JEZIK IN LOGIKA: PROBLEM DOJEMANJA IN INTERPRETACIJE V ZHANG DONGSUNOVI TEORIJI Текст научной статьи по специальности «Языкознание и литературоведение»

JEZIK IN LOGIKA: PROBLEM DOJEMANJA IN INTERPRETACIJE V ZHANG DONGSUNOVI TEORIJI

Rosker Jana

Univerze v Ljubljani, Slovenija

While Zhang Dongsun can also be considered as one of the leading Chinese philosophers of the 20th Century, his criticism of sinificated Marxist ideologies marked him as a political dissident and he was consequently consigned to oblivion for several decades; only recently has his work been rediscovered by a number of younger Chinese theorists, who have shown a growing interest in his ideas.

During the first three decades of the 20th Century, Zhang was one of the most influential thinkers of the Republic of China, a reputation which rested, in part, on his extraordinary ability to introduce Western thought in a way which was compatible with the spirit of Chinese tradition.His work indicates not only a profound understanding of Western theories, but also a comprehension of the linguistic structures that condition them. At the same time, Zhang also remained rooted in his own, Chinese tradition of thought.

According to him, the inextricably interwoven relationship between language and logic was already evident in the system of grammatical structures; in his view, the laws of logical methods also arose from the laws of linguistic structures. Therefore, the main function of such logic is to regulate language. Due to customary modes of expression, language does not always correspond to rational principles. Thus, it became a kind of necessity, and this method developed out of this necessity. It tried to re-establish a correspondence between language and rational principles, i.e. logic. This necessity is essentially a social one and does not arise from solely rational domains, as was thought by some later scholars

The present article is based upon an anlysis and interpretation of his logical and philological approaches that were rooted in an interdependence and reciprocal influence of language and thought and can also be seen in his emphasis on the close connection between language and the laws of logic.

1. Zivljenje in delo

Zhang Dongsun je zagotovo eden najpomembnejsih kitajskih filozofov 20. stoletja. Ceprav je bil zaradi svoje kritike sinizacije marskisticnih ideologij in z le-to povezane vloge politicnega disidenta v zadnjih desetletjih prejsnjega stoletja po krivici skoraj popolnoma pozabljen, je v krogih kitajskih teoretikov v zadnjih letih ponovno zaznati vse vecje zanimanje za njegovo delo. V prvih treh desetletjih 20. stoletja je Zhang sodil k najvplivnejsim mislecem Republike Kitajske. Za svoj sloves se je imel delno zahvaliti svoji izjemni sposobnosti predstavitve in tradicionalnemu kitajskemu duhu prilagojene interpretacije zahodne miselnosti. Njegova dela pricajo o izjemno dobrem razumevanju zahodnih miselnosti in jezikovnih struktur, ki le-te pogojujejo.

Zhang Dongsun je bil rojen v provinci Zhejiang na jugu Kitajske. Po koncani srednji soli je odpotoval na Japonsko, kjer je na Tokyski univerzi pet let studiral filozofijo. Po vrnitvi v domovino (leta 1911) je pouceval na razlicnih kitajskih visokih solah in univerzah. V obdobju prve kitajske republike je deloval v Nanjingu kot generalni sekretar ministrstva za notranje zadeve, kjer je osnoval tudi vrsto nadvse vplivnih revij in casopisov za "nove intelektualce". Leta 1934 je skupaj z Zhang Junlijem ustanovil Drzavno socialno stranko (Guojia shehui dang), ki se je kmalu zatem preimenovala v Socialdemokratsko stranko (Minzhu shehui dang ). Se pred tem je v medijih sprozil precej odmevno polemiko o teoretski problematiki marksisticnega dialekticnega materializma, ki je kasneje zanj postala usodna. V

prvih letih po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske je v okviru nove vlade deloval v razlicnih visokih funkcijah, na primer kot clan centralnega vladnega komiteja ter kot svetnik ministrstva za kulturo. Vec let je delal kot redni profesor filozofije na pekinski univerzi (Beijing Daxue). Ob zaostritvi politicnega nadzora intelektualcev, kmalu po pricetku protidesnicarskega gibanja (fan you pai) so mu leta 1958 prepovedali opravljati ta poklic. Tako je Zhang najprej nekaj let na isti univerzi opravljal sluzbo smetarja in pometaca, kasneje, ob pricetku kulturne revolucije pa so ga zaprli v enega najzloglasnejsih "prevzgojnih" taborisc Kitajske. Tam je samo nekaj let pred koncem tega vseobseznega, radikalnega politicnega gibanja podlegel poskodbam psihicnih ter fizicnih muk, katerim je bil izpostavljen.

