CC BY
7VPLIV BESEDILA NA RAZUMEVANJE SLIK
Vizjak Pavsic Mojca
Ljubljana, Slovenija
The understanding, retention and recollection of learning materials depends on complex interactions between the cognitive and motivational characteristics of the recipient, in particular his/her knowledge, learning strategies and standpoints on the one hand, and, on the other, the way information is presented in the learning material, e.g. type of content, organisation and sequence. Integrative processing depends on formal characteristics of the text or picture, which more or less speed up the processes of connecting information from both sources. This involves the question of the structural complementarity of the learning material. Some organisational parts of the text, for example headings, abstracts and picture captions, may direct the reader's attention to the pictures. We talk about structural complementarity when, for example, a picture or a sentence is used to direct the reader's attention to a scheme that allows him/her to understand the content of the other medium. One of the main conditions of integrative processing is therefore an explicit direction from one medium to the other, usually from the text as the principal medium to the illustration.
Razumevanje, pomnjenje in priklic ucnega gradiva je odvisno od kompleksnih interakcij med kognitivnimi in motivacijskimi znacilnostmi recipienta, kot so znanje, ucne strategije in stalisca po eni strani ter znacilnostmi gradiva, ki informacije predstavlja, kot so na primer tip vsebovanih informacij, organizacija in zaporedje po drugi strani. Kot kazejo raziskave na podrocju kognitivne psihologije, so za integracijsko procesiranje informacij iz dveh medijev, verbalnega in slikovnega, poleg ucinka semanticne diskrepance, pomembne analiticne strategije, ki jih vpelje prvi medij. Zaradi ucinka zaporedja postane informacija, ki je bila omenjena najprej, kriterij analize ter determinira selektivnost in intenzivnost nadaljnje predelave informacij. Ti ucinki zaporedja se pojavljajo tudi v okviru enega medija. V tej zvezi se zastavlja vprasanje, kaksna zaporedja besedilo - slika, bi najbolj vzpodbujala integracijsko procesiranje. Na podlagi izsledkov empiricnih raziskav lahko predpostavljamo, da se integracijsko procesiranje najbolj verjetno pojavlja, ce so informacije v besedilu in sliki predstavljene na komplementaren nacin.
Raziskav o vplivu besedil na procesiranje slik je manj kot raziskav o vplivu slik na predelovanje besedil (Vizjak Pavsic, 1993, 2006, 2007). Tudi v tem primeru je eksperimentalno gradivo iz metodoloskih razlogov vecinoma enostavno in obsega le manjse stevilo slik in stavkov, kar omogoca natancnejse ugotavljanje vplivov relevantnih spremenljivk. Z dolzino besedil in vecjim
stevilom slik postaja namrec vse teze oceniti semanticna prekrivanja in diskrepance med obema viroma informacij. Na splosno obstajata dve kategoriji raziskav: (a) raziskave ucinkov specificnih semanticnih ali sintakticnih znacilnosti besedila na globino analize slike ter (b) raziskave, na podlagi katerih proucujejo besedila, ki vsebujejo za razumevanje slike nujno potrebne informacije (Molitor, Ballstaedt, Mandl, 1989).
Izsledki raziskav Jörga in Hörmanna (1978) osvetlijo in pojasnijo tudi nekatere vidike procesiranja daljsih in kompleksnejsih besedil in slik, ceprav sta v svojih eksperimentih uporabljala samo posamezne stavke in ilustracije. Kot so pokazali omenjeni eksperimenti, semanticna specificnost lingvisticnih pojmov determinira tocnost analize slik.
