CC BY
7CAS, RAZREZAN NA KOSE
Marko Jansa
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Slovenija
On the grounds of the explanation of hermeneutics I try to interpret Skarje« (Scissors) by Gregor Strnisa. Making use of interpretation, yet mostly as destruction, I tried to answer the questions of what is time, what happens with it and the last but not least how its absence influences us. And all this through a dialogue and in giving an answer to the subtitle of the collection Zgodba o casu (»A Story about Time«).
Gregor Strnisa (1930-1987) zagotovo sodi med najbolj enigmaticne pesniske figure na Slovenskem in s svojo samosvojo in mestoma prerosko drzo pomeni na na neki nacin tudi most med znanostjo in umetnostjo. Leta 1975 je napisal najbrz zadnji izvirni pesniski deli Skarje in Jajce, ki sta, ceprav se vedno samostojni zbirki, na neki nacin pedant ena drugi, hkrati pa tudi vrh njegove zrele pesniske ustvarjalnosti. Zbirka Skarje nosi podnaslov Zgodba o casu in je, ceprav sorodna Jajcu, vendarle zbirka z lastnim teziscem in lastnim, tudi precej filozofskim ozadjem, hkrati pa operira z nesteto namigi na filozofe ali njihova dela in literarne ustvarjalce ali njihova dela, povezana s koncepcijo casa. V pricujocem clanku zelim podati hermenevticno interpretacijo te zbirke s poudarkom na njeni premisljeni in trdno strukturirani zgradbi.
Vendarle, zakaj je sploh potrebna posebna zvrst interpretacije? V skladu z vsebino in tematiko v Skarjah zbirka skoraj zahteva poseben cut za vsebino, zagotovo pa ze sam podnaslov pove, da namiguje vsaj na poznavanje razlicnega pojmovanja casa, ki je temeljno za razumevanje zbirke.
Predrazumevanje, tradicija, hermenevticni krog
Hermenevtika pomeni vescino ali umetnost tolmacenja, pojasnjevanja in razlaganja, katerih podlaga je »umetnost« razumevanja. Ta je potrebna povsod, kjer se sam smisel veze na
vecpomenskost katerega koli podrocja. Beseda hermenevtika izhaja iz grskega izraza hermeneia, ki pomeni razlaganje, najprej v smislu sporocanja, govornega obcevanja, kasneje tudi izjavljanja in tolmacenja. Po tradicionalnem prepricanju naj bi hermenevtika dobila ime po grskem bogu Hermesu, katerega pomen v grski mitologiji v veliki meri doloca sam pomen besede hermeneia. Hermes je bil sel bogov, ki je njihova sporocila prinasal ljudem, pogosto tako, da jih je dobesedno posredoval. Skratka hermeneus je ta, ki mora, kar je izrazeno na tuj in nerazumljiv nacin, prevesti v razumljiv jezik, kar s sabo nosi vedno tudi nekaj svobode. Torej ne gre zgolj za prevajanje besed, temvec in predvsem za prevajanje smisla recenega. Zato kdor hoce biti kot tolmac razumljiv, mora sporocilo cesto na novo ubesediti.
Hans-Georg Gadamer, iz katerega del crpa hermenevticna interpretacija svojo moc, zeli osvoboditi hermenevtiko in z njo govorico od dotedanje znanstvene disekcije (ali zgolj analiticnega pristopa). Sprejme nov vidik razmerja med subjektom in objektom, ki ne dovoli vec razstavitve na loceni polovici, ki bi omogocali zunanji, neodvisni pogled. Njegov temeljni pomocnik za odkrivanje novih poti je predvsem umetnisko delo, ki bolj kot druge cloveske stvaritve skriva v sebi neizrekljivo, ki ga je treba ubesediti, predvsem pa razumeti, potegniti na svetlo, da zasije.
Glavne znacilnosti hermenevticne interpretacije je mogoce razdeliti v naslednje sklope: predrazumevanje, tradicija in hermenevticni krog; destrukcija; hermenevticni suspenz ali hermenevticna epoché.