Ceprav je bil Zhang Dongsun po koncu stiridesetih let prejsnjega stoletja v intelektualnem pogledu prisilno utisan, je bil pred tem, zlasti v tridesetih letih izjemno ploden pisec. Iz tega obdobja je ohranjenih precej njegovih del, ki pricajo o dejstvu, da je Zhang brezdvomno sodil k najbolj pronicljivim in inovativnim kitajskim teoretikom dvajsetega stoletja. K njegovim najpomembnejsim filozofskim delom sodijo Znanost in filozofija (Kexue yu zhexue), Filozofska abeceda (Zhexue ABC), O kulturi in flozofji Vzhoda in Zahoda (Du dongxi wenhua ji qi zhexue), Epistemologija (Renshi lun), Nova formulacija pluralisticne epistemologije (Duoyuan renshi lun chongshu), Znanje in kultura (Zhishi yu wenhua), Ideal in druzba (Lixiang yu shehui) ter Ideal in demokracija (Lixiang yu minzhu).

2. Jezik in misljenje

Jezikovna analiza predstavlja pomemben del Zhang Dongsunove filozofije. Tudi njegova logika je tesno povezana z logiko jezika. Pricujoci clanek poskusa na kratko predstaviti njegov doprinos k najaktualnejsim tokovom metodologije medkulturnih raziskav.

Kljub njegovemu izjemno dobremu poznavanju zahodne miselnosti je Zhang Dongsunu uspelo, ostati zakoreninjen tudi v lastni tradicji. Ze v mladih letih je bil delezen kakovostne, precej podrobne in hkrati obsirne klasicne kitajske izobrazbe. Bil je eden prvih filozofov, ki so kot alternativo k evropski, hegelianski dialektitki nadgradili ter podrobno izdelali sistem korelativne dialektike, ki temelji na daoisticni filozofiji ter na teoretskih izhodiscih Knjige premen (Yi jing). Skozi ves njegov ontoloski in spoznavnoteoretski opus je prepoznaven tudi mocan vpliv filozofije chana. Zato predstavlja njegova teorija eno prvih konsistentnih in v sebi zakljucenih sintez anticnih kitajskih ter modernih evropskih idej. Njegov najvecji pomen pa je vsekakor v tem, da je znal na temelju starokitajskih filoloskih iztocnic in chan budisticne epistemologije vzpostaviti in razviti lastni sistem moderne spoznavne teorije, ki v marsikaterem pogledu predstavlja posreceno sintezo novodobne znanosti in tradicionalne kitajske miselnosti.

V svoji razpravi »Znanje in kultura (Zhishi yu wenhua)« zastopa stalisce, da naj bi nam jezik pomagal oblikovati misljenje. V tem delu, ki sodi k njegovim najpomembnejsim, a hkrati najbolj kontroverznim knjigam, izhaja iz predpostavke, po kateri jezik po eni strani ustvarja misljenje, oziroma mu odpira nove poti. Po drugi strani pa ustvarja tudi nove probleme s tem, da ustvarja nove izraze. Z drugimi besedami: s temi novimi izrazi doloca nove tirnice cloveskega misljenja, iz katerih se ne moremo kar tako osvoboditi. (Zhang 1964: 18 - 26)

V tem pogledu je marsikateri interpret Zhangove filozofije mnenja, da avtor tukaj zagovarja Sapir - Whorfovo hipotezo o tem, da naj bi jezik dolocal nacin nasega misljenja (Li 2001: 352), ki v akademskih krogih se vedno velja za precej problematicno. Vendar se je Zhang Dongsun sam distanciral od tovrstne opredelitve. V svojem odgovoru na kritiko nekega japonskega kritika, ki je Zhangu v svoji interpretaciji njegovega clanka z naslovom »Razlike med kitajsko in zahodno flozofjo z vidika jezikovnih struktur (Cong yanyu gouzao

shang kan ZhongXi zhexuede chayi)« ocital tovrstno stalisce lingvisticne determiniranosti, je zapisal:

»Kot kaze, je ta interpret mnenja, da zastopam stalisce, po katerem naj bi jezik dolocal misljenje. To je popolnoma zgreseno. Upam si trditi, da je ta kritik se vedno ujet v zastarelih okvirih misljenja. Saj vendar ze iz vidika funkcijskih relacij izhaja, da ne moremo trditi, da naj bi bil jezik vzrok, misljenje pa posledica; prav tako napacna je obratnatrditev, po kateri naj bi bilo misljenje vzrok, jezik pa posledica. Sam zastopam zgolj stalisce, po katerem so jezik, logika in filozofsko misljenje drug od drugega odvisni in medsebojno povezani«. (Zhang 1995: 383) Na tej predpostavki o vzajemnem vplivu jezika in misljenja temelje vsa filozofska in logicna izhodisca Zhang Dongsuna. Posebej podrobno se je ukvarjal s tesno zvezo med jezikom in zakonitostmi logike:

»Logika je bila ustvarjena zaradi jezikovnih problemov. Zato logika pravzaprav ne pocne nic drugega, kot da poskusa regulirati jezik. Zakaj pa je regulacija jezika potrebna? Zaradi disputov. Zacetke logike v Grciji najdemo v retoriki. Retoriko so sprva razvili zaradi disputov; takrat to se ni bila veda o lepem izrazanju, kot kasneje. Tudi najstarejsa oblika indijske logike izhaja iz disputov v smislu argumentacije in protiargumentacije. Na Kitajskem se nikoli ni razvila formalna logika, zato pa se je ze v najzgodnejsih obdobjih razvila umetnost disputov. Ucenjake, ki so se ukvarjali z umetnostjo disputov, imenujemo dialektiki. Potreba po regulaciji jezika se je torej razvila zaradi disputov«. (Zhang 1995: 240)

Zhang Dongsun je menil, da je bila logika dialoskega disputiranja (v smislu argumentov in protiargumentov, t.j. teze in antiteze) razvita tudi v stari Grciji, vendar se v Evropi ta oblika logicne metode ni razvijala naprej, temvec se je osredotocala predvsem na razvoj formalne logike. V zgodovini tradicionalne evropske logike smo namrec prica dejstvu, da je se Aristotelova logika zaobjemala dve osrednji metodi: metodo dokazovanja in metodo dialoskih disputov; kasnejsi razvoj se je dejansko osredotocal predvsem na silogizme, ki so temeljili na prvi, medtem ko je slednja za dolga desetletja vec ali manj zatonila v pozabo (Li 2001: 353). Sele v drugi polovici 20. stoletja so priceli posamezni evropski logiki1 ponovno preucevati logiko Zhang Dongsun pa je ze v stiridesetih letih poudarjal ta vidik in se zavzemal za ponovno odkritje celostne podobe Aristotelove logike. (Li 2001: 353)

Tesna povezanost oziroma nelocljivost jezika in logike se po Zhangu kaze ze v samem ustroju slovnicnih struktur; tudi zakonitosti logicnih metod po njegovem mnenju izvirajo iz zakonitosti lingvisticnih struktur.:

»Zato je osrednja funkcija tovrstne logike v urejanju jezika. Zaradi privajenih nacinov izrazanja jezik namrec vcasih ne ustreza racionalnim zakonitostim. Zato se je vzpostavila ta potreba, iz katere se je oblikovala metoda, s katero je mozno, tiste jezikovne zakonitosti, ki niso racionalne, uskladiti z racionalnimi zakonitostmi, t.j., z logiko... Ta potreba je po svojem bistvu druzbena in ne izhaja, kot je kasneje menila vecina ucenjakov, zgolj iz racia«. (Zhang 1995: 388 - 389)

3. Spoznavna teorija

Tukaj je opaziti vpliv tradicionalne kitajske epistemologije, ki je na osnovi razmerja med jezikom in stvarnostjo (ming - shi) poskusala "racionalno" (t.j. v skladu z najustreznejso strukturno urejenostjo /dao/ jezika kot izraza vsega bivajocega) normirati (chang) jezikovne strukture za izboljsanje oziroma harmonizacijo politicnih in socialnih razmerij znotraj druzbe.

