CC BY
8VPIV PRICAKOVANJ NA USPESNOST
Kranjcec Renata
Univerza v Ljubljani, Slovenija
The classical study of Pygmalion effect was conducted in 1968 by Rosentahl and Jacobson on elementary school children. They find that teacher expectations can act as self-fulfilling prophecies because students' achievements come to reflect the expectations. Pygmalion studies were also undertaken on nonschool organizations. In the work organizations it was found that people perform better when a leader has high expectations on them and shows confidence in them. Awareness and nonawarenes determinants of Pygmalion effect will be explained as well. Pygmalion Leadership Style and internal-external efficacy model will be presented. This model distinguishes between general and specific self-efficacy and between self-efficacy and collective efficacy.
Beside Pygmalion effect the Galatea effect will also be presented, where self-produced expectations influence individuals whose own self-expectations have been raised. The negative impact of low teacher expectations on performance is colled Golem effect.
Nasi zacetni vtisi lahko dejansko povzrocijo pri drugih ustrezna (skladna s temi vtisi) vedenja. Kadar pricakovanja neke osebe o drugi povzrocijo, da se ta druga oseba vede tako, da potrdi pricakovanja, pravimo procesu samouresnicujoca se prerokba (Slika 1).
Slika 1: Pricakovanja povzrocijo potrditve: samouresnicujoce se prerokbe (prirejeno po Smithu in Mackieju 1995: 103)
Samouresnicujoca se prerokba je proces s katerim pricakovanja ene osebe o drugi postanejo stvarnost z vzbujanjem vedenj, ki potrjujejo pricakovanja. Ko si ustvarimo vtis o drugi osebi, nas nasa pricakovanja pogosto vodijo v taka vedenja, ki vzbudijo pri drugem vedenja, ki ta pricakovanja potrdijo.
Poseben primer samouresnicujoce se prerokbe predstavlja Pigmalionov1 ucinek, pri katerem narascajoca vodjina pricakovanja glede dosezkov podrejenega povzrocajo dvig ucinkovitosti. Izhajajoc iz Rosenthalovih raziskav eksperimentatorjevega ucinka sta leta 1968 Rosenthal in Jacobson (po Eden 2003: 91) prva eksperimentalno prikazala Pigmalionov ucinek v razredu. Obstajajo pa tudi dokazi iz devetdesetih let, da so naravno pojavljajoca se pricakovanja uciteljev obicajno realisticna in da je Pigmalionov ucinek pogosto majhen in prakticno nepomemben (Jussim, Jussim in Eccles, Madon, Jussim in Eccles, po Eden 2003: 91). Vendar je Pigmalionov ucinek, kot kazejo metaanalize, v pedagoski psihologiji dobro uveljavljen. Se vec, raziskovalci organizacij so terensko eksperimentalno podprli Pigmalionov ucinek med odraslimi v nesolskih organizacijah.
Pigmalionov ucinek v solskem okolju. Klasicna raziskava »Pigmaliona v razredu«, ki sta jo leta 1968 izvedla Rosenthal in Jacobson, je zajemala osnovnosolske otroke od 1. do 6. razreda. Opisana bo, kot jo povzemata Pintrich in Schunk (1996: 347-348). Otroci so v zacetku solskega leta opravili test nebesedne inteligentnosti. Uciteljem je bilo povedano, da test napoveduje, kateri ucenci bodo med letom intelektualno zablesteli. Dejansko sta raziskovalca po nakljucju dolocila 20 % solske populacije kot intelektualni potencial in dala imena teh ucencev njihovim uciteljem. Ucitelji za prevaro niso vedeli. Test ni napovedoval inteligentnosti in dana imena niso imela nobene zveze s testnim dosezkom. Ucitelji so ucili na svoj obicajni nacin in ucenci so bili po enem semestru, enem letu in dveh letih retestirani. Pri prvih dveh testih so bili ucenci v razredih
1 Pigmalion je grski mitoloski kralj, ki se je strastno zaljubil v kip deklice, ki ga je sam ustvaril. Afrodita je kip ozivela in Pigmalion je vzel deklico za zeno (Dolinar in Knop 2000: 793).
uciteljev, ki so jim bila dana imena potencialno najbolj inteligentnih, pri zadnjem testu so bili ucenci v novih razredih z drugimi ucitelji, ki jim niso bila dana imena.