Po Martinu Heideggerju, Gadamerjevem ucitelju, je razumevanje temeljni nacin prebivanja cloveka. A da lahko razumevamo, da lahko poznano stvar postavimo v pravi kontekst, je morala stvar biti ze na neki nacin spoznana. Od tod izhaja fenomen predrazumevanja, prek katerega je lahko razumevanje sele mogoce taksno ali drugacno. Heidegger izpelje fenomen predrazumevanja iz besedice biti, do katere imamo ze taksen ali drugacen odnos. Torej ze imamo doloceno razumevanje biti, ki pa je lahko odklonilno ali pritrdilno, megleno ali jasno. Ce smo do neke stvari v odnosu, jo na neki nacin ze razumevamo v tako imenovanem vulgarnem smislu.
Zato nobena razlaga, noben zasnutek ne zacenja iz nic: je le razvitje, eksplikacija razumevanja. Razlaga je vsebinsko pred-dolocena z nasim in sprva samoumevnim ter neproblematicnim razumevanjem nas samih in sveta okoli nas, z nasim pred-razumevanjem. Zato ko razlagamo besedilo, nismo privedli njenega pomena, resnice o besedilu na plan. Ta ze vedno je v besedilu. Ubesedili smo zgolj svoje razumevanje, sprejetje te resnice - to pa je hermenevticna odprtost do besedila.
Toda od kod to predrazumevanje izrasca? Odgovor, ki ga da Gadamer, se glasi: tradicija. Poudari, da tradicije ne smemo misliti v smislu necesa iz preteklosti, nekaj, kar smo presegli in pustili za sabo. Ne. Tradicijo poskusa razumeti v njenem pozitivnem smislu, v njeni zrascenosti z razumevanjem kot izhodiscem razumevanja, v njeni zrascenosti s clovekom in ne nazadnje s samim nacinom bivanja. Tradicija nas objema, v tradicijo se rodimo, pa ce hocemo ali nocemo, tradicija se prenasa naprej, a hkrati ostaja vedno ista (tradicija kot pre-nos, iz-rocilo). Razmerje do tradicije je vselej pred vsako interpretacijo, in sicer v tem smislu, da se sele prek prenosa naprej, izkustva te tradicije, ta razlaga in interpretira. Zato je na neki nacin tradicija ta, ki v razumevanje prinese dolocene predpostavke, ki so nujne za razumevanje dolocenega fenomena in preko katere razumevanje sele stece. Tako interpret kot tekst pa imata vsak svoj horizont, zato je vsako razumevanje spajanje teh horizontov.
Ne nazadnje je treba omeniti se hermenevticni krog, ki razumevanju dá njegov produktivni moment. V striktno logicnem smislu bi krozna struktura gibanja razumevanja, od razumetega smisla interpreta do razumetega smisla teksta, po vseh pravilih mogla pasti v najosnovnejso formalno logicno napako. Toda táko dojemanje procesa razumevanja vsebuje predpostavko, da je vsako razumetje ze pravo, natancno in jasno razumetje ter da v celoti ni mozne zmote razumevanja. Tak krog razumevanja poteka od nicte tocke, ko se vzpostavi razmerje med interpretom in tekstom. Ta nato vsebovano razumetje iz tradicije prevzame kot edino in resnicno ter ga prinese v proces razumevanja. Pri tem pride do neskladja med razumevanim tekstom in interpretom, pri cemer interpret ne odstopi od svoje pozicije in ne pusti, da bi mu tekst spregovoril. Zato v tem primeru lahko pride ali do nerazumetja teksta ali do asimilacije
smisla teksta z razumetjem interpreta. Konec kroga se konca na njegovem zacetku, pri cemer se lahko zacne znova. Tako gibanje bi zato lahko strogo oznacili kot krozno. Na drugi strani pa hermenevticni krog poteka nekoliko drugace. Pri njem gre za aktiven odnos med interpretom in tekstom, pri cemer je interpret do neke mere v konstruktivno-kriticnem odnosu do tradicije in naceloma odprt za njeno spreminjanje, ce so za to izpolnjeni pogoji. Na tak nacin pride do dialoga med tekstom in interpretom, v katerem pride do spreminjanja smisla tradicije interpreta in na neki nacin tudi samega teksta. Interpret v tem primeru pusti tekstu, da spregovori. Koncno pride med njima do dolocenega konsenza, ki je predrugacen prvotni smisel, prevzet iz tradicije. In od tu se razumevanje lahko znova zacne. Zato bi tak krog lahko strogo oznacili kot elipso.
