGIJA
Strahovnik Vojko
Univerza v Ljubljani, Slovenija
The article deals with moral realism, intuitionism and moral phenomenology. It consists of three main sections. In the first section I define moral realism and moral intuitionism. The second section deals with moral phenomenology and introduces the notion of phenomenological argument. The last section deals with phenomenological arguments supporting moral realism and intuitionism (moral cognitivism, internalism about motivation, moral pluralism).
Clanek se ukvaija z moralnim realizmom in moralnim intuicionizmom in sicer z vidika njunega zagovora preko t.i. fenomenoloskih argumentov.
Moralni realizem je stalisce, da obstaja od jezika in misli neodvisna moralna realnost, ki je spoznavno dosegljiva in jo moralni subjekti v svojih sodbah o moralno pravilnem in napacnem poskusajo zajeti. Moralne resnice drzijo neodvisno od katere koli izbrane perspektive. Moralni realizem tako razumem kot stalisce, ki trdi, da imajo nase moralne sodbe vlogo izrazanja moralnih dejstev oz. opisovanja sveta, da so te resnicne, ce se ujemajo s temi dejstvi in da so vsaj nekatere izmed teh sodb resnicne.
Moralni intuicionizem razumem kot vrsto moralne teorije, ki trdi, da (i) obstaja mnostvo medsebojno nezvedljivih osnovnih moralnih zavezanosti (nacel, dolznosti, prima facie dolznosti, ipd ); (ii) vsako od teh nacel meri na samosvojo vrsto temelja, ki ga obicajen moralni akter lahko zapopade (npr. zavezujocost dane obljube); in (iii) o vsakem od teh nacel imamo (ob ustreznem razumevanju) intuitivno vednost.
Moralna fenomenologija zadeva subjektivne, kvalitativno-izkustvene vidike moralnosti. Gre za kvalitativne dozivljaje, odzive, naravnanosti in stanja, ki spremljajo moralno izkusnjo (moralno presojanje in delovanje), npr. kako je obcutiti dolznost ali obzalovanje.
Clanek sestoji iz treh razdelkov. V prvem razdelku natancneje pojasnim, kaj mislim z moralnim realizmom in kaj z moralnim intuicionizmom. V drugem razdelku predstavim moralno fenomenologijo, se ukvaijam s splosno strukturo t.i. fenomenoloskih argumentov in odgovorim na vprasanje po njihovi vlogi v moralni teoriji. V zadnjem razdelku kratko predstavim stiri fenomenoloske argumente, od katerih eden podpira moralni realizem, ostali trije pa nekatere preostale pomembnejse teoretske zavezanosti moralnega intuicionizma (moralni kognitivizem, motivacijski internalizem in moralni pluralizem).
1. Moralni realizem in moralni intuicionizem
Moralni realizem je stalisce, da obstaja od jezika in misli neodvisna moralna realnost in da moralne resnice drzijo neodvisno od katere koli izbrane perspektive. Kar naredi moralne sodbe o moralno pravilnem ali o dobrem resnicne, so torej objektivne znacilnosti predmetov teh sodb, ne pa npr. nasa naravnanost do teh predmetov ali konvencije o njih.
Kot tak je moralni realizem zgolj odmev splosnejse realisticne teze. Realizem je obicajno metafizicna teza, ki zatijuje od jezika in misli neodvisen obstoj dolocene domene bitnosti (predmetov, lastnosti, dejstev). Neredko je zdruzena tudi s semanticnimi trditvami ali stalisci. Putnam tako metafizicni realizem opredeli kot stalisce, ki predpostavlja troje: (1) svet, ki sestoji iz dolocne celote od jezika in misli neodvisnih predmetov in lastnosti; (2) »mocno bivalenco«, tj. da predmet bodisi dolocno ima bodisi nima katere koli lastnosti P, ki bi mu jo lahko smiselno pripisali; (3) korespondencno teorijo resnice v mocnejsem smislu
korespondence. (Putnam 1983: 272) Kot vidimo sta metafizicni oz. ontoloski tezi pridruzeni se dve semanticni tezi.1 »Preslikava« taksnega splosnega metafizicnega realizma na podrocje morale tako obicajno nima samo metafizicnih oz. ontoloskih posledic, temvec sodoloca tudi semantiko in epistemologijo moralne teorije.