Po prvem letu so se pojavile pomembne razlike v inteligentnosti med tistimi iz seznama potencialno najbolj inteligentnih in kontrolnimi ucenci. Razlike so bile vecje med ucenci v prvem in drugem razredu. V naslednjem letu so ti mlajsi s seznama potencialno najbolj inteligentnih izgubili svojo prednost, toda v visjih razredih so spet pokazali narascajoco prednost pred kontrolnimi ucenci. Ocene branja so bile pri tistih s seznama potencialno inteligentnih pomembno visje kot pri kontrolnih ucencih. Omeniti velja, da so bile v celoti razlike med tistimi s seznama potencialno inteligentnih in kontrolnimi ucenci majhne tako pri branju kot pri inteligencnem testu.
Rosenthal in Jacobson sta sklenila, da pricakovanja uciteljev lahko delujejo kot samouresnicujoce se prerokbe, ker ucencev dosezek odraza njihova pricakovanja. Glede razlik v letnikih raziskovalca menita, da lahko prednost mlajsih otrok izvira iz njihovega tesnega stika z ucitelji in da prednost izgine, ko ucenci ta stik izgubijo. Starejsi ucenci lahko neodvisno delujejo bolje po prehodu k novemu ucitelju.
Rosenthalova in Jacobsonova raziskava je bila delezna kritike. Bilo je vec poskusov ponoviti Pigmalionovo raziskavo, in niso bili vsi uspesni. V neki zanimivi seriji raziskav je Schrank (po Pintrich in Schunk 1996: 348) nekaterim uciteljem povedal, da imajo ucence z visokim ucnim potencialom, drugim uciteljem pa, da imajo njihovi razredi nizek ucni potencial. Dejansko so bile skupine nakljucno razvrscene. Ucenci uciteljev v visoko potencialnem pogoju so se naucili vec od ucencev uciteljev v nizko potencialni skupini. V naslednji ponovitveni raziskavi so ucitelji vedeli, da so bili ucenci razvrsceni po nakljucju in ne po ravni sposobnosti, toda Schrank je ucitelje prosil, naj skupini ucijo, kot da sta razvrsceni po sposobnostih. Razlik v ucenju med skupinama ni odkril.
Obstajajo razlicne razlage za ucinke uciteljevega pricakovanja. Brophy in Good (Pintrich in Schunk 1996: 348) opisujeta proces, s katerim bi se lahko uciteljeva pricakovanja oblikovala, prenasala do ucencev in vplivala na njihovo vedenje. Zgodaj v solskem letu ucitelji oblikujejo pricakovanja na osnovi zacetnih interakcij z ucenci in obvestil iz solskih zapisov. Ucitelji nato zacnejo obravnavati ucence razlicno, v skladu z njihovimi pricakovanji. Uciteljeva vedenja so reciprocna. Npr. ucitelji, ki kazejo tople interakcije z ucenci, bodo verjetno dobili toplino vrnjeno. Tako zacnejo vedenja ucencev dopolnjevati in ojacevati uciteljeva vedenja in pricakovanja. Razlikovalna uciteljeva vedenja se lahko razsirijo do takih podrocij, kot so priloznosti za ucenje, vrsta povratne informacije in dopuscanje vlog vodij. Ucinki bodo najbolj izrazeni pri pricakovanjih, ki so toga in neustrezna. Kadar so pricakovanja ustrezna ali neustrezna, toda prozna, lahko vedenje ucenca podkrepi ali redefinira pricakovanja. Kadar pa so pricakovanja neustrezna in tezko spremenljiva, lahko ucenceva uspesnost upade in se uskladi s pricakovanji.
