CC BY
16_izvirni znanstveni clanek
UDC: 821.163.41.03-1:398=163.6
PREVAJANJE IN ADAPTIRANJE SRPSKOHRVASKEGA ASIMETRICNEGA DESETERCA V SLOVENSCINO
Aleksander Bjelcevic1
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Key words: comparative metrics, syllabotonic verse, syllabic verse, trochaic phrasing, caesura, zeugma
Summary: Slovene translations of serbian epic folk songs, written in scr. »deseterac« metrum, began in 1832 with the translation of Hasanaginica; this and all the following translations were made in trochaic decasyllable. The comparison of four slovene translations (Hasanaginica 1832, Marko Kraljevic i Musa kesedzija 1852, Kraljevic Marko ukida svabarinu 1858, Zidanje Ravanice 1889) with serbian original corpus (Stefanovic 1992) shows substantial changes in all four rhythmic constants and tendencies of scr. deseterac. These four parameter are: 1) only a slight tendency towards trochaic accentual rhythm (- U- U- U- U- U) up to the 6th syllable; 2) trochaic phrasing: majority of the boundaries between accentual-units (accented word pluc clitics) fall on foot boundaries and very rarely in the middle of the foot; 3) caesura - a compulsary (100 %) accentual-unit boundary after 4th syllable; 4) two zeugmas: third and 4th syllable belong to same accentual-unit; so do 9th and 10th syllable.
Slovene trochaic decasyllable is just the opposite: 1) accentuation of strong and weak positions is strongly trochaic; 2) trochaic phrasing is weaker; 3) it has only tendency towards caesrua; 4) the first zevgma is abandoned. - In slovene verse only the accents are promoinent factors of rhythm.
Kljucne besede: primerjalna verzologija, silabotonicni verz, silabicni verz, trohejsko fraziranje, cezura, zevgma
Povzetek: Slovensko prevajanje srbskohrvaskih pesmi, napisanih v asimetricnem desetercu, se zacnejo s prevodom Hasanaginice 1832. Nadaljnji prevodi sledijo od sredine 40-ih let naprej. Vsi prevodi so narejeni v trohejskem desetercu. Analiziral sem stiri prevode: Hasanaginica 1832, Marko Kraljevic i Musa kesedzija 1852, Kraljevic Marko ukida svabarinu 1858, Zidanje Ravanice 1889. Primerjal sem, kako se v prevodih obnasajo te tendence in konstante srbohrvaskega deseterca: 1) tendenca k naglasanju parnih in raznaglasanju neparnih zlogovnih polozajev do sestega zloga; 2) trohejsko fraziranje; 3) cezura kot 100 % meja med akcentnimi enotami; 4) zevgma med 3. in 4. zlogom in med 9. in 10. zlogom. 5) Prva in druga tendenca velja za korpus kot celoto, korpus pa ima sest razlicnih tipov, ki ne sledijo
1 © Bjelcevic, A. 2015.
tema dvema praviloma (Stefanovic 1992). Slovenski trohejski deseterec je drugacen, nekako ravno nasproten (nasprotja so tu in v prejsnjem odstavku oznacena s kurzivo): 1) naglasanje parnih in raznaglasanje neparnih polozajev je izrazito; 2) trohejsko fraziranje je rahlo sibkejse; 3) cezure ni; 4) ukinjena je prva zevgma. 5) Slovenski trohejski deseterec je enoten.
1. Uvod
V tem clanku bom primerjal ritmiko srbohrvaskega2 (odslej shr.) asimetricnega deseterca (4+6) in slovenskega trohejskega deseterca. Asimetricnega deseterca v slovenski ljudski pesmi sploh ni, ker nimamo epskih, junaskih ljudskih pesmi. Pesmi v desetercih se pojejo le med Srbi v Beli krajini (obj. v SLP 1, 2 in 3 ter in zlasti v Terseglav 1996). Toda deseterec Slovenci vendarle imamo -v knjizevnoj poeziji. V 30-ih letih 19. stoletja so se zacele prevajati srbskorvaske ljudske pesmiin pisati izvirne knjizne epske pesmi v trohejskem desetercu (npr. Franc Cegnar: Pegam in Lambergar, wikivir).