Destrukcija
Naslednja znacilnost, ki oznacuje hermenevticni odnos do teksta je destrukcija, ki je neposredno povezana s pojmom tradicije. Zakaj tradicija, kot smo ze predhodno omenili, ima dvojno in protislovno naravo. Ta je po eni strani to, iz cesar ze vedno crpamo razumetje danega sveta, in to, prek cesar vzpostavljamo odnos do sveta; po drugi strani nam tradicija tudi zakriva, prekriva izvorno izkustvo pojmov. Ti pojmi prek prevodov in prek vpliva metafizicnega odnosa do sveta, ki se odraza kot preseganje, postajajo vedno bolj abstraktni in oddaljeni od izvornega izkustva. Zato je naloga destrukcije razgraditi pojem do njegovih osnov, ga znova privesti v izvorno izkustvo in od tam zaceti tako rekoc znova. Destrukcija s svojo potjo do zacetkov odkriva tudi potek ali gibanje tradicije. Na tak nacin lahko tudi odgovarja na vprasanje, zakaj in kako pride do spremembe ter v cem je izvor dolocenega nerazumetja ali prekvalifikacije pojma. Destrukcija torej ne pomeni unicenja, temvec razgradnjo. Skrepenele pojmovne skovanke mora privesti nazaj v izvorno izkustvo, da bodo le-te lahko spregovorile. Toda destrukcija gradi tudi novo obzorje:
Postopek destrukcije ne pomeni, da slecemo stara oblacila, jih dobro operemo in ponovno navlecemo nase. Sleci se moramo najprej zato, da bi obcutili lastno kozo, in sele ta goli obcutek nam pove, kaj naj vzamemo nase, katero podobo naj prevzamemo.
Rekonstrukcija lastnega kot pozivni izid razlastitvene destrukcije se dogaja kot tu-bitni prenos razkritosti biti. (Komel, 2001: 25)
Hermenevticni suspenz ali hermenevticna epoché
Hermenevticni suspenz vkljucuje samokritiko, ki je predhodna vsakemu razumevanju. Zato kdor razumeva, ne jemlje v zakup vzvisenejse pozicije, temvec dopusca, da se v dialogu preizkusi njegova lastna resnica. To je vsebovano v vsakem razumevanju in zato vsako razumevanje prispeva h konstruktivnemu nadaljevanju tradicije in s tem nasega odnosa do sveta. Osnovni model vsakega razumevanja je dialog ali pogovor, vendar pogovor ni mogoc, ce eden od partnerjev verjame, da je v primerjavi z drugim v vzvisenejsi poziciji. Kdor zeli razumeti, se ne bo ze vnaprej prepustil slucajnosti lastnega predmnenja, zato da bi, kolikor je mogoce, vztrajno preslisal mnenje besedila. Kdor hoce razumeti besedilo, je najbrz pripravljen, da mu to kaj pove. Treba se je zavedati lastne pristranskosti, da se lahko besedilo prikaze v lastni drugacnosti. Interpret je pripravljen postajati-drug, biti spremenjen od besedila in s tem bogatiti tudi sebe. Hermenevticni odnos s sabo nosi sprejemanje drugacnosti, ki dviga in bogati njegovo lastno pozicijo in razumevanje sveta jezika.
Zbirka Skarje skozi hermenevticna ocala
Pesnisko zbirko Gregorja Strnise Skarje s podnaslovom Zgodba o casu bom poskusal osvetliti predvsem skozi destrukcijo pojma casa kot temeljnega, z jasnim upostevanjem tradicije in hermenevticne epoché. Cas ima osrednje mestov zbirki, vse se vrti okoli njega in lahko bi rekli, da je celo glavni junak zbirke.
Cas kot tak in kot temeljno dolocilo evropskega cloveka kot humanista, ki sebe razume skozi prostor-cas in vzrocno-posledicno zvezo, ima zato veliko povedati o cloveku. Ko mu ga izmaknemo, kar Strnisa ves cas pocne, se znajde pred dvomom. A cas s sabo nosi tudi povezavo z resnico kot tako, s smrtnostjo ali ne-smrtnostjo, z bivanjem in ne-bivanjem cloveka. Cas ni zgolj nekaj, kar sprejmemo ob rojstvu in kar nam je dano, kot eno temeljnih dolocil nas samih
vpliva bolj na nase zivljenje in zavedanje, kot si upamo misliti. In Strnisa si je upal.
