CC BY
5ETICNE SPLOSNOSTI IN PARTIKULARIZEM
Vojko Strahovnik
Univerza v Ljubljani, Slovenija
I discuss varieties of ethical generalities that appear in the area between strict moral generalism and radical particularism. Arguments in support for particularism are presented, especially in relation to the question what kinds of generalities moral particularism may allow for. I discuss R. Audi's model of moderate particularism that preserves prima facie duties, all in putting them into a complex normative and deliberative structure that is supposed to be «holism friendly». Next, M. Little and M. Lance version of particularism building upon defeasible principles is presented. J. Dancy's particularism and his idea of a default reason are then discussed. I propose that interpreting prima facie duties in terms of tendencies may help to understand the status and workings of ethical generalities consistent with particularism.
Moralni partikularizem
Moralni partikularizem je stalisce, ki trdi, da sama »moznost morale ni odvisna od zagotovitve splosnih moralnih nacel in pravil.« (Dancy 2004: 7) Moralni status dejanj (oseb, situacij, ...) je odvisen od moralno pomembnih razlogov, ki se iz situacije v situacijo spreminjajo. Tako ne moremo enkrat za vselej izlociti tistih znacilnosti ali lastnosti nasih dejanj, ki bi bile vedno tudi moralno pomembne in bi vedno stele kot razlogi. Partikularizmu nasprotno stalisce je moralni generalizem. Slednji zagovaija nespremenljivost razlogov - dolocene znacilnosti dejanj delujejo kot razlogi iz primera v primer enako. V jedru razprave med partikularizmom in generalizmom je vprasanje o univerzalnih moralnih nacelih - kot sta nedavno zapisala McKeever in Ridge, lahko kljub raznovrstnosti »vsa partikularisticna stalisca opredelimo z njihovo negativno drzo do moralnih nacel« (McKeever, Ridge 2005) in jih nadalje razlikujemo po tem, kaksna je ta negativna drza in kaj je misljeno z moralnim nacelom.1
Partikularizem zagovarja na podrocju razlogov holizem oz. kontekstualizem. Razlogi so obcutljivi na kontekst, katerega del so, do te mere, da lahko pri spremembi konteksta izgubijo svojo moc kot razlogi, ali pa se iz razlogov za spremenijo v razloge proti nekemu dejanju. Vzemimo primer lazi. Ta je v obicajnih situacijah moralno nepravilna (ali vsaj razlog
© V. Strahovnik, 2006
1 McKeever in Ridge razlikujeta med moralnimi naceli in pravili kot (i) moralnimi standardi, (ii) vodili, (iii) standardi, ki so hkrati tudi vodila, (iv) algoritmicnimi postopki odlocanja, (v) predpogoji pojmovne zmoznosti in (iv) moralnimi ustvarjalci resnice. Cf. McKeever in Ridge (2006: 7-14).
proti dejanju), vendar poznamo tudi majhne lazi iz vljudnosti, pa lazi v okviru raznih druzabnih iger, ipd. Ali bo neka znacilnost dejanja v doloceni situaciji stela kot razlog, se ne more predvideti ali dolociti iz njenega obnasanja kot razlog v drugih situacijah.
Ko partikularist govori o razlogih, misli na prispevne razloge. To so razlogi, ki govorijo v prid (favorizirajo) ali proti nekemu dejanju, in so podlaga za to, kar nam je celostno gledano nalozeno storiti ali cesar se moramo ogibati. Prispevni razlogi se lahko okrepijo, spremenijo ali pa iznicijo glede na prisotnost drugih prispevnih razlogov. Sestavljajo razlago moralnega statusa dejanja, ki pa je nepopolna, v smislu, da ne zagotavlja, da bo ponovitev teh razlogov vedno vodila do istega moralnega statusa dejanja. Poleg razlogov - favorizatorjev sestavljajo celostno normativno strukturo se omogocujoci pogoji (znacilnosti dejanja, ki omogocajo favorizatorjem, da stojijo kot razlogi) in dejavniki, ki lahko razloge okrepijo ali osibijo. (Dancy 2004: 38-42)
Partikularizem zagovarja podrobno in pozorno oceno vsakega posamicnega primera. Moralna vednost je vrsta sodbe in njeno upravicenje sestoji iz dojema moralno pomembnih razlogov v posamicni situaciji. Biti kompetenten moralni spoznavalec pomeni imeti spoznavne vescine kot so sposobnosti prepoznati razloge in pretehtati, kateri od njih so pomembnejsi, oblikovati dobro utemeljeno koncno sodbo o situaciji na podlagi razmerij med temi razlogi, ipd. (Dancy 2004: 140-144) »Moralno upravicenje torej po svoji naravi ni subsumptivno, ampak narativno.« (Dancy 1993: 113)
Argumenti v podporo partikularizmu
V cetrt stoletja razvoja partikularisticne moralne teorije je bilo v njeno oporo oblikovanih vec razlicnih argumentov. Kar sledi je kratek pregled.
