HISPANOAMERIšKI POSTMODERNIZEM Текст научной статьи по специальности «Языкознание и литературоведение»

HISPANOAMERISKI POSTMODERNIZEM

Branka Kalenic Ramsak

Univerza v Ljubljani, Slovenija

The hispano-american prose of today is a part of the global cultural and ideological context of postmodernism involving several directions which the postmodern literary theory can hardly evaluate or classify. In hispano-american literature the joyful labels like the literary "boom" of the sixties or seventies or the »post boom« of the eighties can no longer be found. Terms like "post-magic realism", "postBorges' way of writing" or "post colonialism" are preferred though not yet clearly defined. History of literature today cannot determine the period and directions as clearly as in the past when the criteria of analysis and evaluation were fluctuating between tradition and innovation.

Postmodernizem

V zadnjih desetletjih se je v svetovni kulturi in knjizevnosti najvec razpravljalo o postmodernizmu, ki je zaznamoval razpad tradicionalnih kanonskih vzorcev predvsem v drugi polovici dvajsetega stoletja. Vendar se zdi, da stevilni poskusi definiranja postmodernizma niso bistveno prispevali k razjasnitvi kulturnega fenomena, nasprotno, bolj ko so ga stevilni teoretiki skusali spraviti v dolocene okvirje, jasneje je postajalo, da je postmodernisticna paradigma polna nasprotij in da je sestavljena iz nasprotujocih si konceptov, ki se hkrati gradijo in rusijo.

Bibliografija o krizi modernizma, o zacetkih postmodernizma in njegovih znacilnostih je v zadnjih desetletjih postala neobvladljivo impresivna. Tako modernizem kot postmodernizem, ki je postal globalni fenomen, obravnavajo strokovnjaki razlicnih podrocij: bodisi filozofi, literarni teoretiki, kritiki ali jezikoslovci, bodisi antropologi, zgodovinarji, ekonomisti, sociologi ali komunikologi. In prav meddisciplinarne obravnave in pogledi na postmodernizem z zornega kota razlicnih ved so najvec prispevali k posameznim kljucnim resitvam, s katerimi smo do dolocene mere sistemizirali sodobne kulturne pojave (gl. zbornik International Postmodernism, ur. Hans Bertens in Douwe Fokkema, 1997).1

1 V literarnem postmodernizmu literarni zgodovinarji locijo dve obdobji: prvo je zgodnje in drugo pozno. Zgodnji postmodernizem, ki zajema obdobje od sestdesetih do osemdesetih let 20. stoletja, naj bi bil bolj besedilen, avtoreferencialen, metafikcijski in v skladu z nacelom Johna Barth anything goes ali, kot pravi Saldana (1994-95: 349), »vse velja, ceprav nicemur ne sluzi.« Po letu 1980 pa naj bi se zacel pozni ali politicni postmodernizem, ki se ponovno usmerja k

Podobno se je zgodilo tudi v knjizevnosti, ki je ubrala »novo-staro« pot tako, kot ji je narekoval sodobni cas. Incipit vita nova, pravi Dante Alighieri v pesnisko-proznem delu Vita nova ze na koncu 13. stoletja, ko je v Evropi zavel nov humanisticni duh. Zasluga postmodernisticne umetnosti je prav v tem, da je zdruzila vsa prejsnja obdobja, ki so lahko v novem kontekstu delovali na povsem nov oz. drugacen nacin. Ko je postmodernizem porusil pregrade med realisticno in modernisticno umetnostjo, med umetnisko priznano in popularno kulturo, je nova ustvarjalnost dobila nepricakovani zagon. Bogate produkcije najrazlicnejsih oblik in vsebin, vzetih in premesanih iz vseh preteklih obdobij, s katerimi je umetnost skusala zapolniti novo realnost sodobne druzbe, ni bilo vec mogoce ustaviti. Zato vodilo sodobne umetnosti vec ne more biti samo Cogito, ergo sum, temvec je treba enakovredno dodati tudi nacelo Creo, ergo sum. Ustvarjanje zaradi ustvarjanja, estetika zaradi estetike, pisanje zaradi pisanja - samo tako ima clovek obcutek, da lahko obvladuje kaoticnost sodobnega sveta. Zaradi taksne umetniske hiperprodukcije, ki znizuje umetniske kriterije, imamo pogosto opraviti z light umetnostjo, ki se podreja ekonomskim zahtevam trzisca in tako posredno vpliva tudi na umetnisko ustvarjalnost. Tu pa je krog navidezno sklenjen.