Pred prezentacijo vsakega stavka sta Jörg in Hörmann poskusnim osebam pokazala npr. sliko, na kateri so bile risbe morskega lista (riba), noza za rezanje kruha, lisicke (goba) in kosa svicarskega sira. Poskusne osebe so nato prebrale enega od naslednjih stavkov: (1) Riba je poleg noza, ali (2) Morski list je poleg noza za rezanje kruha. Prvi stavek vsebuje splosna pojma, drugi stavek pa specificna. Osebam so prikazali razlicne variante slik in stavkov, nato pa so jih testirali z neverbalnimi nalogami rekognicije (tj. poskusne osebe so morale iz razlicnih predlozenih slikovnih razlicic predmetov izbrati slikovne verzije predmetov, ki so jih predhodno videle). Kot je pokazala raziskava, je tocnost rekognicije odvisna od stopnje splosnosti samostalnikov v stavkih, ki sledijo sliki. V primerih specificnih samostalnikov je bila rekognicija lazja. To ni veljalo le za oba predmeta, ki sta bila v stavku omenjena, temvec tudi za predmeta v isti sliki, ki ju stavek ni omenjal. Kot rezultate pojasnjujeta avtorja, vpliva specificnost lingvisticnih pojmov na splosno stalisce recipienta do analize slike, ki je lahko bolj ali manj podrobna ter tako vpliva na nacin procesiranja. Podoben vpliv na nacin procesiranja slik je ugotovil tudi Hornby (1974), ko je variral sintakticno strukturo stavkov.
V eksperimentih drugega tipa pa uporabljajo besedila, ki vsebujejo za razumevanje slik nujno potrebne informacije. Bower, Karlin in Dueck (1975) so proucevali priklic slik z in brez besedne razlage. Uporabljene slike so bile slikovne uganke, ki jih je bilo tezko razvozlati, ne da bi poznali temo. Naloga poskusnih oseb je bila narisati slike po spominu. Kot so pricakovali, je bil priklic pomembno boljsi, ko je sliko spremljalo besedilo. Osebe prakticno niso mogle ugotoviti pomena slik, ne da bi prebrale besedilo; besedilo je predstavljalo nujno potreben kontekst, ki je aktiviral relevantne sheme, na osnovi katerih je bilo mogoce prepoznati vsebine slik in jih kasneje obnoviti.
Oba primera zastavljata eno od najbolj pomembnih vprasanj v psihologiji medijev: Kako obsezna in kaksna besedila so potrebna, da bi se izognili prevec povrsnemu procesiranju slik? Vizualne medije, kot so filmi in televizija, ucenci na splosno obravnavajo kot "lahke", kot medije katerih
razumevanje zahteva manjse vlaganje mentalnega napora in vecinoma menijo, da se je iz njih laze uciti kot iz knjig. Kot je pokazal Salomon (1981, 1994), je posledica tega stalisca manj intenzivno, povrsno procesiranje informacij ter ustrezno slabse pomnjenje in ucenje. Stalisce do medijev torej vpliva na obseg analize predstavljene informacije in s tem na globino procesiranja (Schnotz in Kürschner, 2007).
Kot so pokazale raziskave Rigneya (1978, 1980), je lahko globina procesiranja odvisna tudi od strategije branja, ki jo doloca zaporedje tekst -slika. Rigney deli gradivo po tem, v koliksni meri slika in besedilo zahtevata uporabo obeh virov informacij za popolno razumevanje. Nekatera gradiva bralca eksplicitno usmerjajo od enega medija k drugemu, bodisi z ustreznimi navodili bodisi z eksplicitnimi opozorili v besedilu in sliki; druga gradiva pa so zasnovana tako, da je za razumevanje celotnega pomena potrebno skoraj avtomaticno uporabiti oba vira informacij, tj. brez eksplicitnih navodil.
B. Weidenmann (1989) pa je prouceval vzroke neucinkovite uporabe dobrih slik prilozenih besedilu in vpliv razlicnih tipov navodil na njihovo procesiranje. Kot je predpostavil, je eden od pomembnih dejavnikov vplivanja na globino procesiranja slike zaznava informativne vrednosti slike.
Stevilne raziskave gibanja oces med opazovanjem slike so namrec pokazale, da poteka zaznavanje, kot proces pridobivanja pomembnih informacij, na zelo ekonomicen nacin. "Radovedno oko" hitro ugotovi, katere podrobnosti na sliki so najbolj informativne ter na osnovi teh prvih beznih pogledov regulira fiksacije, sakadne gibe itd. Podobno so tudi med branjem hitrost in gibanja oces odvisna od bralceve zaznave informativnosti odlomka. Tudi ko iscemo nek predmet, ki je skrit med mnogimi drugimi, je pogosto prvo mesto, kamor pogledamo prav tisto, kjer se nahaja. Zakaj je bezen pogled vcasih celo bolj natancen kot podrobno preiskovanje?