(A) En nacin zagovora partikularizma je zavrnitev generalizma na podlagi iskanja proti-primerov moralnim nacelom. (Cf. Dancy 1993; McNaughton 1998) Ta strategija lahko priskrbi zacetno motivacijo za partikularizem, a je hkrati jasno, da nas ne pripelje dalec. Zagovornik moralnega generalizma in splosnih moralnih nacel ima na voljo dva odziva: (i) razsiritvena strategija: vsak domneven proti-primer dolocenemu splosnemu nacelu lahko vgradi v to nacelo samo na nacin, da ga ustrezno dopolni ali omeji (R. Crisp, B. Hooker); in (ii) ponujenega primera ne pripozna kot pravega proti-primera (R. Audi, D. Ross). Ce se spet ustavimo pri primeru moralnega statusa lazi, lahko vsakrsne »izjeme« bodisi vgradimo v nacelo samo (npr. »Laz ima vedno negativen moralni status, razen ko gre za premisleke vljudnosti ali v igri ali ko z njo lahko resimo zivljenje...«) ali pa se jim izognemo, tako da mozne proti-primere izkljucimo iz nacela (npr. »Laz, tj. prelomitev eksplicitne ali implicitne
zavezanosti k iskrenosti v nasih medsebojnih odnosih, ima vedno negativen moralni doprinos.«)
(B) Partikularisticna epistemologija (PE), ki je usmerjena na posamicne primere dejanj, ni zdruzljiva s generalizmom (G). PE je smiselna predpostavka. Torej ne-G. (Dancy 1983) Epistemoloski partikularizem zagovarja spoznavno primarnost vednosti o posamicnih primerih dejanj; zanj je temeljna sodba o posamicni situaciji. Od posamicnega k splosnemu vodita dve mozni poti, to sta (i) pot intuitivne indukcije (Ross), ki vodi do nacel o prima facie dolznostih in (ii) pot obicajne indukcije, ki vodi do moralnih nacel podobnim empiricnim posplositvam. Nobena od teh poti ni dobra. Ne moremo preiti od posamicnega k splosnemu - kar razpoznamo v posamicni situaciji, ni nikoli zadostno za tvorbo splosnih moralnih nacel.2
Moralna presoja deli veliko podobnosti z fenomenologijo zaznave. Zdi se, da je jasno razlicna od subsumpcije posameznih primerov pod splosna nacela. Partikularisti uporabljajo jezik »moralnega videnja« (McNaughton 1988: 3-202), »dojetja oblike situacije« (Dancy 2004: 103, 105), »uvida pomembnosti dolocene znacilnosti« (Dancy 2004: 143), ipd. To podpira partikularizem, saj naj bi morala bolj podobna paradigmatskim podrocjem, ki ne temeljijo na pravilih (npr. estetska sodba, presoja moci dolocene pozicije pri sahu).
(C) Holizem razlogov trdi, da kar je razlog za v eni situaciji, ni vedno enak razlog tudi vseh drugih situacijah - ista znacilnost je lahko v drugacnih okoliscinah tudi razlog proti, ali pa povsem izgubi svojo moralno pomembnost. Poleg tega pri razlogih ni enostavne »sestevalne slike« njihovega doprinosa. Tak holizem ni nic neobicajnega ko gre za spoznavne oz. teoreticne razlogi (npr. to, da pred seboj vidim nekaj rdecega, je obicajno razlog za verjetje, da je pred menoj nekaj rdecega, a ne, ce sem ravnokar zauzil drogo, ki zaobraca barvni spekter), obicajne prakticne razloge (npr. gneca v lokalu je vcasih razlog za njegov obisk, vcasih pa ravno nasproten razlog) in razloge, ki podpirajo estetske sodbe. (Dancy 2004: 74-76) Razloge je bolje obravnavati kot enotne, saj nimamo dobrih razlikovalnih kriterijev, po katerih bi lahko moralne razloge oddelili od drugih vrst razlogov. Enota slika razlogov ima prednost pred hibridno sliko, po kateri so nekateri razlogi holisticni, drugi (moralni) pa atomisticni. (Dancy 2004: 76-78) Torej so tudi moralni razlogi holisticni.