Drug model sta opisala Cooper in Tom Pintrich in Schunk (1996: 348-349). Ucenci vstopajo v ucno okolje z razlikami v sposobnostih in z razlicnimi ozadji. Ucitelji pa imajo zacetna prepricanja o posameznih ucencih, ki so jih oblikovali na osnovi prejsnjih izkusenj z ucenci in poznavanja njihove inteligentnosti in sposobnosti iz solskih zapisov. Kriticna spremenljivka je uciteljeva zaznava nadzora nad ucencevo uspesnostjo, kjer se nadzor nanasa na uciteljevo sposobnost vplivanja na vsebino, casovno usklajevanje in trajanje interakcij z ucenci. Prepricanja o nadzoru se spreminjajo s kontekstom. Nekatera okolja dopuscajo ucitelju vecji nadzor kot druga. Prepricanja o nadzoru vplivajo na uciteljeve odlocitve o nudenju povratne informacije ucencu (npr. pohvala, kritika) in vrsti sociocustvene klime, ustvarjene z ucencem. Razlicna klima in vrste povratne informacije vplivajo na ucenceva prepricanja o svojih sposobnostih in vrednosti truda za dobro oceno. Prepricanja o sposobnosti in trudu povratno vplivajo na ucencevo motivacijo in dosezke.
Braun (po Pintrich in Schunk 1996: 349) je razvil model, s katerim bi pojasnil poreklo uciteljevih pricakovanj. Nekateri mozni viri pricakovanj so tocke na inteligentnostnih in sposobnostnih testih, informacija prejsnjih uciteljev, zdravstvena in psiholoska informacija na zapisih, etnicno poreklo, vednost o starejsih otrocih (brat, sestra), fizicne znacilnosti, prejsnji dosezki, socioekonomski status in dejansko vedenje ucenca. Raziskovanje podpira potencialni vpliv teh dejavnikov (po Pintrich in Schunk 1996: 349). Ucitelji imajo pogosto visja pricakovanja pri bolj inteligentnih ali sposobnih ucencih v primerjavi z ucenci z nizjimi sposobnostmi. Ucitelji pricakujejo manj vedenjskih problemov pri dekletih in vsaj na osnovni ravni od deklet pricakujejo boljse dosezke. V srednji soli pa ze mnogi ucitelji pricakujejo, da bodo dekleta slabsa od fantov v matematiki in znanosti (Pintrich in Schunk 1996: 349). Ucitelji imajo nasploh visja pricakovanja za ucence iz zgornjega in srednjega socialnega razreda kot pa iz nizjih razredov. Pricakovanja se razlikujejo tudi v skladu z ravnjo uspesnosti v preteklosti. Ucitelji pricakujejo vec od ucencev, ki so v preteklosti pokazali visoke rezultate. Druge raziskave kazejo, da so ucitelji lahko prepricani, da so fizicno privlacni ucenci inteligentnejsi od neprivlacnih in od njih ustrezno vec pricakujejo. Na pricakovanja uciteljev vplivajo informacije, ki jih dobijo iz zapisov, prejsnjih uciteljev in s poznavanjem starejsih bratov ali sester. K Braunovemu seznamu virov pricakovanj lahko dodamo govorne znacilnosti (Pintrich in Schunk 1996: 349).