Kaj sledi? Je postmodernizem ze izcrpal svoje estetske moznosti? Razpravam o postmodernizmu so se v letih na prelomu tisocjetja pridruzila se mnenja o vplivu globalizacije na kulturo in literaturo ter posledicno o vplivu slike v sodobni kulturi in literaturi, ki pisano besedo predvsem med mladimi odlocno spodriva.

Gonzalo Navajas (2002: 57-58) meni, da je postmodernisticna estetika v krizi, ker se je znasla v nekaksnem tavtoloskem medjezikovnem in medkulturnem prostoru, ki ga je treba »urediti«, saj clovek naravno stremi k taksonomskem redu, ki ga je prav postmodernizem zabrisal. Knjizevnost verjetno ne bo izginila, izgublja pa privilegiran polozaj vodilne umetniske zvrsti v verigi kulturnega sporocanja. Razblinjanje njene avtoritete je povzrocila prav trivializacija kulturnega diskurza. Umetniska beseda si bo morala znati razdeliti komunikacijski prostor z drugimi umetniskimi zvrstmi, se navaditi na dialog z njimi in se nauciti sprejemati njihov vpliv.

Jorge Luis Borges: zacetnik postmodernizma?

realisticnemu konceptu realnosti. Douwe Fokkema (1984) v pozni postmodernizem uvrsca zensko, zgodovinsko, postkolonialno in avtobiografsko literaturo ter literaturo, ki obravnava nacionalno oz. kulturno identiteto.

Stevilne razprave so namenjene tudi odkrivanju prvih postmodernisticnih avtorjev in njihovemu vplivu na poznejsi literarni razvoj. Mnogi strokovnjaki vidijo prav v delu Jorgeja Luisa Borgesa predhodnika literarnega postmodernizma. V cem je Borges zaCetnik? Kako to, da je imel toliksen vpliv ne samo na spanske in hispanoameriske avtorje, ampak tudi na stevilne druge pisatelje, ki izhajajo iz germanske, slovanske ali romanske literarne tradicije?

Brati Borgesa, pomeni brati argentinske, angleske, spanske, nemske, francoske, islandske avtorje v Borgesovi verziji, se pravi zunaj casovnih in prostorskih koordinat, v katerih so njihova besedila nastala. Borges nam ponuja svoje lastne interpretacije Schopenhauerja, Kafke, Cervantesa, Unamuna, Danteja, Chestertona...; iz vsakega prebranega literarnega, filozofskega, zgodovinskega ali matematicnega besedila je znal izlusciti najzanimivejse misli in jih v novem kontekstu lastne fikcije ponuditi svojim bralcem v ponovno branje in interpretiranje. Zelo vizionarsko pomenljivo je Borgesovo razmisljanje o literaturi v Drugih raziskavah (2001: 169-170) leta 1951:

Literatura je neizcrpna iz preprostega (in zadostnega) razloga, da je ze ena sama knjiga neizcrpna. Knjiga ni nepovezana stvar: je razmerje, os nestetih razmerij. Neko literarno delo razlikujemo od drugega, poznejsega ali predhodnega, bolj po nacinu, kako je brano, kot po besedilu: ce bi mi bilo dano prebrati katerikoli sodoben spis - na primer ta - kot ga bodo brali leta dva tisoc, bi vedel, kaksna bo literatura leta dva tisoc.

Pomembnejse od besedila samega je njegovo razumevanje oz. posameznikova interpretacija, ki nima zunajbesedilne povezave s casom in prostorom, v katerih je besedilo nastalo.

Borgesa so prebirali stevilni avtorji, tudi najvecji sodobni pisatelji, ki so spretnost branja obvladovali pred spretnostjo pisanja. Na primer za Gabriela Garcío Márqueza je Borges eden tistih avtorjev, ki ga je najvec bral zaradi njegove neverjetne sposobnosti besednega izrazanja oz. zato, ker ga je naucil uglasevati instrument, s katerim se izraza (Vargas Llosa, 1971: 188-189). Ernesto Sabato (1946: 69) je podobnega mnenja: Ko raziskujemo po Borgesovem delu, izkopljemo najrazlicnejse fosile: hereticne rokopise, carovniske karte, Queveda in Stevensona, besedila za tango, matematicne primere, Lewisa Carrola, eleatske aporije, Franza Kafko, kretske labirinte, predmestje Buenos Airesa, Stuarta Milla, De Quinceya in mladenice s sirokimi klobuki. Mesanica je raznolika, vendar gre vedno za ene in iste metafizicne probleme, vsakic v drugacni preobleki: carovniski trik lahko pomeni nesmrtnost, knjiznica je lahko vecno vracanje^ .