Da bi se priblizal strukturi pesniske zbirke, bom uposteval namig, ki ga ponudi pesnik pri zanrski dolocitvi svoje zbirke: satira manippea. Gre za zanrsko opredelitev, ki ni obicajna s stalisca »forme« lirike in prav zato nosi posebno pomensko in morda tudi simbolno tezo.
Kot predstavnica resno-smesnega zanra menipeja svojo snov crpa iz resnicnega zivljenja, celo aktualne sodobnosti, ki jo uporabi kot podlago za soocenje izrocila z izkustvom in preizkusnjo glede njegove resnicnosti, zato je pogosto zanikovalna do izrocila in tudi kriticna. Najpomembnejsa znacilnost je, da »neobrzdano fantastiko« (Bahtin, 2007: 131) posvecuje in vodi idejno-filozofski cilj - gre za ustvarjanje izjemne situacije, v kateri naj se preveri in preizkusi filozofska ideja. Vendarle fantastika ne sluzi za predstavitev ali legitimiteto resnice, ki jo predstavlja, ne gre za ustolicitev, temvec prav za njeno preizkusanje; v imenu tega se junaki menipeje vzpenjajo v nebesa, se spuscajo v podzemlje in tavajo po fantasticnih prostranstvih tega sveta. V okviru ukvarjanja s Strniso je triravenska zgradba izredno pomemben moment in je bil nakazan ze v nekaterih presnjih njegovih zbirkah, v Skarjah pa najde svojo zastavitev ne le na pomenski ravni, kjer bi slo le za vdiranje sveta neba ali morja v »cloveski svet«, kot je mogoce opaziti eksplicitno na primer pri zbirki Oko, temvec gre tudi za strukturni moment, saj so Skarje na podlagi tristopenjske strukture tudi zares razdeljene na tri dele.
Ceprav ze sama menipejska satira doloca karnevalizacijo literature, ji odpira pot, pa je ob tem pomembna pravzaprav motivacija menipeje, ki jo crpa prav iz karnevalskih iger in obredov. Karneval je gledalisce, a tako, ki ne loci med gledalci in igralci, saj so vsi udelezenci te predstave. »Karnevalsko zivljenje je zivljenje, vrzeno s svojih ustaljenih tirnic, je nekoliko 'narobe zivljenje', 'narobe svet' ('monde a l' envers').« (Bahtin, 2007: 139) Zakoni »obicajnega« sveta so znotraj karnevala ukinjeni, ukinjena pa je tudi distanca med ljudmi. Od tod dalje se sibijo in mehcajo vsakrsne omejitve, umetno postavljene meje med ljudmi, a tudi ne samo med
njimi, vsakovrstni odnosi so zdaj dojeti kot enakovredni. V srediscu karnevala je t.i. burkasko kronanje, ki mu sledi razkronanje karnevalskega kralja, podlaga tega pa je samo jedro karnevalskega odnosa do sveta - patos sprememb in zamenjav, smrti in obuditve, karneval je praznik vseunicujocega in vseobnavljajocega casa.