Zhang je svojo ontologijo cesto primerjal s chan - budisticno kozmologijo. To, kar je poimenoval "struktura", je zanj podobno budisticnemu konceptu razmerja (nujne oziroma

1 Kot enega prvih pionirjev velja tukaj omeniti predvsem belgijskega logika Ch. Perelmana (1912 - 1984)

kavzalne) povezanosti (yinyuan). V tem smislu je kozmos kompleksno omrezje, ki vkljucuje nestete, vzajemno soodvisne relacije, ki se med seboj na nesteto razlicnih nacinov in na nestetih razlicnih ravneh zdruzujejo in zopet razdruzujejo. To ponazarja kozmicno praznino, katere pa, podobno kot v budizmu, ne gre istovetiti z "nicem", temvec zgolj z odsotnostjo substance, nespremenljive narave, ali v sebi zakljucene, samozadostne biti. Ker torej v kozmosu obstoja samo relacijska povezanost, v njem ne more bivati nikakrsna neodvisna, samostojna entiteta. To je tudi eden kljucnih razlogov za nemoznost obstoja substance; svet je niz funkcionalnih relacij. V budisticni kozmologiji je vezivo tega sveta, ki je sam po sebi prazen, univerzalna, vecna in nespremenljiva zakonitost kavzalnih relacij (yinyuan). Zhang Dongsun to zakonitost enaci z realno objektivnostjo obstojecega. (Jiang 2002: 65)

Ta, v osnovi budisticen, svetovni nazor je Zhang povezal z idejo evolucije, ki vkljucuje pojavljanje novih vrst ter hierarhijo med nizjimi in visjimi oblikami bivanja, pri cemer naj bi visje nadzorovale nizje. Pri tem se po vsej verjetnosti kaze vpliv teorije evolucije pojavnosti, katero sta razvila C. Lloyd Morgan (1852 - 1936) in Samuel Alexander (1859 -1938) (ibid.). Nove oblike bivajocega, ki se pri tem pojavljajo, pa so zanj rezultat strukturnih, in ne substancnih sprememb.

Seveda pa evolucije ne gre enostavno enaciti s spremembo. Po Zhangu je evolucija sicer sprememba enostavnih struktur v kompleksnejse, ter povezava parcialnih entitet v univerzalnejse. Ceprav strukture po svoji spremembi se zmerom ostajajo strukture, pa se po tovrstni metamorfozi od prejsnjih oblik razlikujejo ne zgolj v kvantitavnivnem, temvec tudi v kvalitativnem smislu.

»Vsaka formacija je sama po sebi ze nekaj novega... Ce se poslovimo od tega esencializma, ki operira z mikro - delci, seveda ne moremo drugace, kot da priznamo, da se z vsako spremembo ustvari nekaj novega; sicer sploh ne bi mogli govoriti o obstoju kakrsnih koli sprememb«. (Zhang 1995: 173-174)

Zhangova teorija torej nikakor ni inkonsistentna, ceravno po eni strani zanika substanco, po drugi pa zagovarja idejo evolucije.

Zhang Dongsun je svojo epistemologijo poimenoval "pluralna", ker je izhajal iz predpostavke, da so razlicni elementi, ki omogocajo dojemanje in misljenje, medsebojno neodvisni in ireducibilni (wu huanyuanxing); nobenega od njih ni mozno reducirati na katerega od drugih.

Svoj pluralizem je Zhang osnoval na reviziji Kantove filozofije. Pri tem je izhajal iz svojega sistema panstrukturalisticne kozmologije, v kateri je prepoznaven tudi vpliv chan -budizma, ki je tvoril osnovo njegovega svetovnega nazora. Zhang Dongsunova kulturna epistemologija, ki temelji na pluralisticni spoznavni teoriji, izhaja iz predpostavke kulturne pogojenosti oziroma kulturne narave spoznanja. Ta vidik njegove filozofije je se danes zelo aktualen in dragocen, zlasti na podrocju metodologije medkulturnih raziskav. Njegove kulturno - filozofske studije temelje na podrobnih primerjalnih analizah kitajske in evropske miselnosti. Posebej pomembne so pri tem njegove raziskave o vplivu strukture jezika na razlicne filozofske sisteme, ter o povezavi med kulturnimi razlikami in formalno logicnimi sistemi razlicnih tradicij.