Britanska raziskava vidnega zaznavanja ter procesov zavednega in nezavednega sklepanja in misljenja (Zhaoping in Guyader, 2007) je pokazala, da so v nekaterih primerih instinktivne hitre odlocitve bolj zanesljive kot odlocitve, pri katerih uporabljamo visje spoznavne procese oziroma da obstaja vecja verjetnost, da bo clovek nalogo vidnega zaznavanja dobro opravil, ce ne bo poskusal prevec razmisljati, temvec bo zaupal svojim instinktom. L. Zhaoping in N. Guyader sta osebam, ki so sodelovale v eksperimentu, na racunalniskem zaslonu prikazali 660 preprostih simbolov razporejenih v vrste, ki so bile nagnjene v kotu 45 stopinj. Vsi simboli razen enega, ki je bil obrnjen, so bili enaki. Udelezenci poskusa so morali v delcku sekunde ugotoviti, ali je napacen simbol na levi oziroma na desni strani zaslona. Studija je pokazala, da so udelezenci opravili nalogo tocno v 95 odstotkih, ce so imeli za iskanje neustreznega simbola samo delcek sekunde. Ce pa so imeli za preiskovanje slike na
razpolago vec kot sekundo, je tocnost upadla na 70 odstotkov pravilnih odgovorov.
Rezultati tega eksperimenta odrazajo biolosko zgradbo cloveskih mozganov (Goodale in Milner, 2004). Sliko, na kateri se ustavijo oci, najprej analizira primarni vizualni korteks, predel na zadnji strani mozganov, v katerem poteka nezavedno obdelovanje informacij. Iz tega primarnega sredisca za vid potujejo informacije v oba temenska predela, ki prepoznavata oblike, in v frontalni korteks, kjer potekajo procesi odlocanja (Milner in Goodale, 2006). L. Zhaoping in N. Guyader sklepata, da visji spoznavni procesi, ki potekajo v temenskem predelu in v frontalnem korteksu, ze takoj v duhu pravilno obrnejo predmet, kar nam pomaga pri odlocanju, za kaj gre. To je vecinoma zelo koristno, saj omogoca, da prepoznamo znane predmete, ceprav jih gledamo z neobicajnih zornih kotov, kot nam na primer prepoznavanje crk od zgoraj navzdol dokazuje, da drzimo knjigo narobe.
V takih primerih lahko mentalni zasuk predmeta povzroci, da zaznamo nepravilno obrnjen simbol, kot da je enak drugim, zaradi cesar ga tezko najdemo. To bi lahko pojasnilo, zakaj imajo pri tovrstnih nalogah ljudje slabse rezultate, ce imajo na razpolago vec casa. Ce nimajo casa za premislek, jih namrec vodi zgolj nezavedno, saj visji spoznavni procesi ne uspejo tako hitro mentalno obrniti predmeta. Bliskovite, nezavedne reakcije neredko resujejo zivljenja. Bioloska zgradba vizualnih poti v mozganih tako ljudem in zivalim omogoca, da nezavedno prepoznavajo vse, kar je nenavadnega v okolici in je lahko odlocilnega pomena pri hitrem begu pred plenilci oziroma pri umiku pred kakrsnokoli drugo nevarnostjo.
Vendar obstaja z vidika percepcije med besedilom in sliko dolocena bistvena razlika: medtem ko lahko procesiramo sliko tako rekoc avtomaticno, da dobimo splosen vtis o njeni informativnosti, zahteva ista naloga, ce gre za besedilo, bolj pozorno semanticno procesiranje. Zaradi tega subjektivnega obcutka "lahkosti", nezahtevnosti povrsinskega kodiranja slike, je informativna vrednost ilustracije pogosto podcenjena, kar lahko privede opazovalca oz. ucenca do iluzije, da jo popolnoma razume in po beznem pregledu preneha procesirati.