Zgodnji eksperimenti Pigmalionovega ucinka v nesolskem okolju. Z raziskavami Pigmalionovega ucinka pri odraslimi je zacel leta 1971 King (po Eden 2003: 91-92). Prvi je objavil eksperimentalno ponovitev Pigmalionovega ucinka med odraslimi v nesolski organizaciji. Ustvaril je Pigmalionov ucinek med
nezaposlenimi vajenci v industriji. Leta 1982 so Eden in Ravid ter Eden in Shani (po Eden 2003: 92) povecali zunanjo veljavnost z ustvarjanjem Pigmalionovih ucinkov med vojaskim osebjem in v razlicnih nacionalnih in kulturnih okoljih. Eden in Ravid sta ugotovila tudi Galatejin2 ucinek. Gre za ucinek samopovzrocenega pricakovanja pri posameznikih, pri katerih so se lastna samopricakovanja povecala. Galatejin ucinek se torej od Pigmalionovega razlikuje po tem, da je Galatejin povzrocen z lastnimi zvisanimi samopricakovanji, Pigmalionov pa z zvisanimi pricakovanji nadrejenih do podrejenih. Z vse sirsim poudarjanjem diadicnih odnosov med managerjem in podrejenim je leta 1974 King (po Eden 2003: 92) zacel aplicirati pojem samouresnicujocih se prerokb na organizacijski razvoj. Ugotovil je, da povecana managerjeva pricakovanja glede rezultatov organizacijskega razvoja vplivajo na porast produktivnosti. Leta 1990 je Eden (po Eden 2003: 92) ponovil celo skupinsko razlicico Pigmaliona. Ucinek je dosegel z zvisanjem vodjinih pricakovanj do celotne skupine podrejenih. Na osnovi teh eksperimentov je Eden (po Eden 2003: 92) kasneje razvil teoreticni model Pigmalionskega vodstvenega pristopa.
Sirjenje eksperimentalnih raziskav Pigmalionovega ucinka. Pigmalionovo paradigmo so raziskovalci razsirili na razlicne ravni. Raziskave »Pigmalionovega ucinka« v delovnem okolju so pokazale, da ljudje bolje delajo, kadar ima vodja visoka pricakovanja do njih in kaze zaupanje vanje. Vec je potrebe po gojenju zaupanja in optimizma, kadar je naloga zelo tezka oziroma nevarna ali kadar clani skupine pogresajo samozaupanje. Ce je potrebno, naj vodja podrejene pouci, kako lahko premagajo ovire, da bi prej dosegli cilj. Ce niso bili nikoli uspesni, lahko vodja naredi analogijo med sedanjimi razmerami in uspehom podobnih skupin ali organizacijskih enot. Pregleda lahko posebne prednosti, pridobitve in vire iz katerih crpajo, da bi izvedel strategijo. Nasteje lahko prednosti, ki jih imajo v primerjavi z nasprotniki ali tekmeci. Pove jim lahko, da so tako dobri ali boljsi od neke prejsnje skupine, ki je bila uspesna v izvajanju enake aktivnosti (Yukl 2002: 265).
Holz (po Lussier in Achua 2001: 50) svetuje vsekakor postavljanje visjih standardov. Najslabso uslugo pravi, da si bomo kot vodja, trener, ucitelj ali stars storili, ce bomo ljudem rekli, da menimo, da necesa niso sposobni narediti dobro in jim zato postavili nizje standarde. Dovolj je ze, ce to storimo, brez da bi sploh kaj rekli. Kot ucinkoviti vodje moramo skrbeti za samopodobo in produktivnost nasih podrejenih.
Oz in Eden (po Eden: 2003: 92) sta proucevanje ucinkov visokih vodjinih pricakovanj razsirila tudi na proucevanje ucinka samouresnicujocih se prerokb na spodnjem koncu lestvice pricakovanja. Babad, Inbar in Rosenthal so leta 1982 (po Eden 2003: 92) skovali izraz Golemov3 ucinek, ki se nanasa na negativni vpliv nizkih uciteljevih pricakovanj na ucinkovitost. Vendar so se iz eticnih razlogov vzdrzali ustvarjanja nizkih pricakovanj, da bi proucevali njihove skodljive ucinke. Oz in Eden (po Eden 2003: 92) sta Golemov ucinek eksperimentalno proucevala na eticno sprejemljiv nacin tako, da sta ga preprecevala. Z usmerjanjem nadrejenih k reinterpretaciji nizkih dosezkov, kot da niso kazalec slabih storilnostnih potencialov, so eksperimentalno dokazali, da izkoreninjenje spontano oblikovanih nizkih pricakovanj ali preprecevanje njihove utrditve odstrani ali zmanjsa Golemov ucinek. To je postalo znano kot de-golemizacija.