2 »Prava resitev se mi zdi vztrajanje pri partikularisticni epistemologiji in opustitev generalisticnih tezenj, ki so z njo nezdruzljive. ...Kot partikularisti splosni moralni pomembnosti lastnosti ne moremo priznati nobenega pomena, ker je ne moremo navezati na naso epistemologijo. S tem ne moremo razumeti tudi moznosti moralnih nacel. Tako nas pot vodi od monizma (po katerem obstaja le eno moralno nacelo) preko pluralizma (po katerem jih je vec) do partikularizma (po katerem ni nobenega).« (Dancy 1983: 542)
Kljub temu, da na dolocenem mestu v svoji najnovejsi knjigi Dancy zatrdi, da je »na naCelih utemeljen pristop k moralnosti nezdruzljiv s holizmom razlogov« (Dancy 2004: 77), na drugih mestih v tej isti knjigi omili to svojo trditev. Zamislimo si primer uzitka: nedolzen uzitek je razlog, ki govori v prid dejanju, medtem ko je sadisticni uzitek razlog proti dejanju. Na podlagi tega lahko oblikujemo splosno nacelo, ki zajema holisticno, spremenljivo naravo te znacilnosti. (Cf. Lance, Little 2006; Mckeever, Ridge 2006) Dancy je tako prisiljen uporabiti posreden argument, tj. argument nakljucja. Glede na holizem razlogov, bi slo za kozmicno nakljucje, ce bi se izkazalo, da se da moralo zajeti v sistem splosnih nacel. Ker je partikularizem Dancy opredelil kot tega, ki trdi, da sama moznost morale ni odvisna od zagotovitve splosnih moralnih nacel in pravil, je sedaj zakljucek ta, da partikularizem le sledi iz holizma, dopuscena pa je moznost nekaksnih »omejenih« moralnih nacel in pa obstoj nekaterih nespremenljivih razlogov. (Dancy 2004: 82)
(D) Pogosto se znajdemo v moralni situaciji, kjer si raznoliki razlogi medsebojno nasprotujejo in napotujejo v razlicne smeri delovanja. Partikularizem trdi, da je vsled tega smiselno govoriti o t.i. »prispevnih razlogih.« Pojem prispevnega razloga je za partikularizem primitiven in temeljni normativni pojem, ki zajema samo strukturo delovanja razlogov, ta struktura pa najbolj naravno vodi k partikularizmu. (Dancy 2004: 15) Dancy trdi, da je vsak poskus opredeliti prispevno raven v odnosu do celostne ravni obsojen na propad. (Dancy 2004: 7-16)
Podrocje »porazenih« razlogov in obzalovanja ter vznika naknadne dolznosti ponudi naslednji argument za partikularizem. Obzalovanje lahko opredelimo kot ustrezno naravnanost do porazenih razlogov, tj. razlogov, ki so v situaciji govorili nasproti odlocitvi, ki smo jo sprejeli. Pojavi se lahko na dva nacina: (i) ko uvidimo dolocene prednosti, ki jih nase (pravilno) izbrano dejanje nima, jih je pa imelo alternativno dejanje; (ii) ko uvidimo dolocene pomanjkljivosti nasega (pravilno) izbranega dejanja, ki jih alternativno dejanje, ni imelo. (Dancy 1993: 5-120) Obe vrsti obzalovanja Dancy pojasnjuje na podoben nacin - tudi po nasi moralni odlocitvi razlogi, ki so bili porazeni pri presoji, ostanejo »v igri« kot razlogi in so temelj za obzalovanje. Pri generalizmu naj temu ne bi bilo tako, saj je moralna pravilnost dejanja odvisna od celotne narave dejanja, in tudi razlogi proti nasi odlocitvi so v to vsteti. Tako ni nicesar, kar bi lahko obzalovali.
(E) Zadnja dva argumenta sta argument »odvracanja pozornosti« in argument slabe napotovalne funkcije moralnih nacel. Sledenje moralnim nacelom in pravilom nas odvraca od tega, da bi podrobneje pregledali vse vidike situacij in zato lahko prihaja do slabih presoj in odlocitev. Na drugi strani partikularizem s svojim poudarjanjem dobre presoje oz. s svojo sliko
moralne epistemologije ne zapade tej nevarnosti. (Dancy 1993: 64; 2004) Drugic, partikularisti trdijo, »da je generalizem vzrok mnogih slabih moralnih odlocitev ... Razlogi se iz situacije v situacijo spreminjajo, in ce tega dejstva ne spoznamo in mu prilagodimo svoje delovanja, potem bomo sprejemali slabe odlocitve.« (Dancy 1993: 64) Sibkejsa razlicica argumenta (glede na sklep) trdi, da cetudi bi moralna nacela igrala pomembno vlogo kot moralni standardi, bi neodvisno od tega lahko imela dolocene znacilnosti, ki bi jih naredile za slaba vodila (npr. odvracanje pozornosti od podrobnosti, prevelika kompleksnost in posledicno kognitivna nedojemljivost ter neuporabnost). (cf. Vayrynen v tisku)
Razlicice moralnih splosnosti - od strogega generalizma do radikalnega partikularizma
Na enem izmed skrajnih koncev v teoreticnem prostoru med generalizmom in partikularizmom je subsumptivizem, tj. stalisce, da gre pri moralnih sodbah za uvrscanje posameznih primerov pod ustrezna moralna nacela. Moralni status dejanja je v celoti dolocen s splosnim moralnim nacelom ali ustrezno urejenim skupkom nacel.