Za shr. ljudski deseterec se po raziskavah Svetozarja Petrovica (1971) in posebej Miijane Stefanovic (1992) lahko z gotovostjo rece, da niha med cisto silabicnim stihom in takim s trohejsko tendenco. Ampa slovenski, nemski (npr. Goethe), ruski (Rastov) i celo poljski (Jastrzebiec-Kozlowskii; prim. tekst Kosowska dziewczina na http://www.rastko.rs/), kjer je mocna silabicna ni slabu silabotonicna tradicija) so ta stih prevajali v tipicni trohejski, torej silabotonicni stih.
Pri Slovencih je prevajanja in posvajanje deseterca posledica mocne juznoslovanske kulturno-politicne orientacije v 19. stoletju. Zacelo se je s prevodom Hasanaginice (pod naslovom Asan-aginka v pesniskem almanahu Kranjska cbelica leta 1832; ze leta 1831 je v istem casopisu France Preseren predelal slovensko ljudsko pesem Lepa Vida v trohejske deseterce. Do konca 50-ih se je prevedlo ali v prozi povzemalo okrog deset shr. ljudskih pesmi, vse v trohejskom desetercu, npr. Kraljevic Marko i vila 1849 v casopisu Slovenija, Marko Kraljevic i Musa kesedzija 1852, Smert Marka Kraljevica 1853, Oranje Kraljevica Marka 1853 (te tri v Kmetijskih in rokodelskih novicah), Marko ukida svabarinu 1858 (pod naslovom Serbska narodna pesem), 1889-e je Ivan Mohorcic prevedel veliko pesmi o kosovskem ciklu za knjigo Srbske narodne pesmi o boju na Kosovem, originalne srbske pesmi so izsle v knjigi ze leta 1865 (Janko Pajk).
2 Taj izraz upotrebljavam bez politicke konotacije.
2. Ritmicna struktura srbohrvaskega asimetricnega deseterca
Guslarji dosledno skrbijo, da imajo njihovi stihi te metricne konstante (za minimalna odstopanja gl. Stefanovic 1992):
a) 4. in 10. zlog sta vedno nenaglasena (kar je znak za konec polstiha in konec stiha). Njuna nenaglasenost ni mehanska posledica dejstva, da veczlozne besede v novostokavscini na zadnjem zlogu nimajo naglasa: guslar bi na 4. in 10. zlog lahko postavil naglaseno enozloznico, ampak noce.
b) Za cetrtim zlogom je cezura. Cezura ni pavza, ampak je stoprocentna meja me akcentnimi enotami3: na 4. zlogu nikoli ne bo proklitike, na 5. nikoli enklitike; 4. in 5. zlog nista nikoli zasedena z eno veczlozno besedo (ni mozno »onde je pa^a krvca od junaka«, ampak le »onde j' pala | krvca od junaka«; Kosovka djevojka).
c) Posledicno je med 3. in 4. zlogom in med 9. in 10. zlogom zevgma/most: zevgma pomeni, da 3. in 4. zlog pripadata isti akcentni enoti, da vmes ni meje; enako 9. in 10. zlog (»Sto se bjeli u gori zelenoj?«).4
c) Od ritmicnih tendenc je izrazita le ena: pogosta naglasenost 5. zloga (3. ikta).
d) V mnogih, a zdalec ne vseh pesmih pa so tudi trohejske tendence k —U—U—U—U—U: vcasih mocnejse, vcasih sibkejse, redko pa gre za pravi trohejski stih, kakrsen je npr. slovenski ali nemski.
Vprasanje ali je tendenco k trohejskosti, torej k silabotonicnosti, dovolj mocna, da ima smisel govoriti o silabotonicnosti, ali pa je shr. deseterec zgolj silabicni stih, je 200 let stara debata (Franicevic 1957, Petrovic 1971, Stefanovic 1992). Pri tem je deseterec smiselno primerjati s shr. osmercem, kjer je ta tendenca tako zelo izrazita (npr. ze v barocnih pasijonskih pesmih kot Plac Marije oz. Plac gospoje (wikiizvor) iz leta 1505), da osmerec velja za trohejski stih. Gre torej za vprasanje, kdaj je shr. narodni stih se silabicni, kdaj pa je ze silabotonicni? Med silabizmom srbskega deseterca in silabotonizmom slovenskega trohejskega deseterca je namrec kontinuum brez jasne meje, ob kateri bi lahko rekli: tu pa se zacenja silabotonizem (Plac gospoje je vmes). Stevilke v vseh spodaj objavljenih tabelah so ilustracija te dileme.