Vsi ti eksperimenti so vkljucevali ucinkovitost kot odvisno spremenljivko. Eden in Kinnar (po Eden 2003: 92) sta pokazala, da se lahko pristop samouresnicujocih se prerokb uporabi za dviganje deleza prostovoljcev za sluzenje v elitnih bojnih enotah. Eden in Aviram (po Eden 2003: 92) pa sta ugotovila, da lahko ta pristop pomaga pospesiti ponovno zaposlovanje oseb, ki so nedavno izgubile sluzbo. Eden in Zuk (po Eden 2003: 92-93) sta razsirila pristop samouresnicujocih prerokb na potovalno slabost in ucinkovitost na morju. Pokazala sta, da so mornariski kadeti, ki so jih pripravili do prepricanja, domnevno na osnovi psiholoskih testov in ocen, da bodo kljub razburkanem morju zmozni premagati morsko bolezen in delo dobro opravili, dejansko porocali o manj morske bolezni in bolje delali na morju kot njihovi po nakljucju izbrani kontrolni kolegi.
Ucinke samouresnicujocih se prerokb so proucevali tudi v drugih okoljih. Tako so npr. Learman, Avorn, Everitt in Rosenthal (po Eden 2003: 93-94) proucevali ucinke samouresnicujocih se prerokb pri negovalcih in njihovih bolnikih v sanatoriju.
Edinstven vidik raziskav Pigmalionovega ucinka je, da so bile opravljene samo na terenu. Morda so raziskovalci menili, da je tezko ali nemogoce eksperimentalno vcepiti verodostojna visoka pricakovanja v umetnih razmerah. Leta 1999 je Gold (po Eden 2003: 94) prekinil ta vzorec s prvim laboratorijskim eksperimentom Pigmalionovega ucinka. Raziskovalci vodenja so zaceli proucevati e-vodenje, ki prevzema vse vecjo pomembnost v revoluciji elektronskih komunikacij. V vseh prejsnjih prikazih Pigmalionovega ucinka na terenu so vodje in podrejeni vstopali v osebne interakcije. Gold pa si je zamislil izvedbo prvega Pigmalionovega ucinka v laboratorijskem okolju. Eksperimentalna naloga je vsebovala ucinkovitost v racunalniski simulaciji naloge mestnega nacrtovanja. Nekaj Goldovih udelezencev je vstopalo tudi v osebne interakcije, in te je primerjal z drugimi udelezenci, ki so uporabljali le racunalnisko posredovano komunikacijo. Izkazalo se je, da so visoka pricakovanja dvignila ucinkovitost le, kadar je bila racunalnisko posredovana medosebna interakcija podprta z osebno.
2 Galateja je bila lepotica, ki jo je iz slonovine oblikoval Pigmalion (Dolinar in Knop 2000: 294).
3 Golem je po zidovski legendi nemi velikan iz gline, ki ga je ozivil praski rabin Levi ben Bezabel in ga naredil za svojega slugo (Dolinar in Knop 2000: 332).
Nezavedne in zavestne determinante Pigmalionovega ucinka. Skoraj vse zgodnje raziskave Pigmalionovega ucinka so uporabljale zavajajoce postopke, da bi dvignile pricakovanja. Vodje so bili znacilno zavedeni v vecja pricakovanja in so posledicno naivno nudili boljse vodenje podrejenim, od katerih so bili pricakovani boljsi dosezki. To pomeni, da so jih nezavedni miselni procesi vodili k temu, da so obravnavali svoje podrejene skladno s svojimi pricakovanji. Ko so managerji ponotranjili visoka pricakovanja, so samodejno povzrocili samouresnicujoce se prerokbe. Bargh in Chartrand (po Eden 2003: 95) sta pojasnila, kako lahko samoresnicujoce se prerokbe delujejo »povsem nezavedno« in povzela eksperimentalne dokaze za samodejno aktivacijo stereotipov, v katerih udelezenci nezavedno delujejo v skladu s svojimi pricakovanji do drugih in s tem pripravijo druge, da delujejo po pricakovanjih, ne da bi se katera koli stran zavedala procesa. Taki t.i. »dvojno procesni modeli« v socialni psihologiji priznavajo obojne zavestne in nezavedne determinante vedenja. Tako se naceloma posamezniki lahko zavedajo ali pa ne svoje vloge v medosebnem procesu samouresnicujocih se prerokb. Vendar se zdi, da je zavajajoce uvajanje visokih pricakovanj v zgodnjih eksperimentih povzrocilo negotovost glede tega, ali bi se podobno dobri rezultati pokazali tudi, ce bi se managerji zavedali procesa. Morda je samodejnost sestavni del procesov samouresnicujocih se prerokb in bi zavedanje procesa v poskusu njegovega povzrocanja preprecilo njegovo pojavljanje.