Metafizicno-semanticno opredelitev moralnega realizma lahko razbijemo na naslednje
teze:
M1: Moralne lastnosti in moralna dejstva obstajajo.
M2: Te lastnosti in ta dejstva obstajajo objektivno.
S1: Moralni govor je dejstveni govor.
S2: Moralne izjave so bodisi resnicne bodisi neresnicne glede na to, ali se ujemajo z objektivnimi moralnimi dejstvi.
S3: Nekatere (trdilne) moralne izjave so (korespondencno) resnicne. (cf. Timmons 1999: 72)
Objektiven obstoj v M2 meri na ze omenjeno neodvisnost moralne realnosti od jezika in misli, neodvisnost od nasega sistema pojmov, prepricanj ali teorij o njej, nadalje pa tudi neodvisnost od nasih naravnanosti. S1 je v osnovi teza moralnega deskriptivizma, tj. da imajo moralne izjave oz. sodbe primarno vlogo opisovanja moralne realnosti. Taksna razclenitev posameznih tez moralnega realizma omogoca tudi umestitev realizmu nasprotujocih stalisc. Moralni nihilizem zanika M1; s tem pa posledicno tudi M2 in preostale teze. Nedeskriptivizem oz. neopisni pristop zanika S1; posledicno pa tudi S2 in S3. Tretja alternativa moralnemu realizmu, tj. teorija zmote, pa sprejema S1 in S2 iz semanticnega paketa, a hkrati zanika M1 in M2, kar pomeni, da zavraca tudi S3.
Moralni realizem bi lahko opredelili tudi primarno zgolj s semanticnimi tezami, da imajo moralne sodbe vlogo izrazanja moralnih dejstev oz. opisovanja sveta, da so te resnicne, ce se ujemajo s temi dejstvi in da so vsaj nekatere izmed teh sodb resnicne. (cf. Sayre-McCord 1988) Z zanikanjem prvih dveh tez dospemo do nekognitivizma, z zanikanjem slednje pa do teorije zmote. Tudi sam razumem realizem glede na to slednjo opredelitev, le da ga glede vrzel med kognitivizmom in deskriptivizmom2 razumem kot spoj deskriptivizma in »teorije uspeha«.
Moralni intuicionizem lahko razumemo v dveh smislih, tj., prvic, kot metaeticno, spoznavno-teoretsko stalisce vezano na naravo moralne vednosti, in drugic, kot celostno moralno stalisce, ki v normativnem oziru temelji na pluralizmu dolznosti.3
Kot spoznavno teoretsko stalisce intuicionizem trdi, da lahko neposredno vemo oz. uvidimo, da so nekatere stvari dobre ali nekatera dejanja moralno pravilna, in sicer na podlagi tega, ker so propozicije, ki to izrazajo, samorazvidne. Gre torej za tezo samorazvidnosti temeljnih moralnih resnic in a priori uvidu kot dostopu do njih. Temeljna moralna prepricanja in moralna nacela so nam spoznavno dana nesklepalno in jih kot vednost (lahko) upravicuje
1 Podobno Dummett opredeli realizem kot stalisce, da so »izjave o doloceni domeni povezane z neko realnostjo, ki obstaja neodvisno od nase vednosti o njej, in sicer na nacin, da ta realnost ustvari vsako izjavo te domene dolocno resnicno ali neresnicno, zopet neodvisno od tega ali vemo in ali smo celo zmozni izvedeti njihovo resnicnostno vrednost.« (Dummett 1982: 55, nav. po Sayre-McCord 1988: 5)
2 Kognitivizem (K) razumem kot stalisce, da moralne sodbe tipicno izrazajo prepricanja, deskriptivizem (D) pa kot stalisce, da imajo moralne izjave oz. sodbe opisno vlogo, torej so v vlogi opisovanja sveta. Z zanikanjem dobimo: (ND) moralne izjave oz. sodbe nimajo opisne vloge in ne morejo biti resnicne ali neresnicne; in (NK) moralne izjave/sodbe (tipicno) ne izrazajo prepricanj, temvec druga, nekognitivna dusevna stanja. Prvo tezo (NK) lahko oznacimo tudi semanticni nefaktualizem, drugo (ND) pa kot psiholoski nekognitivizem.