4. Kulturna pogojenost logike - lingvistiCni pristop

Njegova topogledna izhodisca pa hkrati spominjajo na novejse izsledke lingvisticne logike, ki se osredotoca na jezikovno pragmatiko (Li 2001: 153 - 354):

»Moje mnenje o tradicionalni logiki je, da gre pri tem za vedo, ki proucuje zlasti notranje strukture cloveskih diskurzov). (Zhang 1995: 389) Glede logicnih pravil je Zhang Dongsun prevzel Karnapovo teorijo jezikovnih iger: »Logika je sama po sebi igra. Ta igra je lahko ucinkovita zaradi tega, ker so njena pravila samozadostna. Principi simbolne logike, kot na primer takoimenovani princip

permutacije, adicije, substitucije, sumacije, asociacije itd., spominjajo na predpise saha, po katerih lahko konj preskoci trdnjavo. Deduktivni sistem, ki se je oblikoval na osnovi tovrstnih pravil, je v osnovi tavtoloski in zato seveda samozadosten ter konsistenten. Vendar moramo vedeti, da so vsi tovrstni sistemi v bistvu poljubni«. (Zhang 1995: 253)

Osnovna funkcija jezika je zanj izrazanje in posredovanje misljenja. V ta namen je vzpostavil nov koncept tkim. domene oziroma diskurza logike (mingli jie). Tukaj gre za sfero strukturnih zakonitosti, ki obstoja izven zunanjega (waijie) in notranjega (neijie) sveta. Pri tem ne gre za nikakrsno formalizirano kopijo zunanje stvarnosti, niti za psiholoski prikaz strukture zavesti. Domena logike je samostojna in v sebi zakljucena, avtohtona struktura notranjih pravil (benyoude guize). Ta struktura notranjih pravil je po Zhangu tudi osrednji predmet, ki ga preucuje logika kot veda. Domena logike je torej vrsta apriornih transcendecnih form (geshi):

»Zhang Dongsun je s temi logicnimi apriornimi formami dopolnil Kantove kognitivne apriorne forme«. (Li 2001: 354)

Logika pa ni zgolj diskurz jezika, temvec tudi orodje metafizike, na kateri temelje tudi ideologije, ki sluzijo kot notranje vezivo druzb in kultur. Zhang izhaja iz predpostavke, po kateri so logika, metafizika, morala, druzba in politika - gledano iz stalisca posamicne kulture - enota, ki je nastala na podlagi istih potreb. Cer podremo obzidje, ki le-to obdaja, se izkaze, da je tisto, kar smo imeli za logiko, pravzaprav zgolj neka vrsta socialne teorije. Tisto, kar smo imeli za metafiziko, je v resnici zgolj vprasanje dolocene morale. In tisto, kar smo imeli za moralno teorijo, se v resnici izkaze zgolj kot neko politicno gibanje. Z drugimi besedami: vsako politicno gibanje potrebuje kot osnovo doloceno moralo. Vsaka morala potrebuje za svojo zascito doloceno metafiziko. Metafizika pa potrebuje logiko kot svoje orodje. (Zhang 1995: 419)

Kultura je zanj entiteta, sestavljena iz vrste specificnih diskurzov in odnosov. Njihovo prepletanje in medsebojna odvisnost tvorita specifiko kulturnega ozadja, ki se odraxza tudi v strukturah ustreznega jezika ter logike:

„Logika je nastala iz druzbenih potreb in se razvijala vzporedno s filozofijo. Zato logika ni univerzalna in temeljna. Poleg tega ne obstaja ena sama 'logika kot taka', ampak obstaja zgolj vec razlicnih vrst logike. Kdo ve, mora predstavlja to stalisce kitajskim logikom precejsen izziv? " (ibid: 388)

Logika je zanj torej kulturno pogojena - podobno kot jezik, se razvija na podlagi miselnih struktur, katere hkrati tudi sooblikuje. Zhang v grobem razlikuje 4 temeljne oblike obstojece logike: prva je aristotelianska, druga matematicna, tretja je indijska logika dvojne negacije, cetra pa druzbeno politicna logika. (K slednji pristeva tudi hegeliansko dialektiko in marksisticni dialekticni materializem). (ibid: 387 - 401)