Struktura Skarij
Zunanja pletenica Skarij ze pri samem grobem pregledu naslovov in poglavij daje slutiti, da gre v ozadju za trden in natancno premisljen nacrt. Pesnitev je sestavljena iz petih poglavij z dvema intermezzoma. Vendarle, kot je ugotovila tudi Malina Schmidt - Snoj v svoji obravnavi Skarij kot menipejske satire, te izkazujejo zapleteno strukturo z notranjim nacrtom, kjer se pesmi iz prvega poglavja (Znamenja; kako je cas v svetu zasel) prvega ciklusa Balade o sencah (Cigara, Puncka, Avto, Dimnikar in Krsta) ponovijo v prvih ciklusih obeh intermezzov (Sekunda, ki traja vecnost in Vecnost, ki traja sekundo), vendar sta tam ciklusa razdeljena v Sence in Balado. Prvi ciklus v intermezzih vedno zaseda permutacija Balade o sencah; na tak nacin torej prvo poglavje in oba intermezza sodijo skupaj in predstavljajo svojo celoto: »Ce se se malo pomudimo pri intermezzu, ki per definitionem v gledaliscu zajema tisto, kar se godi v pavzi, v odmoru predstave, se pravi, ko igra stoji ...« (Schmidt - Snoj, 1993: 91)
Funkcija obeh pavz, s katero se je treba strinjati - pozoren opazovalec bo ugotovil, da intermezza nista steta kot poglavje in zato tudi nekako »ne sodita« v potek zgodbe - uvaja princip gledalisca ali vsaj odra. Ce zdaj vpeljem se kategorijo casa, tako pomembno za to pesnitev, bi lahko rekli, da prvi del izkazuje povsem linearni, obicajni, vulgarni cas, cas, ki ga poznamo, v katerega pa ze mestoma vstopa karnevalizirani in sprevrnjeni cas, ki napoveduje drugacen razplet. V skladu s povedanim zato povsem upraviceno pricakujem, da bo pesnitev razodevala trinivojsko strukturo in da jo je mogoce resnicno razdeliti, v skladu z menipejsko satiro, na zemljo, nebo in podzemlje.
Ce je prvi del sestavljen iz prvega poglavja in dveh intermezzov, potem bo drugi del iz drugega in petega poglavja, tretji pa iz tretjega
in cetrtega. Zakaj? Drugi del, kar ze naslov pove (Ujma; casa ni nikjer), uvaja v pripoved prelomnico s stalisca casa. Cas pravzaprav ponikne, ga ni. Peto poglavje pa nato nosi naslov Narobesvet; kako je cas prisel nazaj; to poglavje skoraj neposredno govori o karnevalu, pravzaprav obredu karnevala v njegovi zakljucni fazi, ko se iz narobe sveta preobrne v svet in prenovi cas. Drugo poglavje je njegov zacetek, zacetek obreda prenovitve, zacetek karnevalskega obreda, v katerem bodo vloge premesane, da se znova vzpostavi cas - gre za obred kronanja/razkronanja kralja casa. Prav ujma pa evocira simbolni pomen povodnji ali potopa, ki ima med naravnimi kataklizmami poseben pomen, saj je znamenje klitja in preporoda. Unicuje samo zato, ker so forme izrabljene in izcrpane, vedno pa ji sledi novo clovestvo in nova zgodovina. V ozadju tici misel, da se clovesko zivljenje scasoma skrha, obrabi, in se mora reabsorbirati, da bi se ne popolnoma izcrpalo in ugasnilo za vselej.
Povsem jasno se je zdaj razkril tretji del, ujet med dva intermezza (tretje poglavje: Cas; kako so ga tkali in kaj so uvezli vanj, cetrto poglavje: Smrt; kam je presel cas, ko ga je svet zaigral). Prav zato, ker je ujet med dve »pavzi«, kjer cas zgodbe o casu pravzaprav ne tece, mu to daje posebno vlogo v celotni pripovedi. Tu cas ne tece, tu cas niti ne stoji, tu stopi na plan mitski cas (in illo tempore). Tretji del je mit o stvarjenju casa in hkrati mit o stvarjenju sveta, Strnisev mit, zavit v videz pravega kozmogonskega dejanja stvaijenja. Ker v mitu torej cas ne tece, se ta pravzaprav se ni zgodil v logiki zgodbe o casu, temvec se sele bo, ali, bolje receno, bo uporabljen kot ponovitev mita, kozmogonskega dejanja, s pomocjo katerega se bo cas prenovil. Sprejel bo aktivno vlogo prenovitvenega obreda, s katerim bo cas znova nasel svojo izgubljeno moc. Paradoksalno bo mit, ki ga ni v casu, sele uporabljen v obredu prenovitve in karnevalizacije, medtem ko se bo za bralce ze zgodil -in sicer v pavzi.
Povedano vendarle se ni prejelo zaslombe, ki bi potrjevala gotovost trditev. Kljuc do tega sta pokazala podnaslova intermezzov: Sekunda, ki traja vecnost in Veenost, ki traja sekundo. Z njima sele vstopam na polje casa. Zbirka Skaije je zgodba o casu prvenstveno zato, ker gre v njej, v toku povesti, za aktivno izkusnjo casa, je pa tudi pripoved o casu, ki se je osvobodila najbolj linearnih vidikov
casa, da lahko zdaj raziskuje hierarhicne ravni, ki tvorijo globino casovne izkusnje, ki je temeljno ambivalente.