3 Tako ga v tem drugem smislu razume npr. Rawls. »O intuicionizmu bom razmisljal v sirsem smislu, kakor je to obicajno, tj. kot o staliscu, da obstaja medsebojno nezvedljivo mnostvo prvih nacel, katerih tezo in pomen moramo medsebojno primerjati, da bi dospeli do pravicne sodbe o njihovem ravnotezju. Ko sezemo do dolocene ravni splosnosti, intuicionizem trdi, da ni nobenega uporabnega kriterija visjega reda, ki bi dolocal tezo posameznim nacelom.« (Rawls 1999: 30)
zgolj njihovo ustrezno razumevanje. Pri dani opredelitvi tega stalisca gre bolj ali manj za osnovne postavke, ki jih lahko nadgradimo in dopolnimo na razlicne nacine glede na to, kako razumemo pojem moralne intuicije, na katera moralna prepricanja je vezana oz. kaksen je obseg samorazvidnih propozicij, ipd.
Kot celostno moralno stalisce se intuicionizem bistveno opredeljuje z moralnim pluralizmom, tj. staliscem, da obstaja mnostvo temeljnih moralnih nacel, ki si lahko medsebojno nasprotujejo in katerim z nobeno metodo ali meta-pravilom ne moremo vnaprej dolociti reda pomembnosti. Celostni intuicionizem opredeljujejo naslednje teoretske postavke:
(A) strukturno-logicna teza: moralni pluralizem - obstaja mnostvo medsebojno nezvedljivih osnovnih moralnih nacel (dolznosti,prima facie dolznosti, ipd.);
(B) ontoloska teza: vsako od teh nacel meri na samosvojo vrsto temelja, ki ga obicajen moralni akter lahko zapopade4;
(C) spoznavno-teoretska teza: o vsakem od teh nacel imamo (ob ustreznem razumevanju) intuitivno vednost dolocene vrste. (cf. Audi 2004: 21)
Taksno razlikovanje zajame razliko med celostnimi intuicionisti, kot sta bila npr. H. A. Prichard in W. D. Ross in kakrsen je njegov sodobni zagovornik R. Audi, in med moralnimi filozofi, ki so zavezani zgolj spoznavni tezi intuicionizma, npr. H. Sidgwick in G. E. Moore. Poleg omenjenih tez je celostni moralni intuicionizem tradicionalno zavezan tudi moralnemu realizmu, kognitivizmu in moralnemu nenaturalizmu. Sam v tem clanku razumem intuicionizem v celostnem smislu in ga kot takega tudi zagovarjam.