Kulturna pogojenost logike je zanj povezana tudi z doloceno stopnjo kulturne pogojenosti spoznanja. Na osnovi te predpostavke in hkrati na temelju pluralisticne epistemologije je razvil tudi svojo (med)kulturno spoznavno teorijo:

Izhajajoc iz predpostavk tesne povezanosti med razlicnimi jeziki in kulturne pogojenosti sovpadajocih specificnih oblik logicnega misljenja je razvil tudi svoje teze o lingvisticni osnovi razlik med evropsko in kitajsko filozofijo. Enega osrednjih razlogov za specifiko "kitajskega" misljenja vidi v dejstvu, da znotraj strukture kitajskega jezika (zlasti znotraj strukture klasicne kitajscine) ni jasne locnice med osebkom in povedkom, in da se ta jezik na morfoloski ravni ne posluzuje priponskih sprememb za izrazanje kategorij dolocenega casa, spola ali stevila. (Zhang 1995: 360) Zhang je zagovaijal tezo, po kateri je ta slovnicna posebnost mocno vplivala na razvoj kitajske idejne zgodovine. Ker v kitajscini osebek kot slovnicna kategorija ni posebno poemben, tudi kitajska idejna zgodovina ni razvila koncepta subjekta; in ker subjekt kot tak ni razlocljiv, velja isto za predikat. (ibid: 72)

Poleg tega kitajscina cesto ne uporablja stavcnih osebkov. Tudi tukaj gre po Zhangovem mnenju za precej kljucno razliko med kitajscino in indoevropskimi jeziki, v katerih se lahko stavcni osebek izpusca samo v izjemnih primerih.

»Kitajscina ne potrebuje osebkov, oziroma jih cesto iszpusca. Zaradi tega obicajno sklepamo na to, da osebek ni nujnopotreben«. (Zhang 1995: 363) Se ena, s tem povezana posebnost kitajscine je v tem, da ne pozna oziroma ne potrebuje ekvivalenta za indoevropski koncept, ki izraza »nekaj«, oziroma, v anglescini, besede »it«. (Jiang: 73):

»Niti pogovorni 'zhe', ne klasicni 'ci' v kitajscini ne ustrezata /angleski/ besedi 'it'. Kitajska beseda 'ci'pomeni zgolj isto kot angleska beseda 'this'. Ta beseda ima svoje nasprotje: beseda 'ci /to, ta/' je nasprotna besedi 'bi'/tisti,-a, -o/. Ne more nastopati kot nedolocn zaimek«. (Zhang 1995: 363)

V tem pogledu je najvplivnejsa Zhangova raziskava o razlikah med indoevropskim izrazom "biti" in kitajsko besedo »shi«.

»Kitajscina ne pozna ekvivalenta zahodni besedi biti /to be/. Pogovorni 'shi' /sem, si, je nekaj/ nima pomena eksistence. Kar se tice klasicne besede Wei' /biti, nastopati, delovati kot nekaj/, ima le-ta enak pomen kot 'cheng' /postati, izpolniti nekaj/, podobno kot angleska fraza 'to become'. Toda v anglescini sta besedi 'becoming' in 'being' v medsebojnem nasprotju«. (Zhang 1995: 363)

Beseda »biti« vkljucuje »bivanje«. »Shi« v pogovorni kitajscini pa nima te pomenske implikacije. Klasicna kitajscina je poznala izraz »you« (imeti, biti na razpolago) ter »cheng« (postati), kar pa ni ekvivalentno izrazu »biti«. Ker kitajscina ne pozna izraza za pojem »biti«, vecinoma ne more oblikovati prepozicij standardne logike, ki so strukturirani v formi subjekt - predikat. (Jiang 2002: 73)

Zaradi neobstoja kategorije jezikovnega (in tem miselnega) "subjekta" (zhuti) se v tradicionalni kitajski filozofiji tudi nikoli ni vzpostavila in razvila ideja oziroma veda "ontologije" (benti lun). Kot ze omenjeno, prihaja to najjasneje do izraza prav v neobstoju izraza "biti" v klasicni, pa tudi v sodobni kitajscini. To dejstvo je po Zhangovem mnenju "krivo" tudi za to, da se v klasicni kitajski filozofiji nikoli ni razvila formalna, na teoremih (mingti) osnovana, logika. Iz istega razloga je specifiki kitajskega misljenja tuj tudi temeljni zakon tradicionalne evropske logike - t.j., zakon identitete (tongyi lü )2