V tem poglavju se bom posvetil prav temu vprasanju. O trohejskosti odloca dvoje:
3 Naglasna enota je naglasena beseda plus eventuelna klitika, npr. v stihu »ili grmi,/ il' se zemlja / trese?« (Kraljevic Marko i Vuca deneral) so tri.
4 Kako fascinanten obcutek za melodijo jezika! pri stotinah guslarjev in stoletjih tradicije. Pomislimo: v desettisocih stihov desetin pevcev ne bo na 4. zlogu nikoli proklitike, na 5. pa nikoli enklitike.
1) Predvsem naglasenost zlogov: jaka mesta (neparni zlogi) tezijo k cim pogostejsi naglasenosti (med 1OO % in 5O %), slaba mesta (neparni) pa k cim redkejsi naglasenosti (med O % in 2O %).
2) Pa tudi trohejsko fraziranje: meje med akcentskimi celinami so za parnimi zlogi (na mejah stopic) bolj pogoste kot za neparnimi.
Vprasanje o tendenci k silabotonicnosti se glasi: ali shr. narodni izpolnjuje pogoje (1) in (2)?
Ta pogoja opazujmo na primeru Hasanaginice in njenega prevod v slovenscino (1832) ter osmerca Plac gospoje (Franicevic 1979: 15):
Tabela 1: Naglasenost zlogov (v procentih) v shr. Fortisovi Hasanaginici (Stefanovic 1992: 194) in v slovenskem prevodu (moji rezultati) - krepki tisk v vseh tabelah pomeni krepke polozaje/ikte v stihu:
zlog 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 1O.
Shr. Hasanaginica 41 36 54 O 76 21 33 32 46 O
slovenski prevod 74 2 89 3 80 2 42 2 99 1
Plac gospoje 63 21 73 2 66 9 90 O
Odgovor: Slovenski prevod Hasanaginice je po naglasenosti tipicno trohejski. Shr. original pa ima le trohejsko tendenco in se to zgolj do 6. zloga. Plac Marije je nekje vmes, vendar dovolj blizu prevodu Hasanaginice, da velja za trohej. Tendenca v tem primeru pomeni:
a) krepki polozaji v stihu so redkeje naglaseni kot v slovenskem prevodu, npr. 41 vs. 74 (trohejskost shr. je manjsa),
b) sibki polozaji papogosteje kot v slovenskem prevodu, npr. 36 vs. 2 (trohejskost shr. je manjsa).
To je ocitno, ko damo te stevilke grafikon:
Grafl: Naglasenost zlogov v shr. Hasanaginici in v prevodu
Drugacno sliko nam pokaze trohejsko fraziranje. Trohejsko fraziranje pomeni, da se meje med akcentnimi enotami pogosto pokrivajo z mejami stopic: cimvec pokrivanja pomeni temvec trohejskosti. Se pomembneje pa je, da ne stojijo sredi stopic: ce so meje sredi stopic, ni trohejskega fraziranja.
Graficna ponazoritev (/ je meja med akcentnimi enotami, | pa meja stopic): trohejsko -U/|-U/|-U-U/|-U; netrohejsko -/U|-/U|-/U|-/U|-/U Primer trohejskega fraziranja (slov. prevod K. Marko i Musa kesedzija): »Vino |/pije |/ Musa |/Arba/nasec« (skandirajmo tako, da na mejah stopic za hipec pomolcimo : Vino/pije/Musa/Arba/nasec)
Primer ne-trohejskega fraziranja: »Ze | mi/nulo |/ je de/veto |/ leto (skandiraj mo: »Zemi/nulo/j ede/veto/leto).
Tabela 2: Meje med akcentnimi enotami - trohejsko fraziranje - v shr. Hasanaginici (Franicevic 1979: 122) in slovenskem prevodu:
Zlog 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9 10.
shr. Hasanaginica 4,5 40 0 100 2 56 23 37 0 100
slovenski prevod 15 50 21 66 16 50 39 46 0 100
Graf 2: Meje med akcentnimi enotami v shr. Hasanaginici in slv. prevodu:
original Hasanaginica ■ slovenacki prijevod Hasanaginice
100
80
60
40
20
0
1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10.