Proti subsumptivizmu: pri moralnih sodbah ne gre le za uvrscanje primerov pod splosna nacela, temvec je zanje bistvena moralna presoja. Na en in isti primerek dejanja je lahko vezanih vec, medsebojno nasprotujocih si nacel in dobra moralna presoja o tem, katero izmed teh nacel je v situaciji najpomembnejse, je kljucna za moralnost. Najpomembnejsi predstavnik taksnega stalisca je D. Ross s svojim razlikovanjem med prima facie (PF) dolznostjo in dejansko dolznostjo. To, da je v dolocenem dejanju ali situaciji prisotna PF dolznost, nam vedno daje dober (ne pa tudi nujno odlocujoc) moralni razlog, da ravnamo kakor nam ta veleva. To dejanje lahko postane nasa dejanska dolznost v primeru, ko ni prisotne nobene druge PF dolznosti. V primeru pa, da je v dejanju ali v situaciji prisotnih vec PF dolznosti, nas te opozarjajo na vse moralno pomembne vidike teh dejanj ali situacij, naso dejansko dolznost pa spoznamo z dobro moralno presojo. (Ross 1930) Kot pripomni Ross, ko citira Aristotela: »Vse ostalo 'je stvar zaznave'.« (Ross 1930: 42 [Aristotel. EN: 1109 b23]) Kljub temu, da zavraca subsumptivizem, pa je tak model vseeno zavezan dolocenemu tipu moralnih splosnosti moralnih splosnosti - zavezan je invariabilizmu.
Invariabilizem je stalisce, da imajo moralni razlogi oz. moralno pomembne lastnosti nespremenljivo moralno valenco. Npr. laganje ni nujno vedno v celoti gledano moralno nepravilno, ampak laz je vedno tista, ki ga dela nepravilnega. Razlikujemo lahko med mocnim invariabilizmom (vsi moralni razlogi so nespremenljivi) in sibkim invariabilizmom (le temeljni oz. neizpeljani moralni razlogi so nespremenljivi). Npr. »izrekanje neresnice« je le izpeljan razlog in lahko variira v svojem doprinosu, medtem
ko je »neiskrenost« temeljni in nevariabilni razlog. Zanikanje invariabilizma vodi do variabilizma oz. partikularizma. To pa pomeni sprejeti holizem razlogov. Ali so med invaribilizmom in partikularizmom, kot smo ga opredelili na zacetku, se kaksna druga zanimiva stalisca? Odgovor je na tem mestu pritrdilen, saj je v literaturi najti vsaj se tri vmesna stalisca, sam pa bom na koncu predlagal se cetrto.
(A) Zmerni partikularizem
Vmesno stalisce, ki je najblizje invariabilizmu je zmerni partikularizem, ki ga zagovarja Robert Audi. (Audi 2004) Audi isce moralne splosnosti, ki bi zadostile teoreticnim zahtevam po urejenosti moralne teorije, prav tako pa bi bile uporabna prakticna vodila, ki bi lahko zajela subtilnost in izmuzljivost moralnih zadev. Najde jih v Rossovem modelu PF dolznosti. Njegovo stalisce v svojem jedru ohranja invariabilizem, toda sprejema holizem celostne dolznosti in normativno-deliberativno strukturo razlogov, ki razlaga njihov holizem. Zmerni partikularizem temelji na spoznavnem partikularizmu (stalisce, da imajo moralne intuicije o konkretnih posamicni primeri spoznavno prednost pred intuicijami o tipih dejanj), zavraca pa normativni partikularizem -variabilnost deonticnega statusa posameznih znacilnosti dejanj.