Podcenjevanje informativne vrednosti slik je bolj verjetno, ce so predstavljene v kombinaciji z besedilom, kot ce so prikazane samostojno. Ce oseba nagiba h kar najbolj ekonomicnemu nacinu dela, se namrec osredotoci na medij, ki ga zaznava kot bolj informativnega. Kot je pokazalo prej omenjeno Salomonovo raziskovalno delo in tudi raziskava Katza, Blumlerja in Gurevitcha (1974), ljudje na splosno zaznavajo besedila s stalisca ucenja kot kvalitetnejse medije. Posledica je lahko, da bralec dobre slike ne uporabi in se izkljucno usmeri na
besedilo, da bi si pridobil nadaljnje informacije. V primerih podcenjevanja dobrih ilustracij lahko ustrezno navodilo usmeri bralcevo pozornost na sliko in procesiranje poglobi onkraj beznega pregleda.
V eksperimentalne namene je Weidemann uporabil kratko besedilo, ki je opisovalo klasicno studijo Lewina, Lippitta in Whitea (1939) o vodenju oziroma o razlikah med avtoritarnim in demokratskim stilom vodenja in o ucinkih na vzdusje v skupini. Besedilo je vsebovalo 350 besed, prezentiral pa ga je v petih razlicnih pogojih. Prva skupina je samo prebrala besedilo, druga skupina je prebrala besedilo, ki sta mu bili prilozeni dve fotografiji, medtem ko je v ostalih treh skupinah (od teh je ena skupina dobila samo besedilo, dve pa besedilo in fotografiji) eksperimentator uporabil dva tipa navodil. Navodila prvega tipa so se nanasala posebej na slike, njihov namen pa je bil povecati percepirano informativnost fotografij z usmerjanjem pozornosti na pomembne znacilnosti, npr.: "Opazujte, kako razlicno se voditelj vede na obeh fotografijah. Na zgornji kaze distanco do skupine, na spodnji pa je razvidna njegova vkljucenost v skupino. Ali ste opazili, kako zorni kot kamere poudarja te razlike?" Navodila drugega tipa se niso nanasala na slike, temvec so stimulirala osebe, da so si predstavljale, kako sodelujejo tudi same v raziskavi, ali pa da si zivo priklicejo v spomin svoje osebne izkusnje vodenja bodisi v vlogi clana skupine bodisi v vlogi voditelja, npr.: "Predstavljajte si, da morate igrati voditelja v opisani raziskavi. Nekaj casa boste morali kazati distanco do skupine, nekaj casa pa vkljucenost v skupino. Katera vloga bi vam bila bolj vsec?" Navodila niso vsebovala nobenih dodatnih informacij v zvezi z besedilom. Oba tipa navodil sta bila vstavljena na identicna mesta v besedilu, nanasala so se na enake vsebine ter bila oblikovana na podoben nacin. Obe skupini z navodili, ki so poskusne osebe usmerjala k ustvarjanju prsdstav, lahko obravnavamo kot kontrolni skupini glede na splosni ucinek navodil.
Kot je pokazala analiza rezultatov, si je skupina, ki so ji prezentirali besedilo z obema fotografijama in navodili, ki so se nanasala posebej na sliki, zapomnila signifikantno vec znacilnih misli in podrobnosti iz besedila kot vse druge skupine, katerih dosezki se niso statisticno signifikantno razlikovali. Ta skupina je tudi ocenila prezentirano gradivo statisticno signifikantno bolj pozitivno z vidika naslednjih znacilnosti: razumljivost, konkretnost, privlacnost in memorabilnost ter porocala o vecjih vlaganjih mentalnega napora v razumevanje gradiva kot ostale skupine. Rezultati eksperimenta torej kazejo, da je z ustreznimi navodili mozno v pomembnem obsegu vplivati na percepirano informativno vrednost slike in s tem na globino procesiranja gradiva. Splosna navodila kot npr. "Glej sliko x!" vecinoma niso dovolj. Ustrezno, k ilustraciji usmerjeno navodilo, vpliva namrsc najprej na pozornost, motivacijo in stalisce bralca do slike ter nato na globljih ravneh procesiranja na uporabo ilustracije glede na besedilo, saj pomaga razumeti vsebino slike,
osvetli redundantnost in komplementarnost obeh medijev in pokaze relevantnost slike z vidika morebitnega resevanja problema.