Trohejsko fraziranje je izrazito v obeh tekstih: shr. in slovenskem. Toda v shr. Hasanaginici je mocnejse:
a) Za neparnimi zlogi (sredi stopic) je manj besednih mej kot v slovenscini (v tabeli podcrtano), npr. 4,5 vs. 15 in 0 vs. 21
b) za parnimi zlogi (na mejah stopic) pa podobno kot v slovenskem prevodu (razen na cezuri).
Za trohejsko fraziranje je parameter (a) pomembnejsi od (b).
Primerjave procentov po obeh parametrih kazeta: v shr. Hasanaginici o trohejski tendenci odlocajo predvsem meje med akcentnimi enotami; te so ritmotvornejse od naglasa. V slovenskem prevodu pa odlocajo predvsem naglasi; ti so ritmotvornejse od mej. Vsota obeh ritmotvornih dejavnikov kaze, da je shr. stih znatno manj trohejski.
Ali lahko iz te rezultate posplosimo na celotno shr. epiko in na vse slovenske prevode? Za oboje samo deloma - ritem se po obeh parametrih spreminja od pesmi do pesmi. Tule bom pokazal shr. rezultate, slovenske pa v naslednjem poglavju.
Raziskave Svetozarja Petrovica (1971) in se posebej Mirjane Stefanovic (1992) kazejo tole: le 24 % shr. pesmi ima v celoti trohejsko tendenco (npr. Smrt Kraljevica Marka); v drugih je trohejski le prvi polstih, drugi polstih pa je ali daktilski (Zenidba Sibinjanina Janka) ali silabicni (Zidanje Skadra), nekatere pa so v celoti silabicne. Stefanovic je pesmi
razvrstila v sest takih skupin, sest tipov deseterca (Stefanovic 1992: 189195). Pokazal bom tri najbolj ilustrativne.
Najprej poglejmo naglasenost:
Tabela 4: Naglasenost zlogov v sestih skupinah: zadnja kolona kaze naglasno tendenco posebej za prvi polustih + posebej za drugi polustih: T je trohejska tendenca, D je daktilska, S pomeni, da ni nikaksne tendence odnosno da je polstih silabicni.
1. 2. 3. 4. 5. б. 7. 8. 9. 10.
ves predvukovski korpus 45 3б 53 0,4 71 2б 33 40 41 0 T+S
I skupina: 24 % pesmi 47 32 58 0,15 72 25 40 30 47 0 T+T
II skupina: 2б % pesmi 49 35 52 0,2б 70 28 30 49 35 0 T+D
VI skupina: 11 % pesmi 38 44 44 0,33 72 2б 33 41 41 0 S+S
Rezultati v tabeli so jasni:
a) cel predvukovski korpus ima trohejsko tendenco le do б. zloga.
b) Dosledno trohejsko tendenco ima le prva grupa - torej zgolj 24 % pesmi iz predvukovskega korpusa. Odgovor na vprasanje, ali je shr. narodni deseterec trohejski, se glasi: le 24 %.
c) V II. grupi ima trohejsko tendenco le prvi polustih; drugi polustih pa ima daktilsko tendenco —U—UU (70, 28, 30, 49, 35, 0).
c) Stihi VI. grupe so povsem silabicni.
Poglejmo trohejsko fraziranje. Predvukovski korpus kot celota ima tale razpored akcentnih enot:
predvukovski korpus 3 31 03 100 3,8 50 25 32 0 100
Rezultati za posamezne skupine (omenjenih sest tipov) pa so razlicni -podrobni podatki so v Stefanovic 1992: 201-203.
Ali torej iz Hasanaginice lahko posplosujemo na shr. deseterec? Posplosimo lahko za predvukovski korpus kot celoto: ta se obnasa enako. Ne moremo pa posplositi na vsako pesem, ker je vsaka od sestih skupin
pesmi drugacna. Podobno velja tudi za slovenske prevode: rezultati so v naslednjem poglavju.
Vprasanje o trohejskosti shr. deseterca je Stefanovic 1992 resila takole:
a) korpus kot celota ima tendenco k trohejskem naglasevanju le do 6. zloga.
b) Shr. deseterec razpade v sest razlicnih skupin oz. tipov in le ena ima dosledno trohejsko tendenco po obeh parametrih (naglasenosti in fraziranja).