Zmerni partikularizem uporablja dve strategiji, da bi razlozil domnevno holisticno oz. variabilno obnasanje razlogov: (i) holisticne momente moralnega odlocanja in (ii) nejasnost v samem obsegu PF dolznosti.3 (Audi 2004: 111). Npr. razmeroma trivialna obljuba lahko v kontekstu, ko nad njo prevlada neka druga, zelo mocna dolznosti (npr. resiti vec cloveskih zivljenj), izgubi svojo deliberativno pomembnost. Drugic so lahko nase obveze tako minimalne, da so pod pragom zaznave te pomembnosti, spet tretjic lahko v primernem kontekstu njihova pomembnost zelo naraste. Kljucno vlogo pri opredelitvi obsega PF dolznosti odigrajo debeli moralni pojmi, kar terja moralno razumevanje pri uporabi nacel PF dolznosti.4 Nekateri teoretiki trdijo, da lahko gremo se korak dlje in dopustimo splosnosti s »pravimi« izjemami.
(B) Mehke splosnosti
Taksne izjeme dopusca model mehkih (ang. defeasible) splosnosti. Te splosnosti so kljub preluknjanosti z izjemami polno razlagalne in se pogosto sklicujemo nanje. Ce vzamemo nekaj nemoralnih primerov, potem lahko
3 Audi nagradi Rossov sistem PF dolznosti, tako da mu da naslednjo obliko: (1) prepoved skodovanja, (2) odkritost, (3) zvestoba, (4) pravicnost, (5) oddolzitev, (6) dobrodelnost, (7) hvaleznost, (8) samo-izboljsanje, (9) napredek v svobodi in njena ohranitev, (10) spostovanje. (Audi 2004: 161-174)
4 Cf. Rossov namig, da je potrebno razlikovati med »crko« in »duhom« PF dolznosti (v Ross 1939: 94).
recemo, da so posplositve kot »navadno se vzigalica vname, ce jo podrgnes ob ustrezno hrapavo povrsino«, »ribja jajceca se ceteris paribus razvijejo v ribe«, »rdece stvari normalno izgledajo rdece«, ... mehke posplositve. Ne gre za statisticne posplositve (npr. vecina ribjih jajcec konca kot hrana drugih zivali), a razkrivajo pomemben del narave stvari, na katere so vezane.
Maggie Little in Mark Lance mehke moralne splosnosti opredelita preko privilegiranih pogojev (PP). PP tisti pogoji, ki nam razkrijejo naravo dolocene znacilnosti oz. razloga. (Lance, Little 2006: 1-310) Ena izmed motivacij nasprotnikov partikularizma je ta, da so zavezani prestrogemu modelu razlage. Po tem modelu morajo biti razlogi in razlaga obvladavani s strani univerzalnih zakonov, izjeme pa ta model razbijajo. Littleova in Lance ponudita alternativo. Recimo, da zelimo poudariti zvezo med neko opisno znacilnostjo dejanja kot je npr. povzrocanje bolecine in negativnim moralnim statusom te znacilnosti, ki pa ni nujno univerzalen, niti nujno prevladujoc ali celo pogost. Lahko recemo, da je povzrocanje bolecine v PP vedno moralni razlog proti dejanju. In ko je taksna splosnost o negativnem moralnem statusu lazi preklicana, potem je »slo nekaj narobe« - kontekst se je relevantno spremenil glede na PP. V PP ni potrebno posebej razlagati doprinosa posameznega pogoja, medtem ko je razlaga v ne-PP vedno potrebna in nadalje, ta razlaga se opira na delovanje razloga v PP.5 Drzanje obljub, laz, povzrocanje bolecine, itd. so gradniki, ki sestavljajo naso vsakodnevno moralo, in za katere se zdi, da so v tesni zvezi z moralnim statusom nasih dejanj, ne glede na to, kako verjetne se nam zdijo izjeme. So pristno razlagalne znacilnosti moralne pravilnosti ali nepravilnosti dejanj in nosijo razlagalno breme, ki ga druge okoliscine ne. (Lance, Little 2006: 313) Razumevanje mehkih splosnosti terja dvoje: (i) razumevanje tega, kar se dogaja v PP; in (ii) razumevanje, kje se nahajamo v odnosu do teh PP in katere prilagoditve glede na ta odklon je potrebno opraviti. Moralno razumevanje je (ceprav prepleteno z izjemami) razumevanje strukture in ne zgolj zaporedja primerov. (Lance, Little 2006: 319)
(C) Mocni partikularizem in privzeti razlogi
Mocni partikularizem je stalisce, po katerem je vsaka znacilnost dejanja lahko moralno pomembna, ta pomembnost lahko variira v doprinosu (poz. ali neg.) in taksne normativne strukture ne moremo kodificirati v moralna nacela ali pravila. Vseeno pa tudi to stalisce v dveh svojih momentih popusca v svojem negativnem odnosu do moralnih splosnosti. Prvic, dopusca obstoj posameznih nespremenljivih razlogov - ti so taksni
5 Svoje pojmovanje mehkih oz. preklicnih splosnosti umestita v sirsi projekt inferencializma, kjer so ta nacela to, kar nam omogoca sklepanja, ceprav so ta ne-monotona. (Lance, Little 2006: 317)
zavoljo svoje specificne vsebine, in ne zaradi tega, ker bi bili posebna vrsta razlogov.6 Vendar to ni zadostno, da bi pojasnili to, zakaj se nam zdi moralnost urejena in tako zadostil »trdozivosti intuicije«, da morajo vendar biti neka nacela. (Dancy 2004: 111) Prav tako se soocimo z ugovorom »izravnave moralne pokrajine« - ce je vsaka znacilnost dejanja lahko moralni razlog, potem se zdi, da znacilnosti kot so povzrocanje bolecine, neiskrenost in nepravicnost niso nic tesneje povezane z moralnostjo kot pa npr. barva vezalk ali datum v mesecu.