Nadalje vplivajo na globino analize slik tudi procesi "z vrha navzdol", ki jih usmerjajo sheme. Po Friedmanu (1979) prevladujejo procesi "z vrha navzdol", ko so npr. vsi elementi v sliki podrejeni ogrodju. V takem primeru opazovalec sliko najprej avtomaticno vkodira na osnovi nekaterih izrazitejsih znacilnosti, ki aktivirajo dolocena pricakovanja o podrobnostih na sliki. V kolikor se vse podrobnosti ujemajo, je malo verjetno, da bi recipient sliko se podrobneje prouceval in procesiranje bo ostalo povrsinsko. Neskladen element v sliki ali med sliko in besedilom pa, nasprotno, lahko procesiranje poglobi. Razumevanje nekaterih tipov slik zahteva dolocene kognitivne procese. Stevilne raziskave so pokazale znacilne razlike med razlicnimi socialnimi razredi in kulturami v "vizualni pismenosti" in pokazale, da je za prepoznavanje in razumevanje slik vecinoma potrebno ucenje.
Izsledki na podrocju eksperimentalne kognitivne psihologije pokazejo nekatere osnovne funkcije slik glede na besedilo in obratno:
1. Vsak medij lahko sluzi kot elaboracijski kontekst za drug medij in tako prispeva k njegovi razumljivosti.
2. Vsak medij lahko pomaga strukturirati vsebino drugega medija, tako da ponovi bistvo v reducirani obliki (npr. slika, ki ilustrira najpomembnejse prostorske relacije opisane v besedilu ali npr. besedilo, ki opisuje znacilnosti migracij narodov kot so oznacene na zemljevidu).
3. V kolikor je reprezentacija sekvencna, lahko medij katerega vsebina se procesira najprej, ustvari stalisce, ki determinira procesiranje vsebine drugega medija. Usmeri lahko posameznikovo pozornost na dolocene vidike vsebine drugega medija in s tem vpliva na splosno globino procesiranja (Molitor, Ballstaedt, Mandl, 1989).
Torej je potrebno poleg pojma redundantnosti, ki oznacuje prekrivajoce se vsebine v sliki in besedilu (tj. vsebinske podrobnosti, ki so predstavljene v obeh medijih) in pojma diskrepantnosti, ki se nanasa na razlike v vsebinah obeh medijev, upostevati tudi pojem komplementarnosti, ki je v literaturi s podrocja psihologije medijev manj pogost. Pojem komplementarnosti v tej zvezi oznacuje vsebine obeh medijev, ce je za polno razumevanje potrebno uporabiti oba vira informacij, se pravi, besedilo vsebuje informacijske primanjkljaje, ki jih je potrebno zapolniti z informacijo iz slike in obratno. Podrocje prekrivanja informacij iz slike in besedila, t.i. podrocje redundantnosti, pa omogoca nujne povezave med obema medijema. Tovrstno povezovanje determinira (npr. z navodili, opozorili, naslovi), v kaksnem obsegu bo bralec komplementarnost zaznaval in procesiral. Kot so pokazali rezultati obravnavanih raziskav, pa ne gre zgolj za vprasanje razlik v vsebinah, temvec je v procesu oblikovanja koncepta pomembna tudi modalnost
prezentacije: poleg komplementamosti vsebin je potrebno upostevati komplementarnost medijev, saj je cilj ucenja oblikovati holisticno znanje o konceptu, ki vkljucuje verbalne pojme kot tudi njegovo vizualizacijo. O komplementarnosti medijev lahko govorimo v smislu teorije dvojnega kodiranja (Paivio, 1971, 1986) celo v primeru popolne redundantnosti vsebine besedila in slike.
Literatura
Bower, G.H., Karlin, M.B. & Dueck, A. (1975). Comprehension and Memory for Pictures. Memory and Cognition, 3. 216-220.