Zbirka Skarje si sposoja nacelno strukturo od romana Carobna gora Thomasa Manna, ki je roman o casu (Strnisa mu v drugem intermezzu nameni pesem znotraj pesnitve). Ta pripoveduje o bivanju in obstajanju prebivalcev penziona Berghof, sanatorija v Davosu, ki se zdravijo na nacin odprave casovnih mer. Potek zgodbe je relativno preprost z nekaj odhodi in prihodi tistih od spodaj in tistih od zgoraj ter poudarja temeljno ambivalentnost casa na ravni individuuma, ki cas dozivlja znotraj dvojice: merjeni cas in obcuteni cas. Ta dva casa sta bistvena za posredovanje izkusnje junaka v boju z izgubo cuta za cas. V okviru dozivljanja casa pa so izredno pomembni trije dogodki, ki jih Paul Ricoeur v svojem »branju« Carobne gore identificira kot Ewigkeitsuppe, Walpurgisnacht in Schnee; vsi trije odkrivajo razmerje casa do vecnosti kot skrajne kategorije casa.
Ewigkeitsuppe je izkusnja casa, ki bi jo lahko oznacili kot dolgcas, a v njegovem negativnem smislu. Mogoce jo je misliti in obcutiti v okviru linearnega casa, kronoloskega casa, aristotelskega casa ali vulgarnega casa. Ta cas je merjen in tako razdeljen na enote, trenutke, ki preidejo, njegova radikalizacija pa je vecnost trenutka, mucna vecnost stalnosti in nepremicnosti. Je istovetnostna vecnost, vecna nepremicnost ure. Gre za radikalizacijo vecnosti trenutka, ki noce preiti, za vecno cakanje, da se bo ura premaknila, za ujetost v dolgcasu - je pravzaprav pekel, uzrt skozi leco casa. Drugi prelomen trenutek je izkusnja casa, poimenovana Walpurgisnacht. Imenovali bi jo lahko polnostna vecnost, ki je sanjana vecnost, ki traja hipec, a je polna, celo prepolna. V romanu jo napolnjuje ljubezen, je ekstaticna in junak bi zelel v njej ostati, je okusanje presezka zivljenja, ki se bo pravkar razpocilo, napolnjenost, ki ne zeli preiti, a mine v hipu kot privid. Polna vecnost kot radikalizacija Valpurgine noci pa resnicno lahko biva zgolj v sanjah ali prividih. Ta izkusnja je avgustinovski cas, cas duse, notranji cas, ki nedeljiv daje polno izkusnjo casa. Tretji obcutek, svoboden spon casa, je Sneg, ki je kontemplacija neba in zvezd, je vecna nepremicnost neba, a hkrati uzrtje neke druge resnice, saj je zunaj okov casa. Je pomiritev med vecnim konfliktom aristotelskega in avgustinovskega casa, med notranjim in zunanjim
casom. A ta je mogoc zgolj prek izkusnje smrtnosti in koncnosti, kjer vecnost zaniha od smrti k zivljenju. Poimenoval ga bom kozmicni cas, saj gre za zmago nad casom v tem pomenu, da je posameznik svoboden casa, ki ga ne omejuje vec ali doloca. Da je prisel do sem, je zmogel izkusnjo smrti, lastne smrtnosti, ki jo je vzel na svoja pleca, preobrnil sebi v prid, ogrel do pozitivnosti - takrat sele je lahko uzrl zvezde.
Dva glavna momenta Carobne gore se ponovita tudi v Skarjah, le tretji umanjka (ki pa se pojavi v pesnitvi Jajce). Na kaksen nacin? Sekunda, ki traja vecnost, nepremicnost casa, skoraj kot bi pritisnili na pavzo, a hkrati vendarle premikanje, je do konca pripeljani aristotelski cas, ki vecnost pojmuje znotraj trenutka, ki noce in noce preiti, se koncati. Tej istovetnostni vecnosti se zoperstavlja drugacna in polnostna vecnost, ki jo predstavlja drugi intermezzo (Vecnost, ki traja sekundo). Ta je dojeta skozi ocala avgustinovskega obcutenega casa duse, ki ni deljiv, a hkrati tudi ne merljiv. Notranji cas, zvrhano poln, da ze meji na stanje zamaknjenosti. Oba intermezza ponovita naslove iz prve balade prvega poglavja, a je vsebina usklajena in uglasena na njuni koncepciji casa.