3. Nadaljnja primerjava slovenskega in shr. deseterca
V stirih slovenskih prevodih med leti 1831 in 1853 (400 stihov razlicnih prevajalcev) bom analiziral vse stiri konstante in tendence, znacilne za shr. deseterec: 1) naglasenost, 2) trohejsko fraziranje, 3) cezuro in 4) zevgmo/most. Parametri 1, 3 in 4 so v slovenskih prevodih ravno precej drugacni, lahko recemo nasprotni shr. desetercu: naglasanje je mocnejse, fraziranje nekoliko sibkejse, cezura je pretvorjena v tendenco, prva zevgma je ukinjena.
Primerjam s predvukovskim korpusom in 12 pesmimi iz Vuka (Franicevic 1975: 86, 96): procenti za oba korpusa so zaradi jasnosti zapisani v drugacnem fontu.
3.1 Trohejska naglasenost slovenskih prevodov
Silabicni ali zgolj blago trohejski stih za Slovence oz. slovensko poezijo ni sprejemljiv, ker je tradicija ljudske, cerkvene in knjizne poezije od 17. stoletja naprej silabotonicna (Bjelcevic 2004). Slovenski trohejski deseterec je popolnoma silabotonicni stih.
Tabela 6: Primerjava slovenskih prevodov s predvukovskim korpusom in 12 pesmimi iz Vuka
1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10.
Prevod Kraljevic Marko ukida svaDbarinu 58 8 80 4 62 18 24 5 98 0
Prevod Hasanaginice 74 2 89 3 80 2 42 2 99 1
Prevod Kraljevic Marko i Musa kesedzija 51 4 83 3 65 4 55 1 96 0
Prevod Zidanje Ravanice 59 1 88 2 79 4 42 3 1 00 0
predvukovski korpus 45 36 53 0,4 71 26 33 40 4 1 0
12 pesmi iz Vuka 61 34 51 0,1 79 21 34 38 42 0
V slovenskih prevodih je situacija sledeca:
a) Krepki polozaji so naglasena pogosteje kot v shr. stihu: od 50 % do 100 %.
b) Trohejskost je se posebej izrazita zato, ker so sibki polozaji mnogo redkeje naglaseni kot v shr. stihu: od 0 % do 5 % (sibke polozaje sem v tabeli podcrtal).
c) Cetrti zlog (v kurzivi), ki je v shr. stihu skoraj vedno nenaglasen, je v slovenskih prevodih enako naglasen kot ostala sibki polozaji- slovenski prevajalci te shr. konstante ali ne slisijo ali pa jo ignorirajo.
c) Zadnji krepki polozaj, to je 9. zlog (tiskano razprto), je naglasen skoraj 100 %, cesar v shr. stihu ni - slovenski deseterec ima izrazito naglasno klavzulo. Ta ni posledica kake naravne lastnosti slovenskega akcenta, ampak je pesnikova intenca. Mozna sta vsaj dva razloga: a) vpliv slovenskega rimanega trohejskega osmerca, v katerem se rimajo skoraj izkljucno dvozlozne besede. b) Shr. narodne pesmi se melorecitirajo: ker pesmi nimajo kitic/strof in je melodija dolga en stih, je konec stiha oznacen z melodijo. Slovenski prevodi se ne pojejo, v slovenskih pétih pesmih stih nima svoje melodije, saj je v slovenskih ljudskih pesmih melodija dolga eno kitico, v taki pesmi pa konec verza z melodijo ni markiran.
3.2. Trohejsko fraziranje slovenskih prevodov
Tabela 6: Meje med akcentnimi enotami in meje med besedami za 4. zlogom(oznaceno z BES 4)
1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. BES 4
Prevod Hasanaginice 15 50 21 66 16 50 39 46 0 100 82
Prevod Kraljevic Marko i Musa kesedzija 14 32 7 67 23 44 22 46 0 100 80
Prevod Zidanje Ravanice 6 34 14 81 14 47 35 30 0 100 88
Prevod Kraljevic Marko ukida svadbarinu 2 44 0 97 5 34 41 30 1 100 100
Prevodi skupaj 9 40 10 78 14,5 44 34 38 0 100 87
predvukovski korpus 3 31 0,3 100 3,8 50 25 32 0 100 100
12 pesmi iz Vuka 8 37 0 100 5 49 26 38 0 100 100
Trohejsko fraziranje je v grobem podobno kot v shr. stihu, a le v grobem:
Prijevodi zajedno predvukovski korpus A 12 pjesama iz Vuka
V bistvenih detajlih pa je fraziranje v slovenskem prevodu sibkejse kot v shr. stihu (kot ze pri Hasanaginici) - tako v posameznih pesmih kot v skupnem sestevku:
a) za neparnimi zlogi (sredi stopic) je vec besednih mej kot v shr. (v tabeli podcrtano),
b) za parnimi zlogi (na mejah stopic) pa manj kot v shr. Blizu shr. stihu je le prevod Kraljevic Marko ukida svadbarinu.