5. Filoloska specifika tradicionalne kitajske logike

»Kitajski logicni sistem ni osnovan na zakonu idetitete. Sistem klasifikacij zahodne logike je nujno razvil dihotomicne delitve, ker temelji na zakonu identitete«. (Zhang 1995: 363)

Tradicionalno kitajsko logiko zato Zhang poimenuje z izrazom "nearistotelianska (feiyalishiduode)«. Vendar to zanj seveda se zdalec ne pomeni, da se znotraj tradicionalne kitajske miselnosti logika ni razvila:

»Kitajske miselnosti ni mogoce stlaciti ogrodje zahodne logike; lahko recemo, da predstavlja logika, kakrsna se je razvila na Kitajskem, popolnoma drug sistem«. (Zhang 1995: 365)

Specifike kitajske logike torej ni mogoce iskati v okviru zahodnih miselnih struktur. Zhang poudarja, da doprinos kitajske logike ne gre iskati v ogrodju aristoteleve; ce bomo postopali tako, bomo namrec nujno prisli do zakljucka, da v kitajski antiki logika ni obstojala). (Li 2001: 358)

2 Kar se tice obeh ostalih osnovnih zakonov, torej zakonitosti nasprotja (maodun lü ^SW) in zakonitosti izkljucitve trejega (pai zhong lü ju vidi Zhang zgolj kot modifikaciji zakona identitete.

Po Zhang Dongsunu je aristotelianska logika na podlagi zakona identitete razvila strukturo dihotomnih logicnih delitev, ki temelje na protislovjih tipa "A in ne-A". Tovrstna razmerja so vzajemno izkljucujoca (Zhang Dongsun 1995, Lixing yu liangzhi, str. 364). Toda kitajska miselnost se ne ukvarja s tem. Dualne opozicije, kakrsne so na primer velikost in majhnost, zgoraj in spodaj, dobro in zlo, ali prisotnost in neprisotnost, se po Zhangu vzajemno pogojujejo in so soodvisne. (Zhang 1995: 364)

Klasifikacija tipa 'A in B' pa omogoca tudi, da nekaj ni niti A, niti B; tovrstno razmejevanje, ki ni izkljucujoce, je v kitajski logiki precej

obicajno. Logicne definicije v aristotelianskem smislu so ekvivalence, v katerih znak identitete povezuje definiendum in definiens. Starokitajska logika tovrstnih definicij ne pozna. Glede na ta tip logike lahko razumevamo oziroma razjasnimo pomen dolocene besede s pomocjo njenega nasprotja. Zato v tradicionalni kitajski logiki ne najdemo definicij, kakrsne so obicajne v zahodni logiki. (Jiang 2002: 75)

Zhang Dongsun je bil prvi (znani) filozof, ki je formuliral koncept specificne tradicionalne kitajske logike. Njene osnove so relacijske propozicije, podobno, kot je temelji zahodna logika na propoziciji strukture osebka in povedka. Korelacija med dualnimi, a vzajemno dopolnjujocimi se opozicijami (n.pr. zgoraj - spodaj, spredaj - zadaj, itd.) predstavlja torej izhodisce specificne starokitajske logike.

Zhang je to specificno logiko, kakrsna se je oblikovala in razvila v kitajski antiki, poimenoval z izrazom korelativna logika (xiangguan lü mingxue) oziroma s frazo logika korelativne dualnosti (liangyuan xiangguan lü mingxue) (Zhang 1995: 365). Za razliko od hegelianske, na vzajemno izkljucujocem nasprotju (protislovju) temeljece metode, gre torej pri starokitajski dialekticni logiki (bianzheng mingxue) za dinamicen interrelacijski proces vzajemno odvisnih in dopolnjujocih se protipolov, katere najdemo ze v teoreticnih izhodiscih Knjigepremen (Yi jing). (Zhang 1995: 365)