2. Moralna fenomenologija in fenomenoloski argumenti
O moralni fenomenologiji se v moralni filozofiji (vsaj v analiticnem delu njene tradicije) dolgo ni sistematicno razpravljalo. Fenomenologija je posredno seveda bila v ozadju eticnih premislekov, se posebej, ko je bilo govora o skladnosti posameznih moralnih teorij (ali se ozje njihovih posameznih vidikov) z obicajnimi prepricanji o morali. Deloma je vzroke za to iskati pri izvorih sodobne moralne teorije, tj. pri Mooru in njegovi knjigi Principia Ethica (1903). Glede na Moorovo etisko misel lahko izpostavimo dva razloga, zakaj je bila moralna fenomenologija postavljena v ozadje. Najprej gre za Moorovo zavracanja naturalizma in zagovor avtonomije etike. Fenomenoloski opis je vezan tudi na opisno moralno psihologijo, kar ze pomeni prvi korak na poti do zagresitve naturalisticne zmote. In drugic, Moore je dajal prednost moralni semantiki; zanj so vse zanimive in pomembne znacilnosti moralnega govora in moralne prakse vezane na pomen moralnih sodb, premisleki o moralni fenomenologiji pa so za pomen in logiko moralnih sodb malo pomembni. (cf. Horgan in Timmons (v pripravi))
Tematski sklop, znotraj katerega je bila moralna fenomenologija bolj prisotna in pomembna, je bila razprava o moralnih dilemah oz. moralnem konfliktu. Znotraj te so v argumentih nastopali posamezni vidiki moralne fenomenologije, ob tem ko so avtorji govorili o tem, kako je biti ujet v konflikt dolznosti, o obcutku obzalovanja ali slabe vesti, obcutku ob iskanju pravega odgovora oz. ustreznega dejanja v moralnem konfliktu, ipd. (cf. Strahovnik 2005) Vendar vse to ni zaobsegalo najsplosnejse razprave, kjer bi se obravnavala celostna fenomenologija moralnega izkustva (sodb, presojanja, odlocanja, motivacije, delovanja, ...).
Kako razumeti moralno fenomenologijo? Sam izraz fenomenologija je v sodobni analiticni filozofiji uporabljan kot izraz za kvalitativna izkustva. Torej gre pri moralni fenomenologiji za kvalitativna izkustva, ki spremljajo moralno presojanje in delovanje.
4 Torej omenjena nacela oz. dolznosti ne morejo temeljiti zgolj v moralnem temelju iste vrste, npr. presezku ugodja nad bolecino.
Razumljena v najsirsem smislu moralna fenomenologija zajema vse globoko ukoreninjene znacilnosti moralnega jezika in diskurza, kar vkljucuje:
(i) »kako-je-biti« (»what-it-is-like«) konkretne moralne izkusnje;
(ii) nekatere znacilnosti slovnice in logike morale oz. moralnega jezika;
(iii) in dolocene »kriticne prakse« kot je npr. udelezenost v moralnem nestrinjanju. (Horgan in Timmons (v pripravi))
Vendar primarni pomen moralne fenomenologije ostaja (i) Pri moralni fenomenologiji gre za kvalitativna izkustva vezana na moralno situacijo in tako ta zajema »gole moralne obcutke« - predteoreticne obcutke in odzive, ki se v delovalcu/presojevalcu vzbudijo v moralni situaciji. (cf. Kirchin 2003: 242-3) Pri fenomenoloskem opisu taksnega izkustva si lahko zastavimo naslednja vprasanja: kako se nam kaze moralna vrednost ob tem, ko moralno presojamo? Se nam ta kaze kot »objektivna«, kot od nas neodvisna, kot prisotna tam zunaj v svetu samem ali pa jo vidimo kot vznikajoco nad nasimi odzivi na sicer ne-moralni svet okoli nas? Kako obcutimo moralno dolznost, za katero sodimo, da jo imamo in da se moramo nanjo odzvati? Od kod prihaja avtoriteta moralnih sodb? Na kaj merimo oz. kaj iscemo, ko moralno presojamo? Od kod izvira motivacija za moralno delovanje? ipd. Tudi sam bom v nadaljevanju moralno fenomenologijo razumel v tem ozjem smislu kot kvalitativna izkustva, ki sotvorijo ali spremljajo moralno presojanje in delovanje.
Fenomenoloski argument je argument, ki vodi od opisa znacilnosti omenjenih predteoreticnih obcutij do metaeticnih sklepov oz. sklepov pomembnih za moralno teorijo, npr. od tega, da dozivljamo moralno dolznost kot neodvisno od nas in torej objektivno, do sklepa, da mora izbrano metaeticno stalisce bodisi sprejeti moralni realizem bodisi to fenomenolosko dejstvo na ustrezen nacin prilagoditi. Najpreprostejsa oblika taksnega argumenta je na primer:
(P1) Ceteris paribus je svet tak, kot ga nam predstavlja izkustvo;
(P2) Izbran fenomenoloski opis moralnega izkustva;
(.'. S) Torej je ceteris paribus pravilno metaeticno oz. moralno-teoretsko stalisce to, ki bodisi jemlje moralnost kot opisano v P2 bodisi ustrezno prilagodi fenomenoloska dejstva iz P2.