Drugic, iz teh razlogov uvaja pojem privzetega razloga. Privzeti razlog je znacilnost dejanja, ki je vedno moralno pomembna, razen ce ji tega kaj ne prepreci. Dolocene znacilnosti so vnaprej naravnane kot razlogi s specificnim doprinosom (poz. ali neg.) in jih metaforicno lahko razumemo kot tiste, ki so »ze vkljucene« - ne potrebujejo omogocujocih pogojev, da bi bile razlogi.7 Npr. »bolecina« je privzeto razlog proti dejanju, razen ce gre za zasluzeno kazen ali ce je del postenega sportnega izziva. Njihovo dinamiko lahko razlozimo s pomocjo razlagalne asimetrije. Ce je znacilnost A privzeti razlog, potem njenega privzetega doprinosa ni potrebno posebej utemeljevati, medtem ko moramo vedno pojasniti, zakaj v svojem privzetem doprinosu v doloceni situaciji ni uspel. (Dancy 2004: 3-112)
Zavrnitev privzetih razlogov vodi v radikalen partikularizem, ki ne dopusca nobene, se tako sibke oblike moralnih splosnosti ali urejene strukture moralnosti. Taksno stalisce je proti-intuitivno - nima dobre razlage za urejenost moralnosti in zapade ugovoru iz »izravnave moralne pokrajine.« Ali je mozno se kaksno drugo stalisce, ki bi uspesno prilagodilo holizem razlogov in ki bi hkrati ne bi bilo tako skrajno kot radikalni partikularizem? Taksno stalisce dobimo, ce PF dolznosti interpretiramo kot moralne teznje oz. faktorje. Zarisali bomo njegove osnove, pogledali, kam se umesca glede na zgoraj predstavljena stalisca in kako odgovarja na argumente za partikularizem.
(D) Model moralnih tezenj
6 »To, da razlog deluje nespremenljivo, je namig za to, kako deluje v tem primeru, toda njegova nespremenljivost ne konstituira prispevka, ki ga doprinasa k razlogom za ta primer. V tem smislu, nespremenljivost njegovega doprinosa ni stvar logike taksnega razloga.« (Dancy 2000: 137)
7 Se bolj tehnicno, Dancy pravi, da so privzeti razlogi negativno odvisni od odsotnosti onemogocujocih pogojev. Primer: Predpostavimo, da je uzitek privzet pozitiven moralni razlog. Vendar, ko gre za sadisticni uzitek, izgubi to svojo privzeto pozitivno valenco. Ne gre za to, da bi bila znacilnost »ne-sadisticnosti« omogocujoci pogoj razloga, ki mora biti izpolnjen, da bi uzitek lahko bil razlog za dejanje; ceprav je na nek nacin uzitek kot razlog (negativno) odvisen od odsotnosti »sadisticnosti.«
Obicajna interpretacija PF dolznosti8 je naslednja: da je dejanje nasa PF dolznost, pomeni, da ce bi bila ta PF dolznost edina prisotna v situaciji, bi to dejanje postalo gledano v celoti nasa dejanska dolznost.9 Ta interpretacija je pri vecini sodobnih avtorjev obravnavana tudi kot Rossova »uradna« interpretacija. (cf. Dancy 2004: 116) Toda nekaj strani kasneje Ross v knjigi »The Right and the Good« spregovori se v okvirih druge, nekoliko spremenjene interpretacije razmerja med PF in dejansko dolznostjo.