Ceprav je le iz enega samega Borgesovega naslova razvidno, da so vse, kar je napisal Namisljenosti (Ficciones), je jasno, da sistem razlikovanja literarnih zvrsti v njegovem literarnem opusu ne deluje. Borges sam ni verjel v moznost delitve knjizevnosti na zvrsti, saj je ironicno izjavil, da so to le »udobnosti ali etikete in da prav tako ne moremo vedeti z gotovostjo, ali je vesoljni svet primer fantasticne knjizevnosti ali realizma.« (Cañeque, 1997: 11).

Mracen labod, prevajalec-bralec, perverzni ponarejevalec tujih zgodb so le nekateri izmed stevilnih nazivov, s katerimi se je Borges poimenoval. Borges kot homo sapiens je predvsem homo ludens, je tisti, ki si prilasca znanje vsega clovestva iz svetovne knjiznice. Bralec-avtor je vecino svojih zgodb razumel kot literarne krizanke, ki naj bi jih reseval bralec-ugankar. Taksnega bralca z najvecjim veseljem zavaja, mu z iluzijami in napacnimi podatki nastavlja pasti in ga tako vkljucuje v zapleten postopek, ki ga imenuje branje.

Ze v sestdesetih letih je John Barth (1967) videl v argentinskem pisatelju znanilca postmodernisticne estetike, literature izcrpanosti, ki naj bi bila odsev kompleksne stvarnosti in vsesplosne krize, v kateri se je znasel sodobni svet. Douwe Fokkema meni, da je Jorge Luis Borges nekaksen vodja postmodernisticnega nacina literarnega izrazanja (Fokkema, 1984: 37). Hans Robert Jauss in stevilni drugi teoretiki, kot so Ihab Hassan, Jean François Lyotard, Jacques Derrida, Jaime Alazraki ali Emir Rodríguez Monegal, se za pojasnjevanje pojmov postmodernisticne poetike pogosto zatekajo k primerom iz Borgesovega proznega opusa. Tako so postavili Borgesovo besedo v sam vrh svetovnega postmodernizma.

Bolj kot Borgesova postmodernisticna podoba se nam odstira podoba pisatelja, ki je na meji med dvema obdobjema, med modernizmom in postmodernizmom, v nekaksnem prehodnem obdobju, ko odhajajoca estetika odstopa prostor novi senzibilnosti. Tako Jaime Alazraki (1988: XV) v okviru hispanoameriske postmodernisticne knjizevnosti predstavlja Borgesa kot oceta, ki ga je bilo treba najprej uvidevno poslusati in upostevati, nato pa, zavoljo novih estetskih naporov, umoriti. Borges je casovno naslednik pomembnih modernisticnih avtorjev, kot so Valéry, Proust, Mann, Kafka, Joyce, Faulkner ali Virginia Woolf, ki jim ni povsem nasprotoval, saj je od njih prevzel nekaj bistvenih znacilnosti -antirealisticno poetiko, poudarjanje jezikovnega izraza, obravnavanje besedil z drugimi besedili. Njegovo literarno prepricanje lahko ponazorimo z razmisljanjem Linde Hutcheon (1989: 133), ki pravi, da postmodernizem znotraj demokraticnih ciljev o medsebojni strpnosti zavraca modernisticno hierarhijo ali centralizacijo v umetnosti, priklanja pa se modernisticni

dvoumnosti, parodiji, avtoreferencialnosti, raziskovanju jezikovnih moznosti.

Postmodernisticna umetnost se prav dobro zaveda dejstva, da preteklosti ni mogoce preprosto zavreci, da jo je pri oblikovanju sedanjosti potrebno upostevati in da tradicija vsaj posredno vedno vpliva na umetnost in na knjizevnost Umetnik ne more ustvarjati prihodnosti, ce se ne zaveda svoje preteklosti in ne uposteva sedanjosti. Umberto Eco (1984: 67) zatijuje, da postmodernizem kot naslednik modernizma ne more uniciti preteklosti, ker bi taksno unicenje vodilo v tisino. Zato mora biti postmodernisticni odgovor ironicen. Bistvena razlika med modernizmom in postmodernizmom je prav v nacinu razumevanja umetnosti. Modernisticni avtorji verjamejo, da njihova dela lahko razlagajo svet, ga celo spreminjajo, postmodernisti pa svet razumejo predvsem kot besedilo, s katerim lahko ustvarijo neskoncno stevilo literarnih kombinacij.