Sedaj mi preostane se razmislek o tem, kaksno vlogo oz. kaksno moc lahko imajo podobni argumenti pri zagovoru metaeticnih stalisc. Do pomena fenomenoloskih argumentov lahko v grobem zavzamemo troje stalisc. Prvic, lahko jih vzamemo kot ponujajoce zanimiv opis moralnega izkustva in kot prispevek k opisni psihologiji, toda kot povsem nepomembne za metaeticno razpravo. (Glede na molk vecine v analiticni tradiciji moralne filozofije lahko sklepamo, da je vsaj nekaj od teh moralnih filozofov razmisljalo na tak nacin.) Drugic, moralna fenomenologija je lahko relevantna za razpravo o metaetiki, a z omejenim pomenom, ki nikakor ne dosega vloge, ki jo sicer imajo metafizicni, semanticni in spoznavno-teoretski argumenti. (Kirchin 2003: 244, 257) Zakaj bi sploh mislili, da je neko stalisce zmotno, ce ne zajame ustrezne fenomenologije? Moralna fenomenologija je kvecjemu dobra izhodiscna tocka nasih metaeticnih razmisljanj, a komaj kaj vec od tega. Tezava je tudi v tem, kako najti ustrezen fenomenoloski opis nekega izbranega vidika moralnega izkustva, ki bo v zadostni meri nevtralen, da ne bo ze vnaprej izkljuceval dolocenih metaeticnih stalisc - to bi pomenilo vloziti prevec v moralno fenomenologijo samo. (Kirchin 2003: 251-2) Tretjic, do moralne fenomenologije lahko zavzamemo tudi precej bolj naklonjen odnos, po katerem ji namenimo mesto ob sicersnjih metafizicnih, semanticnih in spoznavno-teoretskih osiscih metaeticnih razprav. Gotovo je res, da zgolj s fenomenologijo ne bomo mogli dokoncno ubraniti ali zavrniti nekega metaeticnega stalisca, a
enako drzi tudi za ostale vidike razprave. Pri moralni teoriji gre za ocenitev njenih primerjalnih prednosti ter slabosti in znotraj te primerjave moramo dati fenomenologiji svoje mesto. (Horgan in Timmons (v pripravi), Dancy 1998, McNaughton 1988) Sam zavzemam do moraine fenomenologije to slednje stalisce.
3. Fenomenoloski argumenti v podporo moralnega realizma in intuicionizma
Moralni realizem je na nek nacin blizje obicajni misli o naravi morale kot pa npr. nihilizem ali teorija zmote, pri cemer pomemben del teh obicajnih prepricanj sloni na moralni fenomenologiji. Moralni realizem se lahko tako v svojo podporo sklicuje na fenomenoloske argumente. (Dancy 1998; McNaughton 1988: 40). Tako na primer Dancy zastavi naslednjo preprosto obliko fenomenoloskega argumenta, ko pravi, da:
»imamo moralno vrednost za del tkanine sveta, in ce jemljemo nase izkustvo dobesedno (at face value), potem sodimo, da gre za izkustvo moralnih lastnosti dejanj in akterjev v svetu samem. In ce si dopustimo predpostavko, da je svet tak, kot nam ga predstavlja nase izkustvo, potem moramo ob odsotnosti nasprotnih premislekov dopustiti, da imajo dejanja in delovalci taksne lastnosti, kot jih pri njih izkusimo. Tukaj gre za argument o naravi moralnega izkustva, ki nas vodi od te narave k verjetni naravi sveta samega.« (Dancy 1998: 231-2)5