»Razlikovati moramo med znacilnostjo biti nasa dolznost in teziti k biti dolznost. Vsako dejanje, ki ga izvrsimo, vsebuje razlicne gradnike, glede na katere ga lahko uvrstimo v razlicne kategorije. Glede na to, da gre za prelomitev dane obljube, na primer, tezi k temu, da je moralno nepravilno; glede na to, da gre za lajsanje trpljenja, tezi k moralni pravilnosti. Teznjo biti dolznost lahko imenujemo tudi delno-rezultantna (parti-resulatant) znacilnost, tj. znacilnost, ki pripada dejanju vsled dolocenega dela njegove narave. Biti dolznost pa je celostno-rezultantna (toti-resultant) znacilnost, ki pripada dejanju vsled njegove celotne narave in nic manj od tega.« (Ross 1930: 28)
PF dolznosti lahko razumemo kot moralne teznje (silnice ali faktorje), ki skupaj dolocajo naso celostno dejansko dolznost, tj. dolznost gledano v celoti.10 Vsaka taksna teznja vezana na element narave dejanja predstavlja obvezo (cetudi ne obvezo gledano v celoti, ki bi govorila o tem, kaj mora akter storiti) in nudi razlog za izvrsitev dejanja. Ob prisotnosti konflikta med posameznimi teznjami oziroma PF dolznostmi lahko akter celostno dolznost doloci le z neposredno refleksijo o situaciji - pri tem pa ne gre za golo sestevanje in odstevanje moralnih tezenj oziroma silnic in narava celostne dolznosti je lahko tudi organska.
Tako zasnovan model zaseda teoretski prostor med zmernim partikularizmom in modelom mehkih splosnosti. Dovoljuje bolj dinamicno sliko normativnosti kot prvi, a ohranja normativno poenotenost, ki je vrlina Rossove teorije. Ohranja tesno zvezo med temeljnimi moralno pomembnimi
8 Ross PF dolznost opredeli na naslednji nacin: »Predlagam pojem 'prima facie dolznosti' ali 'pogojne dolznosti' kot kratek nacin nanasanja na znacilnost (razlicno ob te biti dejanska dolznost), ki jo dejanje ima vsled tega, da je dolocene vrste (npr. izpolnitev obljube); dejanje, ki bi bilo nasa dejanska dolznost, ce ne bi bilo hkrati tudi se druge vrste, ki bi bila moralno pomembna. To, ali je dejanje dejanska dolznost (ang. duty proper), zavisi od vseh moralno pomembnih vrst katerih uprimerjenje je.« (Ross 1930: 19-20)
9 Da bi se izognil nejasnostim in ponudil ustreznejse razumevanje pojma PF dolznosti, je Ross v svojem kasnejsem delu »Temelji etike« (1939) govoril tudi o zahtevah (ang. claims) in
odgovornostih (ang. responsibilities), pri cemer je dajal prednost slednjemu izrazu.
10 Podobno interpretacijo je oblikoval tudi Pietroski (1993), ko PF dolznosti primerja s ceteris paribus posplositvami v znanosti (npr. evolucijski biologiji).
znacilnostmi dejanj in njihovim moralnim statusom. Omogoca holizem na ravni dejanske dolznosti - medsebojno vplivanje posameznih moralnih silnic. Kot napovedano bomo sedaj ta model soocili z argumenti za partikularizem.
Glede argumenta iz slike moralnega konflikta, prispevnih razlogov in obzalovanja lahko recemo, da ta model ponuja zelo privlacno in intuitivno pravilno sliko. V situaciji pogosto nahajamo vec alternativnih poti delovanja, ki so lahko moralno pravilne. Toda le eno je to, kar moramo storiti oz. je nasa dejanska dolznost.11 (Ross 1930: 3-4 in 1939: 43) PF dolznosti so moralne teznje, ki ostajajo v situaciji in nosijo moralno pomembnost tudi po tem, ko smo dolocili naso dejansko dolznost. (cf. Brink 1996)
»Ko se nam zdi, da smo upraviceno moralno zavezani, da prelomimo obljubo, da bi nekomu pomagali v nezgodi, niti za trenutek ne pomislimo, da ne bi vec pripoznali prima facie dolznosti drzanja nase obljube. To nas vodi do obcutij, ne ravno sramu ali kesanja, ampak obzalovanja, da smo ravnali tako; nadalje uvidimo, da se moramo za prelomljeno obljubo tej osebi nekako oddolziti.« (Ross 1930: 28)
V luci dejstva, da gre za prelomitev obljube, dejanje tezi k temu, da bi bilo moralno napacno, in v luci tega, da gre za pomoc osebi, ki nas potrebuje, tezi k temu, da bi bilo moralno pravilno. Obzalovanje je vezano na »moralni preostanek«, tj. na neizpolnjeno PF dolznost oz. moralno teznjo prisotno v situaciji. Tako se ohrani pristnost konflikta in racionalnost obzalovanja. Gleda odnosa med prispevno in celostno ravnijo, naj le opozorim, da je moralne faktorje najbolj naravno razumeti na prispevni ravni in da torej ne zapadejo zgoraj omenjeni Dancyevi kritiki. Predlagani model PF dolznosti in moralnega konflikta dopusca, da se lahko dva moralna faktorja (dva razloga) medsebojno iznicita glede na celostno dolznost. Gre za holizem vezan na celostno dolznost, ki trdi, da lahko ob prisotnosti vec moralno pomembnih znacilnosti v situaciji, naso celostno dolznosti dolocimo samo v luci vseh moralno pomembnih faktorjev.