Da bi se pri aplikacijah Pigmalionovega ucinka v managementu kot plodnega pristopa k vodenju naredili korak naprej, se zdi nujno razviti nacine za njegovo izvajanje brez zavajanja uporabnikov. Leta 1980 so Crawford, Thomas in Fink (po Eden 2003: 96) v projektu »Pigmalion na morju« v mornarici ZDA ocene ucinkovitosti kronicno nizko ucinkovitih mornarjev izboljsali z dvigom pricakovanj tako mornarjev kot njihovih nadrejenih. To so naredili s tremi delavnicami, katerih namen je bil (1) nauciti poveljnike Pigmalionskih pojmov, da bi jih s tem prepricali, da spremenijo svoja negativna pricakovanja do mornarjev, (2) nuditi usposabljanje v obliki svetovanja nadrejenim visjih cinov in (3) promovirati osebno rast v posebnih delavnicah, izvedenih za nizko ucinkovite same. Primerjave nizko ucinkovitih udelezencev iz eksperimentalne skupine z njihovimi ladijskimi kolegi in nizko ucinkovitimi z drugih ladij so pokazale izboljsanje v ucinkovitosti in disciplini med prvimi. Potrebno bi bilo nadaljnje preverjanje teh ucinkov.
Weinstein (po Eden 2003: 96-97) je leta 1991 izvedel kvazieksperiment, da bi ocenil na Pigmalionu zasnovano, sodelovalno, v skupnost usmerjeno, preventivno posredovanje pri ucencih devetega. razreda, ki jim je grozil solski neuspeh. Ucitelji in drugo solsko osebje, ki so bili Weinsteinovi sodelavci, so sporocali pozitivna pricakovanja ucencem s slabimi dosezki. Spremenili so tudi take vidike solskega delovanja, kot je ucenceva odgovornost, kurikulum in ocenjevanje v skladu s kulturo visokega pricakovanja, ki so jo skusali ustvariti. Avtor je ocenjeval svoje rezultate za »obetajoce, vendar ne enotne«. Ucenci, ki jim je grozil neuspeh, so dosegli visje ocene, manj disciplinskih ukrepov in si na koncu leta zapomnili vec. Toda teh izboljsanj naslednje leto z ucitelji, ki niso bili vkljuceni v projekt, niso ohranili. Weinstein meni, da njihovo posredovanje morda ni bilo dovolj mocno, da bi ucinek trajal. Morda pa ti ucenci potrebujejo stalen bolj spodbuden pristop.
Pigmalionski vodstveni stil. Gre za niz vedenj, ki jih uporabljajo managerji, kadar pricakujejo visoko ucinkovitost svojih podrejenih. Sklepamo lahko, da vedenja teh vodij izrazajo visoka pricakovanja do podrejenih, zbujajo visoko motivacijo in stopnjevanje truda. Pigmalionski vodstveni stil vsebuje vedenja vodij, ki ustvarjajo medosebno klimo podpore, pripisujejo uspeh podrejenih njim samim kot stabilen, notranje pogojen ter njihove neuspehe kratkotrajnim, zunanjim vzrokom, motivirajo pa jih s poudarjanjem njihove samoucinkovitosti. Z eksperimenti so skusali dokazati, da usposabljanje za Pigmalionski vodstveni stil lahko udelezencem zagotovi managersko ucinkovitost.