Zapletenejsa razlicica tega argumenta pricenja s predpostavko, da ustrezna metaeticna teorija ne sme prevec »iznakaziti« oz. »izravnati« bogatosti moralne fenomenologije. Pomemben vidik moralne fenomenologije je izkustvo avtoritete kot vidik fenomenologije moralne izbire. Ko moralno presojamo in se odlocamo, se zelimo odlociti za pravi odgovor, za pravo dejanje in ne za kateri koli odgovor, ki bi bil skladen z nasimi prejsnjimi ter ki bi ga lahko sprejeli. Nasa odlocitev, nasa izbira se nam v izkustvu kaze kot obvladovana s strani kriterijev, ki lezijo onkraj nas samih. In vsa metaeticna stalisca niso v enakem polozaju, ko poskusajo prilagoditi to fenomenolosko dejstvo, saj »nekognitivizem dopusca moralno zivljenje kot prevec enostavno, prelahko in je nezdruzljiv s fenomenologijo. Popaci namrec obcutek avtoritete, ki ga nad nami ima dejanje izbrano kot pravilno. Omenjena avtoriteta je ta, ki se ji mora nasa izbira prilagoditi, ne pa da bi sama lahko zavisela od te izbire.« (Dancy 1998: 232)
Kot drugi fenomenoloski argument bom podal argument za moralni kognitivizem. Moralne sodbe so pristna prepricanja, ker s prepricanji delijo osrednje vidike fenomenologije prepricanj. Fenomenologija prepricanj meri na njihov subjektiven, kvalitativno-izkustven vidik. Doloca jo pet osnovnih fenomenoloskih znacilnosti navzocih prepricanj: (i) gre za psiholoski dojem (coming down) glede necesa; (ii) gre za umescanje izbrane stvari v dolocene kategorije, ki ga izkusimo; (iii) to izkustvo je neprostovoljno; (iv) gre za kognitiven odziv na razloge oziroma premisleke, ki so dojeti kot zadostni razlogi za omenjeno kategorizacijo; (v) s trdilnimi stavki jih lahko izrazimo v jeziku. (Horgan in Timmons (v pripravi)).
Enake fenomenoloske znacilnosti izkazujejo tudi moralne sodbe. Ce vzamemo znan primer (spontane) moralne sodbe, ki ga uporabi Harman, se to lepo razkrije. Ko stopim izza vogala, ob robu ceste vidim skupino nepridipravov, ki so z bencinom polili mucko in jo sedaj za zabavo zazigajo. Spontano tvorim sodbo, da je njihovo pocetje kruto in moralno nepravilno. Ob tem je bilo (neposredno ali posredno) navzocih vseh pet zgoraj omenjenih
5 Primerjaj to tudi z McNaughtonovo formulacijo fenomenoloskega argumenta za realizem: »Realist vztraja pri ocitni, toda kljucni metodoloski tocki: obstaja predpostavka, da so stvari take, kot nam jih kaze izkustvo - predpostavka, ki jo lahko zavrzemo le v luci mocnih razlogov, ki bi kazali na to, da je nase izkustvo nevredno zaupanja in zavajajoce. Moralna vrednost se nam kaze kot neodvisna od nasih prepricanj ali custev o njej; kot nekaj kar lahko terja natancen premislek in pazljivost, da je odkrito. Torej je privzeto stalisce to, da obstaja moralna realnost, za katero smo lahko pristno obcutljivi.« (McNaughton 1988: 40)
fenomenoloskih gradnikov prepricanja. Slo je za dojetje neke moraine zadeve o tem, kaj se dogaja okoli mene, pri cemer sem dejanje kategoriziral kot napacno. Moja sodba je bila neprostovoljna in izkusil sem jo kot objektivno, utemeljeno v razlogih. Moralne sodbe so oz. izrazajo prepricanja, ker imajo poglavitne genericne, fenomenoloske in funkcionalne znacilnosti prepricanj, zadostijo pa tudi ustreznim puhlicam (platitudes), ki obvladujejo pojem prepricanja. Torej je glede na moralno fenomenologijo kognitivizem kot stalisce, ki zagovarja to, da moralne sodbe izrazajo prepricanja, v prednosti pred nekognitivizmom.6