Argument iz epistemologije ne more omajati tega modela, saj le-ta v celoti ohranja partikularisticno epistemologijo. Prav tako spostuje fenomenologijo partikularisticne moralne presoje - neposrednega uvida moralne pomembnosti posamezne moralno pomembne znacilnosti v situaciji, pri katerem so nacela in pravila odvecna. Ross pravi, da »ko razmislim o moji naravnanosti do posamicnih dejanja, se zdi da ugotovim, da ne gre za dedukcijo, temvec za neposredni uvid, ki je ta preko katerega
11 Tukaj puscam odprto vprasanje neresljivih moralnih dilem, ki so poseben in tezak problem za moralno teorijo, a niso posebej vezani na obravnavano razlicico intuicionizma. Za vec gl. Strahovnik (2005a).
jih vidim kot moralno pravilne ali nepravilne. Zdi se, kot da nisem nikoli v situaciji, da ne bi mogel neposredno videti moralno pravilnost posamicnih dejanj npr. prijaznosti, in da bi moral to razpoznati iz splosnega nacela 'vsa dejanja prijaznosti so pravilna in torej mora biti taksno tudi to, ceprav te pravilnosti ne morem neposredno prepoznati'.« (Ross 1939: 171) Prav tako ni posebnih skrbi glede argumentov o »odvracanju pozornosti« in slabe napotovalne funkcije moralnih nacel. Moralna presoja in pomembnost moralnega razumevanja sta vgrajena v model sam, hkrati pa so nacela PF dolznosti preprosta, dojemljiva in uporabna - sestavljajo jedro nase vsakdanje moralnosti.
Literatura
Aristotel. Nikomahova etika / Aristotel. Ljubljana: Slovenska matica. 1994
Audi R. The Good in the Right / R. Audi. Princeton: Princeton University Press, 2004.
BrinkD.O. Moral Conflict and Its Structure / D.O. Brink // Moral Dilemmas and Moral
Theory. H.E. Mason (ur.). New York, Oxford: OUP, 1996. P. 26-102. Dancy J. Ethical Particularism and Morally Relevant Properties / J. Dancy // Mind.
1983. Vol. 92. P. 47-530. Dancy J. Ethics without Principles / J. Dancy. Oxford: Clarendon Press, 2004. Dancy J. Moral Reasons / J. Dancy. Oxford: Basil Blackwell, 1993. Dancy J. The Particularisms Progress / J. Dancy // Moral Particularism / B. Hooker
and M. Little (ur.). Oxford: Clarendon Press, 2000. P. 56-130. Lance M. et. al. Challenging Moral Particularism / M. Lance, M. Potrc. //
Strahovnik V. (ur.). London: Routledge, 2007. Lance M. et. al. Defending Moral Particularism / M. Lance, M. Little // Contemporary Debates in Moral Theory / J. Dreier (ur.). Oxford: Blackwell, 2006. P. 21-305.
McKeever S. et. al. Principled Ethics - Generalism as a Regulative Ideal /
S. McKeever, M. Ridge. Oxford: Clarendon Press, 2006. McKeever S. et. al. The Many Moral Particularisms / S. McKeever, M. Ridge //
Canadian Journal of Philosophy. 2005. Vol. 35. P. 83-106. McNaughton D. Moral Vision / D. McNaughton. Oxford: Blackwell, 1988. Pietroski P.M. Prima facie Obligations, Ceteris paribus Laws in Moral Theory /
P.M. Pietroski. 1993. Ethics 103: 489-515. Ross W.D. The Foundations of Ethics / W.D. Ross. Oxford: OUP, 1939. Ross W.D. The Right and the Good / W.D. Ross. Oxford: Clarendon Press, 1930. Strahovnik V. Intuicionizem, moralni konflikt in pluralizem dolznosti /
V. Strahovnik // Analiza. 2005a. № 4. S. 29-106. Strahovnik V. Etika bez moralnyh principov i pravil / V. Strahovnik. // Aktualnye problemy filosofii, sociologii i politologii, ekonomiki i psihologii / Perm: Permskij gosudarstvenyj universitet, 2005b. V. 7. S. 63-72. Strahovnik V. Oris moralnega partikularizma / V. Strahovnik // Analiza. 2003. № 3. P. 33-55.