Zhang je bil prvi, ki je uvidel, da gre pri 'Knjigi premen' za ortodoksno kitajsko misel in za pricetek zgodovine kitajske logike. Ta uvid je ustvarjalen in pomemben, saj je logika 'Knjige premen' dejansko nastala precej bolj zgodaj, kot logika mohistov in dialektikov. (Li 2001: 358)

Ceprav je Zhang zaradi svoje, s politicnimi konflikti kulturnorevolucionarnega obdobja povezane, tragicne usode v veliki meri pozabljen, ga nekateri sodobni kitajski filozofi mlajse generacije pricenjajo ponovno odkrivati. Med njmi veljajo nekatera Zhang Dongsunova teoretska izhodisca se vedno za precej problematicna:

Vendar mu sodobna generacija teoretikov priznava tudi dragocen in v marsikaterem pogledu nadvse inovativen doprinos k razvoju sodobne kitajske filozofske misli. Pomembna je njegova pionirska vloga v odkrivanju in interpetaciji korelativne dialektike:

Zhang je brezdvomno tudi eden prvih snovalcev razmeroma novega podrocja interkulturne filozofije ter metodologije medkulturnih raziskav.

»Njegovo spoznanje o tem, da je staroindijska logika drugacne vrste, kot aristotelianska, ter o tem, da se starokitajska logika v marsikaterem pogledu razlikuje od obeh navedenih, brezdvomno drzi. Njegovi najdragocenejsi doprinosi so tudi v tem, da se je zavzemal za nadgradnjo disputnega vidika aristotelianske logike, v tem, da je znal povezati logiko, jezik in metodo disputov, ter v njegovem iskanju in raziskovanju zakonitosti in formalnih oblik logike jezikovne pragmatike. V zadnjem casu se precej teoretikov doma in po svetu pricenja ukvarjati s temi vidiki. Njihove topogledne raziskave so ze privedle do dolocenih rezultatov. Vendar je bil Zhang Dongsun prvi, ki je vizionarsko predvidel daljnosezni pomen tovrstne problematike«. (Li 2001: 358)

Kljub nekaterim nedodelanim in v sistematskem pogledu pomanjkljivim vidikom njegove teorije3, si Zhang Dongsun brezdvomno zasluzi vec pozornosti, kot mu jo trenutno odmerja tako zahodna, kot tudi kitajska akademska javnost.

Literatura

Jiang, Xinyan Zhang Dongsun: Pluralist Epistemology and Chinese Philosophy/ iz: Contemporary Chinese Philosophy, str. 57-81 (ur.: Bunnin, Nicholas, Cheng Zhongying /Chung-ying/)// Blackwell Publishers ltd, Oxford: 2002. Li Xiankun Jindai luoji kexuede fazhan (xia) - xifang xiandai luoji chuanruyu Zhong, Yin luoji tansuo (Razvoj novejse logicne znanosti (2. del) - prihod sodobne zahodne logike ter raziskave kitajske ter indijske logike)/ iz: Zhongguo luojishi jiaocheng, str. 350-387 (ur.: Wen Gongyi, Cui Qingtian), Tianjin, Nankai daxue chuban she, 2001. Liu Shu-hsien Mou Zongsan (Mou Tsung-san)/ iz: Encyclopedia of Chinese Philosophy (ur.:

Cua, Antonio S.)// Routledge, New York: 2003, str. 480-485. Mall, Ram Adhar Philosophie im Vergleich der Kulturen/ Interkulturelle Philosophie - eine

neue Orientierung, Primus Verlag, Darmstadt 1996. Zhang Dongsun Zhishi yu wenhua (Znanje in kultura)/ Zhongguo guangbo dianshi chuban she. Shanghai: 1964. Lixing yu liangzhi - Zhang Dongsun wenxuan (Razum in apriorno znanje - izbor Zhang Dongsunovih del)/ (ur.: Zhang Rulun), Shanghai Yuandong chuban she. Shanghai: 1995.

3 Te pomanjkljivosti so v najvecji meri rezultat dejstva, da je bilo Zhang Dongsunu v zadnjih petindvajsetih letih zivljenja, torej ravno v casu, ko bi bil moral stilisicno izpiliti, vsebinsko zaokroziti, terminolosko poenotiti in sisematsko dodelati svoje teorije, pisanje in objavljanje lastne miselnosti prepovedano.