Tretja vrsta fenomenoloskega argumenta je argument, ki podpira motivacijski internalizem. Pricenja s tem, da obstaja tesna povezava med motivacijo za delovanje in nasimi moralnimi sodbami - vsi (ali pa vsaj velika vecina) smo do neke mere motivirani, da ravnamo v skladu z moralnimi sodbami, ki jih zatrjujemo. Podvomili bi v iskrenost nekoga, ki bi izjavljal zavezanost doloceni moralni sodbi, hkrati pa ne bil prav nic motiviran v skladu z njo. Eksternalisticno stalisce, ki bi povsem ignoriralo ta vidik moralne fenomenologije, bi bilo seveda na slabsem izhodiscu, kot pa ga ima internalizem, ki zlahka pojasni omenjena fenomenoloska dejstva. (cf. Shafer-Landau 2005: 156)
Zadnji, cetrti fenomenoloski argument je vezan na fenomenologijo t.i. moralnega preostanka, tj. preostanka, ki spremlja moralne konflikte in moralne dileme. Moralni konflikt je situacija, ker smo sooceni z moralnimi razlogi, ki govorijo v prid in nasproti dolocenemu ravnanju oz. razlicnim ravnanjem, ki jim ne moremo slediti hkrati. Moralna dilema je moralni konflikt, kjer smo postavljeni pred odlocitev med enako »mocnimi« razlogi oz. dolznostmi. Pogosto so taksne situacije spoznavno tezke za pravilno dojetje in jih neredko spremlja tudi mocno custveno breme odlocitve. Ni pa nujno vsaka tezka moralna odlocitev tudi pristen moralni konflikt ali pristna dilema, kajti v mnogih primerih lahko gre za zgolj spoznavno dilemo, ki vznika iz nezadostnosti spoznavnih dokazil o situaciji.
Z gledisca poenotenosti in urejenosti moralne teorije so dileme videti kot tujki, ki moralno teorijo razbijajo. V tem toku razmisljanj so v zgodovini etiske misli tako raznorodni misleci kot Akvinski, Kant, Mill, Ross in Hare vsi zavracali moznost pristnih moralnih dilem. Drugo gledisce pricenja z moralnim izkustvom. Pogosto se nam zdi, da smo ujeti v moralni konflikt in v pristne moralne dileme - nenazadnje jih je bogato najti v literarnem ustvarjanju - in ce so dileme dejstvo nasih moralnih zivljenj, so torej dejanske, posledicno pa tudi mozne. Se vec, razkrivajo pomemben del narave moralnosti. Ce zagovarjamo moralni pluralizem (kot stalisce, da obstaja mnostvo temeljnih moralnih nacel, ki si lahko medsebojno nasprotujejo in katerim z nobeno metodo ali meta-pravilom ne moremo vnaprej dolociti reda pomembnosti), potem zlahka dopustimo tudi moznosti konflikta med temi dolznostmi. Moralna teorija, ki zmore ponuditi prepricljivo sliko moralnega konflikta in pojasniti moralna obcutja in moralno ustrezne naravnanosti (obzalovanje, obcutek krivde, slabo vest, dolznost povracila, ipd ), ki konflikte spremljajo, v prednosti pred moralno teorijo, ki tega ne zmore ter konflikte in dileme preprosto odpravi.7
6 Proti nekognitivizmu nastopijo tudi naslednji fenomenoloski premisleki. Prvo-osebno izkustvo obcutka dolznosti nam razkrije, da dolznost prihaja od nekod izven nas in je na nas usmerjena, da gre za obvezo, ki je neodvisna od nas in ki nas sili, da se nanjo odzovemo. Dejanje se nam kaze kot prikladno okoliscinam, v katerih smo. Ti fenomenoloski vidiki moralnega izkustva obcutka dolznosti nakazejo, da je tradicionalni nekognitivizem v globokem razkoraku z njimi, saj postavlja moj »pro« ali »con« odziv na neko situacijo oz. stanje stvari pred mojo moralno sodbo, medtem ko fenomenologija ta red zaobraca - moj odziv je posledica poprejsnje sodbe, da je npr. neko dejanje obvezujoce ali nedopustno, kot takega pa ga sodim zaradi njegove narave, ne pa mojega odziva nanj.