Navidezno nasprotje med modernizmom in postmodernizmom se kot rdeca nit vlece skozi Borgesovo delo. Med postmodernisticne znacilnosti njegovega dela velja uvrstiti tudi razumevanje knjizevnosti kot podrocje intertekstualnosti. Citirati pomeni razstaviti neko besedilo, se polastiti njenih posameznih delov in jih umestiti v novo besedilo, v katerem imajo povsem drugacno funkcijo od tiste v osnovnem besedilu. Modernisticna knjizevnost z medbesedilnostjo bezi od tradicije, ustvarja nekaj novega, drugacnega, medtem ko postmodernizem citira avtorje in besedila zato, da bi tradicija ponovno zazivela, seveda v drugacnem kontekstu, saj preteklost razume kot uciteljico in sogovornico. Modernisticni intertekstualni dialog se vzpostavlja kot direktni citat, aluzija, polemika. Besedilo, na katero se nanasa, je vedno mogoce prepoznati, prav tako odnos med citatom in osnovnim besedilom. Zato Borges meni, da taksno citiranje prevec usmerja pozornost na prvotnega avtorja namesto na novo besedilo. Postmodernisticna intertekstualnost sinteticno povzema razlicne literarne zvrsti ali besedila iz razlicnih obdobij. Tako se sodobna knjizevnost pogosto igra z zgodovinskimi in literarnimi obdobji, literarnimi zvrstmi in konvencijami. Od tradicionalnega besedila je danes ostalo samo se medbesedilo, mreza, preplet razlicnih fenomenov in kompleksnih odnosov med njimi, ki morajo biti v srediscu bralceve pozornosti.

Borges je bil med prvimi, ki so problematizirali realisticni koncept stvarnosti in racionalisticno kulturno tradicijo. Razdalja med avtorjem, besedilom in bralcem je izginila in Borges je literarno komunikacijo zasnoval kot enakovreden dialog med njenimi sestavnimi elementi. Njegovo literarno delo je polno ogledal in kopij, odsevov in podvojitev; njegova estetika je polna dvoumja, ker njegove realnosti ni mogoce razumeti enoznacno; njegov svet je sestavljen iz labirintov moznosti, iz socasnosti, v

katerih se preteklost in prihodnost, dvom in palimpsest zdruzujejo v eno (Pozuela Yvancos, 2004: 41). Borgesove namisljenosti, izmisljije, fikcije so postale metafora za knjizevnost, ki zeli biti zgolj knjizevnost, a je prav tako pripravna za prispodobo postmodernisticne krize, v kateri se je znasel sodobni clovek.

Hispanoameriski postmodernizem

V hispanoameriski knjizevnosti dvajsetega stoletja literarna zgodovina se ni ustrezno klasificirala posameznih zvrsti, predvsem trd oreh predstavlja proza. Seveda je najpomembnejsa smer magicni realizem, ki ga mnogi kar enacijo s hispanoamerisko prozo dvajsetega stoletja. Vendar obstajajo v hispanoameriski knjizevnosti se druge smeri, ki so se porajale izven glavnega magicnorealisticnega toka in so bistveno zaznamovale razvoj hispanoameriske proze dvajsetega stoletja, ko se je ameriska knjizevnost v spanskem jeziku krcevito borila za svojo samostojnost.

Prav v zvezi s postmodernizmom nekateri literarni kritiki menijo, da latinskoameriska druzba se ni »primerna« za postmodernizem predvsem zaradi ekonomske nerazvitosti in da zato se ni »zrela« za Lyotardovo »postmoderno stanje«. Drugi imajo povsem drugacno mnenje - na primer Raymond Leslie Williams (1995), ki zavraca mnenja o ekonomski nerazvitosti in zatrjuje, da latinskoameriska druzba ni homogena, saj tudi tam obstajajo bolj in manj razvita podrocja. V tamkajsnji kulturi se zato prepletajo razlicne usmeritve, knjizevnost pa je hkrati lahko predmodernisticna (realisticna oz. naturalisticna), modernisticna in postmodernisticna, vedno pa politicno obarvana, kar je latinskoameriska posebnost. Preprican je, da sta latinskoameriska druzba in kultura doziveli isto krizo resnice, ki so jo Jean-François Lyotard, Jean Baudrillard in Fredric Jameson zaznali v Severni Ameriki ali Evropi. Tudi hispanoameriska proza dvajsetega stoletja izraza ontolosko negotovost sodobnega cloveka in problematizira realisticni in racionalisticni koncept zahodne kulturne tradicije.