Friedman, A. (1979). Framing pictures: The role of knowledge in automatized encoding and memory for gist. Journal of Experimental Psychology, 108, 316-355.
Goodale, M.A. & Milner, A.D. (2004). Sight Unseen: An Exploration of Conscious and Unconscious Vision. Oxford: Oxford University Press.
Hornby, P.A. (1974). Surface Structure and Presupposition. Journal of Verbal Learning and Verbal Behavior, 13. 530-538.
Jörg, S. & Hörmann, H. (1978). The Influence of General and Specific Verbal Labels on the Recognition of Labeled and Unlabeled Parts of Pictures. Journal of Verbal Learning and Verbal Behavior, 17. 445-454.
Katz, E., Blumler, J. G. & Gurevitch, M. (1974). Utilization of mass communication by the individual. V: J. G. Blumler & E. Katz (Eds.), The Uses of Mass communications: Current Perspectives on Gratification Research. Beverly Hills: Sage. 19-32.
Lewin, K., Lippitt, R., & White, R. K. (1939). Patterns of aggressive behaviors in experimentally created social climates. Journal of Social Psychology, 10, 271299.
Milner, A.D. & Goodale, M.A. (2006). The Visual Brain in Action, Second Edition. Oxford: Oxford University Press.
Molitor, S., Ballstaedt, S.-P. & Mandl, H. (1989). Problems in knowledge acquisition from text and pictures. V: H. Mandl & J.R. Levin (Eds.), Knowledge Acquisition
from
Text and Pictures. Amsterdam: Elsevier (North-Holland). 3-35.
Paivio, A. (1971). Imagery and Verbal Processes. New York: Holt, Rinehart & Winston.
Paivio, A (1986). Mental representations: a dual coding approach. Oxford: Oxford University Press.
Rigney, J.W. (1978). Learning strategies: A theoretical perspective. V: H.F. O'Neil (Ed.), Learning strategies. New York: Academic Press. 165-205.
Rigney, J.W. (1980). Cognitive learning strategies and dualities in information processing. V: R.E. Snow, R. Federico, & W.E. Montague (Eds.), Aptitude, learning, and instruction. Hillsdale, NJ: Erlbaum. 315-343.
Schnotz, W. & Kürschner, C. (2007). A Reconsideration of Cognitive Load Theory. Educational Psychology Review, 19. 401-539.
Salomon, G. (1981). Communication and education: Social and psychological interactions. Beverly Hills, CA: Sage Publication.
Salomon, G. (1994). Interaction of media, cognition, and learning. Hillsdale, NJ:Erlbaum.
Vizjak Pavsic, M. (1993). The Comprehension of Knowledge Bases as a Factor of Effectiveness of Expert Systems for Decision Support. III Alps-Adria Symposium of Psychology, Ljubljana, 2-5 June 1993.
Vizjak Pavsic, M. (2006). Razumevanje in reprezentacija znanja. V: T.I. Jerofejeva (ur.), J. Mojsieva-Guseva (ur.), Z. Knap (ur.), Filologiceskie zametki. Vyp. 4: mezvuzovskij sbornik naucnyh trudov. Perm: Permskij gosudarstvennyj universitet; Skopje: Institut za makedonska literatura; Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 1, 50-59.
Vizjak Pavsic, M. (2007). Pridobivanje znanja iz besedil in slik. V: J. Mojsieva-Guseva (ur.), Z. Knap (ur.). Filoloski studii. 5. Skopje: Institut za makedonska literatura: Univerzitet "Sv. Kiril i Metodij", Filoloski fakultet "Blaze Koneski"; Perm: Permskij gosudarstvennyj universitet; Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta; Zagreb: Sveuciliste u Zagrebu, Filozofski fakultet, 1, 72-81.
Weidenmann, B. (1989). When good pictures fail: an information-processing approach to the effect of illustrations. V: H. Mandl & J.R. Levin (Eds.), Knowledge Acquisition
from Text and Pictures. Amsterdam: Elsevier (North-Holland). 157-170.
Zhaoping L. & Guyader N. (2007). Interference with bottom-up feature detection by higher-level object recognition. Current Biology, 17. 26-31.