Zakljucek
Zbirka Skarje Gregorja Strnise v omejenem okviru interpretacije govori o casu kot temeljnemu dolocilu cloveka. Je temeljna vzgibanost cloveka, ves cas vpeta v dvojnost aristotelskega in avgustinovskega casa. A kam kaze cas? Je le radikalen nacin, s katerim Strnisa pokaze na blizanje in oddaljevanje blizine ter samote. Skoraj samosti, v kateri biva in ostaja »stacunarski svet«, kot Strnisa poimenuje potrosniski svet, in s tem kaze ogledalo casu, najbrz tudi danasnjemu.
Prvemu in drugemu intermezzu, ki se odvijeta v »pavzi«, vladata dva razlicna casa, prignana do konca, ki sta po Strnisevem mnenju ves cas prisotna, skupaj v nekaksni harmoniji. To je najprej aristotelski cas, ki oznacuje linearno gibanje, ko je cas razumljen kot zaporedje trenutkov, s tem pa je prvi intermezzo njegova skrajnost kot sekunda, ki traja vecnost. V tej stalnostni istosti so ujeti ljudje in
stvari, ki v oddaljenosti drug od drugega, zakljucenosti vase, znova izkusajo zivljenje. Toda ta svet se, dokler vztrajajo v njem, izkaze kot samota. Drugi cas je avgustinovski cas, cas duse, ki v sebi sklenjen in nedeljiv pomeni razsiijanje spomina na spominjanje in predvidevanje. Drugi intermezzo pokaze njegovo radikalizacijo skozi vecnost, ki traja sekundo, ki pa je ekstaticna vecnost, napolnjena z zivljenjem. Je nasprotje vecnosti v prvem intermezzu, obema pa je skupno, da ves cas nad njima visi senca smrti kot sprejetje smrtnosti same, moznost nemoznosti. Le sprejetje dejstva, da smo smrtni pa omogoca drugacno zivljenje, tisto, ki je uglaseno z vesoljem. Toda to uspe le redkim.
Skozi destrukcijo pojma casa sem skusal priti do Strnisevega odgovora na vprasanje: Kaj je cas? Toda morda je bilo vprasanje napacno postavljeno, saj se zdi, da Skarje odgovarjajo bolj na vprasanje: Kaj je biti clovek? V profanem cloveskem svetu se med sabo bijeta dva casa za prevlado: prvi tece naprej, drugi tece nazaj. Toda bolj od vsega doloca cloveka oddaljevanje blizine in blizanje daljave.
Literatura
Bahtin, Mihail Mihajlovic. 2007. Problemi poetike Dostojevskega. Ljubljana: Literarno-umetnisko druzbo Literatura.
Chevalier, Jean & Gheerbrant, Alain. 2006. Slovar simbolov: miti, sanje, liki, obicaji, barve, stevila. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Eliade, Mircea. 1992. Kozmos in zgodovina: mit o vecnem vracanju. Ljubljana: Nova revija.
Gadamer, Hans-Georg. 1999. Izbrani spisi. Ljubljana: Nova revija.
Heidegger, Martin. 1997. Bit in cas. Ljubljana: Slovenska matica.
Komel, Dean. 2001. Osnutja: k filozofski in kulturni hermenevtiki. Ljubljana: Nova revija.
Ricoeur, Paul. 2002. Konfiguracija casa v fikcijski pripovedi. Ljubljana: Drustvo Apokalipsa.
Schmidt - Snoj, Malina. 1993. »Skarje« in »Jajce« kot menipejska satira. Gregor Strnisa. Ljubljana: Nova revija. 84-98.
Strnisa, Gregor. 2007. Zbrane pesmi. Ljubljana: Studentska zalozba.
Zore, Franci. 1997. Obzorja grstva - Logos in bit v anticni filozofiji. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno sredisce.