Prav v skladu s postmodernisticnim duhom lahko z gotovostjo trdimo, da je prednost Latinske Amerike v tem, da v njej sobivajo razlicne kulturne dediscine - zahodna, indijanska in afriska. Hispanoameriski akademski krogi so o postmodernizmu v knjizevnosti zaceli govoriti v osemdesetih letih prejsnjega stoletja, vendar literarna praksa kaze, da se je postmodernizem pojavil ze veliko prej. Vendar kdaj? Z Borgesom? Ali morda z magicnim realizmom?

Literarna zgodovina in kritika se nista povsem pojasnili vseh znacilnosti magicnega realizma in njegovega vpliva na hispanoamerisko prozo dvajsetega stoletja. Se vedno nimamo splosno sprejete definicije magicnega realizma, natancnega seznama avtorjev, ki so del svojega literarnega opusa posvetili magicnorealisticnemu literarnemu toku, in natacno pojasnjenega vpliva magicnega realizma na razvoj sodobne proze. Morda pa je taksno stanje tudi edino mozno, saj je bistvo magicnega realizma v racionalno neobvladljivi in nerazlozljivi »realnosti«, ki nikakor ne more biti podvrzena strogi znanstveni analizi. Sodobni cilski pesnik Oscar Hahn je pri opisu pomena magicnega realizma uporabil slikovito prispodobo:

Ko se je Kristof Kolumb izkrcal na ameriskih tleh, so ga tamkajsnji Indijanci sprejeli z velikim spostovanjem, kot bozjega poslanca. Ko jim je vzel njihovo lastnino v bozjem imenu in v imenu spanske krone, jim je v zahvalo za njihovo zaslepljenost podaril barvasta stekelca. Skoraj petsto let pozneje so potomci teh Americanov sklenili poplacati admiralovo ljubeznivost tako, da so mednarodnemu obcinstvu razdelili nova barvasta stekelca - magicni realizem. Se pravi, taksne zgodbe, ki cudeze in nakljucja spreminjajo v vsakdanjost, v katerih so enako pomebni levitacija in scetkanje zob, potovanja v onostranstvo in izleti na podezelje. (Fuguet in Gómez, 1996: 18)

Pluralnost definicij magicnega realizma, njegova »iracionalnost« in izmuzljivost vodita v trditev, da je magicni realizem bistveno povezan s postmodernizmom.

Magicni realizem - del postmodernizma

Ceprav bi bilo skoraj nemogoce narediti natancno studijo o povezavah med magicnim realizmom in postmodernizmom, je povsem jasno, da med njima obstaja nevidna vez, ki je hkrati osnova za stevilne razprave o postmodernisticnem romanu. Linda Hutcheon, John Barth, Brian McHale, Douwe Fokkema med drugim privzemajo to domnevo in zatrjujejo, da je kljucni primer postmodernisticnega romana Sto let samote Gabriela Garcíe Márqueza. Magicnorealisticno pripovednistvo ima poseben odnos do casa, namerno prepleta vsakdanjost in cudeznost, realnost in mitoloskost, fantazijo in socialno ter politicno problematiko. Pisatelj magicni realist popolnoma obvladuje zunanji in notranji, realni in nevidni svet ter geografska nasprotja in etnicno-kulturno raznolikost ameriske celine.