Pigmalionove delavnice so skusale v programu usposabljanja doseci tri cilje (Eden 2003: 97-98). Prvi je porast atribucije ucinkovitosti pri managerjih. To pomeni, da zacnejo verjeti, da so njihovi podrejeni pravzaprav sposobni doseci vec. Drugi cilj je porast samoucinkovitosti managerjev tako, da verjamejo v svojo sposobnost, voditi podrejene k vecji ucinkovitosti. Tretji cilj je zavest, da trening vedenjskih spretnosti zvisuje strokovnost v Pigmalionskem stilu vodenja.
Model notranje-zunanje ucinkovitosti. V zadnjem obdobju sta pozornost raziskovalcev delovne motivacije pritegnili dve razsiritvi konstrukta ucinkovitosti: razlikovanje med splosno in posebno samoucinkovitostjo in razlikovanje med samoucinkovitostjo in kolektivno ucinkovitostjo. Eden (1996, 2001, po Eden 2003: 100-101) je ti razlikovanji povezal v splosnejsi teoreticni okvir, imenovan model notranje-zunanje ucinkovitosti. Ta model razlikuje med splosnimi in posebnimi prepricanji o ucinkovitosti ter med notranjimi in zunanjimi viri prepricanj o ucinkovitosti. Nato je ustvaril 2 x 2 razvrstitev virov subjektivne ucinkovitosti. Uporabil je dimenziji notranje-zunanje in splosno-posebno.
V skladu s tem modelom notranje-zunanje ucinkovitosti je notranja ucinkovitost zamisljena tako, da vkljucuje oboje, splosno in posebno samoucinkovitost. Zunanja ucinkovitost je opredeljena in razdelana kot ucinkovitost sredstev. Ucinkovitost sredstev je posameznikovo prepricanje o koristnosti razpolozljivih sredstev za opravljanje naloge. Sredstva lahko vkljucujejo opremo (npr. stroje, racunalnike), druge osebe (npr. sodelavce in nadrejene) ali birokratska sredstva za opravljanje nalog (npr. postopki in obrazci). Kolektivna ucinkovitost je opredeljena kot vrsta ucinkovitosti sredstev. To je posameznikovo prepricanje o lastni sposobnosti, sposobnost teama oziroma oddelka, da lahko dobro opravi delo. Celotno subjektivno ucinkovitost sestavljajo
samoucinkovitost (tj. prepricanje o lastni sposobnosti) in ucinkovitost sredstev (tj. prepricanje o zmoznosti opreme in drugih razpolozljivih virov za opravljanje naloge). Osrednja hipoteza modela je, da je motivacija maksimizirana, kadar sta samoucinkovitost in ucinkovitost sredstev visoki. Implikacija Pigmaliona je, da morajo managerji, ki zelijo ustvariti ucinke pricakovanja, delovati tako, da povecajo prepricanja podrejenih o lastni zmoznosti za odlicnost (tj. njihovi samoucinkovitosti) in o koristnosti razpolozljivih sredstev (tj. ucinkovitosti opreme in drugih pripomockov). Kadar managerji vzbudijo maksimalno celotno ucinkovitost, lahko pride do maksimalne ucinkovitosti.
Literatura
Dolinar, K. inKnop, S. (Ur.)/ Leksikon Cankarjeve zalozbe// Ljubljana: Cankarjeva zalozba, 2000.
Eden, D. Self-Fulfilling Prophecies in Organizations/ V J. Greenberg (Ur.), Organizational behavior (str. 91-122). London:
Lawrence Erlbaum Associates, 2003. Lussier, R. N. in Achua, C. F. Leadership: theory, application, skill building/ Ohio: South-Western College Publishing, 2001. Pintrich, P. R. in Schunk, D. H. Motivation in education: theory, research, and applications/ Englewood Cliffs: Prentice-Hall, 1996.
Smith, E. R. inMackie, D. M. Social Psychology/ New York: Worth Publishers, 1995. Yukl, G. Leadership in Organizations/ New Jersey: Prentice Hall, 2002.