Na strateskih mestih - cezura in prva zevgma (3., 4. in 5. zlog) pa so razlike velike.
3.3. Cezura
Slovenski prevodi nimajo cezure tega tipa kot shr. deseterec (100 % meja med akcentnimi enotami). Vsi imajo le tendenco od (66 do 97 % - gl. tabelo 6).
Slovenska cezura, kadar jo pesem sploh ima, je drugacna: to je 100 % meja med besedami - zgolj med besedami. Trije od stirih prevodov pa nimajo niti »slovenske« cezure: ima jo le Kraljevic Marko ukida svadbarinu. Niti drugi slovenski prevajalci shr. deseterca vse do danes (npr. trije razlicni prevajalci prevodi Njegosevega Gorskega venca iz 1907, 1947 in 1983) ne za shr. ne za slovensko cezuro nimajo posluha.
3.4 Most/zevgma
Zevgma pomeni, da za 3. i 9. zlogom ni meje med akcentnimi cenotami. Zevgmo za 9. zlogom imajo vsi stirje prevodi. Zevgmo za 3. zlogom ima le prevod Kraljevic Marko ukida svadarinu.
Sklep
Primerjava stiri slovenskih prevodov srbohrvaski ljudskih epskih pesmi, napisanih v asimetricnem desetercu, s shr. korpusom (Stefanovic 1992) kaze bistvene razlike med obema tipoma stiha v vseh stirih parametrih, ki tvorijo ritem shr. deseteraca. Ti ritmotvorni parametri shr. deseterca so: 1) tendenca k naglasanju parnih in raznaglasanju neparnih zlogovnih polozajev do sestega zloga; 2) trohejsko fraziranje; 3) cezura kot 100 % meja med akcentnimi enotami; 4) zevgma med 3. in 4. zlogom in med 9. in 10. zlogom. 5) Prva in druga tendenca velja za korpus kot celoto, korpus pa ima sest razlicnih tipov, ki ne sledijo tema dvema praviloma.
Slovenski trohejski deseterec je drugacen, nekako ravno nasproten (nasprotja so tu in v prejsnjem odstavku oznacena s kurzivo): 1) naglasanje parnih in raznaglasanje neparnih polozajev je izrazito; 2) trohejsko fraziranje je rahlo sibkejse; 3) cezure ni; 4) ukinjena je prva zevgma. 5) Slovenski trohejski deseterec je enoten.
Literatura:
Aleksander Bjelcevic. 2004. Kratki stih slovenskih pesmi od 15. do 18.
stoletja. Slowiañska metryka porównawcza. 8, Krótkie rozmiary wierszowe. Marin Franicevic. 1957. O nekim problemima naseg ritma. Zagreb: Jugoslavenska
akademija znanosti i umjetnosti. (Rad JAZU 313.) Marin Franicevic. 1979. Rasprave o stihu. Split: Cakavski sabor. Svetozar Petrovic. 1971. Jedno sporno pitanje u opisu srpskohrvatsog epskog deseterca. Metryka slowiañska. Ur. Zdzyslawa Kopczyñska in Lucylla Pszczolowska. Warszava, Krakow itd.: Ossolineum in Polska akademia nauk. SLP 1-3: Slovenske ljudske pesmi1, 2, 3. Ljubljana: Slovenska matica, 1971, 1981, 1992.
Mirjana Stefanovic. 1992. Struktura srpskohrvatskoh asimetricnog deseterca u starijim zapisima (XVI-XVIII stolece). Beograd: Institut za knjizevnost i umetnost.
Marko Terseglav. 1996. Uskoska pesemska dediscina Bele krajine. Ljubljana: ZRC SAZU. Dostopno tudi na google books.