Magicnorealisticni koncept sobivanja obravnavata tudi postmodernisticna kritika Amaryll Beatrice Chanady (1985) in Brian McHale (1987), ki zatrjujeta, da v magicnem realizmu nadnaravnost ni problematizirana. V Sto let samóte, na primer, se nihce ne cudi nadnaravnim dogodkom ali znacilnostim, ki junake povezujejo s svetom duhov. Ceprav izobrazen bralec dojema racionalni in iracionalni svet antinomicno, ju v magicnorealisticni knjizevnosti nihce ne dozivlja kot protislovje temvec kot sestavni del fikcije - pripovedi, pripovedovalcev in oseb. Magicni realizem ne obravnava realnega in irealnega sveta kot dveh neenakih svetov, temvec je vsak od njiju enako vsakdanji, logicen in upravicen in pri bralcu ne vzbujata nobenega presenecenja. In prav taksna banalnost nadnaravnega, ki ni ontolosko problematizirana, je bistvena znacilnost postmodernisticnega romana. »Magicni realist predstavlja podobo sveta, ki je radikalno drugacen od nasega, kot enako veljavno. Ne cenzurira niti ne kaze presenecenja« (Chanady v Virk, 2000: 125).

Magicni realizem pluralizira dojemanje resnicnosti in tako problematizira njeno reprezentacijo. Tako formalne kot vsebinske magicnorealisticne znacilnosti (kritika zahodnega racionalizma in linearne zgodbe, zdruzitev dveh ravni realnosti ter uvajanje mitologije) lahko povezemo s postmodernisticno knjizevnostjo in s filozofskimi ter socioloskimi postmodernimi razmisljanji - magicni realizem pluralizira resnicnost in tako problematizira njeno reprezentacijo.

V hispanoameriski knjizevnosti se je magicni realizem zacel ze v zgodnjih tridesetih letih dvajsetega stoletja pod vplivom francoske nadrealisticne estetike, ko so se prvi magicnorealisticni pisatelji, kot so Miguel Angel Asturias, Alejo Carpentier in Arturo Uslar Pietri, zavedli nujnosti prenove hispanoameriske knjizevnosti, se posebej proze.2 To pa je tudi cas, ko je Borges po vrnitvi iz Evrope in pod vplivom avantgardne poetike zakljucil svojo ultraisticno pesnisko obdobje ter se lotil pisanja svoje inovativne kratke proze. Torej lahko zakljucimo, da je sta tako Borges kot magicni realizem po svoje prispevala k zacetkom postmodernizma v hispanoameriski knjizevnosti, pri obeh pa je imel bistven vpliv modernizem.

Sedanjost in prihodnost

2 Termin je najprej leta 1925 uporabil nemski likovni kritik Franz Roh za nemsko postekspresionisticno slikarstvo. Njegovo delo je v spanscino prevedel José Ortega y Gasset in ga razsiril med latinskoameriske izobrazence. Od leta 1955 dalje, ko je Angel Flores objavil esej Magicni realizem v latinskoameriski prozi, pa se je zacel uporabljati za latinskoamerisko prozo,.

Danasnja hispanoameriska proza je sestavni del globalnega kulturnega in ideoloskega postmodernega kotla - veliko je smeri, ki jih postmodernisticna literarna teorija tezko vrednoti ali klasificira. V hispanoameriski knjizevnosti ne obstajajo vec udobne etikete, kot sta bili npr. literarni »boom« v sestdesetih in sedemdestih letih prejsnjega stoletja ali »postboom« v osemdesetih. Danes raje uporabljamo termine, kot so postmagicni realizem3, postborgesovski nacin pisanja ali poskolonializem, ki pa se zdalec niso jasno definirani. Literarna zgodovina danes ne more vec natancno dolocevati obdobij in smeri tako kot v preteklosti, ko so kriteriji analize in vrednotenja nihali med tradicijo in inovacijo. Nic se ne zdi dandanes dlje kot moznost popolne sinteze, ki bi temeljila na trdni aksiologiji (Guerrero, 2000: 72).

Torej, kaksna je vloga sodobnega hispanoameriskega pisatelja? Ali danes ponuja svojim bralcem kaksna nova »barvasta stekelca«? Verjetno ne. Prav tej vlogi so se sodobni hispanoameriski pisatelji uprli in se postopamo zaceli oddaljevati od »vecnega« iskanja svoje kulturne identitete. Tako kot katerikoli drugi pisatelj se je tudi hispanoameriski v zacetku 21. stoletja znasel v objemu »lazi, ponaredkov, prevar, poneverb« (Vila-Matas, 2002: 245).