7 Nekateri avtorji (npr. Williams) trdijo, da so metaeticne posledice za vsako moralno teorijo, ki hoce ponuditi prepricljivo sliko moralnega konflikta v tem, da se mora odpovedati postavkama moralnega realizma in kognitivizma. Glede na realisticne in kognitivisticne metaeticne postavke je pri delovalcevi soocenosti z dvema nasprotujocima si dolznostima, vsaj ena od njih napacna. In ce je napacna, potem ni razloga, da bi delovalec taksno situacijo sploh obcutil kot moralni konflikt in da bi na primer obzaloval opustitev zadevnega dejanja. Realizem in kognitivizem po Williamsu ne moreta pojasniti moralnega konflikta. Za odgovor na ta argument in zagovor realizma in kognitivizma gl. Strahovnik 2005.
Monizem pravzaprav izkljucuje moznost moralnega konflikta in moralnih dilem. Ce z normativnega vidika moralno teorijo obvladuje le eno vrhovno nacelo kot temeljni moralni standard, potem ne more priti do moralnega konflikta in moralnih dilem. Glede na monizem nacel, je nasa dilema lahko zgolj spoznavna, tj. da ne vemo, katero izmed dejanj najbolj zadosti danemu moralnemu kriteriju.
Orisal sem stiri fenomenoloske argumente, ki podpirajo pomembne vidike moralnega intuicionizma - moralni realizem, kognitivizem, motivacijski internalizem in moralni pluralizem.
Literatura
Audi R. The Good in the Right / R. Audi. Princeton: Princeton University Press, 2004. Brink D.O. Moral Conflict and Its Structure / D.O. Brink // H. E. Mason (ur.) Moral
Dilemmas and Moral Theory. New York - Oxford: Oxford University Press, 1996. Dancy J. Two Conceptions of Moral Realism / J. Dancy // J. Rachels (ur.) Moral Theory.
Oxford: Oxford University Press, 1998. DummettM. Realism / M. Dummett // Synthèse. 1982. № 52, P. 55-112. Horgan T. in Timmons M. Moorean Moral Phenomenology / T. Horgan in M.Timmons // v pripravi.
Kirchin S. Ethical Phenomenology and Metaethics / S. Kirchin // Ethical Theory and Moral
Practice. 2003. № 6. P. 241-64. McNaughton D. Moral Vision / D. McNaughton. Oxford: Blackwell, 1988. Putnam H. Realism and Reason: Philosophical Papers, Volume 3 / H. Putnam. Cambridge:
Cambridge University Press, 1983. Rawls J. A Theory of Justice (Revised Edition) / J. Rawls. Cambridge, MA.: Belknap Press, 1999.
Sayre-McCord G. The Many Moral Realisms / G. Sayre-McCord // G. Sayre-McCord (ur.)
Essays on Moral Realism. Itacha & London: Cornell University Press, 1988. Shafer-Landau R. Moral Realism: A Defence / R. Shafer-Landau. Oxford: Oxford University Press, 2005.
Strahovnik V. Intuicionizem, moralni konflikt in pluralizem dolznosti / V. Strahovnik //
Analiza. 2005. № 4. P. 106-29. Strahovnik V. Moral Dilemmas, Conflict of Duties and Intuitionist Notion of Prima Facie Duty / V. Strahovnik // J. Juhant in B. Zalec (ur.) Person and Good. Münster: Lit Verlag, 2006.
Timmons M. Morality without Foundations / M. Timmons. New York - Oxford: Oxford University Press, 1999.