In ob zakljucku se lahko zopet vrnemu k preroskim Borgesovim besedam, ki jih je zapisal leta 1930 v knjigi Razprava, saj ponazarjajo danasnje stanje v knjizevnosti: »Ne vem, ali glasba lahko obupa nad glasbo in marmor nad marmorjem, a knjizevnost je umetnost, ki zna napovedati tisti cas, ko bo onemela, in ki je zmozna postati kruta do svojih lastnih odlik, se zaljubiti v svoje lastno sesipanje in dvoriti svojemu koncu« (Borges, 2001: 10). Upajmo le, da bo knjizevnost se pred svojim koncem nasla nov prostor pod soncem in svoj modus vivendi z drugimi umetniskimi oz. polumetniskimi zvrstmi.

Literatura

3

Leta 1996 sta cilska pisatelja Alberto Fuguet in Sergio Gómez objavila antologijo sodobne kratke proze s posmehljivim naslovom McOndo. Uvodna beseda z naslovom Predstavitev dezele McOndo je nekaksen manifest sodobne latinskoameriske pisateljske generacije, ki se zeli predvsem otresti oznake magicnega realizma in simbolike, ki jo predstavlja Márquezov Macondo. Njihovo antologijo je predvsem treba razumeti kot prikaz sodobnega stanja latinskoameriskega duha, ki je odsev globalnega postmodernega stanja.

Alazraki, Jaime (1988), Borges and the Kabbalah and Other Essays on his Fiction and Poetry. Cambridge: Cambridge University Press.

Bertens, Hans (1986), 'The Postmodern 'Weltanschauung' and its Relation with Modernism: An Introductory Survey.' V: Approaching Postmodernism. D. W. Fokkema and Hans Bertens, ur. Amsterdam/Philadelphia. Str. 9 - 51.

Bertens, Hans in Fokkema, Douwe, ur. (1997), International Postmodernism. Theory and Literary Practice. Amsterdam/Philadelphia.

Borges, Jorge Luis (2001), Eseji (6). Ljubljana: Cankarjeva zalozba.

Cañeque, Carlos (1999), 'Borges: del lector al escritor.' Ínsula 631632: 11-12.

Chanady, Amaryll Beatrice (1985). Magical Realism and the Fantastic.

Resolved Versus Unresolved Antinomy. New York & London: Garland Publishing, inc.

Eco, Umberto (1984), Apostillas a El nombre de la rosa, Barcelona: Lumen.

Echeverría, Ignacio (1998), 'Los rastros de un mestizaje.' Cuadernos Hispanoamericanos 579: 7-15.

Fokkema, Douwe W. (1984), Literary History, Modernism and Postmodernism. Amsterdam/Philadelphia.

Fuguet, Alberto in Gómez, Sergio (1996), McOndo. Madrid: Mondadori.

Guerrero, Gustavo (2000), 'La novela hispanoamericana en los años noventa:

apuntes para un paisaje inacabado.' Cuadernos Hispanoamericanos 599: 71-88.

Hassan, Ihab (1978), Culture, Indeterminacy, and Immanence: Margins of the (Postmodern) Age. University of Illinois Press.

Hutcheon, Linda (1996), A Poetics of Postmodernism: History, Theory, Fiction. New York & London: Blackwell.

Hutcheon, Linda (1989), The Politics of Postmodernism. New York: Routledge.

Lyotard, Jean-François (1979), La Condition postmoderne. Paris: Gallimard.

McHale, Brian (1987), Postmodernist Fiction. New York & London: Methuen.

Menton, Seymour (1999), Historia verdadera del realismo mágico. México: Fondo de Cultura Económica.

Navajas, Gonzalo (2002), La narrativa española en la era global. Barcelona: EUB.

Pozuelo Yvancos, José María (2004), Ventanas de la ficción. Barcelona: Península.

Saldaña, Alfredo (1994-95), 'Postmodernidad: todo vale, aunque de nada sirva.' Tropelías 5-6: 349-369.

Williams, Raymond Leslie (1995), The Postmodern Novel in Latin America. Politics, Culture and the Crisis of Truth. New York: St. Martin's.

Toro, Alfonso de (1995), 'Postmodernidad y Latinoamérica.' Revista Iberoamericana 155-156: 451-461.

Vargas Llosa, Mario (1971), García Márquez: Historia de un deicidio.

Barcelona- Caracas: Monte Ávila Editores. Vila-Matas, Enrique (2002), El mal de Montano. Barcelona: Anagrama. Virk, Tomo (2000), Strah pred naivnostjo. Ljubljana: Literarno-umetnisko

drustvo Literatura. Sabato, Ernesto (1945), 'Leer a Jorge Luis Borges.' Sur 122: 69-72.